POMEN AKUPUNKTURE PRI POGOSTIH ŠPORTNIH POŠKODBAH

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Specialna športna vzgoja POMEN AKUPUNKTURE PRI POGOSTIH ŠPORTNIH POŠKODBAH DIPLOMSKO DELO MENTOR Izr. prof. dr. Edvin Dervišević SOMENTOR Doc. dr. Vedran Hadžić RECENZENT Prof. dr. Damir Karpljuk Avtor dela ANDRAŽ PURGER Ljubljana, 2016

ZAHVALA Gre mojim staršem, ki sta me podpirala v obdobju študija.

Ključne besede: akupunktura, športne poškodbe, tradicionalna kitajska medicina POMEN AKUPUNKTURE PRI POGOSTIH ŠPORTNIH POŠKODBAH Andraž Purger IZVLEČEK Naloga obravnava pomen akupunkture pri športnih poškodbah. Osrednji namen naloge je s pomočjo pregleda dosedanjih raziskav na področju akupunkture in športnih poškodb približati trenerjem in športnikom eno najstarejših tradicionalnih medicin na svetu. Seznanimo se z bistvom Tradicionalne kitajske medicine (TKM), kot so meridiani, Qi energija in akupunkturne točke, predstavljene pa so tudi glavne teorije TKM ter pogled na človeške sisteme in načine odkrivanja neravnovesja. Poleg akupunkture spoznamo tudi druge tradicionalne metode dela. V nalogi je zajetih več kot 20 raziskav, ki nam dajejo odgovore o uspešnosti akupunkture pri soočanju z različnimi bolečinskimi stanji. Opisane so možnosti preventive ter možnost obravnave poškodb s pomočjo TKM, mehanizmi delovanja akupunkture ter potek diagnoze kot najbolj pomemben del celostnega obravnavanja športnika. Metoda TKM akupunktura se pokaže kot učinkovita podpora športniku na vseh ravneh njegovega delovanja.

Key words: acupuncture, sport injuries, traditional Chinese medicine THE ROLE OF ACUPUNCTURE IN COMMON SPORT INJURIES Andraž Purger ABSTRACT The main purpose of the paper, based on the research in acupuncture and sport injuries, is to help coaches and athletes to understand one of the oldest traditional medicines in the world. We get familiar with the basics of traditional Chinese medicine (TCM) like meridians, Qi energy and acupuncture points. The paper introduces the main theories of TCM, its view on human systems and methods of discovering imbalance and other methods apart from acupuncture. The paper is based on more than 20 different studies, that give us answers and examples of acupuncture's effectiveness on different injury conditions. Included are descriptions of possible preventative methods, the potential for healing injures with the help of TCM, descriptions for the mechanisms of acupuncture's effectiveness and a description of acupuncture's diagnostic potential as the most important part for analysis of athlete s condition. TCM acupuncture proves to be an effective support for the athletes on all levels of their profession.

KAZALO 1. UVOD... 8 2. TRADICIONALNA KITAJSKA MEDICINA (TKM)... 9 2.1. Teorije tradicionalne kitajske medicine... 9 2.1.1. Teorija yin yang... 11 2.1.2. Teorija petih elementov/faz... 13 2.1.3. Sistem meridianov in akupunkturne točke... 14 2.1.4. Energija Qi... 17 2.2. Metode tradicionalne kitajske medicine... 18 2.2.1. Akupunktura... 19 2.2.2. Akupresura... 22 2.2.3. Moksa... 23 2.2.4. Ventuze... 23 2.2.5. Masaža tuina... 24 3. VZROKI POŠKODB PO TKM... 25 3.1. Šest zunanjih dejavnikov... 25 3.2. Sedem čustvenih dejavnikov... 28 4. PREVENTIVA IN ZDRAVLJENJE... 32 4.1. Potek diagnoze... 33 4.2. Mehanizem delovanja akupunkture... 34 4.3. Priprava športnika po TKM... 38 4.4. Rehabilitacija po poškodbi s pomočjo TKM... 38 5. RAZISKAVE O UČINKIH AKUPUNKTURE PRI ZDRAVLJENJU ŠPORTNIH POŠKODB... 41 5.1. Poškodbe spodnjih okončin... 41 5.1.1. Plantarni fasciitis... 41 5.1.2. Zvin gležnja... 42 5.1.3. Tibialni stresni sindrom... 43 5.1.4. Patelarna tendinopatija Koleno skakalca... 46 5.1.5. Patelofemoralni bolečinski sindrom... 47 5.1.6. Osteoartritis kolena... 48

5.2. Poškodbe hrbtenice in vratu... 48 5.2.1. Kronična bolečina ledvenga dela hrbtenice... 48 5.2.2. Bolečina v vratu... 49 5.3. Poškodbe zgornjih okončin... 50 5.3.1. Poškodba rotatorne manšete ramena (tendinitis)... 50 5.3.2. Zagozditveni sindrom rame... 51 5.3.3. Kronična bolečina v rami... 51 5.3.4. Lateralni epikondilitisa - teniški komolec... 52 5.4. Adhezija mehkih tkiv... 52 5.5. Zapozneli pojav bolečine v mišicah... 53 5.6. Raziskave o izboljšanju atletskih sposobnosti s pomočjo akupunkture... 54 6. ZAKLJUČEK... 56 7. VIRI IN LITERATURA... 58

1. UVOD Z diplomsko nalogo želimo raziskati, kako lahko športniku pri akutni ali kronični poškodbi ter v obdobju rehabilitacije pomagamo s tradicionalno kitajsko medicino (TKM). Preobremenitveni sindromi so redni pojavi na športni poti, ki po filozofiji v ozadju TKM obremenjujejo organe vranico, jetra in ledvice, ki posledično vplivajo na mišice, tetive in kosti. Metoda tradicionalne kitajske medicine akupunktura učinkovito podpre stabilnost notranjih organov in uravnovesi delovanje celotnega telesa, s čimer omogoča boljšo rehabilitacijo. Leta 1979 je v Pekingu potekalo srečanje pod pokroviteljstvom Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), kjer je bila akupunktura priznana za zdravljenje 43 bolezni, od takrat pa se je seznam močno povečal in vključuje večino bolečinskih stanj, s katerimi se športniki soočajo v svoji poklicni karieri. V Kliničnem centru Ljubljana uporabljajo akupunkturo kot del protibolečinske terapije že več kot 30 let. Tudi v svetu se akupunktura pri športnikih uporablja vse bolj pogosto (na področju tenisa Pete Sampras, golfa Seve Ballesteros, nogometa 54 % klubov prve angleške lige). Učinkovita in kar se da hitra rehabilitacija je za športnika izjemnega pomena, saj mu omogoči vrnitev v ustaljen tekmovalni ritem. TKM uporablja holističen pristop diagnosticiranja in zdravljenja, ki na naraven način podpre rehabilitacijski proces, s tem pa pomaga športnikom pri doseganju zastavljenih ciljev. Za trenerje in športnike je to pomembna informacija ob dejstvu, da TKM nima običajnih stranskih učinkov protibolečinskih zdravil. V diplomski nalogi bomo raziskovali učinkovitost akupunkture in odgovorili na vprašanje, pri katerih poškodbah si lahko pomagamo z akupunkturo. Pregled literature bo zajemal raziskave, ki med seboj primerjajo različne tehnike zdravljenja ter preverjajo uspešnost akupunkture. Danes imamo dostop do velike količine informacij, zato bi želeli trenerjem in športnikom približati več kot 4.000 let staro znanje tradicionalne kitajske medicine. 8

