UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJU DIPLOMSKA NALOGA ANJA GANTAR

Transcription

1 UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJU DIPLOMSKA NALOGA ANJA GANTAR Izola, 2018

2 UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJU UPORABA ALTERNATIVNIH IN KOMPLEMENTARNIH METOD PRI LAJŠANJU KRONIČNE BOLEČINE KIRURŠKIH PACIENTOV CHRONIC PAIN MANAGEMENT WITH COMPLEMENTARY AND ALTERNATIVE METHODS IN SURGICAL PATIENTS Študentka: ANJA GANTAR Mentor: IGOR KARNJUŠ, mag. zdr. neg., viš. pred. Študijski program: VISOKOŠOLSKI STROKOVNI ŠTUDIJSKI PROGRAM, 1. stopnja Izola, 2018

3

4

5 ZAHVALA Najprej bi se rada zahvalila mentorju, profesorju Igorju Karnjušu, za vso potrpežljivost, strokovno usmerjanje in podporo med študijem in pisanjem diplomske naloge. Največjo zahvalo pa namenjam svoji mami Valeriji, bratu Janu, babici Gabrieli, ožjim sorodnikom in prijateljem, ki so mi ves čas stali ob strani, verjeli vame in mi po svojih najboljših močeh pomagali doseči zastavljene življenjske cilje.

6 IZJAVA O AVTORSTVU Spodaj podpisana Anja Gantar izjavljam, da: je predložena diplomska naloga izključno rezultat mojega dela, sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev, ki jih uporabljam v predloženi nalogi, navedena oz. citirana v skladu s pravili UP Fakultete za vede o zdravju, se zavedam, da je plagiatorstvo po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 16/2007 (ZASP), kaznivo. Soglašam z objavo elektronske verzije diplomske naloge v Repozitoriju UP in zagotavljam, da je elektronska oblika predložene naloge identična tiskani različici. V Izoli, dne Podpis študentke:

7 Gantar, A. Uporaba komp. metod pri lajšanju kron. bolečine kirur. pac. o zdravju, Izola, 2018 KLJUČNE INFORMACIJE O DELU Naslov Tip dela Avtor Sekundarni avtorji Institucija Naslov inst. Uporaba komplementarnih in alternativnih metod pri lajšanju kronične bolečine kirurških pacientov diplomska naloga GANTAR, Anja KARNJUŠ, Igor (mentor), PROSEN, Mirko (recenzent) Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju Polje 42, 6310 Izola Leto 2018 Strani Ključne besede VII, 38 str., 4 pregl., 2 sl., 0 pril., 90 vir. komplementarna medicina, kronična bolečina, kirurgija, zdravstvena nega UDK Jezik besedila Jezik povzetkov Izvleček Slv slv/eng Namen in cilj diplomske naloge je bil ugotoviti ustreznost komplementarnih metod za lajšanje popoškodbene ali pooperativne kronične bolečine. Pregled literature kot metoda raziskovanja se je osredotočili na devet komplementarnih in alternativnih metod, ki se najpogosteje uporabljajo v povezavi s kronično mišično-skeletno ali nevrološko bolečino. Ugotovitve kažejo, da največje število testirane populacije nudijo osteopatija, kiropraktika, aromaterapija in akupunktura, najmanjše pa energijska in zeliščna medicina. V nadaljevanju pa so se akupunktura, fizikalnomanipulativne metode in aromaterapija izkazale kot najučinkovitejše. Ugotovljeno je bilo, da je uspešnost določene komplementarne in alternativne metode odvisna od osveščanja populacije in stopnje njenega sprejemanja. Veliko vlogo igra torej osveščanje laične populacije o dodatnih možnostih zdravljenja. Vsekakor pa je vidno tudi večje zanimanje pacientov za in komplementarno in alternativno zdravljenje, kar predstavlja možnost integracije določenih komplementarnih in alternativnih metod v proces lajšanja kronične bolečine. I

8 KEY WORDS DOCUMENTATION Title Type Author Secondary authors Institution Address Chronic pain management with complementary and alternative methods in surgical patients Diploma work GANTAR, Anja KARNJUŠ, Igor (supervisor) / PROSEN, Mirko (reviewer) University of Primorska, Faculty of Health Sciences Polje 42, 6310 Izola Year 2018 Pages Keywords VII, 38 p., 4 tab., 2 fig., 0. ann., 90 ref. Complementary medicine, chronic pain, surgery, nursing UDC Language Abstract language Abstract Slv slv/eng The purpose and goal of this diploma thesis, was to determine the relevance of complementary and alternative methods, in alleviating chronic pain following surgery or injury. Using a literature review, we focused on 9 complementary methods, which are most commonly used in connection with chronic musculoskeletal or neurological pain. The largest tested population was found in Osteopathy, Chiropractise, Aromatherapy and Acupuncture, while the smallest was found in Energy and Herbal Medicine. Further on, Acupuncture, Physically-manipulative methods and Aromatherapy proved to be the most effective. It has been found, that the success of a particular complementary and alternative method depends on the level of awareness and acceptance among the general population. A great role is played by informing the general population of additional treatment options. In addition, an increasing interest of patients for complementary and alternative treatment is also evident, which represents a possibility of integrating certain complementary and alternative methods into the process of alleviating chronic pain and reducing its incidence. II

9 Gantar, A. Uporaba komp. metod pri lajšanju kron. bolečine kirur. pac. o zdravju, Izola, 2018 KAZALO VSEBINE KLJUČNE INFORMACIJE O DELU... I KEY WORDS DOCUMENTATION... II KAZALO VSEBINE... III KAZALO SLIK... IV KAZALO PREGLEDNIC... V SEZNAM KRATIC... VI 1 UVOD Vpliv komplementarnih in alternativnih metod na lajšanje kronične bolečine Komplementarne in alternativne metode splošen pregled Akupunktura in akupresura Zeliščna medicina Homeopatija Ajurveda Kiropraktika Osteopatija Masaža Aromaterapija Energijska medicina NAMEN, HIPOTEZE IN RAZISKOVALNO VPRAŠANJE METODE DELA IN MATERIALI REZULTATI Akupunktura in kronična bolečina Fizikalno-manipulativne metode in kronična bolečina Aromaterapija in kronična bolečina RAZPRAVA ZAKLJUČEK VIRI III

10 KAZALO SLIK Slika 1: Telesni meridiani... 4 Slika 2: Klasifikacija glede na teorijo petih elementov... 5 IV

11 Gantar, A. Uporaba komp. metod pri lajšanju kron. bolečine kirur. pac. o zdravju, Izola, 2018 KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Vključitveni in izključitveni kriteriji Preglednica 2: Analiza člankov akupunktura in kronična bolečina Preglednica 3: Analiza člankov fizikalno-manipulativne metode in kronična bolečina Preglednica 4: Analiza člankov aromaterapija in kronična bolečina V

