Komplementarna in alternativna medicina: vpliv sodobne religioznosti in duhovnosti na pojmovanje zdravja in zdravljenja

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Ajda Jelenc Komplementarna in alternativna medicina: vpliv sodobne religioznosti in duhovnosti na pojmovanje zdravja in zdravljenja Magistrsko delo Ljubljana, 2011

2 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Ajda Jelenc Mentor: izr. prof. dr. Aleš Črnič Komplementarna in alternativna medicina: vpliv sodobne religioznosti in duhovnosti na pojmovanje zdravja in zdravljenja Magistrsko delo Ljubljana, 2011

3 ZAHVALA Zahvaljujem se vsem, ki me pri mojem raziskovanju in razmišljanju niso poskusili omejevati, 'popredalčkati' ali dali prednost morebitnim predsodkom, temveč so mi s konstruktivnimi pogovori, predlogi in kritiko pomagali do še jasnejšega pogleda; mentorju izr. prof. dr. Alešu Črniču, sodelavkam, kolegicam in kolegom, prijateljem in družini ter vsem, ki so mi svoje poglede zaupali v anketi in intervjujih. The postmodern mind is altogether less excited than its modern adversary by the prospect (let alone moved by the urge) to enclose the world into a grid of neat categories and clear-cut divisons. We are somewhat less horrified today by the nasty habit things have of spilling over their boundaries, or even by the premonition that the drawing of such boundaries with any degree of lasting reliability defies human resources. We are also learning to live with the revelation that one cannot articulate all one knows, and that to understand to know how to go on does not always require the availability of a verbalized precept. We are not all that appalled by the necessity to settle for 'family resemblances' where the modern pursuit of transparency goaded us to seek the shared 'distinctive features'. (Bauman, Zygmunt Postmodern religion? V Religion, Modernity and Postmodernity,57).

4 IZJAVA O AVTORSTVU

5 POVZETEK Komplementarna in alternativna medicina: vpliv sodobne religioznosti in duhovnosti na pojmovanje zdravja in zdravljenja V sodobni multikulturni družbi na področju zdravja in zdravljenja obstaja bogat nabor raznolikih pogledov, pojmovanj in načinov ohranjanja zdravja in zdravljenja. Obstaja uradna razlika med pojmovanjem in pogledom zdravstvenih institucij uradne medicine, ki na tem področju še vedno dominira in usmerja, in številnimi drugimi pojmovanji in metodami, ki soobstajajo na vsakdanji praktični ravni. Slednje skupaj predstavljajo področje komplementarne in alternativne medicine (KAM). Najpomembnejša skupna osnova tega raznolikega področja je holistično ali celostno pojmovanje zdravja in osredotočanje na posameznika kot edinstveno celoto. S pojavom novodobniške duhovnosti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so holizem in številne prakse, povezane z njim, postali neločljiv del dominatne kulture in s tem tudi področja zdravja in zdravljenja. V študiji slovenskih razmer analiziramo pravnoformalno ureditev področja KAM, razširjenost uporabe različnih metod zdravljenja, predvsem pa odnos in izkušnje zdravstvenih delavcev s področjem v vsakdanji praksi, na primarni zdravstveni ravni, ki je pri nas prva točka vstopa v proces zdravljenja. Zaradi strogega ločevanja in negativnega odnosa uradne medicine do področja KAM zdravstveni delavci pri svojem vsakdanjem delu ne morejo zagovarjati ali uporabljati tudi drugih pristopov, čeprav se z njimi srečujejo preko izkušenj pacientov in svojih lastnih. Njihovo pojmovanje zdravja in zdravljenja je kljub delu v uradni medicini bliže konceptu holizma. Profesionalno in zasebno si želijo možnost izobraževanja, sodelovanja in uporabe tudi drugih pristopov in metod zdravljenja. S tem na nek način izzivajo javno veljavno negativno pozicijo uradne medicine do drugačnih pristopov. Sodelovanje med različnimi pristopi k zdravju in zdravljenju je lahko pomemben in nujen korak iz krize sodobne medicine ter korak bliže k boljši obravnavi posameznika, njegovemu opolnomočenju in prevzemanju odgovornosti za lastno zdravje z nudenjem tistega, kar potrebuje. Zelo pomemben del tega je primerna komunikacija, odnos in upoštevanje posameznikove aktivne izkušnje, pomenov in prepričanj o bolezni, zdravju, zdravljenju in življenju nasploh. Raznovrstnost pojmovanj in pristopov ter njihova uporaba na področju zdravja in zdravljenja je dejstvo, ki ga je dandanes potrebno upoštevati ne le na individualni, pač pa tudi na družbeni ravni. Ključne besede: zdravje, medicina, komplementarna in alternativna medicina, holizem, duhovnost

6 ABSTRACT Complementary and alternative medicine: influence of contemporary religion and spirituality on perception of health and healing Health and healing in contemporary multicultural societies comprise of a rich variety of different aspects, reflections and methods of healing and maintaining health. An official difference exists between the view of health institutions of the orthodox medicine, which dominates and directs the field, and a number of other perceptions and methods, which coexist in practical everyday life. The latter represent the field of complementary and alternative medicine (CAM). The most important common and basic concept of this varied set is the holistic perception of health and healing and the focus on the individual person as a unique whole. With the emergence of New Age spiritualities in the 1980s, holism and many connected practices became an integral part of the mainstream culture, including health and healing. In the study of the situation in Slovenia, the legal and formal regulations of CAM are analysed along with the spread of the use of some methods, and, above all, the relationship of primary health care experts with CAM in their everyday work setting, which is the first entering point to the process of healing in Slovenia. Due to the strict divison and negative attitude of orthodox medicine towards CAM, primary health care workers are not allowed to consider or practice other methods, although they are in contact and familiar with them through their patients' and their own personal experience. In spite of their work in orthodox medicine, their notions of health and healing are much closer to the concept of holism. Professionally and personally they also wish to have the possibility of training, cooperation and usage of other approaches to and methods of healing. Through this the public negative position of orthodox medicine toward other methods is, in one way, being challenged from inside. Cooperation of different approaches to health and healing can be an important and necessary step out of the crisis of contemporary medicine and a step closer to a better treatment of an individual, his empowerment and responsibility for his own health, by providing what he needs. Appropriate communication, attitude and consideration of an individual's active experience, meanings and beliefs about illness, health, healing and life in general, is a very important part. Variety of perceptions and approaches and their use in the field of health and healing is a fact of daily life, which needs to be considered not only on an individual, but also societal level. Key words: health, medicine, complementary and alternative medicine, holism, sprituality

7 KAZALO 1 UVOD SODOBNA RELIGIOZNOST IN DUHOVNOST NOVA RELIGIJSKA IN DUHOVNA GIBANJA (NRDG) NOVODOBNIŠTVO (NEW AGE) DUHOVNOST, ZDRAVJE IN ZDRAVLJENJE ZDRAVJE IN ZDRAVLJENJE RAZLIČNI KONCEPTI ZDRAVJA IN ZDRAVLJENJA Tipologija konceptov zdravja Sodobni koncepti zdravja in zdravljenja Uradna, znanstvena medicina Alternativni koncepti zdravja in zdravljenja ODNOS MED URADNO IN KOMPLEMENTARNO ALTERNATIVNO MEDICINO Razlogi za uporabo KAM METODE KOMPLEMENTARNE IN ALTERNATIVNE MEDICINE Defincije in razdelitve Primerjava uradne, znanstvene medicine in KAM Združevanje različnih pristopov in metod integrativna / integrirana medicina Samozdravljenje Pomenskost zdravljenja: komuniciranje, klovni zdravniki in osebne zgodbe RAZISKAVA: ŠTUDIJA SLOVENSKIH RAZMER NA PODROČJU KOMPLEMENTARNE IN ALTERNATIVNE MEDICINE PRAVNO-FORMALNA UREDITEV PODROČJA KAM V SLOVENIJI RAZŠIRJENOST UPORABE RAZLIČNIH NAČINOV ZDRAVLJENJA ODNOS ZDRAVSTVENIH DELAVCEV DO RAZLIČNIH POJMOVANJ ZDRAVJA IN NAČINOV ZDRAVLJENJA Anketna študija Rezultati in analiza

8 Demografija Srečevanje z drugačnimi metodami zdravljenja pri delu s pacienti Osebni odnos in mnenje o KAM Ureditev področja KAM v Sloveniji Zdravstveni delavci kot pacienti in njihovo zdravljenje Poglobljeni intervjuji Analiza Kaj je zdravje? Kdo mora skrbeti za zdravje? Skrb zase Kaj je zdravljenje? Samozdravljenje KAM (zdravilstvo) Razlikovanje med KAM in samozdravljenjem Razlikovanje med uradno medicino in KAM Uporaba različnih metod in pomoč ter svetovanje drugim Odzivi pacientov in razlogi za uporabo Razlike in mnenje kolegov Osebno zanimanje za KAM Duhovnost, religija in zdravje Ugotovitve SKLEP LITERATURA Priloga A: Besedilo pesmi Aquarius iz musicala Hair Priloga B: Spletna knjigarna Cangura Priloga C.1: Napovedi različnih dogodkov, vadb, praks s področja»um-teloduh« Priloga C.2: Hoja po žerjavici Firewalking Priloga C.3: Angelski portal Priloga Č: Avtomobilizem in energetske točke Priloga D: Primeri prispevkov o področju KAM v reviji Zdravje

9 Priloga E.1: Literatura s področja»samopomoči«, samozdravljenja in zdravljenja Priloga E.2: Literatura o zeliščih in zdravljenju z zelišči ter literatura o različnih metodah KAM Priloga F: Označevalne table različnih centrov, ambulant in salonov terapij v Ljubljani Priloga G: Primeri homeopatskih zdravil Priloga H.1: Pripomočki za akupunkturo Priloga H.2: Letaki za akupunkturno masažo, akupunkturo in akupunkturo v času nosečnosti in poroda Priloga I.1: Letak društva refleksoterapevtov in drugi letaki za refleksoterapijo ter poklicno kvalifikacijo refleksoterapevtov Priloga I.2: Letak za biospektrum medicino in ponudbo ayurveda centra Priloga J.1: Označevalna tabla in predstavitveni letak naravnega zdravilnega parka in Društva Kostanj iz Vurberka zdravljenje na energetskih točkah in z radiestezijo Priloga J.2: Bioterapija v kavarni Grand hotela Union v Ljubljani in bioterapija v Termah Topolšica Priloga K.1: Integrativna medicina deklaracija»nove medicine«in simbolični prikaz združevanja Priloga K.2: Simbolični prikaz Priloga K.3: Akupunktura v zdravstvenem domu Grosuplje in termah Dobrna200 Priloga L: Primeri opisov različnih načinov zdravljenja KAM, primerjava z uradno medicino v priročniku klinike Mayo Priloga M: Opisi poti od bolnika do lastne transformativne izkušnje bolezni ali terapije in do vloge terapevta KAM Priloga N: Lastne izkušnje (opazovanje z udeležbo) z različnimi načini ohranjanja zdravja in zdravljenja Priloga O.1: Anketni vprašalnik za Zdravstveni dom Ljubljana Priloga O.2: Analiza anketnih vprašalnikov s tabelami a) Frekvence b) Crosstabs

10 1 UVOD Vzpostavljanje, ohranjanje in povrnitev zdravja je dandanes vedno bolj aktualen aspekt ter ena najpomembnejših vrednot v življenju vsakega posameznika in družbe. Dejstvo je, da ima zdravje v današnji sodobni, porabniški družbi veliko vlogo in da lahko govorimo o zdravju kot posebni ideologiji. Zdravje nam omogoča, da v družbi delujemo. Skrb zase in stalno izboljšanje našega psihofizičnega stanja pa med drugim omogoča boljši, konkurenčnejši položaj v družbi, na trgu dela, pri povezovanju z drugimi posamezniki, izkoriščanje možnosti, ki se nam ponujajo, s tem pa hkrati gradimo tudi svojo identiteto. Zdravje je pomembna vrednota vsakega posameznika, hkrati pa je postalo družbena norma oziroma zahteva, ki se nanaša tako na posameznika kot tudi na različna družbena področja. Pri tem ne gre le za odstranjevanje bolezni in vzdrževanja stanja normalnega delovanja, pač pa za njegovo preseganje, izboljšave. Predvsem v zvezi s slednjim je povezan tudi del potrošništva. V sodobni družbi je posameznik (so)odgovoren za svoje zdravje; za doseganje in ohranjanje le-tega, prispeva pa tudi k oblikovanju pojmovanj zdravja in zdravljenja. Skozi čas so temu vedno služile, v zadnjem času pa še toliko bolj vidno in očitno služijo različne metode in načini zdravljenja; eni bolj, drugi manj 'medicinski' v smislu uradne, znanstvene, alopatske medicine, ki je v Sloveniji uradno prevladujoča na področju ohranjanja zdravja in zdravljenja. Danes nas k temu ne pozivajo več le za to usposobljeni strokovnjaki in medicinska stroka, pač pa tudi želja, težnja, včasih celo zahteva po čim boljšem zdravju, ki veje iz vseh sfer in različnih področij družbe, življenja, pa tudi nas samih. Nekoliko protislovno pa je, da ob tej zahtevi po zdravju, tako ljudi kot živali in okolja, ni zagotovljenih osnovnih pogojev za zdravo stanje, ampak je marsikdaj izhodiščno stanje prav bolezen, voda in hrana, pridelana z umetnimi gnojili, v onesnaženem okolju ali genetsko spremenjena, onesnaženo okolje itd., kar ohranjanje zdravja in zdravljenje otežuje. Zato mora pri tem marsikaj storiti tudi posameznik sam. Pri razmišljanju o zdravju, bolezni in telesu se pogosto, večinoma še vedno navezujemo na diskurze in prakse znanstvene medicine. V sodobni družbi pa je zahodno medicinski koncept zdravja le eden od pogledov. Ko govorimo o zdravju, 9

11 pogosto namreč mislimo tudi na druge poglede in načine pojmovanja zdravja, na svoje družbene in simbolne prakse, povezane z zdravjem. Med njimi je tudi religijska oziroma duhovna komponenta, ki ima lahko pri zdravljenju in ohranjanju zdravja pomembno vlogo. Mnogi avtorji in zdravniki iz raziskav in praktičnih izkušenj poudarjajo pomen posameznikove vere, prepričanja, zaupanja v nekaj duhovnega ali v uspešnost zdravljenja, to pa vpliva, učinkuje na njegovo zdravstveno stanje. Pomembno je, da ima posameznik občutek, da so njegove duhovne potrebe in prepričanja upoštevana. Današnja družba je prepletena s številnimi praksami, simboli, izrazi, ki so se razmahnili s pojavom novodobništva tekom sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja in do danes postali del vsakdanje, prevladujoče kulture in družbe. Na ta način je v ospredje prišlo poudarjanje posameznikove osebne, intimne duhovnosti, celosten pogled na svet in vse aspekte življenja, izboljšanje samega sebe preko različnih praks, ki imajo terapevtski učinek, s tem pa tudi večja pozornost in uveljavljanje tudi drugačnih konceptov in načinov ohranjanja zdravja in zdravljenja, predvsem holistični koncept in alternativne, komplementarne, tradicionalne metode zdravljenja. Kljub temu, da znanost in uradna medicina ponujata rešitve kompleksnih problemov in jih raziskujeta, posamezniki vedno bolj iščejo večstranske oziroma celostne, vseobsegajoče, globalne, holistične rešitve. V skladu s tem se je v zadnjih letih povečala potreba po vedno večjem znanju o preprečevanju bolezni kot tudi o ohranjanju zdravja, torej preventivnem delovanju. Promocija zdravja in zdravstvena preventiva tako ne potekata le na nivoju uradne medicine, pač pa tudi preko drugih načinov. Ljudje želijo vedeti, kaj vzpostavlja in sestavlja zdravje in ena od pomembnih komponent je tudi duhovna, kar načelno priznava tudi uradna medicina. Poleg tega pa za ohranjanje zdravja in zdravljenje ljudje že od nekdaj ne uporabljajo vedno (le) metod uradne medicine, pač pa tudi tradicionalno, ljudsko, alternativno oziroma komplementarno medicino, pri nas imenovano zdravilstvo (to lahko sega od samozdravljenja do obiska specialista zdravilca ali terapevta določene metode). Takšen pristop zahteva od posameznika aktivno vlogo ter upoštevanje duševnosti, mišljenja, čustvovanja, kulturnega in socialnega ozadja posameznika ter drugačen odnos med pacientom in terapevtom, kot je v uradni medicini odnos med pacientom in zdravnikom. 10

12 Komplementarna in alternativna, ponekod integrativna medicina je danes del večinske družbe in kulture. Odnos uradne medicinske stroke in držav do teh metod je različen glede na obdobje in področje, v nekaterih državah je bolj strog in večino metod zavračajo, ponekod pa so priznane, dovoljene v praksi zdravnikov ali zdravilcev z licenco ter krite iz zdravstvenega zavarovanja. V Sloveniji je edina uradna metoda, ki jo lahko brez odvzema licence prakticirajo zdravniki kot dodatno terapijo, akupunktura. Ker je tovrstnih terapij in njihovih izvajalcev tudi pri nas vedno več, ljudje pa se vedno bolj obračajo nanje, je tudi pri nas aktualna debata o zakonski ureditvi tega področja, katere začetek je leta 2007 sprejeti Zakon o zdravilstvu (ZZdrav). Kljub trenjem in nasprotujočim si mnenjem glede uporabe komplementarnih in alternativnih metod pa je dejstvo, da v sedanji, sodobni družbi, v ospredje (zopet) stopa celostna skrb zase in svoje zdravje, pri tem pa pomembno vlogo igrajo tudi ti pristopi. Veliko jih je bilo skozi zgodovino vedno prisotnih, a so bili v različnih obdobjih različno pomembni oziroma legitimni in legalni ter popularni. Z vedno večjo specializacijo znanosti uradne medicine in spoznanja, da ni vsemogočna, razočaranja nad neuspehi, odnosom medicinskega osebja do bolnikov in drugih razlogov so se zopet pojavili drugi načini obravnave in zdravljenja človeka. Pomembno je, da tega ne zavračamo, pač pa poznamo tudi to področje in raziščemo možnosti za uspešno delovanje večih sistemov oziroma metod zdravljenja in ohranjanja zdravja. V magistrskem delu Komplementarna in alternativna medicina: vpliv sodobne religioznosti in duhovnosti na pojmovanje zdravja in zdravljenja želimo raziskati, kako je nekdaj nova, danes pa 'vsakdanja' duhovnost vplivala na drugačno pojmovanje človeka in njegovih dejavnosti, konkretno na že od nekdaj, danes pa še toliko bolj pomembno področje zdravja in zdravljenja, kakšno to področje je in kaj zajema, kakšne so temeljne značilnosti, kako je urejeno in kakšen je odnos do njega tudi pri nas, s strani države in uradne medicine kot institucije, po drugi strani pa zdravstvenih delavcev, ki medicino, zdravje in zdravljenje v praksi izvajajo in izkušajo v vsakdanjem življenju, kot njeni strokovnjaki, pa tudi kot pacienti. 11

13 V prvem delu magistrskega dela najprej osvetlimo področje sodobne religioznosti in duhovnosti; kako se je razvijala, vključila v vsakdanjo kulturo ter vplivala tudi na področje zdravja in zdravljenja. Sledi pregled in analiza različnih konceptov zdravja in zdravljenja, predvsem sodobnih. Pomembna je tudi analiza odnosa med uradno in komplementarno in alternativno medicino, vključno z razlogi za uporabo slednje. Sledi poglavje o metodah komplementarne in alternativne medicine, v katerem so opredeljene najpomembnejše definicije in razdelitve, skupne značilnosti, podobnosti, stične točke raznolikih pristopov, primerjava z uradno medicino, koncept in praksa združevanja medicin, koncept samozdravljenja ter vloga komuniciranja, odnosa v procesu zdravljenja. Drugi del predstavlja empirična raziskava, študija slovenskih razmer na področju komplementarne in alternativne medicine. Zajema analizo pravno-formalne ureditve področja pri nas, analizo razširjenosti uporabe različnih načinov zdravljenja ter raziskavo odnosa zdravstvenih delavcev do različnih pojmovanj zdravja in načinov zdravljenja. Slednjo sestavlja anketna študija med zdravstvenimi delavci na primarni ravni zdravstvene oskrbe ter posamezni poglobljeni intervjuji. Na koncu sledijo še ugotovitve, ki povezujejo rezultate raziskovalnega dela in širše kulturne, družbene značilnosti oziroma značilnosti obravnavanega področja, izpostavljene v prvem delu. 12