2. TRADICIONALNA KITAJSKA MEDICINA (TKM) Danes se v svetu športa vedno bolj uveljavlja tradicionalna kitajska medicina (TKM), saj s svojim pristopom omogoča hitrejšo obnovo telesa v primeru bolezni, poškodb in regeneracije. Sodelovanje zdravnikov tradicionalne kitajske medicine je možno zaslediti predvsem v nogometu, golfu, bejzbolu, ameriškem nogometu, atletiki in plavanju, kjer športniki niso izpostavljeni samo poškodbam skeleta, temveč tudi zdravstvenemu ter psihičnemu stresu in boleznim. (Sfara, 2013) 2.1. Teorije tradicionalne kitajske medicine Tradicionalna kitajska medicina obravnava človeka kot nedeljivo celoto. Pri tem podobno kot zahodna medicina meni, da je organizem sestavljen iz organov in tkiv, ki imajo vsak svoje delovanje, vsa posamezna pa so sestavni del celovitega delovanja. To celovito delovanje povratno povezuje tako fiziološko funkcijo organov in tkiv kot tudi njihove medsebojne, patološke vplive. Medsebojna povezava poteka v človeškem organizmu med petimi notranjimi organskimi sistemi, ki jih imenujemo Srce, Vranica, Pljuča, Ledvica in Jetra, s pomočjo omrežja kanalov, kolateral in ožilja, po katerih naj bi se pretakal Qi, kri in telesne tekočine. Na ta način so fiziološko in patološko vsi sestavni deli organizma tesno povezani. Notranji organi so neposredno povezani s tkivi, kot so koža, mišičje, ožilje, ligamenti in kite ter kosti, pa tudi z organi, kot so usta, nos, oči in ušesa. (Rožman in Osojnik, 1993) 9

Slika 1. Starodavni zapis meridiana Jeter in akupunkturnih točk (Jayasuriya, 1984). V tradicionalni kitajski medicini prevladuje mnenje, da obstaja normalno stanje ravnotežja med človeškim telesom in okolico. To ravnotežje ni statično, temveč se neprestano samouravnava, s čimer vzdržuje normalne fiziološke aktivnosti telesa. V primeru, da so zunanji vplivi močnejši od zmožnosti organizma, da se prilagodi spremenjenim razmeram, se to relativno ravnotežje poruši in nastopi bolezen. (Dervišević, 2003) 10

2.1.1. Teorija yin yang Tisoče let, preden je Newton dokazal, da vsaki akciji sledi reakcija, so Kitajci poznali pojem yina in yanga. Dobro zdravje je stanje ravnotežja med yinom in yangom, motnja v tem ravnotežju pa pomeni bolezen. Neprekinjena aktivnost med yinom in yangom je temeljni kamen kitajske filozofije. (Dervišević, 2003, str. 11) Yin in Yang izvorno pomeni senca in sonce ali svetla in temna stran stvari. Ne izraža obsodbe, ampak samo označuje vsa nasprotja, kot na primer zunaj in notri, zgoraj in spodaj, levo in desno, noč in dan, ženska in moški, zima in poletje. Yin in yang princip ima pomen samo tedaj, kadar med seboj primerjamo nasprotni par. Poletje je lahko opredeljeno kot yang samo takrat, kadar je nasproti zima. Oba dela morata biti primerljiva. Yin in yang princip je zakon narave, s katerim kitajska filozofija in tradicionalna kitajska medicina razlagata mikro kozmos in makro kozmos ter kako se spreminjata. (Qingshan, 1997, str. 133) Kitajci dele telesa delijo v kategoriji yin in yang. Vsi čvrsti 1 organi so stalno dejavni in akumulirajo energijo, votli 2 organi pa delujejo izmenično ter prenašajo in pretvarjajo energijo. Yang organi skrbijo za prehrano in izločanje snovi, ki se ne morejo asimilirati, zato se imenujejo delovni ali proizvodni organi. Yin organi pa shranjujejo, delijo in poganjajo asimilirano energijo in se zato imenujejo skladiščni organi. Pri yin in yang teoriji so vsi pojavi sestavljeni iz različnih stopenj yina in yanga, ki sta v stalnem prehodu, tako kot sta v naravi noč in dan. Noč je dominantni yin, dan pa je dominantni yang. (Dervišević, 2003, str. 12) Lahko gre za energiji, za snovi ali za dogajanja v prostoru in času. Vrednostni par je zelo uporaben in pušča dovolj prostora za mnogovrstne povezave. Nasprotje v paru yin in yang ne pomeni, da sta v temelju nezdružljiva in neprimerljiva, kakor so naši zahodni metafizični pojmi»biti ali ne biti«,»dobro in zlo«. Yin ustreza ženskem značaju, yang pa moškemu. V času yanga, tj. spomladi in poleti, delajo moški zunaj na polju. Tedaj 1 Čvrsti Zang organi so Ledvica, Jetra, Srce, Vranica in Pljuča 2 Votli Fu organi so Mehur, Žolčnik, Tanko črevo, Debelo črevo in Želodec 11

prevladuje njihova dejavnost. V jesenskem in zimskem času pa prevladujejo ženske, ki skrbijo za dom in družino. (Likar, 1997, str. 29) Stari Kitajci so verjeli, da je bolezen posledica neravnovesja dveh principov, katere so poimenovali yin in yang. V zdravem stanju sta bila ženski in moški princip harmonično uravnotežena, čemur bi danes rekli stanje homeostaze. Vendar ko nastopi bolezen, eden od principov postane dominanten v razmerju do drugega. Korekcijo tega neravnovesja so dosegli z vbadanjem iglic v določene akupunkturne točke. Medtem ko se te ideje zdijo ezoterične in nerazumne za današnji svet, moramo doumeti, da so bili to prvi koraki človeštva k logičnemu razmišljanju. Da so razvijali te ideje v obdobju, ko je preostali svet še živel v jamah in na drevesih, kaže na izjemen intelektualni dosežek analitičnega razmišljanja in prodoren vpogled v telo. (Jayasruiya, 1984, str. 41) Pregled patoloških stanj glede na neravnovesje po teoriji yin yang: Yin stanja: kronične bolezni, poškodbe, bolezni, ki napadajo počasi, energija telesa je izčrpana, pacient nima moči, pulz je slab, mišice so brez tonusa; bolezni notranjih organov, ki niso povezani z zunanjimi organi (jetra, srce, vranica), bolezni brez temperature, kronične bolezni, ki nastanejo zaradi pomanjkanja odpornosti in počasi napredujejo. Yang stanja: akutne bolezni, poškodbe, bolezni, ki hitro napredujejo; bolezni organov, ki so povezani z zunanjimi organi (respiratorni in prebavni organi); bolezni, ki jih spremlja povišana temperatura, bolezni, pri katerih je pacientova odpornost dobra, pulz je močan in mišice čvrste. (Dervišević, 2003, str. 14) Kar poznamo danes kot homeostatične telesne mehanizme, imajo vsi nezmotljivo yin yang paradigmo. Če bi moderni zdravniki sprejeli to pozicijo, potem ne bi bilo nobenih nasprotovanj v prakticiranju akupunkture. (Likar, 1997, str. 29) Moderna znanstvena medicina je zgrajena na študijah kemičnih sprememb pri bolezni, osnova tradicionalne akupunkture pa je popravljanje energetskega neravnovesja. (Jayasuriya, 1984, str. 41) 12