12 SEZNAM KRATIC CAM Complementary and Alternative medicine komplementarna in alternativna medicina CAIRE Clinical Atlethic Injury Rehab Exercise klinična atletska, poškodbena in rehabilitacijska vadba CŽS EA-terapija EO ESWT KST Centralni živčni sistem Elektroakupunkturna terapija Eterično olje Extracorporeal Shockwave Therapy terapija z udarnimi globinskimi valovi Kranio-sakralna terapija MAS Motor assessment scale lestvica za ocenjevanje gibanja MGT MR NCKAM NSAR OMT PPT SF-36 Masaža globokega tkiva Miofascialna relaksacija Nacionalni center za komplementarno in alternativno medicino Nesteroidni antirevmatiki Osteopatska manualna terapija Pressure-pain treshold prag bolečine Short form health survey krajši vprašalnik o zdravstvenem stanju SSTAI Spielberger State-Trait Anxiety Inventory Spielbergov test naklonjenosti k anksioznosti TD TKM TPT VAS VISA-A VMT Terapija z dotikom Tradicionalna kitajska medicina Trigger point therapy Vizualna analogna skala Victorian Institute of Sport Assessment- Achilles Questionnaire Viktorijanski inštitut za šport vprašalnik za Ahilovo tetivo Visceralna manualna terapija VI

13 1 UVOD Bolečina je znak, ki nakazuje, da se v določenem delu telesa dogaja nekaj, kar odstopa od normalnega psihofizičnega blagostanja. Sama po sebi ima pozitivno vlogo, ker nas opozarja, kateri del telesa potrebuje našo pozornost in morebitno zdravstveno obravnavo. Ob določitvi in odstranitvi vzroka izzveni tudi bolečina. V nasprotnem primeru pa govorimo o kronični bolečini, ki ima negativne učinke na posameznikovo psihološko in kognitivno stanje in zmanjšuje kakovost življenja (The Australian pain management association, 2015). Kronično bolečino definiramo kot bolečino, ki ostaja tudi po tem, ko osnovni vzrok bolezni ali poškodbe izgine ali kadar vzroka ni mogoče odstraniti. Opredeljena je kot bolezen, saj lahko traja od tri do šest mesecev (Zaloker in Zaloker, 2016). Za tovrstno obliko bolečine trpi vsaka peta odrasla oseba. Na prvem mestu so Američani (43 %), sledijo Evropejci (36 %) in Avstralci (20 %) (Krčevski- Škvarč, 2005). V kirurgiji zaradi operacij in poškodbenih stanj kar 25 % pacientov občuti bolečino, ki traja več kot eno leto. Kronični bolečini po operaciji so podvržene predvsem rizične skupine pacientov. Na samem vrhu lestvice so operativne amputacije okončin (do 85 %), operacije dojk in prsnega koša (do 65 %) in abdominalne operacije (do 63 %) (Schug in Pogatzki - Zahn, 2011). Pojavnost kronične bolečine pri vse več ljudeh postaja pereč problem današnje družbe (Krčevski-Škvarč, 2005). Pri njenem lajšanju uporabljamo farmakološke in nefarmakološke metode zdravljenja. Farmakološko zdravljenje v večini zajema lajšanje bolečine z opioidno in neopioidno terapijo, ki pa je večinoma usmerjena zgolj v lajšanje fizioloških simptomov bolečine (Prosen in Karnjuš, 2014). Komplementarna in alternativna medicina (v nadaljevanju KAM) pa spadata med nefarmakološke pristope zdravljenja. Ohranjata holistični pogled na človeka in vključujeta metode, ki lahko dodatno pomagajo ljudem z različnimi bolezenskimi ali poškodbenimi stanji. Nacionalni center za komplementarno in alternativno medicino (National institute of health, 2003) razvršča komplementarne in alternativne metode v pet skupin. To so: i) celostni medicinski sistemi, ii) umsko-telesna medicina, iii) biološko osnovane metode, iv) manipulativne in telesne metode, v) energijska medicina. Zdravljenje ali lajšanje kronične bolečine zahteva multidisciplinarni pristop in celovito obravnavo posameznika. To velja predvsem na področju kirurške zdravstvene nege, kjer je prisotnost in občutenje bolečine še toliko bolj izrazito. Kot nosilci zdravstvene nege se moramo zavedati, kateri vzroki privedejo do nezadostnega lajšanja akutne bolečine po operaciji in njenega podaljšanja v kronično. Pozorni moramo biti na neprimeren odnos do lajšanja bolečine med zdravstvenimi delavci, na pomanjkanje časa za obravnavanje bolečine po operaciji in na pacientov strah pred stranskimi učinki analgetičnih zdravil (Krčevski - Škvarč, 2010). Zaradi nezadostnega oz. neučinkovitega lajšanja pooperativne bolečine, tolerance in stranskih učinkov obstoječe opioidne analgezije uporabniki vse pogosteje povprašujejo po komplementarnih in alternativnih metodah lajšanja kronične bolečine (Rhodin idr., 2010). V tujini je to na področju zdravstvene nege in babištva pogosta praksa. Medicinske sestre podpirajo uporabo navedenih metod, saj vključujejo holistični pristop obravnave pacienta, kar je v skladu s temelji filozofije zdravstvene nege. Obenem pa vpeljava komplementarnih metod zdravljenja v klinično prakso odpira možnost za razvoj zdravstvene nege kot stroke (Prosen in Karnjuš, 2014). 1

14 1.1 Vpliv komplementarnih in alternativnih metod na lajšanje kronične bolečine Komplementarne in alternativne modalitete so razdeljene v pet skupin. V prvo skupino spadajo celoviti medicinski sistemi, ki so se uveljavili že veliko pred obstoječimi konvencionalnimi načini zdravljenja. Delimo jih na tradicionalne vzhodne in tradicionalne zahodne načine zdravljenja. Tradicionalna vzhodna oz. kitajska medicina deluje na principu celostnega zdravljenja posameznika in ne obravnava le aktualnega poškodbenega ali bolezenskega stanja. Holistično obravnavo in zdravljenje izvajajo s pomočjo akupunkture, ajurvede, ezoteričnega zdravljenja, terapije z zdravilnimi rastlinami, določanjem ustreznega načina prehranjevanja, tehnikami vodenega dihanja in meditacije. Svoje delovanje v veliki meri usmerjajo v preprečevanje bolezni in ohranjanje zdravja (Acupuncture massage college, 2017). Tradicionalna zahodna medicina pa temelji na homeopatiji in naturopatiji in se osredotoča na naravne tehnike ohranjanja zdravja. V procesu obravnave in zdravljenja sta jima skupna uporaba zdravilnih rastlih (National center for complementary and alternative medicine, n. d.). Druga skupina KAM zajema umsko-telesne pristope k zdravljenju. Ti se posvečajo povezavi med posameznikovim načinom razmišljanja in izboljšanjem ali poslabšanjem bolezenske simptomatike. V ta namen pri delu s pacienti uporabljajo kognitivnovedenjsko terapijo. Sledijo biološko osnovane metode, ki temeljijo na zdravilnih lastnostih določenih zelišč in zdravilnih snoveh iz narave. Sem spadajo fitoterapija, aromaterapija, prehranski dodatki in določena načela ljudskega zdravilstva. S pomočjo določenih tehnik aktivnega in pasivnega gibanja manipulativne in telesne metode vračajo telesu vitalnost (National center for complementary and alternative medicine, 2018). Kiropraksa in osteopatija uporabljata nadzorovane prijeme, gibe in manipulacije celotnega mišično-skeletnega sistema. Za razliko od osteopata se kiropraktik osredotoča predvsem na uravnavanje hrbtenice in medenice, masažni terapevt pa z usmerjenimi prijemi vpliva na napetosti v mišičnem tkivu. V zadnjo skupino uvrščamo tehnike energijske medicine, ki vplivajo na zdravje s pomočjo energijskega polja posameznika in njegovega okolja. Primeri takšnih terapij so qi-gong, reiki in terapevtski dotik. Vse omenjene tehnike do neke mere pomagajo pri lajšanju kronične bolečine, prav tako pa duševne in čustvene simptomatike, ki se pogosto pojavi skupaj z njo, žal pa je ne odpravljajo. Oseba se torej mora z njo naučiti živeti. To pa še zdaleč ni lahko, saj negativno vpliva na cikel spanja, vsakodnevne aktivnosti, prispeva k večji razdražljivosti in večjemu občutenju stresa, zaradi česar se bolečina še potencira (Instutite for chronic pain, 2012). 2