14 2 SODOBNA RELIGIOZNOST IN DUHOVNOST Religija in duhovnost sta človekovi družbeni dejavnosti, možen pogled na življenje ali način življenja. Sta specifično človeški proizvod in se, tako kot ostala področja in dejavnosti, spreminjata s spremembami družbe in nimata točno določenih meja. Čeprav morda na videz, pa bi težko trdili, da religija, religioznost in duhovnost iz sodobnih družb izginjajo. Prav nasprotno, nastale so in še nastajajo nove oblike in načini izražanja prepričanj in verovanj, ki so posledica sprememb v samih družbah (višja stopnja izobraženosti, večja mobilnost in sodobne komunikacijske poti, izpostavljenost medijem itd.). Religija postaja manj predvidljiva, hkrati pa tudi ni več nekaj samoumevnega ali definirana izključno s prevladujočo, tradicionalno religijo določenega okolja 1. To je jasno vidno predvsem v pojavu velikega števila novih religijskih in duhovnih gibanj ter novodobništva kot širšega kulturnega fenomena, ki je vplival tudi na splošno družbo in vpetost religijskih oziroma duhovnih elementov v vsakdanjo kulturo. Različne oblike religioznosti in duhovnosti so produkt običajne kulturne dejavnosti ljudi, v svoji vsebini in strukturi pa odražajo pluralnost različnih idej in nazorov sodobnih zahodnih družb. Kot na ostalih področjih družbe, tudi religijsko in duhovno področje opredeljuje princip izbire 2. Hkrati se tako pojavlja deinstitucionalizacija religije in nove, tudi bolj individualistične oblike religije in duhovnosti (Črnič 2001). Tudi to je odraz splošne, globalne družbene zahteve po čim večji individualizaciji. Različni načini gradnje lastnega življenjskega sloga, sodobne identitete posameznika, njegovih zanimanj na področju kulture, umetnosti, dela in tudi njegove religije in duhovnosti, dobro ilustrirajo pojmi kot so bricolage ali 'brkljanje', 'zbrkljana', 'tekoča' identiteta (Bauman), 'mix and match', 'do it yourself' kultura, religija, duhovnost ipd. 3 V praksi tako lahko človeka določeno verovanje ali praksa privlači, ko pa se mu zdi neka 1 Marsikdo je v našem prostoru še 'rojen' v tradicijo katoliške cerkve, tudi krščen, a brez razumevanja ali prepričanja v njene nauke in doktrine ali aktivne udeležbe. Je le neke vrste 'izročilo', 'družinska tradicija' ali pa 'moda'. 2 Rodney Stark in William S. Bainbridge (2007) v svoji teoriji religije kot izmenjave in racionalne izbire pojasnjujeta, da se vsak posameznik odloča za religijske izbire na temelju stroškov in koristi, podobno kot pri drugih dejavnostih. 3 Na ta način so v preteklosti nastajale različne, tudi glasbene subkulture, na primer punkovska subkultura. Pri konceptu fluidne/tekoče identitete pa je še vedno pomembno tisto, kar se je dogajalo v posameznikovem življenju pred tem (otroštvo, osebna zgodovina). 13

15 vsebina odveč, jo zavrže 4. Kot pomemben vpliv ali enega od pogledov na sodobno religijsko in duhovno področje velja omeniti še postmoderno, sodobno družbo in globalizacijo v smislu konca velikih, univerzalnih mitov, pripovedi in absolutnih resnic, institucij, poudarjanja pluralizma, raznolikosti, eklekticizma in potrošniške orientacije ter individualizacije in privatizacije številnih družbenih področij (v tem primeru lastna, selektivna izbira verovanj in praks, religija kot osebna, privatna zadeva) 5 (Smrke 2000, 45 47). V sodobni globalni družbi,»tekoča moderna«ji pravi sociolog Bauman, so ljudje v vsakdanjem življenju tako okupirani z dnevnimi opravki in dejavnostmi na splošno, da niti ne pomislijo na tisto, kar je 'nad' njimi ali 'onkraj' njih, kar je 'končno' oziroma, da jim nekaj 'manjka'. Ukvarjajo se z življenjem tukaj in zdaj, ki jim je dosegljivo in obvladljivo. Za duhovnost in religioznost je zato potreben poseben interes, včasih celo napor. Tako kot glasba ali slikanje lahko postane zanimanje za vprašanja o na primer smislu življenja, smrti ipd. prostočasna aktivnost. Religija ni več na enak način vpeta in ne narekuje več vsakodnevnega življenja kot v preteklosti. Na splošno v sodobnem življenju posameznik nima več zapovedanega poteka življenja, ni več velikih avtoritet, ki bi mu ga določale, pač pa se mora ves čas sam odločati in izbirati. Posameznikova identiteta je polna negotovosti zaradi možnosti in nujnosti izbiranja, stalno podvržena oblikovanju in preoblikovanju, ki ni nikoli dokončano; gre za 'tekoče', fluidne identitete.»sodobni moški in ženske potrebujejo alkimista, ki je sposoben ali trdi, da je sposoben preoblikovati golo negotovost v dragoceno samozavest /.../ Postmoderna je doba ekspertov 'identitetnih problemov', terapevtov osebnosti, zakonskih svetovalcev, piscev 'kako se zopet uveljaviti' knjig; je doba svetovalnega buma«(bauman 1998, 68). Zaradi stalne negotovosti, ki je negotovost izbire (ali bomo izbrali 'pravo' stvar ali ne izmed vseh, ki so na voljo), je potrebno svetovanje (in vodenje). Religiozna, duhovna oziroma podobna izkustva so postala dosegljiva vsakemu posamezniku, če to želi. Pri tem pa nista več potrebna askeza in odrekanje, pač pa je želja po teh izkušnjah (doseganju tosvetnih dobrin in najvišjih občutkov) gonilna sila potrošništva.»če je 4 O tem na primer Smrke (2000, 46). 5 Po eni strani lahko govorimo o bolj odprtem, individualnem, po drugi pa lahko različne religijske skupine še bolj poudarjajo obnovo tradicije, kar se je najbolj vidno izrazilo v različnih fundamentalizmih (Bauman 1998; Smrke 2000, 46). 14

16 religiozna verzija najvišje izkušnje sprijaznila verujoče z življenjem v bedi in strogosti, postmoderna verzija sprijazni privržence z življenjem, organiziranim okrog dolžnosti pohlepne, stalne, vendar nikoli dokončno zadovoljujoče potrošnje«(ibid., 70). Nove čustveno prevzemajoče izkušnje ljudje pridobivajo preko vedno novih 'nakupov'. Temu sta, do določene meje, podvrženi tudi področji, kot sta duhovnost in zdravje; potrošništvo samo pa je tudi lahko neke vrste»postmoderna religioznost«(bauman 1998). Glede na zgoraj omenjene avtorje in interpretacije lahko sodobno religioznost in duhovnost po eni strani razumemo kot del materialističnega individualizma potrošniške družbe, po drugi pa je lahko razumljena tudi kot odmik od tega kalupa in način, orodje za samoizražanje in raziskovanje, negovanje, kar je še drugega v življenju. Vsekakor je pri tem pomemben kontekst, v katerem se duhovnost in določene prakse pojavljajo. Ključni produkt novodobništva je izkušnja, ki jo posamezniki 'porabijo' in 'uporabijo' zase, saj ne morejo izkušati za druge. Posamezne izkušnje so vedno subjektivne, zasebne, notranje, pa naj gre za 'duhovne' ali kakšne druge; pripisujemo jim različne pomene. Naše izkušnje, razumevanje in vrednote, kolikor več pomena imajo za posameznika, vplivajo tudi na naše ravnanje in pogled na svet, zato sodobna duhovnost in njene aktivnosti nudijo več od le zadovoljevanja potrošniških občutkov in užitkov. Refleksija izkušenj običajno poteka v odnosu do in preko drugih (pogovor ena na ena, delo v skupini, odzivi itd.), tako kot tudi naše (spremenjeno) obnašanje po določenih izkušnjah; sodobna duhovnost tako deluje navznoter in hkrati tudi navzven, na ljudi in svet okoli nas (Heelas 2008). Na splošno je v sodobni družbi širše in bolj pozitivno uporabljen termin duhovnost. Religija lahko predstavlja nekaj kar je zastarelo, brez domišljije, omejujoče, institucionalno, patološko. Duhovnost je za vsak dan, religija za nedeljo; duhovnost je lahko del tvojega življenja brez obiska katerekoli cerkve ali pripadnosti verski skupnosti (Grace Davie (2005) je to poimenovala»pripadanje brez verovanja«in»verovanje brez pripadanja«), hkrati pa se mnogi štejejo za člane verskih skupnosti brez razumevanja vsebine; duhovnost se pojmuje kot nekaj živega, osebna izkušnja, odprta, 'naravna'. Vsaj od časa prve svetovne vojne se je duhovnost razvila kot diskurz nad in nasproti institucionalizirani religiji in je na splošno prisotna v sodobni družbi; nič več ni omejena na posebne elite, subkulture ali specialiste, je duhovnost za vse in 15

17 je prešla področje 'nadvsakdanjega', religioznega. To je vidno na različnih področjih, predvsem v popularni kulturi in medijih, pa tudi sakralizaciji dejavnosti, kot so vsakdanja, 'gospodinjska' opravila, nega telesa, seksualnost, prehranjevanje, urejanje prostora (na primer popularnost feng shui), skrb za naravo itd. Pri tem pa je poudarjena praktična, uporabna stran duhovnosti in osebna angažiranost ter izkušnje, pri čemer je materialni uspeh lahko cilj neke duhovne prakse. Gre za neke vrste popularno, funkcionalno, vsakdanjo duhovnost, na katero so vplivale splošne družbene spremembe, NRDG in novodobništvo (Sutcliffe 2003; Ban 2008; Heelas 2008). 6 6 Za vpetost duhovnosti in različnih praks v vsakdanjem življenju obstajajo različna poimenovanja, nekatera smo že omenili, nekatera pa so še naslednja: Thomas Luckmann govori o»nevidni religiji«(1997), Paul Heelas to vsakdanje živahno področje različnih praks in verovanj (ki so del življenja tukaj in zdaj) v sodobni družbi imenuje»duhovnosti življenja«(»spiritualities of life«; 2008), Gordon Lynch pa»nova«oziroma»progresivna duhovnost«(»progressive spirituality«; 2007). 16

18 2.1 NOVA RELIGIJSKA IN DUHOVNA GIBANJA (NRDG) Termin nova religijska in duhovna gibanja (NRDG) označuje vse tiste skupine, gibanja in verovanja, ki bi jih lahko poimenovali tudi alternativne, nekonvencionalne religije ali duhovnosti, kulti ali sekte. Ker pa sta termina sekta in kult v splošni rabi vrednostno obremenjena (negativno) in lahko nejasno uporabljena, se je na področju preučevanja sodobnih religij in duhovnosti uveljavil izraz nova religijska in duhovna gibanja. Z njim se označuje zelo pestro in raznoliko množico gibanj, verovanj in praks. Vendar se tudi pri tem izrazu pojavljajo določene težave in kritike, ki se predvsem nanašajo na glavne komponente oziroma besede: 'nova', 'religijska in duhovna' ter 'gibanja'. Pomembno je definirati, na kaj se nanaša oznaka 'nova' (vsaka religija je bila na svojih začetkih nekaj novega). Po besedah Eileen Barker termin označuje skupino raznolikih gibanj, ki so se v današnji obliki pojavila po drugi svetovni vojni oziroma v drugi polovici 20. stoletja (Barker 1989). Termin se torej ne nanaša toliko na izvor kot na to, kdaj se je določeno gibanje pojavilo na Zahodu kot organizirana skupina, kar pa ne pomeni, da mora biti uradno pravno registrirana (Chryssides 1999, 12; Črnič 2003, 130). Kljub temu nekateri avtorji razmišljajo, da je problematična tudi precej ostra meja, postavljena po drugi svetovni vojni, saj ne sovpada z našim intuitivnim prepoznavanjem novih religijskih gibanj. Zato predlagajo, da se NRDG definira kot nedaven fenomen, nedaven po začetkih oziroma zametkih in ne prihodu v katero od držav. Definicija, kaj je nedavno oziroma novo in kaj ne, je še vedno relativno nejasna, vendar pa s tem upošteva tudi to, da se bodo trenutno nove religije postarale in morda v prihodnosti postale bolj uveljavljene, kot se je z mnogimi zgodilo (Chryssides 1999, 13 14). Drugi sklop različnih pogledov in definicij se nanaša na to, kaj šteje za religijo oziroma duhovnost. Religija in duhovnost sta živa družbena pojava, ki se stalno spreminjata in gibata, tako da nobena definicija ni popolnoma zadovoljiva. Ne obstaja ena sama, univerzalna definicija, ki bi zajela vse različne religije, verovanja, prepričanja in nazore in bi bila stalno veljavna. To še posebej velja za tako raznoliko in dinamično področje, kot je področje sodobnih religij in duhovnosti. NRDG so tako»religijska v tem smislu, da ponujajo religijski ali filozofski svetovni nazor, ali ponujajo načine, s katerimi se lahko doseže nek višji cilj kot transcendentalno znanje, duhovno razsvetljenje, samouresničevanje ali 'pravi' razvoj. Termin se tako uporablja 17

19 za označevanje skupin, ki lahko svojim članom nudijo dokončne odgovore na osnovna vprašanja (o smislu življenja, mestu posameznika v svetu)«(barker 1989, 145). K temu je treba dodati še, da se nekatere skupine ne označujejo za religijske ali pa jih kot take ne vidijo drugi, vendar pa v svojih naukih in praksah poudarjajo duhovno komponento. Duhovnost se poleg tega lahko nanaša tudi na posameznike, ki se ne štejejo za pripadnike kateregakoli gibanja ali skupine (vanje niso iniciirani oziroma kako drugače 'uradno' sprejeti), vendar pa imajo njihove prakse, verovanja in prepričanja ter način življenja značilnosti ene ali več skupin, ki jih štejemo k NRDG. Religijo je možno opredeliti tudi glede na določene značilnosti, pojavnostne razsežnosti, skozi katere se religije pojavljajo, izražajo (skozi mite, rituale, verovanja, simbole, svete tekste itd.). Ta pristop, ki ga je razdelalo več avtorjev, pozna naslednje pojavnostne razsežnosti (dimenzije) religije: praktična in ritualna, izkustvena in emocionalna, narativna ali mitska razsežnost, doktrinarna ali filozofska, etična in legalistična, socialna in institucionalna, materialna in posledična razsežnost (Črnič 2001, 1013; Smrke 2000, 50 67). Skupina ljudi tako predstavlja religijsko skupino, če funkcionalno deluje kot religija, kar pomeni, da nudi načine soočanja s ključnimi dogodki, težavami in nesrečami v življenju, pri tem pa uporablja ključne značilnosti oziroma razsežnosti religijskih praks (Chryssides 1999, 15). Kritike glede besede gibanje se nanašajo na to, da so mnoga NRDG organizacije z določeno strukturo, vodstvom in hierarhijo, torej jasnimi mejami, kaj in kdo spada vanjo, in so v svojem razvoju že prešla fazo gibanja. Zaradi tega naj bi jih težko šteli za gibanje, ki je definirano kot bolj ohlapen, premičen tok znotraj širše organizacije ali družbe. Kljub temu pa je pomembno, da se z oznako 'gibanje' opozarja na stalno dinamiko, spreminjanje, gibljivost in premikanje novih religij (ibid., 16 18). Nekatera so se tako oblikovala kot kontrakulture, a so se sčasoma spremenile in postale samostojne, širše sprejete religije in duhovne prakse. S spreminjanjem družbe se spreminjajo tudi NRDG in odnos do njih (Črnič 2003). Zaradi velikega števila in raznolikosti NRDG so nastale različne klasifikacije, ki nove religije in duhovnosti razvrščajo na podlagi različnih kriterijev. Gordon Melton glede na izstopajoče značilnosti razlikuje naslednje skupine NRDG: Svetniki poslednjih dni, komunalna NRG, novo mišljenje, psihiki duševniki, magijske skupine, vzhodnjaška skupina, srednjevzhodna skupina, protikultna gibanja (Melton 2001, ). Roy 18

20 Wallis (1984) je uporabil kriterij odnosa NRDG do sveta in razločil: svetu pritrjujoča, svet zavračajoča in svetu prilagajajoča se NRDG. Gerald Parsons pa je za kriterij razvrščanja vzel odnos NRDG do tradicionalnih religij in razločuje med: NRDG, ki jasno izhajajo iz velikih verskih tradicij, NRDG, ki so manj očitno povezana z neko tradicijo in do nje gojijo negativen, sovražen odnos, ter NRDG, ki so povsem nova, v smislu neopiranja na prejšnje tradicije. Zadnjo skupino razdeli še na»self-religions«in new age (Wallis 1984, 9 39). Tako kot ni popolna nobena definicija religije, tako tudi nobena klasifikacija ne more zajeti čisto vseh NRDG in njihovih značilnosti, veliko pa bi se jih morda lahko uvrstilo tudi v več kategorij in klasifikacij. 2.2 NOVODOBNIŠTVO (NEW AGE) New age ali novodobništvo nekateri avtorji včasih štejejo za NRDG ali skupino NRDG. Vendar novodobništvo ni religijska skupina ali gibanje, temveč gre za širše gibanje oziroma širši, dinamičen zahodni kulturni fenomen, ki se ne pojavlja samo v sferi religije in duhovnosti, pač pa praktično na vseh področjih življenja in je danes v veliki meri postal del 'mainstreama', dominantne, prevladujoče kulture (Heelas 1996 in 2008; Potrata 2001; Sutcliffe 2003; Ban 2008). Predvsem kot zbir, mreža, množica idej, nazorov, pogledov, praks, načinov življenja:»... novodobništvo kot humanistična prispodoba samouresničevanja tukaj in zdaj«(sutcliffe 2003, 5). Kot tako se je novodobništvo začelo pojavljati kot kontrakultura v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja 7, v slovenskem prostoru se je bolj vidno uveljavilo v osemdesetih letih (Ban 2008), ime pa je povezano s prihodom oziroma vstopom v obdobje nove zavesti in radikalnih duhovnih sprememb, ki so ga imenovali tudi doba Vodnarja 8. Še vedno najbolj znana predstavitev tega obdobja s področja popularne 7 Prvi tokovi 'novodobništva' so bili drugačni, pred sedemdesetimi leti 20. stoletja so bili bolj asketski, puritanski in usmerjeni v svet izven sedanjega. Tu se ukvarjamo z novodobništvom kot sodobnim področjem popularnega religijskega oziroma duhovnega diskurza, kolaža različnih idej in praks, ki so postale sprejet, običajen, samoumeven del sodobne družbe in različnih področij vsakdanjega življenja. 8 Angleško»Age of Aquarius«. Poimenovanje izhaja iz astrologije, kjer vsako zodiakalno znamenje označuje določeno obdobje, ki traja približno 2000 let. Pred dobo Vodnarja je bila doba Rib. Začetek nove dobe ni točno določljiv, število let pa je pomembno tudi kot obdobje, v katerem je prevladovalo krščanstvo, sedaj pa se to obdobje končuje oziroma je končano (Chryssides 1999, ). V nasprotju z obdobjem znamenja Rib, kjer prevladujejo tekmovanje, spori in vojne, naj bi v obdobju Vodnarja prevladoval razvoj duhovnosti, razumevanje in harmonija v svetu. 19

21 kulture, ki naj bi se po mnenju nekaterih že pričelo, po mnenju nekaterih pa se še bo, je musical Hair (Lasje) in pesem Aquarius (glej Priloga A). Novodobniške ideje zajemajo zelo različne teme in področja, na primer duhovnost oziroma religijo in različne duhovne prakse (kjer močno črpa iz vzhodnjaških tradicij; eno najbolj razširjenih prepričanj naj bi bila vera v reinkarnacijo), alternativno oziroma komplementarno, holistično in naravno zdravljenje, optimizem, pozitivno samopodobo in poudarek na osebnem (duhovnem) razvoju in transformaciji, skrb za okolje in ekološko ozaveščanje. Novodobništvo ni enoten pojav, je zelo raznoliko in eklektično, nima formalne, institucionalizirane strukture, zavrača institucionalizirano religijo (dvomi tudi v druge institucionalizirane, tradicionalne avtoritete, na primer uradno, znanstveno medicino), nima določenih svetih knjig, naukov, mitov in avtoritet, poudarja intuicijo, kreativnost, domišljijo in praktične izkušnje. Poudarja skupno bistvo vseh religij ter poskuša s črpanjem iz različnih tradicij ustvariti neko idealno duhovnost. Vidi se kot obogatitev življenjskega sloga, ki lahko vodi k boljšemu osebnemu razvoju in samoizražanju, doseganju 'celostnosti'. 'Celostnost' ali holizem v smislu preseganja redukcionizma in dualizma je značilen za novodobništvo (Hanegraaf 1996, ) 9. Zato je osrednjega pomena posameznikovo 'delo na sebi', iskanje njegove lastne resnice, duhovne poti, načina življenja, v ogromni množici raznolikih možnosti, kar sovpada s širšimi kulturnimi in družbenimi spremembami (Heelas 1996 in 2008; Melton 1999; Potrata 2001; Sutcliffe 2003; Ban 2008). Zaradi osredotočenosti na to, kaj življenje je, kako ga spremeniti, obogatiti, osmisliti itd., novodobniškim duhovnostim ustreza tudi poimenovanje»duhovnosti življenja«: Za sodelujoče duhovnost je življenje samo, ' življenjska sila' ali 'energija', ki teče skozi vse človeško življenje (in še mnogo drugega), ki omogoča življenje in ki, ko je izkušana, 'oživlja' vse življenje. Za sodelujoče duhovnost je resničnost subjektivnega življenja, resničnost izraznosti, ljubezni, harmonije, močnega zdravja, delovanja; bistvene resnice, kaj pomeni biti živ. Glede na relevantnost holizma, še posebej danes, duhovnost spada k bolj natančno, mora ji biti omogočen pretok skozi 9 Holizem ali holističen pogled na realnost z novodobništvom zajame različna področja življenja, najbolj značilno področja zdravljenja, pa vse do izobraževanja, kmetijstva, psihologije, ekološke zavesti do ideje o globalnih mrežah. V abstraktnem smislu lahko ločimo štiri tipe, ki temeljijo na: pripisovanju vseh različnih pojavnosti enemu, osnovnemu viru; univerzalni prepletenosti vsega v vesolju; na univerzalni dialektiki komplementarnih nasprotij; na primerjavi realnosti ali določenih podsistemov z živimi organizmi (Hanegraaff 1996, 120). 20