2.1.2. Teorija petih elementov/faz Teorija petih faz predpostavlja, da je ves pojavni svet zgrajen na podlagi gibanja in spreminjanja petih osnovnih elementov: lesa, ognja, zemlje, kovine in vode. Že v starih spisih (več kot tisočletje pr. n. št.) zasledimo naslednji rek:»ogenj in voda sta hrana in pijača za ljudi, kovina in les sta osnova za tvorjenje orodij, zemlja poraja vsa živa bitja.«pet elementov je v naravi med seboj tesno povezanih tako, da tvorijo stabilno celoto. Elementi se med seboj proizvajajo in stimulirajo, obenem pa tudi nadzirajo in zavirajo. (Rožman in Osojnik, 1993, str. 29) Kitajci ne uporabljajo besed les, ogenj, zemlja, kovina in voda v pravem, materialnem pomenu, temveč kot esencialni smisel abstraktnosti, kot ga zasledimo pri psihologu Jungu. Pet faz ni pet samostojnih enot. Med seboj so v pristnem odnosu. Vsak vlada naslednjemu elementu in je v krogotoku podrejen predhodnemu. Vedno je prisotnih vseh pet, eden izmed njih pa prevladuje in daje stvari svoje značilne lastnosti. Preko majhnega dela ostalih elementov se določen organ povezuje z organi ostalih elementov. (Dervišević, 2003, str. 19) Tabela 1 Tabela prikazuje povezanost organov s tkivi in čustvi ter kateremu izmed petih elementov pripada. (Dervišević, 2003) Čvrsti organi Votli organi Tkiva Čustva Element jetra žolčnik tetive jeza Les srce tanko črevo ožilje veselje Ogenj vranica želodec mišičevje premišljevanje Zemlja pljuča debelo črevo koža žalost Kovina ledvica mehur kosti strah Voda 13

Vsak izmed petih elementov ima določene lastnosti, ki ga razlikujejo od ostalih štirih. Voda je mehka, tekoča, sili navzdol; ogenj je vroč, neoprijemljiv in sili navzgor; les se lahko krivi, razvejuje ali pa je raven; kovina je trda, ostra, z obdelavo se lahko spremeni; zemljo se da obdelovati in daje pridelke. Na osnovi teh pomenov so stari Kitajci vsak naravni pojav na osnovi opazovanja in analogij razporedili v pet kategorij in jih ustrezno pripisali enemu izmed petih elementov. V ta sistem, imenovan tudi pentaizem, so uvrstili tako naravne pojave kot značilnosti v anatomiji, fiziologiji in patologiji človeka. (Rožan in Osojnik, 1993, str. 29) Osnova teorije petih faz je zamisel, po kateri pri motnji v delovanju enega izmed elementov pride do določene stopnje rušenja Qija v telesu, umu in duhu. Glede na stopnjo motnje znotraj petih faz govorimo o blagi motnji in težkem obolenju. (Dervišević, 2003, str. 21) 2.1.3. Sistem meridianov in akupunkturne točke Meridiani Meridiani naj bi potekali po celem telesu in oblikovali mrežo, ki povezuje celo telo. To omrežje lahko primerjamo z ulicami v mestu, ki povezujejo različne dele (organe) mesta. Meridiani so večinoma simetrično razporejeni na obeh straneh telesa. Meridiani in akupunkturne točke pomagajo telesu usmerjati in harmonizirati Qi energijo v našem telesu. Na začetku so izhajali iz prepričanja, da meridianski sistem prekriva živčni sistem, vendar so sčasoma ugotovili, da ima tudi veliko drugih poti. Skozi tisočletja raziskovanj in izkušenj so Qigong mojstri odkrili Qi centre, nato posamezne meridiane in na koncu celoten meridianski sistem. (Jayasuriya, 1984) Vsi notranji organi imajo meridiane, ki vodijo na periferijo telesa, znake motenj in bolezni notranjih organov pa lahko najdemo na ustreznem meridianu. V tradicionalni kitajski medicini se je cela diagnostika razvila na tem principu in se popolnoma razlikuje od zahodne diagnostične metode. (Qingshan, 1997, str. 132) 14

Meridiani nam razkrivajo dve veliki pomanjkljivosti organizma: zastoj oziroma blokado energije, ki se ne more prosto pretakati in se izraža z bolečino, ter pomanjkanje energije Qi, ki se kaže kot poslabšanje delovanja organa, vezanega na meridian. (Edde, 1989, str. 7) Slika 2. Levo: prikaz mišic zadnjega dela telesa, poveznih s fascijami; desno: prikaz poteka meridiana Mehurja. Fascije in meridian se vidno prekrivata (Myers, 2014). Myers (2014) v svoji knjigi navaja, da se lahko po TKM poti meridianov prekrivajo z zunanjimi in notranjimi povezavami mišic preko sistema fascij. Te ugotovitve lahko povežejo med sabo možen učinek stimulacije akupunkturnih točk z mehansko 15

transdukcijo v fascialnih poteh zunajceličnega matriksa. Poleg tega se lahko odvijajo tudi drugi učinki akupunkture. Navaja še 80-odstotno prekrivanje meridianov na roki in fascialnih mišičnih poti. Stimulacija akupunkturne točke lahko povzroči specifične občutke, kot na primer občutljivost, napihnjenost ali mravljinčenje od akupunkturne točke pa vzdolž meridiana. Temu pravimo tudi pretočnost meridiana (ang. meridian transmission), tistim, ki z lahkoto občutijo meridianski pretok, pa meridiansko občutljive osebe. V anketi, ki jo je izvedla Kitajska akademija tradicionalne kitajske medicine je sodelovalo 5.906 ljudi. 65 izmed njih ali 1,1 odstotek je občutilo meridianski pretok na treh ali več meridianih, ki so jih z nizkofrekvenčnim električnim pulzom stimulirali prek dvanajstih točk na koncu prstov rok in nog. Med 10 in 20 odstotkov ljudi je občutilo pretočnost meridianov po enem ali dveh meridianih. Občutek pretoka so opisali kot mravljinčenje, pretok tekočine, pulziranje, migetanje, hlajenje ali gretje. Občutek pretoka je bil počasen, nekaj centimetrov na sekundo. Skladnost s tradicionalnim opisom pretoka meridianov je bila 81 odstotkov pri meridiansko občutljivih osebah. Do danes sodobne študije potrjujejo le pretočnost meridianov, ne pa tudi morfološke strukture meridianov. (Zhufan, 2000, str. 325) Akupunkturne točke Če se neravnovesje energije Qi pojavi na telesu, ga je po teoriji TKM mogoče odpraviti s pomočjo delovanja meridianov. Z aplikacijo akupunkturne igle na specifičnih mestih na meridianih je mogoče mesta, kjer je premalo Qi energije ali je ni, napolniti ter Qi energijo odvesti od tam, kjer jo je preveč. Preko meridianov se celoten organski sistem harmonizira, tako da telo postane uravnoteženo in enotno. Eden pomembnejših citatov o meridianskem sistemu iz Huangdi Neijing 3 se glasi:»meridiani determinirajo življenje in smrt, zdravijo vse bolezni, regulirajo prazno in polno, zato ne bi smeli biti blokirani.«(qingshan, 1997, str. 132) 3 Huangdi Neijing je temeljno delo TKM, v katerem je zapisan pogovor med Rumenim Cesarjem in njegovim ministrom ali zdravnikom. 16