15 1.2 Komplementarne in alternativne metode splošen pregled Akupunktura in akupresura Tradicionalna kitajska medicina (v nadaljevanju TKM) obstaja že več kot 2000 let. Temelji na ohranjanju uravnovešenega in harmoničnega notranjega okolja posameznika s pomočjo polarnosti jin-janga in teorije vpliva petih elementov na telo. Če je eden od petih elementov v telesu ali okolju pretirano aktiven, se poruši sistem delovanja, rezultat tega pa sta neravnovesje in bolezen. Bolezen se torej pojavi kot manifestacija porušene notranje harmonije. V akupunkturi pa je stanje notranje harmonije odvisno predvsem od življenjske energije či, ki se pretaka po telesu. To ji omogoča 12 glavnih meridianov, ki povezujejo vse organe in dele telesa med seboj. Po sredini sprednje in zadnje strani trupa pa vzporedno tečeta še dva meridiana, ki tvorita krogotok in omogočata brezhibno delovanje telesa, če le ne pride do omejitev, čezmernih povečanj ali zmanjšanj pretoka življenjske energije. Motnje pretoka energije či po določenih meridianih pomeni poslabšanje stanja organa ali organskega sistema, ki mu posamezni meridian pripada. S pravilno stimulacijo točk, ki so nanizane vzdolž vsakega meridiana, se lahko uravnovesi delovanje povezanega organskega sistema. Stimulacija izbranih točk se izvaja z vbodom izredno tankih in sterilnih igel različnih dolžin (Wadlow, 1997). Vseh 12 parov osnovnih meridianov poteka po površini telesa in se spušča v globino do notranjih in visceralnih organov. Šest parov pripada polarnosti jin in šest polarnosti jang, ti pa se naprej ločijo še na jang in jin meridiane rok in nog. Njihovo delovanje zajema telo v treh krogih. Vsak od krogov vsebuje štiri zaporedne meridiane, od katerih sta dva meridiana jang in dva jin. Vsi meridiani so medsebojno povezani v krogotok z dodatnimi šestimi energijskimi kanali, njihov čas aktivnosti pa je enakomerno razporejen na 24 ur, pri čemer je vsak od meridianov aktiven dve uri (Wellness MCUniverse, 2016). Njihova naloga je, da hranijo in oskrbujejo celotno telo z energijo, povezujejo telo v energetsko celoto, napajajo pripadajoč organ z energijo, vzdržujejo ravnovesje med energijo jin in jang, zrcalijo simptome in stanje v telesu in skrbijo za obrambo organizma. 3

16 Slika 1: Telesni meridiani (Prvobit, n.d.) V primeru neravnovesja se praktikant osredotoči tudi na organe, ki kažejo znake obolenja. S pravilnim stimuliranjem akupunkturnih točk, ki ležijo na poti vseh meridijanov, zmanjša ali poveča pretok življenjske energije med obolelimi organskimi sistemi. S to aktivnostjo poskuša uravnovesiti delovanje telesnega področja in izboljšati bolezensko stanje (Ryan, 2014). TKM pojasnjuje, da na posameznikovo zdravstveno stanje vpliva tudi pet osnovnih elementov iz okolja: les, ogenj, zemlja, voda in kovina. Osnovni elementi se razlikujejo po stanju razvoja, barvi, okusu, letnih časih, podnebju, visceralnih in votlih organih, telesnih odprtinah in čustvih (Sacred lotus Chinese medicine, n.d.). Gledano v smeri urnega kazalca, se sledeča elementa v delovanju podpirata (Traditional chinese medicine world fundation, n. d). Vsakemu elementu pripadajo določeni visceralni in votli organi, prav tako pa telesne odprtine, zato je mogoče najti povezavo med lastnostmi elementov in človeškim telesom. 4

17 Slika 2: Klasifikacija glede na teorijo petih elementov (Center za Tradicionalno kitajsko medicino, n.d., b) Za prekinitev krvnega toka, kroženja telesnih tekočin in energije či so splošno odgovorni trije dejavniki: notranja ali čustvena motnja, zunanje ali klimatske okoliščine in neuravnovešenost v prehrani in življenjskem slogu. Na podlagi teh dejavnikov terapevt ugotavlja vzrok nekega obolenja in postavi diagnozo. Točno lociranje akupunkturnih točk in njihova stimulacija z iglami pa omogoča uravnovešanje pretoka življenjske energije in zmanjšanje bolezenskih simptomov in znakov (A guide to holistic healing, n. d) Zeliščna medicina Začetki zeliščne medicine segajo 3000 let pred našim štetjem na območje Kitajske. Še dandanes se na podlagi posameznikove osebnosti in življenjskega sloga določa način lajšanja obolenja. To pomeni, da se lahko dva pacienta z istim obolenjem zdravita na drugačen način. Celoten proces torej temelji na holistični obravnavi posameznika. Zeliščni zdravilec s pomočjo zdravilnih rastlin pomaga pacientu, da se vrne v stanje psihofizične uravnovešenosti in s tem olajša prisotno obolenje. Praktikant se glede na obolenje odloči za uporabo določenega dela rastline ali rastline v celoti. Bistvo zdravljenja z zdravilnimi rastlinami je uporaba celotnega izvlečka določenega dela in ne le izoliranih produktov. To je pomembno, ker obstaja nevarnost toksičnega učinka izolirane učinkovine na telo. V celovitem stanju pa je učinkovina stabilnejša in posledično primernejša za potrebe zdravljenja. Evans (1997) meni, da se ob uporabi celostnih izvlečkov iz pravih delov zdravilnih rastlin doseže nežnejši, varnejši in manj moteč zdravilni učinek, ki pomaga telesu, da se naravno zdravi. 5