22 umsko-telesno vez. Od tod primernost izraza 'duhovnost uma in telesa' ali 'holistične duhovnosti življenja' (Heelas 2008, 27). Novodobništvo naj bi prispevalo tudi k drugačni, pozitivni podobi oziroma dojemanju 'okultnih' praks, kot so astrologija, tarot, zdravljenje s psihično, duševno, umsko močjo, meditacija itd. To niso več orodja za napovedovanje prihodnosti ali 'čarovniške sposobnosti', pač pa sredstva, koristna pri osebni transformaciji. Niso več 'skrita' (okultna), pač pa takoj na voljo vsem zainteresiranim ljudem, ki jim, da na primer meditirajo ali se ukvarjajo z jogo, ni treba prevzeti tudi budističnih oziroma hinduističnih naukov (Melton 1998). V povezavi z religijskim področjem novodobniške ideje niso omejene na eno samo religijo, pač pa jih je možno najti v mnogih, tudi bolj uveljavljenih religijskih tradicijah. Velik del novodobniške duhovnosti namreč temelji na reinterpretaciji in eklektičnem spajanju različnih zgodovinskih izročil, ezoteričnih, okultističnih, magijskih, mističnih tokov, religij in znanosti, filozofije (Ban 2008). To se sklada tudi s prepričanjem novodobnikov, da imajo vse religije v svojih prepričanjih in praksah podobno, skupno bistvo. Zaradi eklektičnega in sinkretističnega značaja novodobništva, iskanja elementov, ki ustrezajo posamezniku, ni nenavadno, da se novodobniki zanimajo tudi za določena NRDG (pa tudi uveljavljene religije), enako pa tudi pripadniki teh religij za njim simpatične novodobniške ideje in prakse.»novodobnike morda zanimajo posamezne ideje ali prakse teh skupin, morda bodo celo določeno obdobje obiskovali njihova srečanja in obrede, vendar se ne bodo nikoli čutili kot pripadniki določene skupine«(potrata 2001, 1146). Neke vrste univerzalno vodilo je, da je» duhovno védenje, ki ga je mogoče preveriti v lastnem duhovnem izkustvu, legitimnejše od vseh oblik objektivno interpretiranih verovanj«(ban 2008, 21). Izkušnje, ideje, nauke in verovanja novodobniki pridobivajo, izražajo in gradijo svoje socialne mreže ali skupnosti preko praktičnega dela. Zato se pogosto udeležujejo različnih tečajev, delavnic ali se zbirajo okoli gurujev in se nato določenih praks lotijo tudi sami. Zanje je najpomembnejše tisto, kar delajo in sami izkusijo oziroma dobijo kot 'intuitivni uvid'. Nekateri se z novodobniškimi storitvami ali izdelki tudi preživljajo, večina pa se s tem ukvarja občasno ali je to njihov hobi. S tem 'pomagajo drugim', pri tem pa je njihova pomoč nesebična in človekoljubna. Ker vemo, da 21

23 izdelki in storitve zahtevajo plačilo, tu nastopi konflikt, saj vsakdanje življenje zahteva zaračunavanje storitev in plačilo vsaj minimalnih stroškov. Novodobniki ta etični konflikt rešijo tako, da» na najrazličnejše načine redefinirajo svoje 'cene' in 'zaračunavanje' v nekakšno 'dobrodelnost' in 'darila', ki so polna 'ljubezni' in družbenih relacij«(potrata 2001, 1151). Obstaja namreč prepričanje, da dobrega, ki ga posamezniku prinese terapija, ne more poplačati nobena denarna vsota. Včasih delajo zastonj in dejansko nekaj podarijo. Plačilo vzamejo kot znak zahvale ali pozornost za pomoč. Zato pogosto cene niso fiksne, pač pa se stranka odloči, če in koliko bo plačala. Tako storitev ali izdelek postane neke vrste darilo, plačilo pa neke vrste prostovoljni prispevek. Izdelki so velikokrat tudi prirejeni posamezniku, imajo osebno noto, kar jih še približa darilu. Ker pa tudi darilo zahteva neke vrste reciprociteto, novodobniški izdelki in storitve (zaradi koncepta 'dela na sebi') pogosto vzpostavijo nove družbene odnose in mrežo storitev, kjer jih drug drugemu podarjajo in vračajo ter na ta način gradijo svojo vrsto 'skupnosti' (ibid.). S tem so tudi pri nas nastajali različni centri, društva in skupnosti, tečaji, seminarji, delavnice, trgovine, publikacije in literatura ter spletne strani in spletne skupnosti 10 (na primer Duhovna univerza, Joga v vsakdanjem življenju, tečaji preoblikovanja nezdravih čustvenih vzorcev, revije Aura, Misterij, Osebnost, specializirane in posebni oddelki knjigarn, popularnost knjig Celestinska prerokba, Alkimist itd.) (Ban 2008, 17). Vsekakor je v današnji družbi običajno, da za izdelek ali storitev, kadar gre za zelo pomembno, na primer takšno, ki pomembno vpliva na naše zdravje, plačamo oziroma nekaj prispevamo. Samo zaradi vpetosti novodobniških, duhovnih, zdravstvenih praks v 'potrošništvo' je preveč enostavno in neprofesionalno zaključevati, posploševati, da duhovnost danes opredeljuje le potrošnja in da so njeni uporabniki v resnici 10 Kot smo ugotovili že pri raziskovanju določenega NRDG za namene diplomskega dela, tudi novodobništvo, sodobna duhovnost in osebna rast, na splošno zajema velik del svetovnega spleta in preko njega tudi deluje. Tematsko najdemo na spletu vse od specifično duhovnih do vprašanj v zvezi z zdravjem, odnosi, okoljem itd. Spletna stran Lunin.net tako nosi podnaslov»vaš vodnik v boljše življenje«(lunin.net 2010), spletna stran Sončeve pozitivke pa»časopis s pozitivno vsebino za osebno rast in zdrav način življenja«(sončeve pozitivke 2010). Veliko teh spletnih strani vsebuje tudi forum, ki služi za izmenjavo mnenj, izkušenj in hkrati povezuje v mrežo oziroma skupnost. 22

24 'potrošniki', 'porabniki'. Hkrati pa tudi potrošništvo ni enostransko, pasivno, pač pa večpomensko in široko opredeljen pojem. 11»Denar je morda prvi pogoj za udeležbo v večini skupin in aktivnostih ena na ena, vendar niti za trenutek ne mislim, da denarni faktor vpliva na značaj življenja znotraj dejavnosti. Gotovina omogoča vstop morda za šesttedenski tečaj. Kar pa se dogaja po vstopu, nima zveze z denarjem«(razen z nekaj izjemami, kot na vsakem področju) (Heelas 2008, 212). Na eni strani res obstaja potrošniški, hitri, (lahko pasivni) wellness, z obljubo duhovnosti oziroma podobnih izkušenj. Nekatere značilnosti in predvsem jezik duhovnosti oziroma poudarjanje pomembnosti osebne izkušnje in izboljšanja počutja so za potešitev želja in potreb prevzeli popularna kultura, marketing, mediji, turizem, wellness, založništvo in potrošništvo. Izrazi kot so 'holistično', 'celostno', 'duša', 'duh(ovnost)' so uporabljeni na področjih izven področja duhovnosti in zdravljenja, oblikovalo se je veliko poklicev, ki se ukvarjajo s posameznikovim dobrim počutjem in izkušnjami. Različne potrebščine in storitve ponujajo paleto načinov, kako biti 'ti', vendar še boljše.»prebudi boginjo v sebi«,»ker se cenite«,»navdahnjeni z naravo«, so le nekateri od sloganov (slogani nekaterih kozmetičnih izdelkov). Wellness pomeni zdravo ravnovesje telesa in iskanje notranjega miru, ki se izraža na našem splošnem dobrem počutju. Wellness pomeni tudi urejen in uravnovešen življenjski stil, ki ga dosežemo s temeljnimi sestavinami wellnessa: s telesnim gibanjem, zdravo prehrano, duševno aktivnostjo in osebno sprostitvijo. /.../ Wellness Park Laško odlikuje obravnavanje človekovih potreb in pričakovanj v celoti. Naš navdih za oblikovanje najrazličnejših kakovostnih storitev ste vi, ki z zdravim in sproščenim načinom življenja gradite svoj svet. Tukaj smo zato, da bi bilo vaše življenje čimbolj izpolnjeno. Za telesno in duševno sprostitev poskrbimo mi v prostorih Termalnega Centra, ki ga pokriva steklena kupola ter v prostorih Wellness Spa Centra, kjer kombinacija tradicije izkušenj in najmodernejših spa ritualov ustvarjajo uigrano vzdušje v samem osrčju narave (Wellness Thermana Laško 2011). Po drugi strani pa je, 'požirajoča', 'konzumirajoča' sodobna kultura oziroma duhovnost lahko tudi v smislu, da človeka nekaj prevzame. V tem primeru udeleženci preko 11 V nasprotju s pasivnim obstaja aktiven, pozitiven oziroma kreativen potrošnik: ustvarja, izraža, proizvaja pomene, izkušnje, identitete, sebe (Heelas 2008, 152). Le tako bi lahko sodobno duhovnost in zdravljenje delno umestili v potrošništvo. Na področju zdravja, pri izbiri hrane, vse, kar ima oznako»dietno«,»manj maščob«,»manj sladkorja«, v resnici ni nujno takšno. Potreben je ozaveščen, izbirčen potrošnik. 23

25 določenih praks, na primer meditacijskih skupin, delajo na tem, da jih prevzame, kar oni razumejo kot duhovno. Kot smo že omenili, je namreč pomembno to, kar pride za samim 'nakupom'; dodana vrednost, pomen, ki ga pripišemo predmetu, način uporabe, kaj nam pomeni izkušnja, ki jo dobimo z neko terapijo ali obiskom določene telesne vadbe itd. Boljše počutje, soočenje s težavami, sprostitev, obvladovanje stresa, agresije, dati smisel težki bolezni in življenju po njej, imeti boljše odnose z bližnjimi in vsemi ljudmi tega učinka katerekoli dejavnosti, terapije oziroma sodobne duhovnosti ni mogoče izmeriti v denarju. Pomembne so izkušnje tistih, ki se s tem ukvarjajo in tistih, ki jim pri tem pomagajo. Kot pravi Heelas,»... je pomenske realnosti težko ignorirati«(heelas 2008, 94). Ko udeleženci in izvajalci holističnih dejavnosti, terapij verjamejo, so prepričani, da te nimajo nič z golo potrošnjo, potem potrošnje v njihovih dejanjih ni (ibid , ) oziroma je ta aspekt nepomemben, saj je le korak do zanje pomembnega. Če torej moram plačati za tečaj joge, ki mi bo pomagala spoznati moje telo, naučiti se pravilnega in sproščujočega dihanja ter priti v stik s seboj, da ne bom več napeta in se prepirala z ljudmi, ki jih imam v resnici rada, je to v redu in sprejemljivo. Kot katerekoli druge potrebščine ali dejavnosti v kulturi, imajo tudi tiste znotraj sodobne duhovnosti več plati. Vanje 'vtisnjene' predpostavke, pomeni in vrednote (ki jih priskrbijo besedila, napevi, dejavnosti) so večstranski, še bolj pa načini, na katere jih interpretirajo in izkusijo uporabniki (ibid. 99). Razumevanje, pomenske izkušnje in dejavnosti udeležencev, vrednote pripadnikov sodobne duhovnosti so torej relevantni in jih je potrebno upoštevati. Hkrati pa to ne pomeni, da 'hitre' terapije ne morejo učinkovati in so brez pomena. Vsekakor lahko marsikomu pomaga masaža, telovadba, brez omembe duhovnosti. Dejstvo je, da je sodobna družba prepredena z duhovnostjo, njenim jezikom (poudarjanjem pomembnosti osebne izkušnje, gradnje identitete, spoznavanjem samega sebe itd.), oziroma je še kako prisotna. Od vsakega posameznika pa je odvisno, ali bo za ta aspekt svojega življenja kaj storil ali ne oziroma ga prepoznal kot zanj relevantnega. Menimo, da je iz zgoraj opisanega razvidno ter na sploh v današnjem času tudi že nekoliko nenavadno izpostavljati novodobniške ideje in mišljenje kot nekaj posebnega, ker je v določeni meri večinoma postalo bolj ali manj vsakdanji del življenja; iz kontrakulture je novodobništvo prešlo spremembe in postalo legitimen del dominantne zahodne kulture. Zato ni nenavadno, da imajo mnogi ljudje nazore, 24

26 prepričanja in prakse, ki naj bi bile novodobniške, a jih kot take ne vidijo. Marsikdo pa je bil že rojen v času, ko je to običajen del kulture, družbe. Koncept reinkarnacije je na primer splošno znan in ga sprejemajo tudi tisti, ki sicer pripadajo na primer katološki cerkvi. Kot pravi tudi Heelas, so se v zahodni kulturi prakse duhovnosti 'uma in telesa' 12 precej hitro razširile. V nekaterih državah so notranja duhovna prepričanja postala skoraj bolj popularna kot prepričanja v teističnega osebnega boga tradicionalnega krščanstva. Mnogi duhovnost izenačujejo s svojo naravnanostjo, težnjo 'biti spodobna in skrbna oseba', kvalitetami, ki nas delajo človeške. V ospredju duhovnosti življenja, današnje sodobne duhovnosti so vrednote etike človečnosti (Heelas 2008, 5 in 35, ). Mnoge ideje so vidne v vsakdanji kulturi, od filmov in trgovin, do glasbe in umetnosti. Ogromno ljudi uporablja različne oblike vadbe, t.i.»body work«oziroma telesne tehnike, različne metode zdravljenja, pozitivno mišljenje, prebiranje različnih knjig za samopomoč, samozdravljenje, boljše odnose itd. Zato je tudi poimenovanje samo le redko zaslediti s strani udeležencev, centrov, terapevtov kot tudi na področju na primer holističnega zdravljenja. Nekateri duhovni stili so še vedno 'odpadniški' ali kontrakulturni, mnogi očitno predstavljajo alternativo v smislu, da so drugačni, celo izvirno čudaški, vendar so v današnjem času sprejeti kot variante in ne deviantnosti. Velik del pa je vstopil v dominantno popularno kulturo in jih je možno najti povsod, od oglaševanja, televizije, tiskovin in svetovnega spleta, glasbe, široke kulture branja (Sutcliffe 2003, 5). Novodobništvo kaže, kakšna je duhovnost ali 'religija', ko jo vodi 'Jaz'. Vrednote kot avtentičnost in dobrota, pozitivne izkušnje, optimizem in celosten pogled na življenje, obnavljanje identitet, ponovno 'začaranje', vzpostavitev svetosti življenja so gotovo pozitivni vidiki. Izziv pa predstavlja sodobno potrošništvo. Ker 'pripadnikov' novodobništva ne vežejo pravila, zapovedi in moralni kodeksi kot v teističnih religijah, je le od njih odvisno, ali bodo to svobodo, ideje in prakse izkoristili za potešitev ega in potrošništva, ali pa bodo iskreno poskušali razvijati sebe. Veliko ljudi, skladno z vzdušjem v sodobni, individualistični, potrošniški družbi tudi na 12 V angleščini»mind-body«spirituality. 25

27 duhovnost in ostale prakse gleda le z vidika,»kaj je tu zame koristnega«; mnogo izdelkov je tudi okrašenih z emocionalnimi in duhovnimi slogani in obljubami. Zato danes takšna individualna, praktična duhovnost zahteva še več discipline in truda (Heelas 1996, 221). Duhovno iskanje oziroma bolj primerno potovanje 13 tako ni več domena izbrane elite, pač pa dostopna vsem kot del širše kulture in popularnih praks, 'iskalec' pa znan in dostopen zgled. Takšno iskanje oziroma raziskovanje različnih praks je lahko zaporedno ali hkratno. Tako v vsakdanjem življenju nastanejo izvirne mešanice duhovnih, prehranskih, telesnih praks, ki so odprte in spremenljive, nestalne, lahko so zabavne in sproščene, kar je koristno v času nenadnih kulturnih sprememb, ko so lahko nove ideje preprosto dodane, ko so na voljo. Iskanje samo pa je cilj. Z 'brkljanjem', kot smo že omenili, nastanejo življenjski slogi 'po meri'. Zaradi široke možnosti izbir, ki niso predpisane, pa mora vsak posameznik znati pretehtati koristi in slabosti, izkupiček izbir in omejitev, ki so odvisne od ljudi, ki jih spozna, knjig, ki jih bere, dogodkov, ki se jih udeleži, in pretehtati, kako je odprt ponujenim priložnostim. To pa utemeljuje in legitimizira širša kultura iskanja in izbiranja ter iskalce dobro opremi in sprejme v svet pluralnih življenjskih stilov in svetov, čeprav lahko pri tem manjkajo občutek varnosti, gotovosti, pripadnosti, ali pa iskalec postane bolj ali manj odvisen od vznemirljivega občutka sledenja in doseganja posameznega cilja (Sutcliffe 2003, ). 13 Izraz»duhovno iskanje«, ki je bil v preteklosti pogosto uporabljen, je manj primeren, ker namiguje, da je duhovnost cilj sama po sebi in s tem zmanjšuje pomen duhovnega potovanja skozi vsakodnevno življenje skupaj z duhovnostjo (Heelas 2008, 254). 26

28 2.3 DUHOVNOST, ZDRAVJE IN ZDRAVLJENJE Duhovnost in zdravje sta živi področji, del vsakdanjega življenja, ki ju stalno oblikujemo in preoblikujemo. Religija in duhovnost sta se vedno ukvarjali z bistvenimi vprašanji človekovega življenja. Sem sodi tudi vprašanje trpljenja in šibkosti človeka in religija in zdravljenje se ukvarjata z možnimi rešitvami, pa naj so praktične ali konceptualne, simbolne (Hanegraaf 1996, 44). Med bistvena vprašanja, še posebej v sedanjem času, spadata zdravje in dobro počutje. To danes (tudi pod vplivom in v okviru novodobništva in NRDG ter s tem poudarjenimi načeli nekaterih vrst zdravljenja) ne zajema več le fizičnega, pač pa tudi psihično, emocionalno, duševno počutje, odnose z drugimi, naše okolje itd. Hkrati pa je področje zdravja in zdravljenja v zgodovini tesno povezano s področjem religije, duhovnosti, magije (od šamanizma do na primer bolnišnic, ki so bile v rokah samostanov, ozdravitve na romarskih krajih ali pod vplivom določenih svetnikov, 'navdahnjenih' posameznikov itd., kar je v nekaterih, tudi dominantnih religijah še vedno prisotno). Poleg tega, da so različni načini 'odrešitve' smatrani za zdravljenje, je religija oziroma duhovnost pogosto lahko bistven element pri zdravljenju. Še posebej je to značilno za določena verovanja oziroma sisteme zdravljenja, kjer naj bi bila bolezen povzročena namensko, preko aktivnega povzročitelja, ki je lahko nadnaravno bitje (božanstvo ali bog), nečloveško bitje (duh, prednik, zli duh) ali človek (čarovnik/ica). Zdravilec mora tako imeti priznan duhovni/religijski status (tipičen primer je šaman, posrednik med svetom duhov in človeško skupnostjo). V nekaterih načinih zdravljenja danes, ki jih uvrščamo med alternativne ali komplementarne, je duhovna komponenta manj očitna kot v opisanem primeru, kjer je povzročitelj izven človeške sfere. Kljub temu pa je filozofija predpostavljenega naravnega sistema, ki določa (ne)ravnovesje pri zdravljenju, povezana s splošnim religijskim nazorom določene družbe, iz katere izhaja. Bolezen v tem primeru pomeni porušenje naravnega ravnovesja med elementi človeškega organizma.»ker je človeško telo običajno razumljeno za osnovano na širšem univerzumu, ima medicina svoje naravno mesto v splošnem kozmološkem ali metafizičnem kontekstu. Zato je pogosto, da domena zdravljenja prehaja v sfero religijskega kot takega«(ibid., 45). 27