V prazgodovinskem času so Kitajci ugotovili, da masiranje, prebadanje, segrevanje ali zažiganje določenih točk na telesu zmanjšuje bolečino ali pa ima blagodejen vpliv na določeno telesno motnjo. S časom so odkrili veliko takih točk in ugotovili, da s stimulacijo točk na različnih koncih telesa lahko vplivamo na funkcijo določenega notranjega organa. (Jayasuriya, 1984, str. 21) Ko akupunkturist manipulira z iglo, občuti pacient Qi, kar pomeni, da se odziva na iglo in»dobiva Qi«. Možni odzivi so izžarevanje okoli igle, omrtvelost, bolečina ali občutek toplote. Občutki potujejo po telesu navzgor in navzdol, kakor lahko sledimo kanalom meridianov. Pojavi se»razširjajoči se občutek kanala«, kot mu pravijo Kitajci. (Likar, 1997, str. 92) 2.1.4. Energija Qi Energija Qi je univerzalno prisotna. Če Qi preneha krožiti, nastopi smrt. Ni je mogoče videti ali izmeriti, vendar jo je mogoče občutiti. Energija Qi zaokroži po telesu vsakih 24 ur. V tem času obkroži zaporedne organe in ko je prisotna v določenem organu, ima ta organ maksimalno aktivnost. Ta fenomen se imenuje biološka ura ali kitajska ura. (Dervišević, 1990, str. 19) Ena najstarejših zapisanih kitajskih modrosti iz dela Huang Di Nei Jing se glasi:»pametni zdravijo tisto, kar trenutno še ni bolno.«to pomeni, da motnja v pretoku Qi energije lahko vodi v bolezen. V kitajski medicini je pomembno prepoznati in odstraniti motnjo Qi kar se da zgodaj, še preden se bolezen pojavi. (Qingshan, 1997, str. 8) Tok življenjske energije Qi ne sledi živčnim potem ali krvnemu obtoku, znanstvenikom ga še ni uspelo dokazati, lahko pa ga enačimo s skrivnostjo življenja in z relativnostjo energije. Znani so samo občutki pretoka energije Qi, kot na primer zbadanje na koži, občutek lahkotnosti in teže ter toplote in mraza. Na ravni kože je na območju meridianov v primerjavi z ostalimi conami velika razlika v potencialni napetosti. (Edde, 1989, str. 8) 17

Znak Qi ima v kitajščini več pomenov, med drugimi pomeni plin, zrak, dih in vonj. V tradicionalni kitajski medicini Qi pomeni fiziološko aktivnost in funkcionalno vitalnost organizma, zato ji rečejo življenjska sila ali življenjska energija. Vsak se je že srečal z občutenjem Qi energije; kot primer se navaja občutek toplote ali hladu po hrbtenici do glave ali solzenje oči pri zehanju. Pri uriniranju se otroci nezavedno stresejo. Če se telo trese zaradi mraza, je tudi to moment energije Qi. Qingshan Liu navaja znanstvene raziskave v kvantni fiziki, kjer je energija Qi opisana kot elektromagnetni valovi z velikim spektrom delovanja od radijski valov, mikro valov, infrardečih valov, vidne svetlobe, ultravijoličnih valov do radioaktivnih valov. (Qingshan, 1997, str. 5) 2.2. Metode tradicionalne kitajske medicine Akupunkturisti verjamejo, da meridiani zbirajo energijo od kože pa vse do notranjih organov. Akupunkturist poziva telo na reakcijo kot celoto in vključuje notranje organe, mišično-skeletni sistem in psihološki del. Povezava med tipom poškodbe in prizadetim organom je zelo pomembna. Akupunktura ima veliko priporočenih metod, ki se lahko uporabijo v športu. Poškodbe se lahko preprečijo s spodbujanjem nevrološkega in kardiovaskularnega sistema ter homeostazo telesa. Ko se poškodba pojavi, pravijo, da lahko akupunktura vpliva na živčno prevodnost in na pretok v območju vnetja. Bolečina se lahko zmanjša s pomočjo endogenih opioidov in endorfinov, sproženih z akupunkturo. Vzdržljivost in energija se lahko vzdržujeta preko pljuč, jeter in prebavnih funkcij. (Sfara, 2013, str. 4) Melania Sfara (2013) navaja široko uporabo akupunkture pri lajšanju bolečin. V Ameriki je kot obliko zdravljenja akupunkturo priznala Nacionalna inštitucija za zdravje zdravljenje atletskih poškodb z akupunkturo (National institute of health Acupuncture treatment for athletic injuries). Sem spadajo bolečine, kot so menstrualni krči, živčna bolečina, artritična bolečina, bolečina pri poškodbi, mišična bolečina, bolečina v ledvenem delu, išias, tenzijski glavoboli in migrene. 18

2.2.1. Akupunktura Akupunktura je po izročilu stara že 3.500 let, kot zapisana metoda pa 2.000 let in je med najstarejšimi zdravilnimi metodami tradicionalne kitajske medicine. Besedo akupunktura v kitajščini opisuje izraz Džen in pomeni»zbosti z iglo«. Na začetku so za stimulacijo točk uporabljali kamnite igle ter igle iz kosti in bambusa, kasneje pa so jih zamenjali s kovinskimi. (Likar, 1997, str. 82) Tako kot ajurveda se je tudi tradicionalna kitajska medicina najprej razvijala kot ljudska medicina. Trije legendarni vladarji, Shen Nung, Huang Di in Fu Hesi, veljajo za ustanovitelje kitajske medicine. Klasična knjiga z naslovom Rumena vladarjeva klasika o interni medicini, kjer so zapisani prvi temelji tradicionalne kitajske medicine, je pripisana Rumenemu vladarju, Huang Diju, ki naj bi živel v obdobju 2697 2596 pr. Kr. Opisuje dialog med Rumenim vladarjem in premierjem zdravnikom. Razdeljena je na dva dela, od katerih prvi opisuje preventivno medicino, drugi pa terapevtske metode. Akupunktura in moksibustija veljata za najbolj starodavni tehniki, pri čemer se prva uporablja pri akutnih in kroničnih obolenjih, druga pa samo pri kroničnih. (Jayasuriya, 1984, str. 15) Najstarejša zapisana medicinska sistema sta egipčanska in babilonska medicina, ki sta za tisočletje starejša od kitajske. Vendar pa kitajska medicina, poleg ajurvedske medicine v Indiji, velja za najstarejšo tradicionalno medicino, ki je v uporabi še danes. Najstarejše medicinske zapise so našli na želvjih oklepih ter govejih in kozjih ploščatih kosteh iz 13. stoletja pr. Kr. (Likar, 1997, str. 26) Akupunkturo na Zahodu ljudje poznajo kot uporabo igel proti bolečinam, na primer pri migrenah in lumbagu, vendar jo na Kitajskem uporabljajo za skoraj vse bolezni. Po pričevanju naboljših akupunkturistov je teoretično mogoče zdraviti vsako bolezen. (Likar, 1997, str. 82) 19

Profesor Bruce Pomeranz, eden od pionirjev znanstvenih raziskav o mehanizmu endorfinov pri akupunkturni analgeziji, piše o svojih izkušnjah z akupunkturo na Šri Lanki, kjer je pomagal več kot 250.000 pacientom in izučil 6.000 akupunkturistov iz različnih držav. Opazoval je delo na 500 pacientih, na katerih so dnevno izvajali akupunkturo. Nekateri rezultati so ga zelo presenetili, med drugim v šestih primerih akutne bronhitične astme, pri katerih so namesto noradrenalina uporabili akupunkturo in je dihanje pacientov po desetih minutah prešlo v normalno stanje. Opazoval je primer osem mesecev trajajočega sindroma»zamrznjene rame«, ki je bil ozdravljen po 15 minutah s pomočjo iglic, kar je veliko bolj učinkovito kot zdravljenje s steroidi. V približno 60 odstotkih primerov je bila akupunktura posebej uspešna pri bolečini v hrbtu, migrenah in astmi. (Jayasuriya, 1984, str. 8) Uradno stališče Svetovne zdravstvene organizacije (WHO World Health Organization) o akupunkturi Junija 1979 se je v Pekingu na Kitajskem odvijal simpozij o akupunkturi pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Zdravniki, ki so se udeležili simpozija, so ustvarili seznam 43 bolezni, katerim naj bi se lahko uspešno zoperstavili z akupunkturo. Ta seznam pa ni temeljil na klinično dokazanih in kontroliranih poskusih, zato je bila izpostavljena potreba po objektivnih raziskavah. Skoraj dvajset let kasneje, leta 1997, je Nacionalni inštitut za zdravje objavil konsenz o klinično preizkušeni učinkovitosti akupunkture. Avtorji so zaključili, da so bili rezultati obetavni, kazali pa so na učinkovitost akupunkture pri odraslih po operativnih posegih, kemoterapijski slabosti in bruhanju ter pri pooperativnem zobobolu. Sklenili so, da je pri drugačnih pogojih in predvsem pri različnih vrstah bolečin akupunktura morda koristna kot dopolnilno zdravljenje. Eno leto pred objavo tega seznama so znanstveniki sklicali posvet o akupunkturi Svetovne zdravstvene organizacije v Italiji. Rezultat tega posveta je bilo uradno poročilo o učinkovitosti akupunkture, ki je temeljilo na podatkih kontroliranih raziskav. Poročilo je 20