18 Pri postavljanju diagnoze si zeliščar pomaga s podobnimi metodami kot zdravnik splošne medicine. Opazuje in razvršča simptome obolenja, meri vitalne funkcije, posluša bitje srca, pregleda oči, notranjost ušes in ustno votlino, nato pa na podlagi palpacije potrdi ali zavrže možnost vnetja abdominalnih organov in črevesja. V primeru obolenja je delovanje določenega telesnega sistema omejeno ali močno zmanjšano. Zeliščar z uporabo izvlečka pravilne zdravilne rastline podpre oslabljeni organski sistem in usmeri telo k normalnemu stanju, stanju zdravja in optimalne funkcije glede na notranje in okoljske delavnike (DAO tradicionalna kitajska medicina, 2014). Poleg tega posameznikove simptome razdeli na»vročo in hladno naravo«obolenja. Vroča narava obolenja zajema simptome, kot so: vazodilatacija, cirkulatorni zastoji, visok metabolizem, hipertermija, vnete in zamašene nosne poti, gost sputum, slabost in bruhanje. Hladna narava obolenja pa pokriva naslednjo simptomatiko: vazokonstrikcija, cianoza na periferiji, hipotermija, upočasnjeni metabolizem in posledična nagnjenost k debelosti, otekanje okoli oči in nosu, hladne okončine in obilen vodeni nosni izloček (The living centre Eco-spiritual education sanctuary, n. d). Na podlagi pacientove aktivne simptomatike, načina življenja, prehrane in genetske predispozicije zeliščar postavi diagnozo in določi ustrezno zdravilno učinkovino (Center za tradicionalno kitajsko medicino, n. d., a) Homeopatija Homeopatija temelji na načelu zdravljenja podobnega z podobnim. To pomeni, da se ob glavobolu pacientu ponudi zdravilo, ki glavobol potencira, ampak skrajša njegov čas trajanja. Homeopat torej primerja pacientove simptome obolenja s simptomi določenega homeopatskega zdravila, ki so se kazali na preizkuševalni skupini zdravih posameznikov. Na podlagi podobnih ali istih simptomov pacientu ponudi primerno zdravilo (Homeopatski center Krevel, 2010). Utemeljitelj principa zdravljenja podobnega s podobnim je Samuel Hahnemann, ki je omenjeno prakso uveljavil v 19. stoletju. Ugleden nemški zdravnik je s pomočjo Cullenove knjige o zeliščih (dr. William Cullen, , Materia medica) ustvaril homeopatska zdravila, ki so še vedno v rabi. V svoji karieri je potrdil tudi zelo pomemben aspekt homeopatskega zdravljenja, ki upošteva Paracelzovo prepričanje, da doza snovi ustvari strup ali zdravilo. Zaslužen je za pomemben proces potenciranja zdravila, ki snov molekularno razredči, ampak ohrani njen terapevtski učinek. Večje kot je število tresljajev snovi v alkoholni raztopini, silovitejši je terapevtski učinek (Roy, 1997). Višje potencirana zdravila (1 M ali 10 M) so primerna za vitalnejše paciente v akutni izrazitvi obolenja, ko je potrebno hitro lajšanje prisotnih simptomov. Manj potencirana zdravila (6 C ali 30 C) pa se uporabljajo pri pacientih s šibkejšim imunskim sistemom, ki razvijajo simptome obolenja počasneje. Omenjeno homeopatsko potenciranje pomaga posamezniku, da obnovi svoje zdravje na kar se da nežen način. Pri tem modelu zdravljenja gre torej za edinstveno in celostno obravnavo pacienta. Primerjava pa ne poteka med vsemi dosedanjimi pacienti in njihovimi stanji, ampak med pacientovimi simptomi, njegovimi zmožnostmi in simptomatsko sliko določenega zdravila. V nasprotju z alopatskim zdravljenjem mora biti delovanje določenega zdravila čim bolj podobno pacientovi klinični sliki (American institute of Homeopathy, n. d). Načelo zdravljenja»podobnega s podobnim«narekuje, da pripravljeno zdravilo pomaga telesu odstraniti vzrok obolenja. V procesu se simptomi začasno poslabšajo, obolenje ali 6

19 odstopanje pa zato mine hitreje. Tako kot v uradni medicini je tudi v homeopatiji zelo pomembno odmerjanje zdravila. Začetni minimalni odmerek zdravila se določi glede na pacientove aktualne simptome obolenja, psihofizično stanje, trajanje obolenja in okoljske dejavnike. Sledi opazovanje sprememb v simptomatiki obolenja in morebitno spreminjanje doze zdravila. Pri akutnih obolenjih so spremembe vidne neposredno po zaužitju zdravila, kronična obolenja pa zahtevajo večmesečno spremljanje do izboljšanja (University of Maryland Medical Center, 2018). V primeru kroničnih bolečin po operaciji ali poškodbi se uporabljajo potencirani homeopatski pripravki iz naslednjih elementov, snovi in rastlin: kapsaicin, črnojagodasti bljušec, strupeni octotovec, kalcijev karbonat, rdeča mušnica, fižol sv. Ignacija, navadni gabez, kosmatinec, rumeni jasmin, strup kače grmovke, platina, baker, kalmija in silicij (Hpathy, 2012; Schuett, 2015) Ajurveda Ajurveda je ena najstarejših ved o komplementarnem in alternativnem zdravljenju. Začela se je razvijati v Indiji pred več kot 3000 leti in za zdravljene uporablja zeliščne pripravke, specifične dietne režime in individualni sistem telesne aktivnosti. Osredinja se predvsem na preventivo, ki pomaga ohraniti zdravje in odstraniti izvor bolezni. Je znanost, ki proučuje življenje (National center for Complementary and Integrative health, 2015). Zdravje in bolezen definira pet naravnih elementov: zemlja, voda, ogenj, zrak in eter. Vsakemu elementu pripadajo svoje značilnosti, ki opredeljujejo osebo in njeno zdravstveno stanje kot celoto. Teh pet naravnih elementov pa se deli na tri vitalne energije oz. doše. To so vata doša (skupek elementov etra in zraka), pitta doša (skupek elementov ognja in vode) in kapha doša (skupek elementov vode in zemlje). V ajurvedski znanosti se vsak človek rodi z edinstveno konstitucijo, ki pripada eni od treh doš. Slednje določajo značajske lastnosti osebe, ki se odražajo v vsakodnevnem življenju. Ko se oseba obravnava po načelih ajurvedske medicine, se preučujejo odstopanja od njene primarne konstitucije, ki se kažejo kot aktivno ali dolgotrajno obolenje. Zdravljenje se osredinja na naravnanje pacientove življenjske energije in je usmerjeno k njegovi osnovni konstituciji, ki zanj pomeni stanje najvišje dosežene oblike zdravja (Hiša Ayurveda, n. d). Ko se oseba odloči za ajurvedsko zdravljenje, se dogovori za osebno svetovanje in individualne terapije. Z otipom pulza se najprej določi konstitucija posameznika, nato pa fizične in psihične težave posameznika. Zatem se določijo dihalne tehnike, vrste meditacij, telesna aktivnost in dietni režim, da se prisotna odstopanja, ki so prerasla psihološka in telesna bolezenska stanja, uravnovesijo. Po definiranju primarne konstitucije posameznikove življenjske energije in vrsti odstopanja se zdravnik ajurvedske medicine giblje v okviru naslednjih štirih stebrov povrnitve zdravja (Naravno in alternativno zdravljenje, 2012a): 1. telesne in dihalne vaje, ki posameznika prizemljijo in zavestno povežejo z njegovim telesom, 2. način prehrane, ki podpira posameznikovo primarno konstitucijo, 3. detoksikacija, 7