29 Religijska in navidezno religijska oziroma duhovna skrb pri zdravju je trdno celostna v pogledu, da so duhovni, emocionalni, socialni in fizični vidik dobrega bivanja, počutja temeljno povezani, ne le v tradicionalnih, pač pa tudi sodobnih družbah (McGuire 1993). Z razvojem znanstvene, alopatske medicine, je tudi na tem področju nastopila racionalizacija in vedno večja specializacija, ločevanje posameznih aspektov, delov posameznika in njegovega telesa, ter specializacija znotraj medicine. Odgovornost za zdravje je prešla v roke znanstvenih specialistov in institucij. V sodobni družbi je to doseglo nekakšen vrh (in hkrati padec) in zopet se je pokazala potreba po drugačnem, bolj sestavljenem, celostnem zdravljenju, ki vsebuje tudi neke vrste 'magično' noto pa naj bo to odnos zdravstvenega osebja, razumevanje posameznika in njegovega počutja, osmislitev njegove izkušnje, priznavanje in upoštevanje njegovih prepričanj ali posebni, 'magični' obredi in navidezno nerazumljivi postopki, ki pripomorejo k boljšemu počutju. Mnogim zdravje, dobro počutje pomeni tudi izraz duhovnosti, poleg ljubezni, kreativnosti, občutka (notranje) poveznanosti itd.; celostnosti, holistične integracije, polnosti bivanja (Heelas 2008, 33). Zato lahko določeni postopki in metode zdravljenja za nekatere ljudi pomenijo tudi duhovne, notranje izkušnje. Po drugi strani pa je pomembno tudi, da se pri zdravljenju, kolikor je mogoče, upoštevajo prepričanja pacientov oziroma da dobijo občutek, da so njihove želje in prepričanja upoštevana. V skladu z značajem sodobne družbe je samouresničitev in samoidentifikacija naloga vsakega posameznika. Želja po izboljšanju se z novodobništvom izraža na različnih področjih in z različnimi interesi ljudi. Eno od najbolj očitnih je področje zdravja in zdravljenja 14, kjer različni pristopi in metode zajemajo vse od duhovnega zdravljenja do uporabe zdravilnih zelišč, od zdravljenja posameznika pa se premikajo tudi k 14 V angleščini zdravljenje kot»healing«pomeni celostno, tudi duhovno,»curing«pa partikularno zdravljenje določenega dela telesa ali simptoma (Sutcliffe 2003, 176). Pomembna je tudi razlika med izrazoma za bolezen,»disease«in»illness«: prvi pomeni težavo v delovanju ali strukutri nekega organa, patološka stanja telesa na področju uradne znanstvene medicine, drugi pa se nanaša na dojemanje in izkušnje posameznika v zvezi z določenimi družbeno razvrednotenimi stanji, ki vključujejo bolezen (Hanegraaff 1996, 42 43). Gre torej za dva različna konteksta bolezni. V slovenščini bi lahko morda uporabili izraz bolezen in obolenje. 28

30 zdravljenju prostora ali okolja, delovnega mesta itd. 15 Na stotine različnih aktivnosti je usmerjenih k 'popravljanju' fizične in čustvene škode. Bolj kot je pri tem poudarjena notranja duhovnost in moč posameznika, bolj zdravilno je (Heelas 1996, 81). Ena od pogosto uporabljenih metod (duhovnega) zdravljenja je tudi reiki (prihaja z Japonske, gre za polaganje rok), kanaliziranje 16, uporaba kristalov, meditacija itd. V novodobništvu gre predvsem za celostno zdravljenje jaza, ko posameznik ne prejme nujno terapije le za določeno telesno težavo, pač pa mu zdravljenje omogoči spopadanje, ozaveščanje njegovega stanja, s čimer se izboljša njegovo celotno počutje. Samoizboljšanje pa se ne nanaša le na zdravje, pač pa na splošno življenje, samopodobo, samozavest, pozitivno mišljenje, uspeh, odnose z ljudmi, okoljem itd. Kljub preferiranju drugačnih pristopov k zdravju in zdravljenju pa novodobništvo ne razglaša, da lahko ozdravi tisto, česar uradna medicina ne more. Namen poudarjanja celostne skrbi in zdravljenja je optimalno dobro počutje, tudi v času bolezni, pri čemer lahko te metode pomagajo (Chryssides 1999, ). 17 Vse to, če pogledamo z drugega zornega kota, ni tako zelo drugačno in 'alternativno'. Osnovne značilnosti zdravljenja v tradicionalnem religijskem kontekstu so namreč: pomembnost celotnega konteksta bolezni (fizično, psihološko, duhovno, socialno, religijsko), s tem spodbujanje združevanja (in ne ločevanja) področja fizične in mentalne bolezni, zdravljenje z več kot le 'popravljanjem' izoliranih težav. Dojemamo ga kot dejavnost, ki podpira (promovira) harmonijo v svetu ter zato nosi vsaj implicitne odrešitvene elemente. Podobnosti v novodobniškem oziroma holističnem zdravljenju so prisotne; nanj je potrebno gledati v zgodovinskem in kulturnem kontekstu in ne kot na izoliran, nenavaden pojav v sodobni družbi. Vsekakor so 15 Z raziskovanjem energij in zdravljenjem okolja in področij, kjer so se odvijali tragični dogodki, kot so vojne in druge nesreče, se v slovenskem prostoru in tujini ukvarja Marko Pogačnik. Svoje metode in prepričanja opisuje v številnih delih, na primer Skrivno življenje Zemlje: celovita šola geomantije (2010), Draga zemlja, kako ti gre: izziv leta 2012: 59 temeljnih kamnov miroljubne Zemljine civilizacije: knjiga, ki ustvarja energijsko polje (2007), Preobrazba Zemlje kot osebni izziv (2004), Zdravljenje zemlje - zdravljenje sebe (1998), Ko se boginja vrne (1993). 16 Komuniciranje s transcendentnimi viri: med osebo (medijem) in virom zunaj zavestnega uma. V novodobništvu ima različne oblike, lahko je spontano ali namerno, primerljivo z duhovnimi in religioznimi izkustvi, ki so poznana že iz prejšnjih obdobij (šamanizem trans, avtomatsko pisanje, mistična izkustva vizij, razodetij ipd.) (Ban 2008, 29 31). 17 Razpon je velik in zajema vse od zapisa ali izpovedi lastne izkušnje, ki služi kot motivacija drugim, do osmislitve bolezni s pomočjo likovne, plesne terapije, pomoči drugim preko delovanja v društvih, skupinah, do meditacije, joge, akupunkture, homeopatije itd. Več o tem v 3. poglavju. 29

31 nekateri pristopi videti drugačni in čudni z vidika moderne zdravstvene oskrbe, v kateri prevladuje pogled znanstvene medicine. Z religijsko-zgodovinskega vidika pa se razvoj moderne znanstvene medicine zdi prav tako 'alternativen' in odklonski. Kljub močnim vplivom razvoja v moderni medicini in psihologiji, kar je privedlo do novih tehnik, je osnovni pristop novodobniškega zdravljenja tradicionalen. Razlika, ki jo navajajo novodobniki je spodbujanje, podpiranje (promocija) zdravja (in ne le odstranjevanje trpljenja). Zaradi tesne povezave z religijskim in duhovnim je očitna in značilna tudi povezanost zdravljenja in osebne rasti (Hanegraaff 1996, 46). Nekatere metode zdravljenja in različne medicinske tradicije so tako že od nekdaj delovale na drugačnih principih in zagovarjale drugačen, celosten oziroma holističen pristop k zdravljenju. S pojavom in vpletenostjo novodobniških načel in praks v širšo kulturo pa so zanimanja alternativnega in holističnega zdravljenja ter novodobništva sovpadla in se spojila (to naj bi se zgodilo v zgodnjih osemdesetih letih 20. stoletja). Tako je to področje postalo še bolj razširjeno, okrepljeno in vidno; vplivali sta drug na drugega. Nastali so popularni hibridi zdravljenja, dobrega počutja in duhovnosti. V teh krogih, mrežah in množicah ljudje prihajajo in odhajajo, izbirajo brez posebnih omejitev ali pravil (razen svojih, ponotranjenih občutkov in morda izkušenj drugih). Osebna vpletenost v zdravljenje (s pomočjo terapevta ali udeležbe na delavnici) je lahko dolgotrajna (nekaj tednov, mesecev ali celo let) ali kratkotrajna (nekaj ur), vsekakor pa je poudarjeno posameznikovo delovanje in napor, 'solo iskalec', in ne skupina. Čeprav nekatere dejavnosti potekajo v skupini, pa je doživljanje, izkušnja posameznika tista, ki šteje; skupinska dinamika lahko k njej vsekakor pripomore in mu pomaga doseči želeno stanje, počutje. Kljub temu, kot smo že omenili, pa dogodki, sejmi, delavnice, centri ustvarjajo kompleksne mreže (bolj ali manj začasne), v katerih ljudje izmenjujejo ideje, nasvete, prakse in usluge, se medsebojno spodbujajo. V tem kontekstu je sledenje svoji lastni poti morda res glasno poudarjano, praksa pa je zelo družabna ter kaže nekatere elemente skupne kulture (Sutcliffe 2003, , ; Heelas 2008). Kot smo že opisali zgoraj, je za novodobništvo značilno stalno in aktivno, vseživljenjsko 'delo na sebi', samoizboljševanje. Gre za proces individualizacije, preko katerega posameznik spoznava in se očiščuje omejujočih 'negativnih vzorcev', 30

32 ki lahko povzročijo blokade energije v telesu 18 (v čakrah) in določeno bolezen. Terapevt ne izvaja le fizične in energijske terapije, pač pa potrebuje aktivno sodelovanje posameznika in pogovor o tem, katere okoliščine ali življenjski vzorec je bolezen povzročil. Za ozdravitev je pomembno 'ozaveščanje' teh vzorcev in situacije ter prevzemanje lastne odgovornosti za vse, kar se mu dogaja, torej emancipacija. To pomeni, da se zaveda svoje aktivne vpletenosti v določeno situacijo ali problem in da lahko spremeni svoje vedenje in odnos ter prevzame nadzor nad svojim življenjem (Potrata 2001, ). V zvezi s tem je zanimiv pogled na holistične prakse in duhovnost z vidika spola in identitete. Mnogim ženskam holistične aktivnosti, pa naj bodo bolj popularne, lepotilne ali zdravilne oziroma zdravstvene narave, nudijo priložnost za hkratno potrjevanje tradicionalnih vlog 'življenja za druge' in hkrati 'živeti svoje življenje zase' uravnoteženje med dilemami lastne identitete in ženskosti, s katerimi se soočajo mnoge ženske (in moški glede svoje vloge). Te aktivnosti še vedno dajejo vrednost skrbi ženske za tiste, ki so od nje na tak ali drugačen način odvisni, torej odnosom z drugimi pa tudi emocionalni skrbi in recipročnemu odkrivanju čustev. Povezane so tudi z nego telesa, telesno (samo)podobo in lepoto. Preko skrbi za dobro počutje ženske same se korist prenese tudi na odnose z ljudmi okoli nje (pa naj gre za popolnoma lepotno, telesno ali tudi notranje duhovno). Na splošno pa ne gre za tendenco po iztrganju izven, pač pa še večjo osredotočenost na grajenje močnejše lastne identitete v razmerah, kjer se lahko avtentični 'jaz' z lahkoto izgubi (v sodobni družbi nasploh, pa tudi v družini, na delovnem mestu ipd., kjer so v ospredju potrebe in zahteve drugih) (Sointu in Woodhead 2008). Izrecno novodobniško zdravljenje močno poudarja pomen duhovnosti in duhovne dimenzije, ki je zdravilna sama po sebi. Zdravljenje tako prihaja od znotraj, od posameznikove telesnosti kot duhovnosti oziroma energije in posameznikove lastne izkušnje naravnega reda kot celote. Telo se tako lahko zdravi samo oziroma ima v primernih pogojih to sposobnost v sebi. Ključ je v stiku z duhovno razsežnostjo oziroma duhovnim telesom. Posameznik dela na sebi, da bi odstranil blokade, ki motijo pretok energije ali pa uporabi kakšno drugo metodo. Bolna oseba je odgovorna 18 Imeli naj bi najmanj štiri telesa: fizično, mentalno, emocionalno in duhovno telo (Potrata 2001, 1148). 31

33 za potek zdravljenja. 'Jaz' ima ključno vlogo pri zdravljenju 'sebe'. Če nekdo ni sposoben sprožiti zdravljenja, mu pri tem pomaga terapevt zdravilec, ki poskrbi za zavedanje blokad, negativnih čustev, učenje določene tehnike, pretok energije (Heelas 1996, 82). 19 Iskanje, potovanje je notranje delo, ki spreminja osebnost, je zaloga subjektivnosti, s katerimi posameznik interpretira mimoidoči svet (Sutcliffe 2003, 203). Je gradnja, oblikovanje in preoblikovanje identitete, kar je značilno za sodobno družbo. Preoblikovanje sebe tukaj in zdaj, za vsakdanje življenje. Pri tem gre za poudarjanje samozdravljenja.»koncept samozdravljenja pomaga utemeljiti odnos med holističnim zdravjem in novodobniško duhovnostjo. Povzdigovanje organske celosti in delovanja osebe preko in nad napadalnim, znanstvenim 'zdravništvom' alopatske medicine prikliče v novodobniških krogih prednost 'notranje' moči duše in 'govorjenju iz srca' namesto 'glave'«(sutcliffe 2003, 178). Osebni razvoj, samouresničevanje, delo na sebi in (samo)zdravljenje gresta z roko v roki, saj oba zahtevata spremembo v vsakodnevnem življenju in za marsikoga pomenita isto stvar. Pogled na svet, ki ga povezujemo z novodobništvom, pa določenim načinom zdravljenja in modelom dobrega počutja da s svojo alternativno kozmologijo idealno ozadje in podeli smisel, celo višjo raven nekaterim pojmom in praksam 20 (ibid.). Primer sovpadanja dela na sebi in zdravljenja je na primer hoja po žerjavici, ki je danes pogosto del t.i. team buildinga ali različnih seminarjev za izboljšanje samopodobe in uspešnosti, po drugi strani pa lahko služi za energetsko ali duhovno zdravljenje, v smislu:»če sem hodil skozi ogenj, lahko naredim karkoli«(glej Priloga C.2). Koncept holističnega zdravja in zdravljenja v novodobniški miselnosti najde osnovo, širši kontekst predvsem v dveh predpostavkah, vitalizmu in holizmu. Vitalizem trdi, da je telo živo, gibljivo zaradi življenjske sile oziroma energije. Telo predstavlja 19 Večina duhovnosti življenja dandanes, ne glede na geografsko lokacijo, je usmerjena holistično in afirmirajoče prežema jih tema, da je najpomembnejše zatopiti se vase in doživeti vir svetega v sebi, kar omogoči pretok v druge aspekte posameznikovega bivanja, da se ta harmonizira in uravnoteži, samouresniči (Heelas 2008, 5). 20 Knjige o duhovnem zdravljenju omenjajo 'notranji' svet subtilnih teles, angelskih sil, podobno se na področju holističnega zdravljenja uporabljajo izrazi kot meridiani, astralno in eterično telo, čakre, cone, kroženje čhi-ja, prane ali kundalini, diskurz človeškega potenciala pa podobno govori o energiji 'notranje ekipe' in procesih samorevizije, samozavedanja, samopomoči, pogovora s seboj itd. (Sutcliffe 2003, 203). 32

34 mikrokozmos širšega kozmičnega ustroja, oba pa poganja isti vir (božanske) energije. Holizem 21 v najbolj razširjenem razumevanju pomeni celoto, celostnost, ki ni le seštevek svojih delov, temveč nekaj več (Sutcliffe 2003, ). Novodobniški holistični nazor temelji na štirih idejah, ki pa niso nujno (vse skupaj) zastopane v vsakem posameznem gibanju. Prva pravi, da vse bivajoče, vsa realnost izhaja iz enega vira. V tej končni enosti, ki jo navadno povezuje z bogom, novodobniki najdejo potrditev za končno celovitost vsega bivajočega. Druga ideja poudarja, da med vsem, kar biva, obstaja univerzalna povezanost, tretja opisuje odnose med bivajočimi entitetami, ki jih vidi kot dinamično harmonijo nasprotij, četrta pa govori o tem, da celovitost ni samo lastnost kozmičnega vira, ampak je potencialno prisotna v vsakem kozmičnem delcu, tudi v človeku (Ban 2008, 112). V okviru tega je bolezen tako posledica energetskega neravnovesja oziroma je energetsko neravnovesje (med omenjenimi štirimi telesi oziroma telesno, čustveno, duševno in duhovno komponento). V osebnih zgodbah posameznikov sta tako zdravljenje in iskanje/potovanje združena, saj prvo pomeni več kot trenutno ozdravitev določene težave ali bolezni. V veliko primerih je tako težko potegniti črto in določiti, ali je določena metoda izrecno duhovna ali terapevtska. Holistično zdravljenje je pomembno področje popularnih kulturnih praks, ki jim večjo legitimnost podeli tudi novodobniški pogled na svet (Potrata 2001; Sutcliffe 2003, ; Ban 2008). Holistične prakse v sedanjem času najdemo skoraj vsepovsod po svetu, vpletene so v vsakdanje življenje in kulturo 22. Holistični značaj subjektivne duhovnosti je neločljivo povezan prav z velikim pomenom zdravja in zdravljenja. Naj gre za zdravnika komplementarne in alternativne medicine ali medicinske sestre, 21 Novodobništvo s holističnim nazorom nadomešča dualizem in redukcionizem, ki sta več stoletij prevladovala v zahodni kulturi: razlike med telesom in duhom, človekom in stvarnikom, človekom in naravo ter reduciranje oziroma zanemarjanje duševne in duhovne strani na račun znanosti in moderne racionalizacije. Novodobništvo nasprotne pole združuje, bistvo je doseganje enosti in harmonije na vseh področjih (Hanegraaf 1996). 22 Holistična, subjektivna kultura dobrega počutja je sicer starejšega izvora. Prihaja iz obdobja romantike, ko v 19. stoletju duhovnosti življenja vstopijo na področja kot so zdravje, izobrazba, kmetijstvo itd. Dobro se je prijel 'praktični' ali 'popularni romanticizem': poleg poudarjanja vrednot in etike človečnosti, narave itd., se je v povezavi s področjem zdravja uveljavilo zdravo življenje nasploh, makrobiotika, meditacija, akupunktura, homeopatija, hidroterapija (zdravilišča), osteopatija, kiropraktika (Heelas 2008, 25 59). 33

35 svetovalce, ki so osvojili celosten pristop 'um telo duh' (in ga uporabljajo pri svojem delu), pomemben cilj je usposobiti ljudi za soočanje in ravnanje z lastnim trpljenjem, težavami, življenjem. Bolezen (»dis-ease«), neravnovesje, pomeni biti žrtev stresa, naporov, slabih navad, blokad, negativnih čustev, ki se nalagajo v hitrem ali izoliranem vsakdanjem življenju sodobne družbe. Življenja v neravnovesju, torej brez zdravja ali duhovnosti, se je mogoče lotiti z negovanjem prav tega; duhovne dimenzije, dotikanja posameznikove notranje vitalnosti in energije. Homeopat je tako na primer le orodje, ki izbere zdravilo, zdravljenje pa pride od posameznika (Heelas 2008, 34). Osnovna tema holizma, holističnih praks danes je, da»... stik z oziroma specifično izkustvo notranjega sveta omogoči duhovnosti prepojiti življenje ter s tem preoblikovati kvaliteto tistih aspektov posameznikovega bivanja, ki so bili prej ločeni od notranjega življenja. Povezava um telo z duhom; čustva občutki telesne izkušnje z duhovnostjo; izkušnje v odnosih z duhovnostjo, dobro počutje z duhovnostjo«(ibid. 53). Gre za celostne izkušnje in celo osebo. Glede na pomembnost posameznikove izkušnje, pomene, ki jih pripisuje določeni metodi zdravljenja, je odvisno tudi to, ali je zanj določena metoda duhovna ali ne oziroma, ali jo bo kot tako sprejel ali ne. Tisto 'nekaj več', dodana vrednost praks in predmetov, za nekoga ne obstaja, drugi jo priznava, a se mu ne zdi nujna, za tretjega pa je lahko primarnega pomena V predstavitvi metode trans plesa v televizijski oddaji Duhovni utrip, sta terapevta povedala, da gre za:»... prizemljeno, realno duhovnost. Ljudem danes manjka stik s telesom...«.kar pomeni, da jim manjka stik s sabo in duhovnostjo, povezava telo-um-duh (TV Slovenija 2010). 34

36 3 ZDRAVJE IN ZDRAVLJENJE»Zdravje je naše največje bogastvo.brez zdravja ni bogastva.«(pregovora) Zdravje in zdravljenje sta v današnji družbi vedno bolj aktualna in pomembna vidika vsakdanjega življenja. Sta vedno bolj pomembni, primarni vrednoti življenja vsakega posameznika. Že od nekdaj je bilo zdravje povezano s srečo, varnostjo, bogastvom in vitalnostjo. Vse značilnosti sodobne družbe se kažejo tudi na področju zdravja in zdravljenja. Zdravje nam omogoča, da v družbi delujemo, skrb zase in stalno izboljšanje našega psiho-fizičnega stanja pa med drugim omogoča boljši, konkurenčnejši položaj v družbi, na trgu dela, pri povezovanju z drugimi posamezniki, izkoriščanje možnosti, ki se nam ponujajo, hkrati pa s tem gradimo tudi svojo identiteto. Zdravje je pomembna vrednota vsakega posameznika, hkrati pa je postalo družbena norma oziroma zahteva, ki se nanaša tako na posameznika, kot tudi na različna družbena področja. Zdravje je še posebej družbeno konstruirano, zaželeno oziroma zahtevano. Na to poleg medicine vplivajo še področja, kot so delo, politika, kultura, izobraževanje, mediji, šolstvo, turizem, industrija, religija itd. Eno od gesel današnjega časa je namreč prav»zdravje v vseh politikah«, kar je skladno z zahtevami po stalnem samouresničevanju, po drugi strani pa je odgovor na negotovost in zavedanje o tveganjih, ki jih prinaša sodobna družba, globalizacija. Značilno je, da ima zdravje pri tem zelo pomembno mesto. Govorimo lahko o ideologiji zdravja. Skrb za zdravje je postala vrlina, ki nadomešča druge, kot so bile v zgodovini na primer pokornost bogu, brezpogojno spoštovanje avtoritet, podrejanje normam.»medtem ko se je prej pravica do zdravja razumela kot načelo, da imajo ljudje pravico biti bolni in prejemati ustrezno zdravljenje, se danes razume predvsem tako, da imajo ljudje naenkrat dolžnost biti zdravi«(pierret 1995, 181, v Ule 2003, 42). Pri zahtevi po zdravju ali ideologiji zdravja ne gre le za odstranjevanje bolezni in vzdrževanje stanja, ki nam omogoča normalno osnovno delovanje, pač pa je prisotna močna težnja po 'čilosti' ali fitnesu, čimboljši psihofizični pripravljenosti in sposobnosti, lepem videzu itd. Skrb zase, 'delo na sebi' je postalo takorekoč obvezno za vsakega družbeno odgovornega posameznika. Zase in za svoje dobro počutje 35