bilo končno objavljeno leta 2003 in je prav tako vključevalo izsledke 255 poskusov iz obdobja 1998 1999. Bolezni, simptomi ali stanja, za katere je s kontroliranimi raziskavami dokazano, da jih je mogoče učinkovito zdraviti z akupunkturo, so: neželeni učinki obsevanja in/ali kemoterapije, alergijski rinitis (vključno s senenim nahodom), biliarne kolike, depresija (vključno z depresivnim nevrozami in depresijami), griža akutna, dismenoreja, epigastralgia akutna (čir na želodcu, akutni in kronični gastritis in gastrospasm), bolečine v obraznem predelu, vključno z bolečinami v zvezi s čeljustnim sklepom, glavobol, hipertenzija, hipotenzija, sprožitev (indukcija) poroda, bolečina v kolenu, levkopenija, bolečina v križu, pomoč pri prečnih vstavah ploda (poskus korekcije položaja), jutranja slabost, slabost in bruhanje, bolečine v vratu, bolečina v zobozdravstvu (vključno z zobobolom in temporomandibularno disfunkcijo), periartropatije na ramo, pooperativna bolečina, ledvične kolike, revmatoidni artritis, išias, zvin, kap in teniški komolec. Avtorji prvega poročila Svetovne zdravstvene organizacije bodo za vedno veljali za pogumne in revolucionarne znanstvenike, ki so pripravili pregled dokazanih rezultatov, ki še niso veljali za uradno»znanstvene«. S svojim delom so prebili led in sprožili revolucijo v sprejemanju in dojemanju akupunkture. Število dobro kontroliranih raziskav v 21. stoletju narašča, še zlasti v zadnjih petnajstih letih. (Chmielnicki, 2016) Akupunktura v Evropi V Evropo je prva informacija o akupunkturi po vsej verjetnosti prispela po zaslugi uslužbenca holandske družbe Dutch East India Co., gospoda H. Buschofa, ki je na sebi izkusil dobrobit moksibustije, s katero so mu Kitajci na enem od potovanj ozdravili več let trajajočo putiko. Prevod njegovega članka je bil leta 1676 objavljen v Londonu. Prvi zdravnik, ki se je pomeril v akupunkturi, je bil Danec Gacob de Bondt. Bil je kirurg in je to nenavadno metodo omenil v svoji razpravi Historia Naturalis et Medica Indiae Orientalis, natisnjeni leta 1658. V 19. stoletju je bila akupunktura v Evropi v senci hitro 21

razvijajoče se zahodne medicine. Vendar je bila bolj dostopna zdravnikom kot prej in nekateri so jo tudi uporabljali. Ponoven razcvet je doživela leta 1920 v Franciji, kamor jo je ponovno prinesel George Soulie de Morant, ki je 20 let služboval na Kitajskem kot diplomat. Čeprav je uradna medicina njegovo delo napadala, ker ni bil zdravnik, je postal oče sodobne akupunkturologije. (Rožman in Osojnik, 1993, str. 9) Slovensko zdravniško društvo priznava akupunkturo in vodi Sekcijo za akupunkturo, ki organizira šolanje zdravnikov in zobozdravnikov. Ti so edino medicinsko osebje, ki lahko izvaja akupunkturo v Sloveniji. Pri izvajanju izobraževanja sodeluje tudi Fakulteta za šport, saj je izr. prof. dr. Edvin Dervišević od leta 1997 vodil Mednarodno šolo akupunkture za zdravnike, v okviru katere je šolanje zaključilo približno 200 zdravnikov. Ponudnikov drugih storitev v okviru TKM (tuina masaža, akupresura ) je veliko več in so na prostem trgu od leta 1992, ko je z delom pričela prva šola tuina masaže v Sloveniji, ki jo je v obdobju do leta 2016 zaključilo več kot 600 udeležencev (E. Dervišević, osebna komunikacija, junij 2016). Zlasti po letu 2000 je močno naraslo število ponudnikov izobraževanja, vendar raven izobraževanja ni osrednje nadzirana, kar otežuje presojanje o kakovosti različnih izobraževalnih programov na področju TKM. 2.2.2. Akupresura Akupresura, ki jo imenujemo tudi akupunktura brez igel, je več kot 3.000 let stara kitajska metoda za odpravljanje bolečin. Izvajamo jo z rokami, prsti, zato ne potrebujemo nobenih igel ali zdravil. Nima stranskih učinkov, tudi če jo izvajamo nepravilno. Izvajanje akupresure je enostavno in učinkovito ter omogoča izboljšanje delovanje organov. S pritiskom na določene akupunkturne točke na meridianih lahko povečamo ali zmanjšamo pretok življenjske energije. (Edde, 1989, str. 7) Zdravniško poročilo iz bolnice Shen Wu v Pekingu dokazuje pomirjujoče učinke pritiska na akupresurne točke z metodo tonifikacije pritiska, metodo disperzije, metodo hipnotičnega pritiska ter metodo izbire točk. Paciente so spremljali z diagrami krvnega tlaka, pulza in registriranimi elektroencefalogrami. Uspešno zdravljenje 100 bolnikov s kroničnimi revmatičnimi bolečinami z akupresuro lahko primerjamo z akupunkturo, saj 22

so pri 25 odstotkih pacientov bolečine popolnoma izginile, 45 odstotkov pacientov je občutilo znatno izboljšanje, 25 odstotkov je izkusilo delno zmanjšanje bolečin in le 5 odstotkov bolnikov ni občutilo sprememb. Ljudska bolnišnica iz province Chiang Su navaja poročilo, da so od šestnajstih otrok, zbolelih za encefalitisom B, s pomočjo akupresure po 48 urah pri petnajstih otrocih izboljšali stanje, le eden pa je moral ostati v bolnici sedem dni, kot je normalno za običajno okrevanje. (Edde, 1989, str. 8, str. 135) 2.2.3. Moksa Moksibustija je terapevtska metoda, ki se je razvila na severu Kitajske in ima verjetno vsaj tako dolgo zgodovino kot akupunktura. Že stoletja ju uporabljajo skupaj. Temelji na uporabi mokse v obliki prediva ali cigare, ki se jo zažge. Tleča moksa daje primerno toploto, ki terapevtsko učinkuje na akupunkturne točke in organizem. Moksa je rastlina z latinskim imenom Artemisia vulgaris in je vrsta divjega pelina. Po tradicionalni kitajski farmakopeji ima ta rastlina izrazite yang lastnosti, je grenka in proizvaja toploto. Ima tudi značilno lastnost, da odpira kanale, ureja kroženje Qija in krvi, izganja mraz in vlago, greje maternico, zaustavlja krvavenje, greje vranico z želodcem in odstranjuje zastoje. Njena toplota prodira globoko v mišice. (Rožman in Osojnik, 1997, str. 127) 2.2.4. Ventuze Ventuze so čaše v obliki krogel z ravno odrezanim in zbrušenim robom, ki omogoča dobro tesnenje. Razvile so se iz živalskih rogov. Z ventuzami povzročimo lokalno kongestijo, ki nastane zaradi podtlaka v ventuzi, nastalega pri zgorevanju snovi, ki jih zažgemo v ventuzi. Metoda je našla prostor v vseh tradicionalnih medicinah sveta. Ker je enostavna, si je utrla pot med ljudi in se uveljavila tudi kot dopolnilna metoda k akupunkturi. Danes uporabljamo steklene, bambusne in plastične kozarce. Z ventuzami izboljšamo prosti tok Qija in krvi po kanalu, odženemo mraz in vlago ter zmanjšamo otekline in bolečine. (Rožman in Osojnik, 1997, str. 131) 23