20 4. meditacija, ki razširi posameznikovo zavedanje in umiri njegov um. Za potrebe zdravljenja se določijo tudi prehranski dodatki, ki jih pacient jemlje kot zdravila uradne medicine (od dva- do trikrat dnevno, odvisno od odstopanj). Uporabljajo se tudi dihalne tehnike in določene oblike meditacij. Priporočene telesne aktivnosti zajemajo jogo, plavanje, hojo, tek, ples in petje. Na koncu se določi še kratkotrajna dieta (brezmesna, veganska, presna ali brezglutenska), ki traja do naslednjega obiska, predvidoma dva, tri mesece (Chopra, n.d.). Ajurveda se osredinja pretežno na svetovanje, preventivo in alternativne oblike zdravljenja. Na pacient gleda holistično, zato se zanima za njegovo osnovno konstitucijo in povezavo morebitnega odstopanja s trenutno poškodbo. Ajurvedska znanost vsako fizično, čustveno in duševno odstopanje povezuje z neravnovesjem petih elementov v pacientovem telesu. Svojo pozornost posveča tudi posameznikovemu načinu prehranjevanja, stresu in načinu življenja, saj ravno ti dejavniki pogosto povečajo možnosti za nastanek obolenja ali poškodbe. Ajurvedska zdravila za lajšanje bolečin in vnetja imajo podoben učinek kot zdravila uradne medicine, le da temeljijo na indijskih zdravilnih rastlinah. V ajurvedski medicini se odstopanja urejajo z zdravili in aktivnostmi, ki delujejo nasprotno in pacienta ponovno uravnovesijo z njegovo primarno konstitucijo. Zdravila, s katerimi lajšajo bolečino, so guduči, sveta bazilika, kurkuma, golostebelni sladki koren, ajurvedska smola in terapija Patra Pinda Sweda (masaža z polaganjem vročih vrečk, napolnjenimi z zelišči) (Ramasamy, 2013). Sodhi (2009) navaja, da se v primeru kombinacije kronične bolečine s kroničnim vnetjem za lajšanje uporabljajo še bosvelija (izvleček), kurkuma (zrnca), ašvaganda (zrnca ali kapsule), ingver (zrnca ali v surovi obliki) in guggul (kapsule). Vsi pripravki so primerni za notranjo in zunanjo uporabo, svetujejo pa se tudi ciljno usmerjena telesna dejavnost za povečanje gibljivosti mišic in sklepov, psihoterapija in psihologija s poudarkom na holistični obravnavi. Pristopi ajurvedske psihoterapije se ne posvečajo zgolj načinu razmišljanja in spopadanju s stresom, ampak imajo tudi vpogled v energijsko raven posameznika. Uradna in ajurvedska medicina sta si v marsičem podobni (Holden, n. d.). Oba načina zdravljenja uporabljata medikamentozno, psihološko in fizikalno terapijo, prav tako pa druge diagnostične in terapevtske pristope. Ključna razlika pa je, da ajurveda predpostavlja, da se obolenje ali dovzetnost za poškodbo začne predčasno na globlji, energijski ravni, kjer se lahko tudi obravnava. Posledično ne pride do fizične izrazitve bolezni ali poškodbe oz. se njeno zdravljenje pospeši Kiropraktika Kiropraktika se kot eno od področij alternativne medicine posveča povezavi med zgradbo hrbtenice in njenim vplivom na delovanje telesa kot lokomotorne enote. Specializanti te stroke z manualno manipulacijo hrbtenice in sklepov pozitivno vplivajo na pridružene patološke spremembe ali poškodbe. Kvalificirani kiropraktik s pomočjo fizičnega pregleda pacientovega lokomotornega sistema, slikovnih preiskav in natančne anamneze določi naravo biomehaničnega odstopanja in proces zdravljenja (Moore, 1997). Poleg vpliva na skeletno-mišični sistem so pridružene tudi spremembe v nevroloških povezavah med spiralnimi živci v hrbtenjači in predeli telesa, ki jih oživčujejo. Če se vrši patološki ali poškodbeni pritisk lumbalnih vretenc na hrbtenjačno 8

21 živčevje, sledi akutna ali kronična bolečina v spodnjem delu hrbtenice in spodnjih okončinah. S pravilnim manualnim premikanjem hrbtenice v stanju mirovanja se vzpostavi normalna biomehanika hrbtenice in razbremeni pritisk na spinalno živčevje, kar zmanjša bolečino (National center for complementary and integrative health, 2013). Kiropraktika razlikuje med dvema tehnikama premikanja lokomotornega sistema. To sta mobilizacija in manipulacija. Tehnika mobilizacije sestoji iz aktivnega in pasivnega gibanja. Aktivno gibanje predstavlja normalne meje gibljivosti nekega sklepa, pasivno gibanje pa z nežnim pritiskom njegovo gibljivost deloma poglobi. Ko kiropraktik izvede t. i. manipulativni sunek, sklep premakne čez njegovo pasivno zmožnost do stopnje integritete. Sila, ki se uporabi za izvedbo določene manipulacije, je varna, natančna in v skladu s pacientovimi zmožnostmi. Omenjena metoda zdravljenja je primerna za paciente vseh starosti, kiropraktični prijemi pa so prilagojeni posamezniku (Physiopedia, n. d). Kiropraktika je primerna predvsem za mišične in sklepne disfunkcije. Vsaj 60 % pacientov kiropraktika obišče zaradi bolečin in omejitev v lumbalnem delu hrbtenice. V tem primeru se izvede ciljana manipulacija hrbtenice z namenom prilagajanja spinalne subluksacije oz. premika vretenc (Eidelson, 2017). Vzroki za bolečino segajo vse od enostavne bolečine v hrbtenici (lumbago) do prenesene bolečine v spodnji okončini in zdrsa medvretenčnih ploščic ter pritiska vretenc na spinalne živce v hrbtenjači. Obisk kiropraktika je smiseln tudi pri capsulitisu (zamrznjen ramenski obroč), teniškem komolcu, artritisu, sindromu karpalnega kanala in manjših zapestnih kostnih novotvorbah. Kiropraktik lahko pomaga tudi nosečnicam z bolečinami v hrbtenici zaradi teže ploda in fizioloških telesnih sprememb. K njemu pa se lahko obrnemo tudi zaradi športnih poškodb in poškodb, povezanih s poklicem (poklicna predispozicija). Kiropraktika je zelo uspešna tudi pri lajšanju kronične bolečine po operaciji ali poškodbi, saj se osredinja na omejitve in poškodbe na celotni hrbtenici. Slednja je namreč v primeru resnejše poškodbe podvržena sunkom višjega udarnega razpona in posledično hujšim telesnim posledicam (Bernard, 2017) Osteopatija Začetki osteopatije segajo v 19. stoletje. Eno njenih temeljnih načel je, da so vsi deli telesa medsebojno povezani in posledično soodvisni. Na podlagi tega osteopatija svojo pozornost posveča zgradbi hrbtenice, odnosu med vretenci in medvretenčnimi diski, funkcionalnosti centralnega živčnega sistema v možganih in podaljšani hrbtenjači, saj se zaveda, kako pomembno funkcijo imajo hrbtenica, okostje in sklepi za celotno telo (World osteopathic health organization, 2017). Osteopatska hrbtenična poškodba je definirana kot poškodba vratnih, prsnih ali ledvenih vretenc zaradi mehanične poškodbe, slabe telesne drže ali poklicne predispozicije (Young, 2017). Lahko je sekundarnega pomena in le odseva stanje določenega notranjega organa ali načina prehrane. V procesu diagnosticiranja obolenja in iskanja vzroka osteopat preuči pacientovo telesno držo, simetrijo telesa, hrbtenične krivine, abdomen, prsni koš, obraz in lobanjo. Oceni tudi gibljivost sklepov in preveri možno prisotnost zatrdlin in kostnih sprememb. Poleg tega ga zanimata tudi hormonsko in nevrološko stanje telesa in delovanje notranjih organov. Izbira pa med štirimi podvrstami osteopatske terapije. To so osteo-artikularna poravnava, kranio-sakralna 9