37 moramo skrbeti, da lahko v družbi funkcioniramo in smo konkurenčni ostalim 24. S skrbjo za zdravje tako po eni strani naredimo nekaj zase, po drugi pa delujemo v skladu s pričakovanji in zahtevami družbe. Tako vzpostavljanje in ohranjanje zdravja je dolgotrajen proces in stalna skrb skozi celo življenje. Posameznik mora pretresati in revidirati vse svoje vsakodnevne navade, kot so gibanje, hranjenje, delo, duševno stanje, spanje, ter jih, če ogrožajo njegovo zdravje, spremeniti. To lahko dosega na različne načine, od sprehodov v naravo do prebiranja knjig za samopomoč, obiskov zdravilišč, specializiranih trgovin, seminarjev in tečajev, sejmov, terapevtov, zdravilcev ali oblik vadbe, zdravega prehranjevanja, preventivnih zdravstvenih pregledov, duhovnosti. Včasih lahko to stori sam ali vsaj z nakupom sredstev in receptov za samozdravljenje, sicer pa se lahko loti dopolnilnih terapij, ki jih ponujajo ali jih svetujejo različni svetovalci. Ne gre več le za odstranjevanje napačnih življenjskih navad, pač pa za spodbujanje življenjskega sloga in vedenja, ki podpira zdravje. S tem je posameznikom naložena odgovornost za lastno zdravje, bolni pa niso razbremenjeni odgovornosti za bolezen. Zdravje prebivalstva odseva stanje splošne človeške blaginje. V sodobni družbi se ta pogosto zrcali skozi potrošnjo, zdravje, dobro počutje je postalo tudi ena od pomembnih potrošniških dobrin. To je skladno tudi z usmeritvijo potrošniške družbe v takojšnjo zadovoljitev in oprijemljivost, v tem primeru predvsem k telesu in telesnim potrebam (preko tega pa ni izključena tudi posameznikova duševna ali duhovna plat). Večajo se potrebe (in zahteve) po dobrem počutju, mladostnem videzu, kar se povezuje z zdravjem. Vse to spodbujajo in sprejemajo mediji, zabavna industrija, kozmetična, prehrambena, farmacevtska, oglaševalska in druga industrija, ki pod krinko prispevka k zdravju»prodaja«tudi popolnoma nepotrebne produkte. Starejši ljudje so še posebej pod tem pritiskom. V sodobni družbi nimajo več statusa izkušenih, modrih avtoritet, temveč se morajo prilagoditi kulturi mladosti. Vloga bolnika ima zato manjvreden položaj in treba je paziti, da se v njej ne znajdemo, hkrati pa so meje med zdravimi in bolnimi manj jasne; vsi morajo namreč skrbeti za 24 Zdi se, da je vlaganje v lastno zdravje najpomembnejše, kar lahko posameznik naredi zase in za družbo. Skrb posameznika za lastno zdravje se lahko razume tudi kot način obvladovanja vedno težjih, bolj konkurenčnih razmer na trgu dela (Beck 2001). Posameznik se žal ne more izločiti iz obvladovanja tveganj, porabništva, lahko jih le bolj ali manj učinkovito poskuša obvladovati. Tveganja in zahteve družbe so kot nikoli zadovoljene potrebe. Nikoli namreč ne moremo biti toliko zdravi, da bi dosegli ideal zdravja, čeprav je, v ekstremu, ideologija zdravja prav to biti zdrav zaradi zdravja samega. 36

38 svoje zdravje, vsak ima potencialno zdravstvene probleme in mora obvladovati lastna zdravstvena tveganja (Ule 2003; Kamin in Ule 2009). 25 Zaradi te negotovosti ljudje hlepijo in potrebujejo vedno več informacij, nasvetov in znanja o sebi, lastnem fizičnem, psihičnem, duševnem stanju in zdravju. Vse več znanja vsakega posameznika o lastnem zdravju in skrbi zanj je postalo nuja, ne le interes, saj pomaga oziroma omogoči soočanje in razumevanje vsakdanjega sveta in problemov. Tako vedenje pa je tudi poskus boljšega obvladovanja in nadzorovanja tveganj. Tako se ljudje ne zadovoljijo več s preprosto, pasivno vlogo pacienta oziroma bolnika ter zdravstvenim osebjem kot avtoritetami, pač pa pričakujejo več 26. Tako na področju obravnave, komunikacije, kot metod zdravljenja. Če tega ne dobijo od za to pristojnih, se obrnejo drugam ali poskušajo za to poskrbeti sami. Potreba po čim več novega, dodatnega znanja, ki ne prihaja le iz medicine, pač pa tudi od drugod, je podobno posledica demistifikacije znanosti in vedno manjše zadostnosti medicine (Beck 2001, 236). Po drugi strani je medicina vedno bolj nujna, potrebne so kompleksnejše razlage sveta, hkrati pa so lahko postopki in poizkusi vedno bolj tvegani. Medicina pa, poleg medijev, zdravstvena tveganja tudi opredeljuje. Skrb zase in svoje zdravje torej ni več le odstranjevanje bolezni in njihovih posledic, pač pa vsebuje tudi delo na sebi, samoizboljšanje, ki mora biti širše in bolj celostno. Na eni strani je tako v zadnjih letih prisotna velika rast in široko področje kulture dobrega bivanja oziroma počutja, ki je osredotočena na posameznika (»subjective wellbeing culture«, Heelas 2008) 27, po drugi pa tudi drugih praks, aktivnosti, terapij, ki naj bi posamezniku pomagale premagati stres, se soočiti s težavami, osmisliti situacijo, v kateri je, poslušati sebe, doseči boljše zdravje ne le preko enostavnega 'nakupa' storitve ali pasivnega obiska zdravnika ali terapevta, pač pa preko dodane vrednosti dejavnosti, za katero se je odločil, kar smo že opisali v drugem poglavju. 25 Na splošno je medikalizacija vsakdanjega življenja in naravnih stranj, procesov problematična. Med njimi je danes najbolj medikalizirana nosečnost. 26 Aktivna ali pasivna vloga pacienta je še vedno odvisna tudi od njihovega ekonomskega, socialnega in kulturnega položaja. Preobilica zapovedi in navodil glede zdravja pa ima lahko tudi obraten učinek, pasivnost in neaktivnost. 27 Izraz»wellbeing«bi lahko prevajali z izrazom»blagostanje«, vendar zaradi splošno sprejetega pomena in definicije iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki blagostanje opredeljuje kot obilje materialnih dobrin (SSKJ), tega izraza v magistrskem delu ne uporabljamo. 37

39 Skladno s prej opisanimi značilnostmi sodobne družbe je posameznik (so)odgovoren za svoje zdravje, za doseganje in ohranjanje le-tega, prispeva pa tudi k oblikovanju pojmovanj zdravja in zdravljenja. Tudi na tem področju se namreč odpira bolj ohlapno področje svetovalcev, zgledov, nasvetov, možnosti terapij itd.»bolezni so individualne in prav tako tudi terapije; skrbi so zasebne in prav tako tudi sredstva za boj proti njim«(bauman 2002, 83). 3.1 RAZLIČNI KONCEPTI ZDRAVJA IN ZDRAVLJENJA Pojmovanje zdravja in zdravljenja se je skozi zgodovino spreminjalo, še posebej je na to vplival razvoj znanstvene medicine. V sodobni, pluralistični družbi, za katero so značilni različni življenjski nazori, stili, raznoliki sistemi vrednot in prepričanj ter multikulturnost, so nastali tudi različni koncepti pojmovanja zdravja in zdravljenja, na podlagi katerih delujeta uradna ter komplementarna in alternativna medicina (KAM) 28 ter različne kombinacije, t.i. integrativna medicina. Dandanes je KAM vedno bolj pogosto izpostavljenja in koriščena, zato je relevantno poznati tudi to pojmovanje zdravja in zdravljenja. Različne medicine, različna pojmovanja zdravja in zdravljenja so v različnih državah in kulturnih okoljih različno povezane, prepoznane s strani ljudi in države oziroma si stojijo bolj ali manj nasproti. V zahodni družbi na splošno obstaja zgoraj omenjena delitev, od vsake posamezne države pa je odvisno, kaj in kako je uradno sprejeto, dovoljeno, financirano itd. Kljub uradnim pojmovanjem pa so na ravni vsakdanjega življenja v praksi pomembna tudi pojmovanja, razumevanja zdravja in zdravljenja s strani posameznikov. Vsakdanje življenje je dinamično, polno sprememb, vpeti smo v različne interakcije in refleksijo ter oblikovanje lastne identitete. Tako bolezni in zdravja ne morem obravnavati ločeno od širših družbenih pojavov in hkrati človekovih izkušenj in njegovih predstav. Tudi zdravje in zdravljenje je torej treba proučevati celostno. 28 V angleščini»complementary and alternative medicine, CAM«. 38

40 3.1.1 Tipologija konceptov zdravja Kaj je zdravje? Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Očitno pa je, da zdravje, še posebej v sodobni družbi, ni le odsotnost bolezni in da ljudje ter različne kulture in družbe zdravje pojmujejo in povezujejo z različnimi oziroma vsemi področji življenja, kot je razvidno iz prejšnjih poglavij 29. Kljub moči znanstvene medicine zadnjih nekaj stoletij v današnji družbi obstajajo različni koncepti zdravja. V tradicionalnih družbah je bil koncept zdravja in bolezni ter zdravljenja močno povezan z religijsko komponento, svetim. Z modernizacijo pa koncept zdravja postopoma preide v posvetno in z medicino na področje znanosti. Meje med obema niso ostre, znanstvena medicina je pogosto nosila tudi prikrita moralna in religiozna sporočila, nauki iz medicine pa prehajajo tudi na področje religioznosti. Osnovni koncepti in razumevanja zdravja skozi zgodovino, ki jih je razdelil Turner (2000), se gibljejo vzdolž dveh dimenzij: sveto/posvetno in individualno/kolektivno. V okviru svetega se razlage in vzroki bolezni in zdravja iščejo v 'nadnaravnem', božji kazni ipd. Bolezen se razlaga kot kršitev moralne (religiozne) norme. V okviru posvetnega se išče fiziološke vzroke bolezni, na primer vdor bakterij ali virusov, bolnik pa za svoje stanje ni moralno odgovoren. Na ravni individualnega je zdravje in bolezen individualni fenomen z individualnimi razlogi. Kot kolektivna pa se bolezen in zdravje pojmujeta kot socialni fenomen, katerega vzrok je nezdravo okolje, revščina, nezdrava prehrana, slaba higiena itd. S to delitvijo dobimo štiri kategorije prevladujočih konceptov zdravja. 29 Definicija zdravja Svetovne zdravstvene organizacije, podana in še nespremenjena od leta 1948 pravi, da je zdravje stanje popolnega psihičnega, duševnega in socialnega blagostanja ter ne le odsotnost bolezni ali nemoči (World Health Organisation 1948). Kritika te definicije se povezuje s pojmom salutogeneze in zdravja kot dinamične, spreminjajoče se komponente v življenju posameznika. Obstaja tudi nekaj predlogov dopolnitev definicije namesto izraza 'stanje' izraz 'dinamično ravnotežje' ter poudarek, da je zdravje vir, sredstvo za vsakdanje življenje in ne njegov cilj (Zaletel-Kragelj 2007, 47 50). 39

41 Shema 3.1: Tipologija prevladujočih predpostavk o zdravju in boleznih, prirejeno po Turnerju Zdravje kot domena svetega Zdravje kot domena posvetnega Individualna orientacija k zdravju svetniško bolezen zle sile, božja kazen discipliniranje telesa, vzdržnost življenje v okviru svetih, moralnih norm alopatsko kartezijanska medicina bakterije, virusi medicinske intervencije zdravstveno zavarovanje Kolektivna orientacija k zdravju Vir: Turner 2000, v Kamin 2006, 20. bolezen tabuji šamanistični zdravilski rituali življenje v okviru norm skupnosti družbeno socialna medicina deprivacija javno zdravje 1. Kolektivistični posvetni koncepti: značilni so za socialno medicino, ki se je še posebej razvila v 19. stoletju in bila del gibanj za boljše javno zdravje. Ti koncepti obravnavajo tudi družbene okoliščine, ki so relevantne za zdravje posameznika in hkrati zdravje celotne populacije. Družbene vzroke za bolezni iščejo v pomanjkanju, slabi prehrani, težkih življenjskih razmerah, slabi kakovosti vode itd. Posameznik je do določene mere razbremenjen odgovornosti za zdravje. Javno zdravje je domena na primer zdravstveno raziskovalnih institutcij (Inštitut za varovanje zdravja RS itd.). 2. Individualistični posvetni koncepti: so osnova znanstvene, alopatske medicine. Zdravje in bolezen sta obravnavana na ravni empirije, razložljivih in vidnih povzročiteljev, napak v delovanju človeškega organizma. Zdravljenje na osnovi teh konceptov je usmerjeno v nadzorovanje in odstranitev bolezni z različnimi medicinskimi postopki, na primer zdravili, kirurškimi posegi, počivanjem. Zdravje se izboljša tudi z boljšo osebno higieno, izogibanjem bakterijam in virusom. Pomembni pa so tudi usposobljeni strokovnjaki, zdravniki oziroma različne oblike zdravstvenega zavarovanja, ki bodo posamezniku omogočile medicinsko oskrbo v primeru bolezni. 3. Individualistični religiozni koncepti: bolezen pogosto pojmujejo kot zlo, porušeno ravnovesje, ki ga lahko ljudje premagajo in nato tudi preprečijo s pomočjo obvladovanja, nadzorovanja lastnega telesa, čustev, želja, načina prehranjevanja in življenja. Ti koncepti so značilni za nekatere pristope in 40

42 prakse zdravilcev ter asketske prakse različnih religioznih nazorov. Ljudje so odgovorni za to, da so zboleli, hkrati pa, s pomočjo zdravilca, šamana odgovorni tudi za svoje zdravljenje. 4. Kolektivistični religiozni koncepti: splošna navodila, skupinski obredi, tabuji in ostale religiozne prepovedi in zapovedi, ki posegajo v vsakdanje življenje ljudi (prehranske, higienske, spolne navade, vzgoja itd.) in nadzorujejo v imenu družbenega dobrega (dobrega za določeno skupnost). Tisti, ki se teh prepovedi ne držijo, lahko povzročijo škodo za celotno skupnost. Oblike zdravljenja na osnovi teh konceptov izhajajo iz šamanističnih ritualov, ki pogosto vključujejo širšo skupnost (Turner 2000; Ule 2003, 24 26; Kamin 2006, 20 21). Po Turnerju so se koncepti zdravja v zahodni družbi razvijali in premikali skozi vse kategorije, kar se dogaja še danes. Ni obveljal en, čisti koncept zdravja in bolezni ter zdravljenja. Koncepti z religiozno komponento so se z znanstveno revolucijo v poznem 16. in 17. stoletju in razvojem znanstvene medicine počasi umikali v ozadje, nadomestili pa so jih posvetni koncepti zdravja. V zahodni medicini je prišlo do vse večje specializacije in diferenciacije glede pojmovanja človeškega telesa in bolezni, dvigal se je status znanstveno, uradno izobraženih zdravnikov. Prišlo je tudi do razlikovanja med telesnim in duševnim zdravjem. V zahodni medicini je postopoma prevladal individualistični posvetni koncept, vendar se stalno pojavljajo nove ideje in pojmovanja, ki ta koncept izivajo, mu nasprotujejo ali ga dopolnjujejo. To so lahko koncepti, ki izhajajo iz socialne medicine in javnega zdravja, ali drugi koncepti medicine in zdravljenja. V družbi, ki je večplastna, multikulturna in združuje različne življenjske stile in nazore, je soobstoj, prehajanje in mešanje elementov različnih konceptov skoraj samoumeven. Predvsem pa ne gre zanemariti tudi aspekta zdravja in zdravljenja, ki ga lahko imenujemo za religioznega, duhovnega, čustvenega, empatičnega ipd. Tudi danes je namreč, kot smo omenili, predvsem na za posameznika delikatnem področju, kot je zdravje oziroma bolezen, še vedno pomembna moč posameznikovega verovanja, prepričanja. Na osnovi raziskav in praktičnih izkušenj pomen posameznikove vere, prepričanja, zaupanja v nekaj duhovnega in korist slednjega za 41

43 njegovo zdravstveno stanje poudarjajo mnogi avtorji in zdravniki uradne medicine; če ne koristi, pa ima vsaj določen vpliv, učinek. Pomembno je, da tisti, ki zdravi, upošteva ali daje občutek, da upošteva posameznikove duhovne potrebe, čeprav sam ni verujoč ali so njegova prepričanja drugačna (Furnham 1988; Armbruster 2003; Kliever 2004; Židanik 2004 idr.). Zgodovinska in kulturna povezava med duhovnostjo oziroma religijo in zdravljenjem je bila že opisana v prejšnjem poglavju. K temu je pomembno dodati, da ta povezava ni le značilnost novodobniške duhovnosti in KAM, pač pa je ta povezava prisotna in v kontekstu znanstvenega pogleda uradne medicine v zadnjih desetletjih zopet poudarjana in 'dokazana', potrjena z različnimi raziskavami znotraj discipline, med bolniki in osebjem 30 (Ellison in Levin 1998; Daaleman et al. 2001; Moss 2002; Armbruster et al. 2003; Kliewer 2004; Židanik 2004; Olson et al. 2006; Wills 2007). Povezava med religijo in medicino je dolga in intimna, zaradi koristi za paciente pa so zdravniki obvezani nadaljevati ta notranji odnos in uporabljati, kadar je potrebno, religijski (duhovni) faktor v celostni oskrbi pacienta (Kepler v Armbruster et al. 2003, 235). Poleg ugotavljanja stališč medicinskih sester in zdravnikov različnih poddisciplin ter stališč pacientov je zabeležen in poznan ter poudarjan pozitiven odnos med religioznim, duhovnim obnašanjem in zdravjem oziroma zdravljenjem, ob primernih pogojih. Religija in duhovnost lahko pozitivno vplivata na življenjski slog in s tem dosežeta preprečevanje določenih stanj in bolezni, škodljivih razvad, uporabe škodljivih substanc, družbeno integracijo in podporo, vpliv na samozavest in učinkovitost, zmožnost in vire, načine spopadanja z boleznijo, pozitivna občutja, prepričanje o učinkovitosti zdravljenja, okrevanje 31. Vsekakor pa ne gre preprosto posploševati, da to velja prav za vse religijske in duhovne prakse ter posameznike. Ta 30 Kot v Tabeli 1 navaja Kliewer, je prva najzgodnejša publikacija v zvezi z religijo in fizičnim zdravjem nastala leta 1902, mentalnim zdravjem 1932 in klinično povezavo ter uporabo v praksi 1973 (Kliewer 2004). 31 V povezavi duhovnosti in zdravljenja ter sodobnega oblikovanja identitet je tako tudi pojem transformacije. Predvsem duhovna transformacija je integralni del zdravljenja v različnih kulturah in sistemih, s sodobnimi koncepti in pojmovanji duhovnosti in zdravljenja pa je postala zopet relevantna (predvsem s komplementarno in alternativno medicino). Takšna ali drugačna sprememba, ki vpliva na zdravje posameznika in ji ta pripisuje določen duhovni, notranji ali 'nadnaravni' pomen, je pomembna izkušnja in ljudje jo pogosto povezujejo z zdravljenjem. Pomembni komponenti procesa transformacije pa sta sočutje in altruizem, kot posledici občutja celote, enosti in povezanosti (Koss-Chioino 2006). 42