2.2.5. Masaža tuina Tuina masaža je pomembna komponenta tradicionalne kitajske medicine. Gre za kitajsko medicinsko masažo in manipulacijo v sklepih. Ta stara oblika terapije preprečuje in zdravi bolezni z uporabo večinoma manualnih metod. Danes imajo na Kitajskem vse klinike»zahodnega«tipa oddelke za Tuino terapijo. Od prastarih časov pa do danes jo pacienti in zdravniki z veseljem sprejemajo zaradi enostavnosti, predvsem pa zaradi njene učinkovitosti. Ko nekdo čuti bolečine ob poškodbi, si skoraj nezavedno gnete in masira prizadeti del telesa. Postopno so razlogi masiranja postajali vedno bolj jasni in lažje razložljivi. Z dolgoletno prakso in sistematizacijo je nastala tuinologija. (Dervišević, 2003, str. 1) 24

3. VZROKI POŠKODB PO TKM Športniki s svojim profesionalnim pristopom velikokrat pretiravajo s treningi v želji po čim boljših rezultatih in izvajajo večurne treninge v pogojih, ki niso optimalni, da bi dosegli zastavljene cilje. To lahko privede do neravnovesja v telesu. Pri prekomernem treniranju najprej pride do pomanjkanja Qi energije v telesu, kar v prvi vrsti prizadene notranje organe, kot so želodec, vranica in jetra. Pri tem lahko zunanji dejavniki, kot so veter, vlaga in mraz, napadejo poškodovani Qi. S tem so še bolj prizadeti ledvica, jetra in vranica. (Young, 2005a, str. 2) Po TKM v fazo ali element Zemlje spadata želodec in vranica, ki skrbita za mišice, slino in limfo; v fazo Lesa spadajo jetra, ki skrbijo za kite in tetive; v fazo Voda pa spadajo ledvice, ki skrbijo za kosti, mozeg in seč. (Dervišević, 2003) 3.1. Šest zunanjih dejavnikov Po TKM med šest zunanjih dejavnikov spada Veter, Mraz, Vročina, Vlaga, Suša in Ogenj ali Toplota. Pri športnih dejavnostih se pri prekomernem izpostavljanju določenemu zunanjemu dejavniku lahko razvije bolezen ali poškodba. Če določen zunanji dejavnik prevlada, lahko poruši ravnovesje športnika, pri čemer zmanjša zmogljivost določenih organov. Veter Veter je primarni zunanji patogeni dejavnik, ki povzroča nestabilnost, saj so mraz, vlaga, suša in toplota odvisni od njegovega napada na telo. Lahko se poveže z ostalimi petimi patogenimi dejavniki, skupaj s sluzjo pa ustvarja tako imenovano»sluz vetra«. Veter je yang patogeni dejavnik, za katerega je značilna»razprševanje navzgor in navzven«. Negativno deluje na yin telesa. Veter v naravi piha v naletih, z značilnimi spremembami hitrosti. Motnje, ki jih povzroča hitri patogeni veter, označimo kot»migrirajoči simptomi«25

ali nagle spremembe oz. nenadni pojav bolezni. Migrirajoča bolečina sklepov, nastala zaradi patogenega vetra, se imenuje Bi vetra. (Dervišević, 2003) Veter ima naslednje lastnosti: hiter nastanek, povzroča spremembe kliničnih znakov, ki se selijo po telesu, prizadene predvsem zgornji del telesa in najprej okvari pljuča in kožo. Bolezni, ki jih povzroča veter, spoznamo po naslednjih kliničnih znakih in simptomih: averzija do vetra in mraza, kihanje, kašljanje, nahod, vročina, bolečine v mišicah in tilniku, vneto grlo, potenje in površinski pulz. (Rožman in Osojnik, 1993) Mraz Mraz je yin patogeni dejavnik, zato kvari telesni yang. Razen simptomov, ki jih povzroči skupaj z vetrom, lahko prodre v kanale in povzroči sindrome boleče obstrukcije, z bolečinami v enem ali več sklepih, mrzlico in kontrakcijo tetiv z bolečinami. Bolečina zaradi mraza nastane zaradi kontrakcije in prekinitve cirkulacije yanga in krvi v danem področju. Običajno mraz napade roke, noge in kolena ter križ in ramena. (Rožman in Osojnik, 1993) Mraz je prevladujoči Qi zime. Rezultat je porušena funkcija ogrevanja telesa in pojav simptoma hladnih udov, hladne bolečine v epigastričnem in abdominalnem predelu, driske, ki vsebuje neprebavljeno hrano, ter pogosto izločanje urina. (Dervišević, 2003) Vročina Vročina je prevladujoči Qi poletja in se v nasprotju z ostalimi zunanjimi dejavniki pojavlja samo v tem letnem času. Bolezni vročine nastanejo zaradi previsokih temperatur, prekomernega izpostavljanja neposrednemu soncu in zaradi dolgega dela ali bivanja v zaprtem prostoru. (Dervišević, 2003) Simptomi invazije vročine so potenje, glavobol, temen urin, suha usta in ustnice, hiter pulz in rdeč suh jezik. V hudih primerih lahko vročina napade tudi perikard ter povzroči motnje zavesti in duha, na primer motnje govora, delirij ali komo. (Rožman in Osojnik, 1993) Ker je za poletje pogosto značilna visoka vlaga, se vročina povezuje s patogeno vlago. Klinični znaki te povezave so 26

vrtoglavica, napetost v glavi, dušenje v prsih, slabost, slab apetit, opstipacija, splošna potrtost ter poleg temperature tudi utrujenost in žeja. (Dervišević, 2003) Vlaga Vlaga je yin boleznotvorni dejavnik in kvari telesni yang. Prihaja iz vlažnega vremena ali vlažnega stanovanja in lahko vdira v telo. Zanjo so značilni znaki, ki so v naravi tipični za močvirja: teža in potek navzdol (občutek utrujenosti, pritisk v prsih in trebuhu); motnost (motni izcedki iz telesnih odprtin ali kože, moten urin); lepljivost, lepljiva obloga jezika, lepljiv okus in zrnat pulz) ter zastoji, stagnacije ali bolečine. (Rožman in Osojnik, 1993) Klinični znaki vključujejo občutek tesnobe v prsih, epigastrično distenzijo, težko izločanje malih količin urina in leno gibanje črevesja z viskoznim blatom. Vranica ima rada sušo in ne mara vlage, zato lahko patogena vlaga yang vranice zelo hitro oslabi, kar povzroči slab apetit, mehko blato, manjšo količino urina in edem. Zaradi slabega transporta in transformacije pride do neustreznega razprševanja telesnih tekočin in vedno večjega kopičenja vlage. (Dervišević, 2003) Suša Suša je yang patogeni faktor, zato kvari telesno yin in kri. Pojavlja se ob suhih ali ob klimatiziranih pogojih, kot so centralne kurjave. (Rožman in Osojnik, 1993) Suša porablja telesno tekočino, izsuši nos, grlo in usta, pojavi se žeja, razpokana koža, zmanjšana količina urina in zaprtje. Patogena suša prizadene funkcijo pljuč, ki so občutljiv Zang (čvrsti) organ, saj opravljajo funkcijo razprševanja, spuščanja in vlaženja. Suhost napada pljuča skozi nos in usta. Kadar pomanjkanje vlage poruši njihovo funkcijo razprševanja in spuščanja, se pojavi suh kašelj z malo količino lepljivega ali krvavega izpljunka. (Dervišević, 2003) 27