22 terapija, visceralna manualna terapija in miofascialna relaksacija (Canadian college of osteopathy, 2016). Pregled je precej podoben pristopom uradne medicine z večjim poudarkom na funkciji hrbtenice, centralnega in perifernega živčevja in sklepov. Osteo-artikularna (sklepna) poravnava To tehniko osteopat uporablja za mobilizacijo prizadetega sklepa. Njen namen je zmanjšanje nevrološkega pritiska in mišične napetosti okoli sklepa in posledično bolečine. Deluje v okviru repozicije hrbteničnih vretenc in perifernih sklepov. Spodbuja večjo prekrvavitev tkiva, hitrejše izločanje odvečne tekočine iz okoljnih tkiv in boljše delovanje živčnega sistema. Potem ko osteopat ugotovi, kakšna je trenutna stopnja gibljivosti v primerjavi z njenim normalnim razponom, izvede nadzorovan, počasen pritisk v omejeno smer, dokler se stanje ne izboljša (Sports therapy CAIRE, 2016). Kranio-sakralna terapija Kranio-sakralna terapija (v nadaljevanju KST) izboljšuje gibljivost lobanjskih šivov, elastičnost fascij in čvrste vezivne opne in vpliva na boljšo izmenjavo snovi v ventrikularnem in venskem obtoku (Bianco, 2017). Omejena je na področje od zatilnice do trtice, od koder izhaja tudi poimenovanje. Izvajalci kranio-sakralne terapije verjamejo, da razbremenitev mišičja na bazalnem delu lobanje vse do sakralnega dela hrbtenice pozitivno vpliva na celotno lokomotorno funkcijo telesa. Terapija vpliva tudi na živčevje, ki iz podaljšane hrbtenjače potuje do notranjih organov. Vsakemu nivoju vretenc pripada funkcija določenega dela telesa in organskega sistema. Omenjena terapija torej vpliva na delovanje celotnega telesa (Upledger institute clinic, 2018). KST je ena od podvrst osteopatskega pristopa k zdravljenju. Za lajšanje bolečine se izvaja ročna, nežna manipulacija sinartroznih povezav med lobanjskimi kostmi in anatomskih struktur vzdolž hrbtenjače proti trtici. Njen ustanovitelj, dr. Sutherland, je učinkovitost KST pripisal principu t. i. primarnega respiratornega mehanizma. To je skupno poimenovanje za različne vibracije, premike in nivoje gibanja v telesu, ki jih sprožijo normalni funkcionalni vdihi in izdihi. Gibanje je tako mehanično kot biodinamično in vpliva na zdravstveno in psihofizično stanje posameznika. Začne se z vdihom, pri čemer se telo anteriorno razširi v obe smeri, posteriorno stanjša, vertikalno skrajša, okončine pa se obrnejo navzven. Nasprotno se pri izdihu telo anteriorno zoži, posteriorno razširi, vertikalno podaljša, okončine pa se obračajo navznoter (The osteopathic cranial academy, 2018). KST in njena učinkovitost sta osnovani na petih zakonitostih primarnega respiratornega mehanizma, ki zajema (Ventimiglia, 2013): minimalno gibanje in gibljivost lobanjskih kosti, nehoteno gibanje križnice med črevnicama, recipročne tenzijske membrane, prirojeno kroženje likvorja, prirojeno gibljivost možganov in hrbtenjače. Ob nezadostno zdravljeni poškodbi pride do prilagoditve centralnega živčnega sistema na nenehno signalizacijo bolečinskih dražljajev iz prizadetega dela telesa. Spremeni se 10

23 tudi mišično tkivo, ki se lahko na obremenjenem območju skrajša, napne, vname, ovira pretok krvi in postane dodatno boleče na pritisk. Poleg tega se zaradi čezmernih bolečinskih dražljajev poveča občutljivost lokalnih bolečinskih receptorjev in je posledično izražena še večja občutljivost na fiziološke ali patološke spremembe iz okolja in okolnjih tkiv. Posameznik ima ob taki disfunkciji lokomotornega in centralnega živčnega sistema občutek, da je bolečina stalno prisotna. Kranio-sakralni terapevt v tem primeru vpliva na povečanje mobilnosti prizadetega in okoljnega tkiva, kar pomaga normalizirati cirkulacijo telesnih tekočin, pospeši odstranjevanje odpadlih produktov iz telesa in razbremeni prizadete predele možganov in centralnega živčnega sistema. Kranio-sakralna terapija lahko torej s kombinacijo masaže in ostalih manualnih terapij telesu pomaga popraviti odstopajoče mišično-skeletne povezave, zmanjša obremenitev nociceptorjev in normalizira delovanje centralnega in perifernega živčnega sistema (Wanveer, 2006a in 2006b). Visceralna manualna terapija Visceralna manualna terapija (v nadaljevanju VMT) je dolgotrajna terapija z dotikom, pri kateri se spodbuja obnovitev prizadetih organov do njihove normalne funkcije. Delovanje notranjih organov je namreč lahko omejeno zaradi poškodbenih ali patoloških stanj. VMT lajša tako kronična obolenja prebavil kot kronična ginekološka in nevrološka stanja, kjer sta prisotni bolečina in druga odstopajoča simptomatika. Po besedah Sergeja Verbickega, dr. med., je tovrstna terapija primerna pri kroničnih težavah po poškodbah ali operacijah in ugodno vpliva na splošno obnovitev imunskega sistema (The Barral institute, 2017). Miofascialna relaksacija Miofascialna relaksacija (v nadaljevanju MR) obravnava vse mišične in pozneje sklepne napetosti in zategnitvena stanja (Vitaholis fizioterapija, 2011). Osredotoča se na t. i.»trigger«točke na določenem delu telesa, kjer se ob pritisku pojavi bolečina. Pri točkastemu pritisku na določene mišice se sproščajo nastale napetosti in mišični vozli. Terapija vpliva na vezivno tkivo in na mišice pod njim. Mišični vozli nastanejo zaradi fizikalne poškodbe ali kot posledica nepravilne drže in nošenja bremena. Mišice se na mestu poškodbe raztegnejo preko svojega normalnega razpona ali ostanejo v skrčenem položaju. Vplivu miofascialne terapije je podvrženo tudi fascialno tkivo, ki preprečuje trenja med posameznimi mišicami in zagotavlja varen prenos sil po telesu ob prenašanju bremena in vsakodnevnih opravilih. Omogoča, da mišični snopi medsebojno drsijo brez trenja in napetosti. V nasprotnem primeru pa pride do mišičnih vozlov. Kot posledica se izrazi lokalna ali prenesena bolečina. Terapija je neprijetna, saj vpliva neposredno na prizadeta mišična vlakna, z namenom sprostitve napetosti in togosti. Vsekakor pa poveča prekrvavitev prizadetega in okoljnega tkiva, sprošča mišične vozle in vrača normalno mišično-skeletno gibljivost (Human kinetics, n. d). Osteopatija kot oblika manualne terapije nudi pester izbor terapij, ki se prilagajajo individualnim potrebam pacientov. V zdravstveni negi bi kot ena od pomožnih terapij pripomogla k hitrejši povrnitvi gibanja in delovanja, ki se še najbolj približa pacientovemu gibalnemu razponu pred poškodbo. 11