44 aspekt lahko namreč predstavlja tudi negativni stresor in ima negativni učinek na zdravje in zdravljenje, na primer zaradi določenih praks, prepričanj, obnašanja (Ellison in Levin 1998; Moss 2002; Židanik 2004). Zdravniki, medicinske sestre in študenti, specializanti navajajo, da se jim zdi pomembno s pacientom pogovoriti o njegovih duhovnih in religioznih potrebah, če to sam želi oziroma je to potrebno, ob pogoju, da so sami za to dovolj usposobljeni. Pojavlja se torej napetost med idealom celostne oskrbe pacienta in prevladujoče medicinske kulture, ki pogosto daje redukcionistične in kategorične odgovore na pacientova vprašanja in težave. Menijo, da je tovrstno komuniciranje vsekakor del procesa zdravljenja, a jim za to marsikdaj primanjkuje tudi časa, ne le znanja (Armbruster et al. 2003; Židanik 2004; Olson et al. 2006). Glede na to, da priporočila zdravnika pacienti doživljajo kot avtoritativna, bi lahko kot taka vzeli tudi priporočila glede duhovnosti in religije.»tu se lahko tako bolniki kot zdravniki znajdemo na nevarnem področju, saj taka priporočila nimajo tako močne medicinske podpore kot priporočila za zdravljenje z antibiotiki. Upoštevati moramo, da mnogi bolniki vero doživljajo kot zelo osebno in privatno zadevo. Povezave vera zdravje ne smemo poenostavljati«(židanik 2004, 51). Jasna je negotovost in omejenost; na eni strani obstajata priznavanje pomembnosti celostnega komuniciranja za zdravljenje in pripravljenost nasloviti tovrstna vprašanja, torej zavedanje, da je vsak človek več kot le svoje telo in težave telesa, po drugi strani pa previdnost in neosebnost postopkov uradne medicine (ni več osebno in prilagojeno posamezniku). Striktno biomedicinski pristop k zdravljenju je torej omejujoč. Odmaknili so se od terapevtskega odnosa, katerega osrednji element je komuniciranje. Vloga 'mene kot zdravilca' namesto zdravila s tableto je tuja preveč študentom, pa tudi zdravnikom. V ospredju je namreč napredna biomedicinska tehnologija, farmacevtski pripravki in drugi postopki, ki pacienta obravnavajo kot biološko 'tisto', namesto uporabe 'midva' konteksta terapevtskega odnosa (Olson et al. 2006, 245). Kljub vsemu pa pacienti, še posebej tisti s kroničnimi ali terminalnimi boleznimi želijo, da se zdravniki posvetijo tudi temu aspektu (ibid., Daaleman et al. 2001). V zvezi s tem obstaja tudi več priporočil. Zdravstveno osebje ne sme vsiljevati svojih osebnih pogledov in prepričanj pacientom. Upoštevati je potrebno njihova prepričanja, v kolikor jim to ne bi škodovalo. Potrebno je aktivno poslušanje, 43

45 prepoznavanje duhovnih in čustvenih težav, svetovanje in stalno komuniciranje skozi proces zdravljenja (Moss 2002; Kliewer 2004; Židanik 2004). Osrednja vloga zdravnika je razumeti bolezen in razumeti ljudi. Ker ni pravega razumevanja bolezni, ne da bi razumeli človeka, ki bolezen ima, sta ti dve področji neločljivi. /.../... če želimo delovati res celostno zdravilno, je dobro, da prepoznavamo in se odzovemo na vse oblike trpljenja, vsaj s poslušanjem in besedami tolažbe. Če zanikamo duhovno trpljenje, zanikamo celovitost osebnosti. Telesna bolezen je povezana z duhovnim trpljenjem, ki se lahko izraža kot psihična ali fizična motnja. Nobene potrebe ni, da je zdravnik sam veren, še manj, da pripada kakšni verski skupini, dobro pa je, da se zna primerno odzvati na bolnikovo trpljenje. /.../... kaj pomeni biti 'dober zdravnik': poslušati, postavljati prava vprašanja in se srečevati z bolniki tam, kjer so«(židanik 2004, 45 in 52). Relevantnost in potrebnost povezave med zdravjem in duhovnostjo je tudi v tem, da kaže na določeno nezadovoljstvo s sodobno, racionalizirano medicino, na prostor in oblike sodobne religioznosti in duhovnosti ter kako odslikava značaj identitete posameznika v kontekstu sodobne družbe. Lastno zdravje je na nek način ideal posameznikovega jaza, zdravljenje pa delo stalno potekajočega procesa doseganja tega (McGuire 1993). Tako preko duhovnosti kot preko zdravja in zdravljenja posamezniki v sodobni družbi, kot smo že omenili, aktivno oblikujejo in izgrajujejo svojo identiteto. Značilnosti duhovnosti v povezavi z zdravjem in zdravljenjem, prepričanjih o zdravju ter izidih obsegajo kontinuume od močnejših do šibkejših, ti pa so: aktivno pasivno, upanja poln brez upanja, povezanost ločitev (Wills 2007, 429). Kot je vidno že v opisu sodobne, holistične duhovnosti in zdravljenja, je duhovnost aktiven in ne pasiven proces, tako za ponudnika oskrbe kot za pacienta. Poudarja se spopadanje in zdravljenje, ne pasivno jemanje zdravil. Spodbuja lahko upanje, pozitiven pogled in percepcijo lastnega zdravja ter vključuje občutek povezanosti z drugimi in svetom. Z upoštevanjem teh značilnosti je duhovnost definirana kot aktiven proces, ki vključuje upanje v stalno potekajoč razvoj povezanosti s seboj, z drugimi in svetom, zdravje pa 44

46 je razumljeno kot sotočje telesa (fizičnega jaza), uma (duševnega jaza), duha oziroma duše (duhovni jaz) (Wills 2007, ). Shema 3.2: Model zdravja, ki duhovni aspekt posameznika (povezan ali nepovezan z religioznostjo) postavlja v sredino in je osrednjega pomena za razumevanje posameznikovega zdravja Aktivnost Duhovni jaz (duša/duh) Povezava z: Jaz Upanje Drugi Univerzum Fizični jaz Duševni jaz (um) Vir: Wills 2007, 432. Proces (ponovnega) vključevanja duhovnosti v proces zdravljenja je za uradno medicino zelo pomemben, vendar ni enostaven. V bistvu gre za vprašanje skrbi, kadar zdravilo je in kadar ga ni za podporo procesa zdravljenja, ki mnogokrat in vedno bolj presega kontekst sodobne biomedicine (Kliewer 2004, ). Izgleda, kot da gre za novost, saj so skoraj tri stoletja prevladovala mišljenja, da lahko na vsa vprašanja v zvezi z zdravjem in trpljenjem odgovorita znanost in tehnologija. Kljub zgodovinskokulturni povezavi je duhovnost kot del zdravljenja danes smatrana za alternativno ali komplementarno, čeprav zdravstvena oskrba od tu izhaja (Wills 2007, 424). 45

47 3.1.2 Sodobni koncepti zdravja in zdravljenja V sodobni družbi sočasno obstaja več različnih pojmovanj zdravja, bolezni in zdravljenja. Na širši ravni jih lahko razdelimo na primer na koncept uradne, znanstvene medicine na eni, na drugi strani pa na koncepte nekonvencionalne, alternativne, komplementarne in integrativne medicine. Vsa ta pojmovanja se na širši kolektivni ali na ožji individualni ravni tudi mešajo, uporabljajo izmenično ali hkrati, pa tudi nasprotujejo drugo drugemu Uradna, znanstvena medicina V 20. stoletju je prišlo do največjih sprememb v uradni zahodni medicini in pojmovanju zdravja. Znanstvena medicina je prevladala in izpodrinila laično medicino ter samozdravljenje. Z moderno znanstveno medicino je prišel tudi razdelan sistem zdravstvene oskrbe. Znanstvena medicina je pridobila priviligiran položaj in večji ugled zaradi znanstvenega izhodišča in objektivno ponovljivih ter preverljivih postopkov, raziskav in študij, deloma pa tudi nerazumljivosti za laike in usmerjenosti k terapevtskim ciljem. Po drugi strani pa se je zaradi vedno večjega usmerjanja v znanost, specializiranosti posameznih vej in razvijanja tehnologije in pripomočkov začela oddaljevati od pristnega odnosa in komuniciranja, dialoga z bolniki, kar je pomemben vidik zdravljenja. Vedno manj je bilo pomembno, kaj o svojem počutju pove bolnik, vedno bolj pa ugotovitve z medicinskimi postopki. Bolnik ni več v središču pozornosti. Deloma je do tega prišlo tudi zaradi (pre)velikega zaupanja in prepuščanja odgovornosti in skrbi za zdravje medicinski stroki. To je medicini in medicinskemu osebju dalo veliko moč in avtoriteto nad bolniki. Ti so postali pacienti, pasivni, nekritični posamezniki, ki potrpežljivo čakajo in prenašajo predpisane preiskave in postopke zdravljenja ter upoštevajo navodila (Ule 2003, 19 24). Fokus je na bioloških strukturah in partikularnih boleznih, ne več na posamezniku in obolenju, s čimer so okrnjeni tudi človeški odnosi, predvsem med zdravnikom in pacientom (Coulter 2004, 111). Srečanje z zdravnikom, odnos med pacientom in zdravnikom je časovno omejen, prehajanje od enega specialista do drugega ne nudi možnosti pristnejšega odnosa, tudi plačevanje zavarovanj ipd. so lahko problematični vidiki. Pacient ni obravnavan individualno, pač pa kot primer in ne opolnomočen 46

48 posameznik, ki bi se lahko o svojem stanju pogovoril, še posebej, ko ni jasno, kaj je težava in kako se z njo spopasti torej ni zdravila oziroma ni zdravljenja (Furnham in Vincent 2003, 66 67). Sodobna zahodna medicina ponuja oziroma določa zdravstvene norme, ki pa so hkrati tudi merilo normalnosti. Bolezen namreč pomeni odstopanje od normalnega stanja organizma. Čeprav naj bi medicina upoštevala tudi družbene in kulturne dejavnike bolezni, so zanjo ti ponavadi sekundarnega pomena. V ospredju je fizična bolezen, biološki dejavniki. Zunanji dejavniki povzročijo porušenje normalnega stanja organizma, prispevajo k pojavu bolezni, ki nastane in se sproži znotraj organizma. Naloga medicine je normalizacija delovanja organov, discipliniranje teles v skladu z zdravstvenimi normami. Pri tem pa ne gre za odstranjevanje vzroka bolezni, pač pa vidnih simptomov. Kljub naslanjanju na fiziologijo so norme in kategorija normalnosti vedno tudi družbeno in kulturno pogojene. Zdravje je torej na splošno zaželeno, normalno, bolezen pa nezaželena in patološka (Kamin 2006, 31; Ule 2003, 29 34). Medicina za urejanje človeškega bivanja privzame (normirano) normalno stanje. Preko te norme»... postane pooblaščena ne le za širjenje nasvetov za zdravo življenje, pač pa tudi za diktiranje standardov fizičnih in moralnih odnosov posameznika in družbe«(foucault 1994, 40). Medicina je s standardizacijo in normalizacijo zdravja lahko vstopila na druga družbena področja, med oblastne diskurze in okrepila svojo vlogo pri urejanju življenja posameznika in družbe (ibid.). Koncept zdravja uradne medicine je danes močno povezan s človeško telesnostjo. Lepo, izklesano, atletsko telo se mnogim zdi ideal in odraz zdravja. Posameznikovo razumevanje in doživljanje bolezni in zdravja je namreč neločljivo povezano tudi s telesom, telesno samopodobo, identiteto. Obvladovanje, treniranje, discipliniranje telesa je način vzdrževanja zdravja in obvladovanja bolezni 32. Zdravje je način obvladovanja eksistence, saj se ob bolezni le-to zmanjša. Danes je v ospredju diskurz o zdravju in ne več o bolezni. Ljudje v zahodnih družbah se pri razmišljanju o svojem telesu, zdravju in bolezni navezujejo predvsem, ali pa najprej, na diskurze in prakse znanstvene medicine. 32 Hkrati pa se vedno bolj govori o tem tudi kot o viru bolezni in različnih motenj (duševnih), kot so na primer anoreksija, bulimija, ortoreksija in bigoreksija. 47

49 Medicinsko znanje se spreminja, v različnih kulturah se navidez enaki deli medicinskega znanja in pojmovanja zdravja razumejo in izvajajo zelo različno. V posameznih državah obstajajo razlike v konceptih zdravja, obvladovanju in odnosu do bolezni, odnosih do bolnikov in naravnanosti širše družbe do njih, razlike v življenjskem standardu, družbeni ureditvi. Kljub obstoju krovnih medicinskih paradigem lahko v sodobni zahodni družbi tudi na področju znanstvene medicine govorimo o več medicinah, umeščenih v določene družbe in kulture ter njihove posebne značilnosti (Ule 2003, 34 41). V sodobni družbi je koncept zdravja zahodne medicine le eden od pogledov nanj in na realnost. Ko govorimo o zdravju, imamo pogosto v mislih tudi druge poglede in načine pojmovanja zdravja, svoje socialne in simbolne prakse, povezane z zdravjem, na kar vplivajo tudi druga področja družbe in posameznikovega življenja. Zdravje je postalo tudi cilj in ni več le sredstvo, s katerim dosežemo druge življenjske cilje. Počitek, sproščanje, zdrava prehrana, gibanje, nekajenje in opuščanje pitja alkohola so temeljne metode za ohranjanje zdravja in preprečevanje bolezni ter s tem normalnega življenja.»zdravje je postalo sinonim za življenje, medicina pa je dobila značaj kazalca in usmerjevalca v 'pravo' življenje«(ule 2003, 42). Kljub temu pa njen položaj in avtoriteto po eni strani dopolnjujejo, po drugi pa izivajo in spodkopavajo drugi pristopi in koncepti zdravja in zdravljenja Alternativni koncepti zdravja in zdravljenja Čeprav je govor o zdravju v današnji družbi vseprisoten in se pri tem pogosto naslanja na trditve in koncepte znanstvene medicine, pa se odnos ljudi do nje spreminja. Ni več brezpogojnega zaupanja, pač pa delno, pogojno zaupanje in dvom ali želja po nečem 'več'. Delno zaradi njenih omejitev, delno zaradi vedno večje informiranosti in ozaveščenosti, prepričanja, da morajo ljudje sami skrbeti zase in za svoje zdravje ter da uradna medicina ni edina, ki jim pri tem lahko pomaga. Ljudje se v zvezi z zdravjem in zdravljenjem obračajo po pomoč tudi drugam; berejo priročnike, se vključujejo v skupine za samopomoč, obiskujejo različne terapevte in zdravilce, se lotijo samozdravljenja. Danes je to dostopno in javno na voljo bolj kot prej, čeprav so vedno obstajali tudi drugačni načini zdravljenja, na primer 48

50 samozdravljenje z zeliščnimi čaji, starimi recepti babic, zdravili brez recepta itd. Danes so vse te metode na voljo in postavljene nasproti ali kot dopolnilo konvencionalnim, uradnim metodam zdravljenja. Koncept pojmovanja zdravja in zdravljenja v komplementarni in alternativni medicini je celostni oziroma holistični koncept, 'globalni' pogled na človeka in njegovo zdravje (holizem smo v povezavi s sodobno duhovnostjo in zdravljenjem opisali že v drugem poglavju) 33. Pomeni, da pri obravnavi posameznika upošteva ne le fizični segment (vidne bolezenske znake), pač pa tudi posameznikovo duševnost, mišljenje čustvovanje, kulturno, socialno, duhovno in religijsko, družinsko ozadje. Tako zdravje kot bolezen v tem smislu vključujeta vse aspekte življenja in zdravje tako ni le odsotnost težav, pač pa se povezuje s splošnim, naravnim stanjem blagostanja (dobro zdravje se povezuje z različnimi vrstami sreče). 'Dobro bivanje' (»well-being«) je cilj tako zdravljenja kot osebne rasti (Hanegraaff 1996, 47). Zdravljenje kot tako poskrbi ne le za lajšanje fizičnih bolečin in tegob, pač pa tudi za harmonizacijo na duhovni oziroma duševni, čustveni ravni. Ta raven je integralni del koncepta holističnega oziroma celostnega zdravja in zdravljenja. Različne oblike zdravljenja, na primer meditacija, aromaterapija, ayurveda, masaže, akupunktura, v individualni ali skupinski obliki, vzroke bolezni pogosto pripisujejo miselnim in duševnim procesom, duhovnim in čustvenim stanjem. Zdravje je tako v veliki meri odvisno od posameznikovega ravnovesja, ozdravitev pa stvar volje. Po mnenju Mary Douglas je alternativna medicina:... alternativna v polnem protikulturnem pomenu; je 'spiritualna' v nasprotju z 'materialno'. Zato so zgolj medicinske primerjave vse preozke, da bi na njihovi podlagi interpretirali ključno besedo 'holizem'. Dandanašnji medicinski holizem je filozofija telesa, ki ne izhaja iz zgodovine zahodne medicine. /.../ Holizem današnjih zdravnikov se konča na mejah telesa in ostaja v mejah zdravniškega poklica, medtem ko se holistična medicina globalno zanima za 33 Poleg vitalizma in holizma so predpostavke, značilne za področje holističnega ali komplementarnega in alternativnega zdravljenja še naturalizem (naravna zdravila, naravna sposobnost telesa za zdravljenje), humanizem (pacient je enkratna osebnost, ki se je ne depersonalizira), terapevtski konzervatizem ('manj je več', čim manj stranskih učinkov, le 'spodbuda' samozdravljenju), od tu pa prihajata drugačna filozofija zdravja (izhodiščno stanje in vrojena tendenca telesa) in zdravstvene oskrbe (partikularno zdravljenje vs. celostno zdravljenje razlika»disease/illness«,»curing, treating/healing, care«; terapevt kot učitelj, iniciator) (Coulter 2004, ). 49

51 bolnikovo osebnost v celoti in za njegovo duhovno okolico (Douglas 1999, 35). Kot smo opisali v drugem poglavju, je holistično pojmovanje, koncept holističnega oziroma celostnega zdravljenja, terapije, v sedanji družbi bolj odmeven v zadnjih nekaj letih. V sodobnem času se je na Zahodu prvič bolj množično okrepil v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja s pojavom novodobništva, sicer pa je ta koncept že starejši in ga je mogoče zaslediti v nekaterih starodavnih medicinskih sistemih, filozofijah, religijah. Poudarja večje zavedanje posameznika o samem sebi, okolju, ljudeh, smislu življenja. Primer holističnega koncepta, ki je bil prvič uporabljen leta 1979, je t.i. koncept salutogeneze (salus=zdravje, genesis=izvor). V primerjavi s konvencionalnim pogledom uradne medicine se ta koncept v izhodišču osredotoča na zdravje in ne bolezen. 34 Zdravje je dinamično ravnotežje med popolnim in ničelnim zdravjem (smrtjo), posameznik pa se v določenem trenutku v svojem življenju nahaja na tem kontinuumu. Preko holističnega zdravljenja posameznik postane celota fizično, emocionalno, mentalno in tudi na 'globljih', duhovnih ravneh. Pomembna je vloga in moč uma, misli na fizično zdravljenje. Imunski sistem ali na primer sistem čaker je razumljen kot povezava med duhovnimi, mentalnimi in čustvenimi sposobnostmi na eni ter fizičnim telesom na drugi strani. Stres in drugi psihološki dejavniki lahko preko tega porušijo ravnovesje v posamezniku ter povzročijo bolezen in obratno. S spreminjanjem psiholoških pogojev lahko rešimo fizične težave. Na ta način je vsak posameznik tudi osebno odgovoren za 'povzročanje' svojih bolezni oziroma svojega zdravja. Potrebno je najti globlji pomen bolezni in ga uporabiti za učenje in notranjo rast, ne pa zavzeti vlogo pasivne žrtve. V holističnem zdravljenju je prevzemanje osebne odgovornosti za zdravje in zdravljenje osrednjega pomena. Iz tega sledi tudi individualni značaj terapij, obravnav oziroma»individualizacija zdravstvene oskrbe«34 Prvi ga je uporabil in začel raziskovati sociolog Aaron Antonovsky ( ). Skušal je ugotoviti, od kod prihaja zdravje, kateri dejavniki zdravje podpirajo, namesto vzroka za pojav bolezni (Bahrs et al. 2003; Lindström 2005). Zdravje in bolezen nista videna kot nasprotji, pač pa dve strani istega kontinuuma. Posameznik se nahaja na tem kontinuumu, od njegovega razumevanja, možnosti obvladovanja in pomenskosti pa je odvisno, kako se bo lahko po njem premikal (Antonovsky 1990). Koncept salutogeneze in zdravja kot dinamične komponente je predstavljen tudi podiplomskim študentom javnega zdravja na Medicinski fakulteti v Ljubljani. V praksi pa obstajajo tudi razlike glede osnovnih pojmovanj med posameznimi disciplinami medicine. 50