Toplota ali ogenj Toplota je yang patogeni dejavnik. Patogena toplota lahko porabi yin tekočino, jo prežene iz telesa in povzroči deficit telesne tekočine. Razen temperature se pojavi tudi žeja, suhe ustnice in grlo, zaprtost, količina urina je majhna in temno rjave barve. Nalet toplote lahko spodbudi delovanje vetra, ki povzroči motnje v cirkulaciji krvi. Prekomerna toplota namreč napade meridian jeter ter jemlje tetivam in meridianu hrano. (Dervišević, 2003) Značilni znaki zanjo so: sili navzgor, čemur pravimo kipenje ognja; rad okvarja duha, sledijo anksioznost, agitacija, insomnia, delirij ali psihoze; zelo izsuši yin in tekočine. (Rožman in Osojnik, 1993) 3.2. Sedem čustvenih dejavnikov Notranji povzročitelji bolezni so dejavniki, ki povzročajo preveč intenzivno čustveno doživljanje. Posledica so motnje v delovanju notranjih organov in njihove okvare. Ti dejavniki so čustva, ki jih je po tradicionalni kitajski medicini sedem: veselje, jeza pretirano razmišljanje, skrb, žalost, bojazen in strah. To so čustvene reakcije telesa na zunanje dejavnike in v normalnih okoliščinah ne povzročijo bolezni. Resni, trajni ali nenadni čustveni pretresi, ki presegajo običajno prilagoditveno sposobnost organizma, pa vplivajo na fiziološke funkcije telesa, zlasti kadar obstaja predhodna občutljivost. (Dervišević, 2003) Razen neuravnanega čustvenega doživljanja, ki prizadene notranje organe, je možen tudi obraten vpliv notranjega organa na čustvovanje. Prekomerno ali nezadostno delovanje krvi ali Qija notranjih organov lahko bistveno okvarita čustveno doživljanje. (Rožman in Osojnik, 1993) Strah Strah poveča napetost v mišicah. Športniki neradi govorijo o svojih strahovih, saj se bojijo, da bi jih imeli trenerji za»šibke«. Vzrok so pogosto lahko tudi neobičajne situacije in spremenjeni tekmovalni pogoji. Dober primer je, ko se odličen skakalec znajde na 28

skakalnici velikanki ali ko se zelo dober center pri košarki nikakor ne znajde proti znanemu centru nasprotnega moštva. Vzrok je lahko mentalno predvidevanje negativnih posledic. Strah poruši neravnovesje med postavljenim ciljem in znanjem. Tipični strahovi pri športnikih so strah pred porazom oz. zmago, strah pred trenerjevo zavrnitvijo, strah pred agresivnostjo, strah pred bolečino. (Tušak in Tušak, 1994, str. 209 212) Strah je čustvo, ki pripada ledvicam. Dolgotrajen strah okvari ledvice, ker porabi esenco. Strah je doživljanje reakcije na nekaj, kar daje vtis nevarnosti na podlagi izkušenj. Ledvice shranjujejo esenco, ki je izvor Qija. Kadar strah prizadene ledvice, se esenca ne more vzdigovati ter prehranjevati srca in pljuč. Voda ledvic in ogenj srca se ne izmenjujeta, kar povzroči zaprtje poti v zgornjem grelcu. Ker Qi iz ledvic ne more potovati navzgor, se vrne navzdol in pritisne na spodnji grelec. Pri tem se pojavlja emisija semena, dismenoreja ali bolečine v kosteh. Najbolj poznan primer vpliva strahu je mokrenje. (Rožman in Osojnik, 1993) Posledica zmanjšanje Qija srca je razpršenost duševnosti. Taka oseba se ne more odločiti, obvladuje ga panika, pojavijo se fiziološke motnje, kot so zmedenost, palpitacije, anoreksija, izguba zavesti ali epileptičen napad ter nočno zbujanje v strahu. (Rožman in Osojnik, 1993) Jeza Jezo pri športu delimo na pozitivno in negativno. Pozitivna jeza lahko motivira, pripravi na aktivnost in je lahko spodbudna. Jezo pri športnikih najlažje prepoznamo po izjavah in spremljajoči telesni mimiki, spuščenih in stisnjenih obrveh, stisnjenih ustih, spuščeni zgornji ustnici, pesti so lahko stisnjene, telo nagnjeno rahlo naprej in glas dvignjen. (Kajtna in Jeromen, 2007) Jeza je čustvo, ki pripada jetrom. Jeza povzroči udar Qija in krvi v zgornje predele telesa. Običajno jo povzročijo dražljaji, ki nastanejo zaradi ovir pri doseganju zastavljenega cilja. Iztisk krvi in Qija navzgor prizadene yin in kri jeter, ki ne prehranjujeta več jetrne organske sfere, zato prihaja do napetosti in nemira, hitre ujezljivosti, bolečin v hipohondriju, napetosti v prsnem košu, zariplega obraza in celo do nezavesti. (Rožman in Osojnik, 1993) 29

Veselje Veselje sprošča kroženje Qija. Ko je človek vesel, mu je prijetno in veselo okrog srca, po celem telesu je sproščen, Qi in kri plapolata po organizmu, prehranjevanje in obramba potekata tekoče in gladko. Toda prekomerno in preintenzivno veselje lahko prizadene srčno organsko sfero, ker pretirano razpusti Qi, ki zato nekontrolirano»udari navzdol«. Če sta mišljenje in duševnost denimo napolnjena z željami in upanjem, lahko njihova nenadna izpolnitev povzroči nekontrolirano, nezaustavljivo veselje, kar lahko botruje palpitacijam in tahikardijam, histeriji, v hujšem primeru pa tudi psihičnim motnjam, celo epileptičnim napadom. (Rožman in Osojnik, 1993) Žalost Žalost je čustvo, ki pripada pljučem in srcu. Običajno se pojavlja kot reakcija na nekaj ljubega, a izgubljenega. Preveč dolgotrajna in intenzivna žalost s trpljenjem lahko poškoduje notranje organe ter onemogoča in zmanjšuje voljo. Počasi razjeda Qi, povzroči zastajanje Qija pljuč in srca, torej povzroča zastoje v zgornjem grelcu. Prehranjevalni Qi se ne giblje več v ožilju, obrambni Qi ne prodira več na površino, v notranjosti se zaradi zastojev upareva vročina, ki razjeda Qi pljuč. (Rožman in Osojnik, 1993) Razmišljanje Razmišljanje pripada vranici. Klasiki navajajo, da se razmišljanje razvije v vranici in se konča v srcu. Pod pojmom razmišljanja razumemo brezplodno premišljanje brez konca in kraja, ki povzroči zastoje v gibanju Qija, kar prizadene vranico. Pojavi se slaba prebava, bruhanje, slab apetit, napenjanje, v hujših primerih celo izčrpanje krvi in Qija, izguba življenjskega optimizma, strah in pozabljivost, oslabelost ekstremitet, izgubljanje teže itd. (Rožman in Osojnik, 1993) 30

Skrb Skrb je čustvo, ki pripada pljučem in vranici. Dolgotrajna ali huda in globoka skrb prizadene pljuča in povzroča zastoj Qija. Qi se ne razširja več, zadržuje se v prsnem košu, pritiska na pljuča, posledice pa so vzdihovanje, dušenje v pljučih in plitvo dihanje. Skrb lahko prizadene tudi vranico. Ker vranica shranjuje sposobnost koncentracije, skrb pa onemogoča kroženje Qija, se pojavijo raztresenost, zaprtost vase, brezvoljnost in utrujenost. (Rožman in Osojnik, 1993) 31