24 1.2.7 Masaža Kot moderno definirana komplementarna terapija ima terapevtska masaža tako daljne začetke kot tradicionalna kitajska in japonska medicina in ajurveda. Začela se je kot sistem naravnega zdravljenja. Dandanes obstaja veliko raznolikih terapij, vendar njen namen ostaja enak: obvladovanje ali lajšanje aktualnega fizične neugodja, ki se lahko izrazi na več ravneh bivanja. Terapevtska masaža sloni na holističnem pristopu in stremi k uravnovešanju posameznikovega zdravja. Masažna terapija se lahko izvaja sama ali v kombinaciji z drugimi oblikami zdravljenja. Uporabljajo se lahko tudi uravnovešanje in eterična olja (v nadaljevanju EO) z zvočno in barvno terapijo, kristaloterapijo, energijsko terapijo in aromaterapijo. Tako ločimo več vrst terapevtskih masaž, med katerimi so za lajšanje kronične bolečine najučinkovitejše naslednje tri (Dream clinic, 2016): 1. Masaža globokih tkiv s terapijo»trigger point«oz. terapijo miofascialnih prožilnih točk: namen te vrste masaže je zmanjšanje kroničnega stanja hrbtne mišične napetosti z manualnim vplivom na globlje plasti mišičnega tkiva. Njen cilj je raztezanje skrajšanih kit in mišic in posledično zmanjševanje občutka bolečine. Mišična prožilna točka (angl. trigger point) postane aktivna ob povečanih stresnih dejavnikih, nepravilni, napeti drži telesa ali po poškodbi. V vsakem primeru se aktivno izrazi, ko se nadzorovano ali nenadzorovano poveča napetost telesnih skeletno-mišičnih struktur. Pri izvajanju terapije se vrši globok pritisk na aktivne mišične prožilne točke z raztezanjem pridruženih mišičnih tkiv (Bliss manualna terapija, n. d.). 2. Masaža shiatsu: razvila jo je tradicionalna japonska kampo medicina. Tehnike masaže so statične in dinamične, kar pomeni, da lahko človeka pomirijo ali poživijo. Vključujejo pritiske na akupresurne točke, ki potekajo vzdolž meridianov, raztezanje udov, gnetenje in gladenje mišic in posledično odpravljanje blokad (Naravno in alternativno zdravljenje, 2012b). Služi pa tudi sprostitvi in boljšemu počutju. 3. Švedska masaža (klasična masaža): eden poglavitnih ciljev klasične švedske masaže je sprostitev celotnega telesa. To stanje se doseže s petimi vrstami potegov v smeri fiziološke cirkulacije krvi proti srcu. Izvaja se lahko masaža celotnega telesa ali le hrbtnih vezivno-mišičnih struktur. Tehnike, ki jih uporablja izvajalec švedske masaže, so gladenje, gnetenje, vtiranje, nežno in kontrolirano udarjanje in tresenje (Massage envy, 2017). Poleg individualne izbire primerne tehnike masaže so pri prisotni kronični bolečini pomembni tudi dodatni dejavniki. Ti zajemajo stanje posameznikove telesne drže in aktivnosti, ki jih počne za njeno izboljšanje. Bistvenega pomena je redna telesna vadba za ohranjanje in pridobivanje telesne moči in elastičnosti mišičnih in vezivnih struktur. Za uravnovešanje uma in indiciranje stanja notranje in telesne relaksacije se svetuje izvajanje tehnik sprostitve, kot so vodena meditacija, vodena vizualizacija, progresivna mišična relaksacija in izvajanje tehnik globokega dihanja. Slednje posamezniku pomaga zavestno sprostiti mišične napetosti in posledično zmanjšati občutenje bolečine (Australian pain management association, 2015). Kronična bolečina vpliva na vse nivoje bivanja, zato naj tudi njena obravnava zajema vse prizadete vidike posameznika: od energijskega do fizičnega. 12

25 1.2.8 Aromaterapija Aromaterapija si kot ena od vej zdravilstva deli podobne zgodnje začetke kot zeliščna medicina. Za namen lajšanja bolečine so že starodavne civilizacije uporabljale hidrosole takratnih zdravilnih rastlin. Ob odkritju parne destilacije in zdaj, ob povečanem zanimanju populacije, se za lajšanje kronične bolečine in izboljševanje psihološkega in mentalnega stanje posameznika uporabljajo eterična olja (v nadaljevanju EO) angelike, citrusov, sivke, bazilike, baldrijana, bosvelije, koriandra, brina in melise/limonine trave (Ali, 2015). Mnoga EO imajo dokazane učinke, ki so protivirusni, antibakterijski, antioksidantni in protivnetni, preprečujejo glivična obolenja in reducirajo prisotnost in simptomatiko telesnih zajedavcev, zmanjšujejo invazivnost kancerogenih obolenj, uravnavajo hormonska neravnovesja, lajšajo abdominalne krče ipd. (Bollinger, 2018). EO se lahko uporabljajo na tri načine: interno (uživanje per os), dermalno in aromatično (v difuzorjih). Pri interni in dermalni uporabi se nujno redčijo z izbrani baznim oljem (oljčno olje, kokosovo olje) oz. se nekaj kapljic doda v večjo količino vode, napitek ali hrano. Za dermalno uporabo se najpogosteje nanašajo na vrat, čelo, sence, prsni koš, abdomen in podplate. Izogibati se je treba uporabi na očeh, v notranjem ušesu in predelih, kjer je koža tanjša in poškodovana. Dodajajo se lahko tudi v kopalno kad ob namakanju, v obkladke, losjone in kreme za telo. EO za lajšanje kronične bolečine se redčijo po principu 1 kapljica EO v 30 ml osnovnega olja. Omenjeno redčenje je primerno za lokalno dermalno uporabo na prej omenjenih mestih aplikacije oz. na prizadetem predelu telesa (Doterra International, 2018). Aromaterapija s pomočjo čutov za vonj in dotik okrepi odgovor parasimpatičnega živčnega sistema in posledično poveča posameznikovo raven relaksacije. Ko je oseba v umirjenem, sproščenem psihofizičnem stanju, se njena percepcija bolečine spremeni in jo lažje obvladuje. EO vsebujejo farmakološko aktivne snovi, ki imajo neposreden vpliv na receptorje za bolečino, ki lahko zmanjšajo ponavljajoče se vnetne procese in blagodejno učinkujejo na psihofizično stanje pacienta. Inducirana relaksacija in lokalna aplikacija specifičnih EO bi lahko kot komplementarna terapija igrala pomembno vlogo pri obvladovanju kronične bolečine (Burgess, 2015) Energijska medicina Energijska medicina zajema delovanje na energijskem in miselnem nivoju. Kot psevdoznanost, ki je malo raziskana, pokriva mnogo načinov zdravljenja in vpliva na prvo raven človeškega izraza. Po načelih energijske medicine človek deluje na štirih ravneh, in sicer na energijski, mentalni, čustveni in fizični. Obravnava določenega obolenja ali poškodbenega stanja se tako začne veliko globlje, na energijski ravni posameznika, za katero praktikanti energijske medicine verjamejo, da nosi vzroke za odstopajoče stanje. Vzroki obolenja, poškodbe in bolečine so mnogokrat pripisani blokadam pretoka življenjske energije v določenem energijskem središču ali čakri. Na energijski ravni telesa obstaja sedem čaker, ki so v naši neposredni bližini in napajajo posamične dele telesa. So kot nekakšni vrtinci energije, ki se vrtijo v smeri urnega kazalca. Če pride do upočasnjenega premikanja energije oz. do njene zaustavitve, se to izrazi kot obolenje na fizični ravni. Prizadeti organski sistemi so tudi bolj podvrženi negativnim zunanjim vplivom in poškodbam. Praktikanti energijskega zdravljenja so za odpravljanje deviantnega stanja na fizični ravni zato toliko bolj osredinjeni na ponavljajoče se načine razmišljanja, dolgotrajna negativna čustvena stanja in stanje 13