52 (Hanegraaff 1996, 54). Bolezni niso abstraktne in splošne, pač pa konkretne in individualne, tako pa je tudi zdravljenje. Različne prakse so danes lahko izvajane in uporabljene brez povezav z izvornimi nauki, dopolnjujejo pa jih novi aspekti. Mešanje različnih kulturnih praks, načinov življenja in tudi zdravljenja je postalo nekaj vsakdanjega. Taka predstava o človeku, zdravju in bolezni je tudi bližje vsakdanjemu življenju bolnikov. Komplementarna medicina, ki nam jo ponujajo za alternativo, niti ne hodi v zelje raznim cerkvam niti ne ponuja svojim pacientom priložnosti, da se pridružijo alternativnemu religioznemu kultu 35. Komplementarna medicina se napaja iz starodavnih teorij o tem, kako so živa bitja povezana s kozmosom, in iz vrste teorij, ki se ukvarjajo s povezanostjo med psihično in fizično eksistenco: je, na kratko, kulturna alternativa zahodnim filozofskim tradicijam (Douglas 1999, 36). Kontrast duhovnega in materialnega se v medicinskem kontekstu uporablja bodisi kot nasprotje ali kot dopolnilo fizičnim potrebam in zdravilom. Trditev, da je nova terapevtska tradicija duhovna, bi držala toliko, kolikor uporablja področje simbolizma, ki presega kliniko in zajame celo osebo, celo vesolje (ibid., 37). Pri znanstveni in alternativni medicini gre namreč za dva pogleda na realnost, dve kulturi, ki se (ali pa bi se morali) ukvarjati z istimi vprašanji in imeti iste cilje celostno zdravje in zdravljenje posameznika. Poleg celostne obravnave bolnika je alternativna medicina za ljudi zanimiva tudi zaradi že omenjenega starejšega izvora od znanstvene medicine. Osnova je tradicionalno ljudsko zdravilstvo 36, ki je vedno obstajalo, a je bilo včasih bolj ali manj negativno (čarovniški procesi) oziroma pozitivno izpostavljeno (novodobništvo), skozi čas pa se je tudi prilagajalo okoliščinam in potrebam.»alternativna ali komplementarna medicina je obstajala od nekdaj, vendar je zdaj število njenih 35 Gre za citat iz slovenskega prevoda angleškega dela. Ustreznejši izraz za besedo»cult«v slovenskem prevodu bi bil sekta, saj gre za označevanje splošnega religijskega pojava religijske skupine. Beseda kult se v slovenščini nanaša na obliko, prakso čaščenja in ne na religijsko skupino. 36 Monika Kropej o podobi ljudskega zdravilstva iz pripovedništva piše v članku Magija in magično zdravljenje v pripovednem izročilu in ljudsko zdravilstvo danes (2000). 51

53 privržencev impresivno in še narašča«(douglas 1999, 33; Ule 2003; Heelas 2008). 37 Tak ali drugačen medicinski ali zdravstveni pluralizem je vedno prisoten. Čeprav nekateri avtorji in raziskovalci komplementarno in alternativno medicino in holistično zdravljenje uvrščajo v novodobništvo, pa menimo, da obstaja širok sklop praks, ki niso nujno novodobniške, pač pa so, kot smo opisali v drugem poglavju, v novodobniških idejah in prepričanjih našle trdnejše temelje in se obogatile, da lahko bolj legitimno in konkurenčno delujejo v sodobni zahodni družbi (da so postale bolj vidne, popularne, dostopne, uporabljane). Recipročno pa je novodobništvo prenovilo ali ustvarilo nove vrste terapij. Vsekakor pa so pomembni pomeni določene metode oziroma izkušnje zdravljenja, ki jo doživi posameznik (bodisi v vlogi terapevta ali pacienta) in ji te pomene pripisuje. Nobeno zdravljenje ni holistično ali duhovno kar samo po sebi, holističen pristop pa ima lahko tudi kateri od zdravnikov uradne medicine. Gre za dinamične in spremenljive dejavnosti, ki so odvisne od ljudi samih. 37 V Veliki Britaniji je nacionalna študija leta 1993 ocenila, da je 33% prebivalstva uporabilo eno od oblik komplementarne terapije in 10% je obiskalo terapevta KAM, za ZDA je bila ocena 42,1% in leta 1996 za Avstralijo 50% in 20% (Cant 2005). Leta 2007 izvedena nacionalna anketa o zdravju v ZDA (National Health Interview Survey, NHIS) je prišla do podatka, da približno 38% odraslih uporablja KAM (National Center for Complementary and Alternative Medicine). 52

54 3.2 ODNOS MED URADNO IN KOMPLEMENTARNO ALTERNATIVNO MEDICINO Odnos do in med uradno medicino in KAM je večdimenzionalen. Ni odvisen le od pozicije države, institucij, pač pa tudi od uporabnikov, medijev, m izvajalcev uradne medicine in izvajalcev KAM. Odnos med uradno medicino in KAM v sodobnih zahodnih družbah obsega prehajanjee na kontinuumu med pozitivnim m in negativnim, med odobravanjem in neodobravanjem. H kateremu poluu se v določenem primeru nagiba, pa je odvisno od določenegaa družbenega, kulturnega konteksta in prepričanj uporabnikov, pacientov ter t izvajalcev, odnosa javno zasebno. z Zelo na splošno oziroma idealnotipsko lahko odnos oziroma pozicijo ene inn druge v današnji družbi v grobem pokažemo s spodnjo shemoo (predvsem glede na pravno-formalni status in medicinske avtoritete). Shema 3.3: Idealnotipski prikazz odnosov in pozicije uradne medicine inn KAM Uradna medicina KAM Javno Znanstvena avtoriteta Neznanstvena, sekundarna Legalna in legitimnaa Nelegalna in nelegitimna Določa zdravje in zdravljenje Omejevana Odobravanje in ugled Neodobravanje inn neugled Zasebno Nezadostnost Razočaranje Nezaupanje Odobravanje Zaupanjee 'Tiha' uporaba Na splošno, institucionalizirana, torejj uradna medicina, legitimira edinii nabor, register legalno priznanih izvajalcev, ki jim podeljujee samonadzor in pravico do naziva 'zdravnik' ter državne medicinske službe. V nasprotju s temm so vse ostale, nealopatske metode zdravljenja, poimenovane kott 'alternativne', 'komplementarne', 'holistične' to so sorodni izrazi in njihova uporabaa odraža določen odnos, izbira enega od njih pa odnos z institucionalizirano medicinoo (soočenjee oziroma nasprotovann nje, sodelovanje ali sintezo). Kakršnokoli je že poimenovanje, to ne vplivaa na same metode, katerih pristop je večinoma celosten (Sutcliffe 2003, ). Pri nas je to področje označeno kot zdravilstvo, izvajalci pa p so zdravilci, kar odraža neuradni status, negativen, pejorativen pogled na te prakse v primerjavi z uradno medicino oziroma konkretno ločevanje. Po drugi strani pa je v današnjem času drugačno poimenovanje, ki se naslanja na ljudsko izročilo ali bolj 'neuradne' prakse, 53

55 lahko med uporabniki, mediji ipd. sprejeto tudi pozitivno. Uradna medicina namreč nič več ni tista ena in edina, ki bi ji slepo zaupali, marsikdo je nad njo tudi razočaran in z njo ne želi imeti opravka, povezava z njo v tem primeru tudi ni nujno koristna. Vsekakor pa je pravno-formalni položaj teh metod zaradi tega drugačen in v primerjavi z uradno medicino težji (več o pravno-formalni ureditvi tega področja v naslednjem poglavju). V praksi navedene kategorije in odnosi niso vedno tako jasni, striktno ločeni in enoznačni, pač pa je lahko prisotno premikanje med skrajnostmi ter prepletanje pozicij, kar prikazujejo črtkane meje in puščice med podanimi možnostmi. Zanimiv je kontrast med naravnanostjo politike in medicinskih institucij, ki je do KAM negativna in zadržana, ter dogajanjem v družbi in kulturi, ki išče nekaj drugega, nekaj več, nekaj dodatnega in je do nje velikokrat pozitivna. Kot pri novodobništvu in holistični duhovnosti je tudi tu nabor različnih načinov pojmovanja zdravja, zdravljenja, soočanja z boleznijo veliko širši od nabora uradne medicine. Zanimivo je, da si ta na nek način pred tem še vedno zatiska oči in na nek način živi v svojem svetu. Zato je zanimivo pridobiti mnenje zdravstvenih delavcev, ki v vsakdanjem življenju niso samo to, pač pa so, kot vsi ostali, tudi oni soočeni z drugimi družbenimi vlogami, področji življenja, lastnim zdravjem in boleznijo. Obstajajo posamezniki in skupine strokovnjakov uradne medicine, ki se zanimajo tudi za druge metode, a to je omejeno na zasebno sfero in sfero dodatnega, prostovoljnega izobraževanja. Drugim metodam se posvečajo iz osebnega interesa ali pa želijo svojemu poklicu dodati nekaj več, kjer je uradna medicina omejena in potrebujejo drugačen pristop k zdravljenju (Heelas 2008, 174). 38 Še posebej so za drugačne metode zainteresirani (mlajši), ko so tudi sami preizkusili katero od metod (da so bili sami pacienti oziroma so jo uporabili pri pacientih ali jim jo priporočili) (Reilly 1983). Kljub videzu enotnosti, so odnosi zdravstvenih specialistov raznoliki, tako kot njihove prakse. Dejstvo pa je, da zanimanje znotraj uradne medicine (pa tudi farmacije) obstaja in ponekod že obstaja tudi dopolnjevanje in združevanje metod. 38 Zdravstveno osebje, na primer medicinske sestre naj bi skrbele za duhovne potrebe pacientov, a so preobremenje z birokracijo in drugimi rutinskimi medicinskimi postopki. Več o tem vidiku v raziskavi v 4. poglavju). 54

56 Kot smo že omenili, sta uradno in javno, medsebojno, uradna medicina in KAM različni kulturi, različni medicinski realnosti in si pogosto tudi nasprotujeta. Jasno izraženo je predvsem nasprotovanje uradne medicine vsem ostalim metodam, ki niso na enak način znanstveno medicinsko raziskane, dokazane in prakticirane. Skupaj s tem so določeni tudi zakoni, pravilniki, ki želijo določati vlogo in nadzor nad zdravjem in zdravljenjem. S strani institucij uradne medicine je tako pri nas KAM nelegalna za zdravnike, nelegitimna in neurejena. Zdravniki uradne medicine ne smejo poleg svojega poklica opravljati nobene komplementarne ali alternativne terapije, razen akupunkture 39. Zato se morajo mnogi odločiti, ali bodo svoje delo opravljali kot zdravniki uradne ali komplementarne oziroma alternativne medicine. Slednja je seveda v domeni zasebnih in samoplačniških ordinacij zdravnikov uradne medicine, ki pa svojega osnovnega poklica ne smejo več opravljati, če so se odločili za KAM. Odnos uradne medicinske stroke in držav do teh metod je različen glede na obdobje in področje, ponekod je bolj strog, ponekod pa so nekatere metode priznane, dovoljene v praksi zdravnikov uradne in alternativne medicine ter krite iz zdravstvenega zavarovanja. V Veliki Britaniji je tako leta 2001 skoraj polovica splošnih ambulant svojim uporabnikom zagotavljala dostop do komplementarnega in alternativnega zdravljenja, skoraj eno tretjino teh aktivnosti pa so izvajali v splošnih ambulantah zdravniki ali drugo osebje (Heelas 2008, 67 68). Podobno je tudi v ZDA. Na mnogih medicinskih fakultetah v Veliki Britaniji, drugod po Evropi in v ZDA je možno študirati tudi te pristope in metode ali se o njih izobraziti tako, da jih zdravstveno osebje pozna in jih lahko svetuje svojim pacientom (Sharma 2003). V sodobnosti je, tako kot skoraj vsi segmenti znanstvene medicine, KAM postala tudi del potrošniške družbe (pri nas z izjemo akupunkture druge možnosti ni). Na trgu 39 Akupunkturo je uradna medicina prepoznala kot dopolnilno (komplementarno) terapijo, predvsem pri zdravljenju oziroma lajšanju bolečin, torej za namene protibolečinske terapije (kroničnih bolečin, kot priprava na porod, pri težavah v menopavzi ipd.). Pri Slovenskem zdravniškem društvu obstaja Združenje za akupunkturo, v dveh publikacijah, ki jih prebirajo zdravniki uradne medicine pri nas, pa se pojavljajo članki na to temo ter možnosti izobraževanja 400-urnih tečajev akupunkture, ki kot specialna znanja štejejo tudi za točke pri Zdravniški zbornici Slovenije (ISIS 2003, 2007, 2010; Slovensko zdravniško društvo; Turk 2011; Zdravstveni vestnik 2011; Zdravniška zbornica Slovenije). Še vedno pa tovrstna terapija ni zelo razširjena v ustanovah in pri postopkih uradne medicine, saj je odvisna od interesa posameznega zdravnika in same ustanove ter ozaveščenosti pacienta, da takšno terapijo zahteva. 55

57 zdravja oziroma zdravstva so na voljo različne možnosti in cene zdravljenja. Tako kot v segmentu znanstvene medicine in na vseh drugih področjih, se tudi tu najdejo odlični strokovnjaki, kot tudi nestrokovnjaki, 'mazači' in 'šarlatani'. Po drugi strani pa obstaja tudi boj za premoč med eno in drugo medicino; katera ima boljše ali pravilnejše medicinsko znanje, katere metode diagnoze in zdravljenja so boljše in ustreznejše ipd. V prednosti je znanstvena medicina, saj je znanost v družbi še vedno visoko cenjena. Zato znanstvena medicina alternativno pogosto zavrača kot neznanstveno, magično ali lažno. Po drugi strani pa je večina postopkov znanstvene medicine ravno tako skrivnostnih in za laike nedostopnih. Bolnik se tako zanaša na svoje zaupanje v delovanje določene terapije, dokazilu o usposobljenosti in ustnemu izročilu o uspehih zdravnikov in zdravilcev (Ule 2003, ). Kontrast je viden tudi zelo javno. Medijske reprezentacije alternativnega in komplementarnega zdravljenja so v zadnjem času precej bolj pozitivne in navdušene, predstavljajo ga večinoma še vedno kot nasprotje uradni medicini (kot v Sloveniji tudi uradno je) in pogosto predstavljajo zdravnike, ki so se teh metod lotili (predvsem homeopatija, akupunktura, bioenergija). Opise alternativnih in komplementarnih metod, izkušenj z njimi, intervjuje, osebne zgodbe bolnikov itd. vključujejo predvsem pozitivno ali nevtralno. V različnih modnih revijah in revijah o življenjskem stilu pa so predvsem predstavljene metode za doseganje dobrega počutja in zdravja v smislu zdravil brez recepta, masaž, aromaterapije, sproščanja, kar je že postalo del vsakdanjega življenja, kot smo že opisali. Le redko se najde negativna zgodba, večinoma le opozorila, da se nekaterih metod ne smemo lotiti sami oziroma le po navodilih zdravnika, terapevta (glej Priloga D). Spremljajo in komentirajo pa tudi dogajanje na področju urejanja statusa KAM in določenih metod na pravno-formalni ravni Razlogi za uporabo KAM Posameznik je v sodobni družbi soodgovoren za svoje zdravje in počutje. Zaradi tega in ker je uradna medicina z vedno večjo kompleksnostjo postala zapletena, nerazumljiva in do pacientov hladna, se po pomoč obračajo tudi h KAM ter drugim 40 Pregled 90 prispevkov iz tiskanih in elektronskih medijev od julija 2007 do maja

58 metodam izboljšanja življenja, življenjskega sloga in zdravja. 41 Vseeno pa pot odločanja za kakršnokoli zdravljenje ni enostavno preračunljivo tehtanje stroškov in koristi, pač pa kompleksen, spremenljiv proces, ki vključuje enako spreminjajoče se poglede na zdravje in bolezen ter omenjeni nadzor in moč, refleksijo posameznika v procesu zdravljenja, po drugi strani pa spremenljive družbene in kulturne dejavnike (Cant 2005, 188). Shema 3.4: Tipi uporabnikov in poti do komplementarne medicine Poti do komplementarne medicine Izkušnja kroničnega ali neozdravljivega obolenja (Nezadovoljiva) uporaba ortodoksne medicine Starši uporabljajo komplementarno medicino (socializacija). 'Resni, iskreni iskalci' - zdravila še ni, namenjeni še poskušati - omejeno zadovoljstvo, bodo še poskušali Začetna (prva) uporaba komplementarne medicine Redno uporabljajo obliko komplementarne medicine za specifično težavo. 'Stabilni, redni uporabniki' Poročano zadovoljstvo s komplementarnim postopkom Uporabljajo eno obliko komplementarne medicine za večino 'Eklektični uporabniki' Uporaba različnih oblik komplementarne medicine za različne težave Vir: Sharma 1992, 52 v Cant 2005, 182. Različne študije med uporabniki metod KAM glede razlogov za uporabo teh metod so ugotovile, da jih ljudje uporabljajo za pomoč pri kroničnih zdravstvenih težavah, o katerih so se sicer že pogovorili ali pa se že zdravijo pri zdravniku uradne medicine (vse od bolečin v križu, migren, neplodnosti, astme, revmatizma, pri bolnikih z AIDS- 41 Odločitve pacientov za obisk pri terapevtu KAM niso nekaj novega. V Londonu na primer že od leta 1850 obstaja homeopatska lekarna, hkrati z njo pa se je odprla tudi homeopatska bolnišnica. Od sedemdesetih let 20. stoletja je interes za takšne metode zopet v porastu in bolj viden. Leta 1993 je Britansko medicinsko združenje ocenilo, da obstaja 160 jasno različnih terapij, ki so na voljo uporabnikom, do danes jih je nastalo še več (Campbell 1984 v Cant 2005, 173). Podobno je bilo s homeopatijo na Slovenskem oziroma v Ljubljani v 19. stoletju. V zvezi s tem sta aprila 2010 v Slovenskem etnografskem muzeju potekali predavanji in razstava z naslovom Osnove homeopatije in njena zgodovina na Slovenskem. 57

59 om, gastroenteroloških in bolnikih z rakom) in psiholoških oziroma psihosomatskih težavah (aksioznost, depresija, debelost), torej lažjih, vsakodnevnih težavah ali preventivno. Za resne in akutne bolezni je večina uporabnikov najprej obiskala svojega osebnega zdravnika in nato dodatno terapevta KAM. Med njimi lahko obstaja določeno nezadovoljstvo z uradno medicino, vendar je v veliki meri ne opustijo, temveč bolj kot ne kombinirajo oboje, za večjo učinkovitost 42. Razočarani so lahko nad odnosom zdravnikov in slabo komunikacijo ali slabimi izkušnjami z zdravljenjem. Nad svojim zdravjem in zdravljenjem želijo imeti nadzor, želijo spoznati drugačno razumevanje zdravja in sebe, raziskati vzroke za bolezen in ravnati čimbolj preventivno. Pogosto svojim zdravnikom ne povedo za obisk terapevta KAM, lahko tudi obratno, tako kot mnogi zdravniku ne povedo za prehranska dopolnila in dodatke ter zdravila v prosti prodaji, ki jih jemljejo. Pogosto je med njimi več žensk, bolj izobraženih, srednjega sloja (značilno tudi za ozaveščene uporabnike uradne medicine), v svoj življenjski slog lahko vključujejo duhovnost, ekologijo, se zanimajo za zdravo prehrano, naravne izdelke in želijo dobro počutje oziroma bivanje v širšem smislu od fiziološkega. Njihovo pojmovanje zdravja je v določenih točkah drugačno do biomedicinskega, vendar ne tvorijo posebne subkulture, med seboj pa tudi niso enaki. Ne tvorijo enotne, monolitne kategorije, pač pa kompleksno skupino, ki je ni mogoče enostavno primerjati med seboj ali z 'neuporabniki' 43. Tudi slednji so lahko nezadovoljni z biomedicino in do nje skeptični, imajo različna prepričanja in poglede, navade, vsak pa tudi svojo lastno zdravstveno zgodovino in se glede na trenutne težave odločijo tudi za uporabo drugačnih metod (Furnham in Forey 1994; Astin 2003; Furnham in Vincent 2003; Sharma 2003, ; Ule 2003, ; Petry in Finkel, 2004; Cant 2005; Sointu 2006; Heelas 2008) Predvsem pri težkih boleznih/obolenjih, kot je rak, se običajen pristop izkaže za pomanjkljivega; pacient namreč potrebuje več kot le odstranitev tumorja in lokalno terapijo, saj mora vsaj za določen čas svoje življenje (to se lahko potencialno kadarkoli tudi konča) skoraj podrediti temu obolenju, hkrati pa se boriti proti njemu in začeti v družbi ponovno funkcionirati. 43 Nekdo, ki se odloči za osteopatijo zaradi težav z mišicami in skeletom, nima nujno veliko skupnega z nekom, ki se odloči za duhovnega terapevta kot pomoč pri depresiji ali čustvenih težavah (Sharma 2003, 213). Relevatna je gotovo tudi razlika in motivacija med tistimi, ki te metode uporabijo prvič, in tistimi, ki jih uporabljajo dalj časa oziroma postanejo del njihovega življenjskega sloga. 44 Furnham in Vincent (1996) sta v svoji raziskavi med uporabniki akupunkture, homeopatije in osteopatije identificirala pet najpomembnejših faktorjev pri izbiri zdravljenja: 1. Pozitivno vrednotenje komplementarnega zdravljenja, 2. Neučinkovitost ortodoksnega zdravljenja za njihove težave, 3. Zaskrbljenost glede stranskih učinkov ortodoksnega zdravljenja, 4. Zaskrbljenost glede komunikacije z zdravnikom, 5. Dostopnost komplementarne medicine (Furnham in Vincent 2003, 70). 58