4. PREVENTIVA IN ZDRAVLJENJE Številne raziskave akupunkture ugotavljajo, da ta lahko poveča lokalno oskrbo s krvjo, dotok krvi v možgane, oksiginacijo tkiva, presnovno izmenjavo in produkcijo ATP. Prav tako ugotavljajo, da akupunktura lahko vpliva na motorične sposobnosti in povzroči nevrološke reflekse. (Sfara, 2013, str. 9)»Dajanje zdravil za bolezni, ki so se že razvile, je primerljivo z osebami, ki začnejo kopati vodnjak, ko postanejo žejni, in tistim, ki začnejo izdelovati orožje, po tem ko so že vstopili v bitko. Ali niso ta dejanja prepozna?«su Wen, Ch.2 (Mann, 1978, str. 100) Slika 3. Naš avto je vedno redno servisiran. Ne čakamo, da se pokvari. Za naše telo večina ne skrbi tako dobro. (Mann, 1978) Znamenja, ki vodijo v bolezen, naj bi akupunktura že zgodaj pokazala. Preventivna akupunktura naj bi ljudem omogočila ponovno vzpostavitev ravnotežja ter podobno kot nasveti za zdrav način življenja in zdravo prehrano ohranjati stabilno zdravje. (Likar, 1997, str. 82) Na starodavnem Kitajskem so bili najboljši zdravniki tisti, ki niso le znali pozdraviti, temveč tudi preprečiti nastanek bolezni. Samo drugorazredni zdravniki so čakali, da njihovi pacienti zbolijo, ukrepali pa so šele, ko so bili simptomi in znaki bolezni že očitni. Iz tega razloga so ljudje zdravnikom plačevali, ko so bili zdravi, plačilo pa se je 32

ustavilo, ko so zboleli. Zdravnik je moral dati takrat pacientu zdravila zastonj, sam pa je kril njihove stroške. Taka preventivna medicina je temeljila na akupunkturi in pulz diagnozi. (Mann, 1978, str. 100) Tradicionalna kitajska medicina ima tri principe zdravljenja. Prvi je zdravljenje»korenine«(ben) in»veje«(biao); drugi je urejanje yin in yang; tretji pa je krepitev normalnega chi in razpršitev patogenega chi, ki povzroča bolezen. Zdravljenje»korenine«in»veje«je najpomembnejše načelo zdravljenja v kitajski medicini. Nanaša se na pomembnost odkrivanja»korenine«bolezni, da je zdravljenje lahko uspešno.»korenina«je primarna disharmonija yina in yanga, petih faz ali Qija, iz katere zraste»veja«, tj. simptomi ali sekundarni aspekti bolezni. Osnovni princip kitajske medicine je obnovitev ravnovesja yin in yang. Diagnoza dožene, ali je preveč ali premalo yina ali yanga v telesu in bolj natančno, ali to prizadeva enega ali več organov. Izbrane akupunkturne točke naj bi vplivale na okrepitev yanga telesa ali odstranitev odvečnega yanga oziroma krepitev yina ali odstranitev odvečnega yina. (Mills, 1997, str. 13) 4.1. Potek diagnoze Pri diagnosticiranju po TKM veljata dve pravili. Prvo se glasi»preglej zunanjost, da boš spoznal notranjost«, drugo pa, da»del odseva celoto«. (Rožman in Osojnik, 1993, str. 83) Bistvo kitajske diagnostike je, da zdravnik z vsemi svojimi čutili zajame vse pacientove pojave. Sem spadajo štirje diagnostični koraki: zdravnik pacienta opazuje, s sluhom in vohom ocenjuje njegov vonj in zvok, ga izčrpno izpraša ter otipa vse, kar lahko začuti prek kože. (Likar, 1997, str. 69) Akupunkturist porabi petnajst minut do ene ure v razgovoru s pacientom, da pride do diagnoze težave, ki jo je treba rešiti. Bolj kompleksni, dolgoročni problemi, ki se tičejo notranjih organov, vzamejo dalj časa in lahko se izkaže, da je potrebno še mnenje drugega strokovnjaka. Do opisa razvoja bolezni pride z obsežnim izpraševanjem bolnika. Vprašanja se na začetku osredotočijo na razvoj težave in pacientovo razlago 33

simptomov. Nato ga akupunkturist sprašuje o splošnem fizičnem, mentalnem in čustvenem stanju. To lahko vključuje vprašanja o vidikih zdravja, kot so ritem spanja ali priljubljene jedi. Akupunkturist upošteva tudi bolnikovo delo, življenjski stil in njegovo socializacijo. (Mills, 1997, str. 14) Ključna indikatorja akupunkturističnega pregleda sta običajno pacientov jezik in pulz. Videz jezika poda izkušenemu terapevtu veliko informacij glede narave, globine, moči in lokacije vsakega bolezenskega procesa. Barva in oblika samega jezika, prav tako pa tudi barva, debelina, vlažnost in položaj kakršnihkoli oblog so pomembni za diagnozo. Radialni pulz na obeh zapestjih daje podobne informacije, čeprav je razlaga pulza veliko težja in bolj prefinjena. Najprej akupunkturist oceni moč, hitrost in splošno kvaliteto pulza. Nato se lahko pretipajo posebni trije položaji, ki nakazujejo stanje Qija in krvi v vsakem organu. Jezik in pulz sta diagnostično manj uporabna, če je težava površinska motnja, ker sta vezana predvsem na notranje okolje telesa. Če je potrebno, opravi terapevt tudi fizičen pregled. Ta se pogosto osredotoča na pretipavanje delov telesa, ki so nežni ali boleči. Njihov položaj lahko akupunkturistu pomaga določiti kanal ali organ, ki je prizadet. Na podlagi informacij, ki jih je dal opis razvoja bolezni in pregled, akupunkturist postavi svojo diagnozo in jo razloži pacientu. Določi število in pogostnost zdravljenj. Na tej stopnji pacient prejme napotke glede prehrane, razgibavanja in splošnega življenjskega stila. (Mills, 1997, str. 14) 4.2. Mehanizem delovanja akupunkture Konica igle na natančno določeni točki stimulira specifičen živec, ki posreduje električni impulz v hrbtenjačo in v centre malih možganov ter od tam na obolelo mesto. Živci so razporejeni po celem telesu, vsak centimeter telesa je pod naposrednim ali posrednim nadzorom enega od velikih skupin živcev. Kontrolirajo skoraj vse procese v telesu. Ko so stimulirani, nekateri živci povečajo delovanje črevesja, nekateri ga upočasnijo, nekateri povečajo ali zmanjšajo prebavne sokove, srčni utrip, delovanje solznih žlez, mišični tonus, izločanje hormonov itd. (Mann, 1978, str. 2) 34

Slika 4. A: Tvorba vrtinca vezivnega tkiva. Akupunkturna igla je bila vstavljena v tkivo in postopoma zavrtena. Številke od 0 do 7 kažejo število vrtljajev. Vrtinec vezivnega tkiva se vidi že pri prvem vrtljaju. B: Originalna povečava 350-krat. Na levi zlata igla za enkratno uporabo, na desni igla iz nerjavečega jekla za enkratno uporabo. C, D: Originalna povečava 3.500-krat, zlata (C) in jeklena (D) igla, kjer je vidno, da ima zlata igla bolj grobo površino. Leta 2001 so prvič prikazali povezavo med manipulacijo z akupunkturno iglo in biomehanskimi dogodki v tkivu. Ti biomehanski dogodki so lahko povezani z dolgotrajnimi celičnimi in zunajceličnimi učinki. (Langevin, 2001) Nekateri uporabljajo električne inštrumente, da izmerijo električni upor kože. V teoriji je upor na akupunkturni točki manjši, zato z inštrumentom lažje določiš lego akupunkturne točke. (Mann, 1978, str. 8) Odkriti so bili številni mehanizmi, ki kažejo na učinkovitost akupunkture, zlasti v zvezi z bolečino, še vedno pa ostaja veliko nepojasnjenega. Zgodnje raziskave so opravljali na predpostavki, da akupunktura učinkuje kot analgetik na nadzorna vrata bolečine (Gate 35