26 biopolja okoli telesa. Vsi omenjeni dejavniki so pokazatelji energijskega primanjkljaja in neravnovesja. Čakre v neposredni bližini telesa si sledijo od prve, locirane na bazalnem delu hrbtenice na območju medeničnega dna, do sedme, locirane centralno na vrhu lobanje (Brofman, 2003) Nacionalni center za komplementarno in alternativno medicino definira dve vrsti energijskega polja (Chiasson, 2016). V prvo skupino spadajo energijske terapije, ki so merljive in znanstveno dokazane, v drugi pa so energijske terapije, katerih vpliva in rezultatov današnja tehnologija ne more izmeriti in dokazati. Med dokazano učinkovite oblike energijskega polja uvrščamo zvočne, barvne, elektromagnetne in laserske terapije (Whitmer, 2018). Terapijam, ki delujejo na merljivi valovni dolžini in frekvenci (zvočni, svetlobni ali elektromagnetni), se lahko določita jakost in vpliv. Med do zdaj nedokazane oblike energijskega zdravljenja pa spadajo: duhovno zdravljenje, reiki, zdravljenje z dotikom, zdravljenje z kristali, zdravljenje na daljavo ipd. (Wikipedia 2017a). Blokade pretočnosti življenjske energije se kažejo veliko prej, kot se dokončno izrazijo v obliki obolenj in poškodb. Blokada življenjske energije začne vplivati na preostale tri ravni bivanja in se nazadnje izrazi na fizični ravni v obliki simptomov in znakov obolenja ali poškodbenega stanja (v tem primeru v obliki kronične bolečine). Kronična bolečina je eden od pogostejših indikatorjev za izbiro energijske medicine. Bolečina ali neprijeten občutek na določenem delu telesa je znak, da je nekaj izven ravnovesja in da moramo to popraviti, če se želimo vrniti v naravno stanje harmonije. Za ponovno vzpostavljanje ravnovesja obstaja več podvrsti energijske medicine, ki se razlikujejo glede na geografski izvor, uporabo raznovrstnih pripomočkov, različna osnovna prepričanja, fizično bližino in stik energijskega terapevta (Whitmer, 2016). V grobem se delijo na energijske terapije z dotikom ali brez njega. Za lajšanje in obvladovanje kronične bolečine pa se najpogosteje uporabljajo naslednje metode: akupunktura, terapevtski dotik, homeopatija, qi-gong, reiki, zvočna in svetlobna terapija, taj či in joga. Pacienti, ki občutijo kronično bolečino, naj se izbranih energijskih terapij udeležujejo počasi in postopoma, saj se lahko do odstranitve blokade bolečina na prizadetem mestu kratkotrajno poglobi. Razlog opisanega stanja je težnja k ponovni pretočnosti in odstranjevanju blokade, število terapij pa je odvisno od posameznega pacienta in njegovega odziva (Patel, 2018). 14

27 2 NAMEN, HIPOTEZE IN RAZISKOVALNO VPRAŠANJE Področje komplementarnih in alternativnih metod lajšanja kronične pooperativne bolečine je po nam dostopnih bazah podatkov v Sloveniji slabo raziskano. Cilj diplomske naloge je bil zato s pomočjo pregleda literature ugotoviti razširjenost uporabe komplementarnih metod na področju lajšanja kronične bolečine pri kirurških pacientih, predvsem v tujini, in ugotoviti stališča medicinskih sester do njihove uporabe. V diplomski nalogi smo raziskovali, katere tehnike so najučinkovitejše pri lajšanju kronične bolečine. Najprej smo predstavili najpogostejše terapije, ki se uporabljajo pri lajšanju kronične bolečine in njenih pridruženih simptomih, nato pa teorijo podprli z ugotovitvami različnih raziskav. Namen naloge je postopno vpeljevanje specifičnih komplementarnih metod lajšanja bolečine v zdravstveno nego pacienta s kronično bolečino. Z namenom doseganja zastavljenega cilja smo si postavili naslednje raziskovalno vprašanje: Katere komplementarne metode zdravljenja se najpogosteje uporabljajo za lajšanje kronične bolečine pri kirurških pacientih in so obenem tudi najučinkovitejše? 15

28 3 METODE DELA IN MATERIALI Pregled literature je vseboval prostodostopne članke s polnim besedilom v angleškem jeziku, kar predstavlja tudi jezikovni kriterij. Uporabljene ključne besede so bile naslednje: complementary medicine and chronic pain, complementary medicine and nursing, holistic nursing, intergative medicine, chronic post surgical pain. Ker smo se omejili na tri komplementarne terapije, ki so se izkazale za bolj uspešne, smo uporabili tudi bolj specifične ključne besede, kot so: acupuncture and chronic post surgical pain, manual therapies and chronic post surgical pain, aromatherapy and chronic post surgical pain. Med pisanjem smo uporabili podatke randomiziranih kliničnih in presečnih kvantitativnih študij. Pri iskanju literature pa smo se časovno omejili na članke, objavljene med letoma 2012 in Preglednica 1: Vključitveni in izključitveni kriteriji Kriteriji Vključitveni kriteriji Izključitveni kriteriji Metoda raziskovanja Kvantitativne študije Kvalitativne študije Jezik Angleški Drugi jeziki Postopek zdravljenja Komplementarna in alternativna medicina Uradna medicina Osebe Kirurški pacienti z mišičnoskeletno in nevrološko kronično bolečino Internistični pacienti in pacienti z akutno bolečino Časovno obdobje Članki, izdani pred letom 2012 in po letu 2016 Dostop Celotna besedila Izvlečki in opisi Iskanje strokovnih člankov s polnim besedilom je potekalo v naslednjih bazah podatkov: Medline, ScienceDirect, CINAHL, SAGE journals, Cochrane library in Springers link. Pri pridobivanju primernih člankov in izločanju neustreznih smo upoštevali prej določene izključitvene in vključitvene kriterije. Lajšanje kronične bolečine z akupunkturo je v vseh navedenih preiskanih bazah začetno podalo 585 zadetkov. Od pregledanih jih je bilo za dokončno raziskavo in vključitev v nalogo primernih pet. Področje lajšanja kronične bolečine s fizikalno-manipulativnimi metodami je v vseh bazah podatkov podalo začetnih 835 zadetkov. Od celotnega nabora jih je bilo za nas primernih devet. Od 115 člankov o lajšanju kronične bolečine z aromaterapijo sta bila le dva primerna za dokončno analizo in vpeljavo v rezultate študije. 16