60 Izbira KAM lahko pomeni večjo obvezo posameznika, tako finančno kot glede dostopnosti in njegovega ravnanja, kot na primer pri bolj razširjenem samozdravljenju. Poleg finančnega vložka se lahko posameznik sooči tudi z nasprotovanjem mnenju svojega osebnega zdravnika ter sprejemanjem zdravil in postopkov, ki niso nujno strogo znanstveno preizkušeni (Cant 2005). Več 'dela' za posameznika pa predstavlja tudi njegovo aktivno sodelovanje in duhovni ali kakšen drugi vidik tovrstnih praks, ki ga pritegne oziroma mu je pomemben. Pacienti, ki obiskujejo terapevte KAM, so lahko že prej bolj vpleteni v duhovnost in drugačne življenjske stile, osredotočanje na telo in um jim pomeni izkušnjo sebe. Pri takih so večje možnosti za transformativno, pomensko izkušnjo, po kateri spremenijo svoj pogled na zdravje, zdravljenje, način življenja itd. (Petry in Finkel, 2004; Cant 2005; Heelas 2008). Takšne izkušnje pa vsekakor niso omejene le nanje. 'Zdravje in fitnes', 'iskanje duhovne rasti', 'znebiti se stresa', 'telesna bolečina ali bolezen', 'osebna rast', 'življenjska kriza', 'čustvena opora ali stik z ljudmi', 'nezadovoljstvo z uradno medicino', 'dopolniti uradno zdravljenje', 'predah od vsakodnevnih rutin' in 'spoznavanje podobno mislečih' so lahko začetni ali nadaljnji motivi in razlogi za uporabo KAM ter sorodne aktivnosti. To presega pasivni, le 'užitkarski' način življenja, obsega pa individualne, aktivne pomenske izkušnje posameznikov (Heelas 2008, ). Striktnega ločevanja ni, razlogi za in ne uporabo so individualni in odvisni od konteksta življenja posameznika ter prepričanj (o zdravju, kaj pomeni biti nezdrav ali prepričanj, nepovezanih z zdravjem), zanj pomembnih mnenj drugih, odnosa do uradne medicine in KAM, zdravstvene zgodovine posameznika in odnosa do zdravja, ki se lahko tudi spreminja. Lahko gre na primer za željo oziroma potrebo po preizkušanju različnih možnosti, informiranosti in ozaveščenosti, po globljem razumevanju lastnih težav, izogibanju nepredvidenim tveganjem (na primer stranski učinki zdravil in postopkov zdravljenja v biomedicini), po nadzoru nad lastnim življenjem. Kot smo že omenili, je uporaba KAM povezana tudi s širšimi kulturnimi in družbenimi spremembami, trenutno prevladujočimi tokovi, trendi določenega časa, dostopnostjo. Raznolikost med ljudmi, ki se odločijo za tovrstno zdravljenje, odraža raznolikost pogledov, filozofij, načinov življenja ter hkrati terapij znotraj ogromnega področja različnih pristopov KAM. 59

61 Različni koncepti zdravja sobivajo in predvsem na ravni posameznika lahko delujejo istočasno. Ni več nenavadno, da nekdo, ki živi z dolgotrajnim, kroničnim obolenjem, za izboljšanje in odpravljanje težav poišče pomoč hkrati pri uradni in komplementarni medicini. Veliko ljudi namreč ni več pasivnih uporabnikov medicinskih storitev in poleg predpisanih iščejo tudi drugačne poti do zdravja. Okrepilo se je tudi prepričanje, da je za uspešno zdravljenje osnovnega pomena posameznikova volja za ozdravitev,» njegova temeljna zdravost, kar je pogosto povezano s prepričanjem, da bolezni vedno izhajajo iz agresije družbe do posameznika, v tej agresiji pa sodeluje tudi moderna medicina. Zato se množi ponudba 'mehkih' terapij, ki bojda krepijo odpornost posameznika, ki so bolj 'naravne' in podpirajo posameznikovo osnovno zdravost«(ule 2003, 72). 45 Bolnik se torej upira bolezni, medicini in družbi, ki uradno medicino legitimira in se skoznjo izraža. Je aktiven in prevzema odgovornost za svoje zdravje, ima velike zahteve in poišče dodatno mnenje ali pomoč, do uradne medicine oziroma javnega zdravstva je zahteven, kritičen in bolj izbirčen (Ule 2003; Kamin in Ule 2009). Tudi to je odraz 'odčaranja biomedicine', razrahljanja tradicij v uradni medicini, ki so ohranjale dokaj stabilne odnose moči med zdravstvenim sistemom in bolnikom z natančno dodeljenimi vlogami, in sicer prvim, ki so imeli znanje, in drugim, ki naj bi brezpogojno sprejemali (Kamin in Ule 2009, 145). Ni potrebno kakšno jasno, odkrito, javno nestrinjanje posameznika z uradno medicino (ali potrošniško, nasilno družbo, neenakostmi itd.), pač pa posameznikovo mnenje, prepričanje.»dovolj je, da ljudje pravijo, da so prepričani, da vsa telesa, tudi njihova, potrebujejo blago terapijo«(douglas 1999, 52). 45 Avtorica Mary Douglas razliko med uradno in alternativno medicino izraža že z naslovom svojega razmišljanja, Izbira med grobim in duhovnim (1999). 60

62 3.3 METODE KOMPLEMENTARNE IN ALTERNATIVNE MEDICINE Defincije in razdelitve Področje KAM je zelo široko. Obsega medsebojno raznolike prakse ter se prepleta ne le z medicinskim, pač pa tudi drugimi vidiki življenja, saj želi posameznika obravnavati v njegovi celoti. Tako kot je težko med seboj razdeliti različne uporabnike, jih ločiti od neuporabnikov, je skoraj nemogoče razdeliti in v predalčke spraviti različne pristope in prakse KAM, ki naj bi jih bilo vsaj 200 (Stone in Katz 2005). Nove prakse se pojavljajo vedno znova, obstoječe pa se preoblikujejo in prekrivajo. Obstaja veliko različnih definicij in razdelitev, ki niso stalno veljavne ali terapevtsko, medicinsko relevantne, saj gre za žive in dinamične pojave, ki nam omogočijo lažje predstave in razumevanje ter izbiro. Ena najbolj osnovnih in najenostavnejših definicij je, da so to pristopi in načini zdravljenja, ki so drugačni od prevladujočega v določeni družbi in kulturi in trenutno niso njegov integralni del (Hughes 2006; National Center for Complementary and Alternative Medicine, 2010). Večina razdelitev tudi izhaja iz te pozicije. Čeprav ta razlika ne obstaja povsod in je tudi posledica določenega političnega odnosa do drugačnega zdravljenja ter prevladujočega medicinskega sistema, naj bi izraz komplementarne označeval tiste metode, ki jih je mogoče uporabiti skupaj z uradno medicino, alternativne pa tiste, ki naj bi bile oziroma so lahko uporabljene namesto uradne medicine. Gre torej tako za dopolnilne kot tudi nadomestne diagnostike in terapije. Z vidika zdravljenja takšno ločevanje ni potrebno, saj vsak zdravnik oziroma terapevt postavlja diagnozo znotraj sfere svoje prakse in sistema prepričanj in se za zdravljenje odloča na podlagi svojega znanja in prepričanj (Stone in Katz 2005, 41 43). Ker pa pri KAM ni vprašanje le sprejetje ali zavrnitev s strani medicinskih in političnih avtoritet, se te prakse dotikajo tudi drugih področij (na primer vpliva okolja, duhovnosti, odnosov, čustev na zdravje itd.). Tako predstavljajo izziv tudi za kulturne, ekonomske, znanstvene, izobraževalne vidike družbe in zato še niso vključene v prevladujoči model zdravstvene oskrbe, so pa na voljo javnosti (Eskinazi v Stone in Katz 2005, 38 39). 61

63 Področje KAM pogosto opisujejo tudi pojmi 'naravno' 46, 'holistično', 'mehko', 'tradicionalno'. Problematika teh terminov je, da vseh ni mogoče uporabiti za vse vrste terapij; zdravljenje vseh terapevtov ni nujno holistično, kot tudi vsi zdravniki uradne medicine ne gledajo na posameznika in na njegovo stanje nujno redukcionistično. Veliko metod je res bolj naravnih, mehkih v primerjavi z uradno medicino, ne sme pa se 'naravno' zamenjevati z 'bolj varno'. Marsikatera naravna substanca je strupena in smrtno nevarna, tako kot stranski učinki sintetičnih zdravil. Pojavljajo se tudi slabšalni izrazi kot so vudu, new age, čarovništvo, mazaštvo, šarlatanstvo, marginalna medicina. Če še enkrat povzamemo, so nekateri skupni poudarki KAM naslednji (Moss 2002, ): 1. holističen pogled na um, telo, duha; 2. dojemanje in obravnavanje pacienta kot edinstvenega posameznika; 3. oseben, podpirajoč odnos med zdravilcem in pacientom; 4. aktivna vloga pacienta v procesu zdravljenja; 5. naravna, inherentna moč zdravljenja živega organizma; 6. spremembe navad in življenjskega sloga kot sredstvo optimiziranja, izboljšanja zdravja; 7. postopki za izvabljanje, zbujanje zdravilnih moči telesa; 8. izogibanje invazivnih postopkov, ki uničijo bolezen, a škodijo pacientu; 9. prepričanje v eklekticizem in empricizem; 10. sprejetje nekonvencionalnih postopkov in modelov, ki očitno delujejo; 11. odprtost za molitev, meditacijo in duhovne prakse kot sredstva zdravljenja; 12. integracija fizičnih, psiholoških in duhovnih praks. 46 Naravo se na mnogih področjih že od časov romantike dojema in predstavlja kot nasprotje industrializacije, mehanizacije, odtujenosti, torej kot nasprotje nečesa umetnega, grobega, nasilnega, hladnega.v povezavi z zdravjem se tu poudarja predvsem 'vračanje' k čim manj sintetičnim, kemičnim zdravilom, prehrani, postopkom, ki vsebujejo naravne sestavine in ki so preprosti, po možnosti brez uporabe različnih instrumentov in naprav, neinvazivni, brez krvi, s poudarkom na odnosu s sočlovekom. Čeprav je marsikatera metoda KAM tehnološko kar močno sofisticirana, pa naj bi uporabljala naravne, biološke, telesu lastne principe, energijo, na primer bioresonanco, bioenergijo, terapevtsko biotehnologijo itd. (glej Priloga J2). 62

64 Poleg že opisanega v okvir KAM ali holističnega, celostnega zdravljenja spadajo pristopi in metode, kot so na primer akupunktura, kiropraktika, homeopatija, iridologija, masaže in druge telesne tehnike (refleksologija, rolfing, terapevtski dotik itd.), meditacija in vizualizacija, prehranske terapije, zdravljenje z močjo misli, zeliščna medicina, zdravljenje s kristali, kovino, glasbo ali barvami, energetske, reinkarnacijske terapije, regresoterapija, programi in skupine za samopomoč (Hanegraaff 1996, 53 55; Hughes 2006; Ban 2008, 22 25). Kot smo že omenili v začetnem poglavju, je dobršen del takšnih praks že uveljavljen v širši družbi in je dokaj običajen del vsakdanjega življenja. Tako so, v določenem trenutku in kontekstu, ene prakse bolj, druge manj alternativne oziroma komplementarne. Ena od možnih razdelitev te raznolike skupine je lahko naslednja, običajno glede na tip intervencije: 1. Alternativni medicinski sistemi: so celotni sistemi teorije in prakse, ki so se razvijali skozi čas v drugih kulturah in ločeno od konvencionalne ali zahodne medicine. Taka zelo stara sistema sta na primer tradicionalna kitajska medicina (TKM) in tradicionalna indijska medicina ali ayurveda, modernejši in nastali v Evropi pa homeopatija in naturopatija. 2. Intervencije um telo (mind-body): te prakse uporabljajo različne tehnike, s katerimi s pomočjo misli (uma) lahko vplivamo na telesne funkcije in simptome. Ta koncept je prisoten v številnih praksah, od katerih so mnoge v zadnjih desetletjih in letih že prešle v vsakdanjo, mainstreamovsko uporabo (skupine za samopomoč, kognitivna-vedenjska terapija, joga). Te prakse so različne meditacijske tehnike, različni stili joge, dihalne tehnike, globoka relaksacija, tai chi, duševno zdravljenje, kreativne terapije, tudi akupunktura Manipulativne in telesne tehnike: osnovane so na manipulaciji in/ali premikanju enega ali več delov telesa kosti in sklepov, mehkih tkiv, limfnega in pretočnega sistema. Primeri so kiropraktika, osteopatija, masaže. 47 Akupunktura je del KTM, vendar tudi intervencij um-telo, energijske medicine in manipulativnih oziroma telesnih tehnik. Psihoterapija je lahko uporabljena konvencionalno (pri depresiji) ali nekonvencionalno (kot edina terapija za zdravljenje raka). 63

65 4. Druge prakse KAM: Energijske terapije vključujejo uporabo energetskih polj. Ločijo se na bioenergetske terapije (vplivajo na energijo, ki obdaja in prežema človeško telo; to so na primer qui gong, Reiki, terapevtski dotik) in bioelektromagnetske terapije (uporabljajo elektromagnetno polje, na primer magnetna ali svetlobna terapija). Naravni proizvodi uporaba zelišč, vitaminov, mineralov in drugih 'naravnih izdelkov', ki so velikokrat na voljo v prosti prodaji kot prehranska dopolnila in dodatki ali zdravila za samozdravljenje brez zdravnika ali terapevta. 48 Tradicionalne zdravilske prakse lahko so uvrščene h KAM. Gre za prakse tradicionalnih zdravilcev določene kulture, z določenimi prvotnimi teorijami, prepričanji, praksami, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Primer je šaman ali tradicionalni vrač zdravilec ameriških Indijancev. Terapije, ki izhajajo iz določenih gibanj povezujejo vzhodne in zahodne tradicije in promovirajo fizično, duševno, emocionalno in duhovno dobro počutje, na primer Alexandrova tehnika, metoda Feldenkrais, pilates, rolfing. (Stone in Katz 2005, 46 48; National Center for Complementary and Alternative Medicine, 2010). Obstajajo tudi druge razdelitve, na primer bolj ali manj politične oziroma pravnoformalne, glede na status ali razširjenost določenih metod, profesionalno organizacijo in regulacijo, etična vprašanja 49. Redko katera izhaja iz področja samega. Potrebno je poudariti, da je skoraj vsaka razdelitev specifična in veljavna le določen čas ali delno, saj se metode spreminjajo v različnih aspektih, pa tudi odnos do njih. 48 Glede na tradicijo in splošno razširjenost tovrstnega zdravljenja menimo, da v celoti ne sodi v KAM, gotovo pa v kategorijo samozdravljenja na splošno. 49 Na podlagi etike oziroma možnih etičnih dilem so metode razdeljene na: 'ročne' terapije (dotikanje telesa), invazivne terapije (vstop v telo s pripomočki), terapijo na osnovi izdelkov (informacije o izdelkih, da se pacient lahko odloči), energijsko medicino (reiki, shiatsu, kristali itd.), psihološke intervencije, tehnike za samopomoč (pričakovanje, da pacient prevzame do neke mere odgovornost zase in za rezultate) (Stone v Stone in Katz 2005, 51 53). 64

66 Izhajajoč iz pozicije uradne zahodne medicine in kulture ter družbe ZDA, kjer je prisotnih ogromno različnih kultur, izročil, religij in s tem tudi metod zdravljenja, je v nadaljevanju predstavljen poskus razdelitve nekonvencionalnih metod zdravljenja glede na razširjenost in specifičnost za določene družbene skupine. Kaptchuk in Eisenberg (2001) sta nekonvencionalne metode zdravljenja najprej razdelila na: 1. širše poznano in od religij neodvisno skupino, ki je neodvisna in celo 'znanstvena' KAM, ter na 2. skupino, ki je tipično omejena na ožje skupine, člane določenih religij, etničnih skupin ali regij; te so kulturno samozadostne, nimajo značilnosti sistema doseganja zdravja 'parohalna' nekonvencionalna medicina. Obe skupini sta nato razdelila še na naslednje podskupine: KAM: 1. profesionalizirani/drugačni medicinski sistemi (kiropraktika, akupunktura, homeopatija, naturopatija, masaža, dvojno-izurjeni zdravniki), 2. popularno spreminjanje zdravja (mega-vitamini, prehranski dodatki, makrobiotika, organska hrana, veganska dieta), novodobniško zdravljenje (ezoterične energije, kristali, magneti, duhovi, mediji, reiki, či gong), 3. um telo (um: različni avtorji različnih knjig, ki poudarjajo zdravje s pomočjo misli, kognitivna-vedenjska terapija: biofeedback, hipnoza, vodena imaginacija, relaksacijske tehnike), 4. nenormativne znanstvene poteze (iridologija, analiza las, druge znanstvene, a ne potrjene terapije). 'Parohalna' nekonvencionalna medicina: 1. etno medicine (puertoriški spiritizem, afriško-ameriški hoodoo, haitski voodoo, mehiško-ameriški curanderismo, Hmong prakse), 2. religijsko zdravljenje (binkoštne cerkve, katoliško karizmatično zdravljenje, krščanska znanost), 3. ljudske medicinske prakse (izročilne prakse, kot so reki, pregovori, predmeti, kurja juha za prehlad ipd.). Na splošno so bili definirani štirje glavni organizacijski odnosi, ki označujejo ukrepe konvencionalne in tradicionalne medicine: monopolni sistem (strokovnjaki konvencionalne medicine imajo izključno pravico medicinske prakse, vse druge oblike zdravljenja so nelegalne); tolerantni sistem (konvencionalna medicina je ekskluzivna znotraj državne zdravstvene oskrbe, nekonvencionalna medicina je legalno na voljo izven tega sektorja); paralelni sistem (izvajalci obeh sistemov so uradno priznani in obe vrsti storitev na voljo uporabnikom, organizacijska in kontrolna sistema pa ostajata ločena); integrirani sistem (oba sistema medicine sta združena v enega za namene medicinske izobrazbe in sta na voljo preko sistema 65

67 zdravstvene oskrbe, kot je primer v Indiji, kjer so ayurveda, homeopatija in zahodna konvencionalna medicina na voljo hkrati) (Stephan v Stone in Katz 2005, 53). Dejstvo je, da uporaba KAM ni periferna ali mejna dejavnost, temveč obstaja zavedanje javnosti o večji uporabi in ozaveščenosti o tem področju. Kljub pomembni rasti KAM v Evropi oziroma EU od sedemdesetih let 20. stoletja ne obstaja vseevropski sistem klasifikacije in ureditve KAM, pač pa vsaka država sama odloča o statusu in regulaciji določene prakse. V veliko državah članicah je takšno prakticiranje medicine izven okvirov uradne, državno priznane prakse nelegalno oziroma je še do nedavnega bilo; vse države še nimajo urejenega področja KAM. Nemčija je bila izjema, saj že od leta 1939 podeljuje licence tudi tistim izvajalcem izven prepoznanih zdravstvenih področij, ki so opravili poseben izpit iz osnovnega medicinskega znanja in so tudi registrirani. Obstajajo pa razlike v standardih med posameznimi deželami in tudi prepoved delovanja na področju porodničarstva, zobozdravstva in venerologije. V sedanjem času sodobnega, pluralističnega sistema zdravstvene oskrbe bo pomembno vsaj konceptualno soglasje na tem področju. V veliko državah sedaj že obstajajo zakonodaja glede statusa in urejenosti področja, različne profesionalne organizacije in financiranje KAM preko zdravstvenega zavarovanja, izobraževanje, vendar so med njimi tudi velike razlike. Podatki o uporabi KAM in njenih uporabnikih obstajajo le za nekaj držav, časovno pa sodijo v zadnjih 25 let in le nekaj podatkov je bilo mlajših od pet let (Ong et al. 2005; Stone in Katz 2005, 53 55). Najbolj popularne oziroma najbolj uporabljene metode v Evropi naj bi bile homeopatija, antropozofska medicina, naturopatija (fitoterapija), TKM z akupunkturo, osteopatija in kiropraktika (Ong et al. 2005, 114). Za slovenski prostor je s tega vidika relevantna klasifikacija, podobna prej navedeni razdelitvi, ki jo uporablja leta 2007 sprejeti Zakon o zdravilstvu (ZZdrav, 4. člen) ter Pravilnik o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se uvajajo v zdravilsko dejavnost (2008, besedilo Pravilnika in Priloga). 66

68 1. Zdravilski sistemi: tradicionalno kitajsko zdravilstvo, ayurveda tradicionalno indijsko zdravilstvo, homeopatija, unani-perzijsko tradicionalno zdravilstvo, tradicionalno tibetansko zdravilstvo, antropozofija, osteopatija. 2. Zdravilske metode (glede na temeljni način izvajanja): 'metode interakcije med umom in telesom' (krepijo sposobnost duha, da vpliva na delovanje telesa): biosinergija, cvetna terapija, či gong, joga terapija kot zdravilska metoda, zvočna terapija, šamanizem, multidimenzionalna terapija. 'biološko osnovane metode' (za zdravljenje in tudi preprečevanje bolezni se uporabljajo živila, zdravilna zelišča in mikronutrienti): kolonhidro-terapija (zdravilska metoda izpiranja debelega črevesa), dietoterapija, fitoterapija, postenje, kneippanje. 'manipulativne in telesne metode' (zdravijo in tudi preprečujejo se bolezni s premikanjem delov telesa): akupresura, akupunkturna masaža po Penzlu, aurikuloterapija, ayurvedska masaža, 67

69 bownova terapija, Butejkova metoda zdravljenja, elektroakupunktura po dr. R. Vollu, kiropraktika, kraniosakralna terapija, manualna terapija, marma terapija, metoda Voll, osteopatija 50, refleksoterapija, rolfova metoda strukturne integracije, shiatsu terapija, Su jok terapija, tui-na masaža, vakuumska terapija. 'energijske metode' (vplivanje z biopoljem in delovanjem na biopolje; biopolje je predvidoma vsaj delno koherentno endogeno bioelektromagnetno polje organizmov, ki odražajo njegovo biološko stanje): bioenergoterapija, bioresonančna metoda, prana terapija, radiestezija, reiki, infopatija. Po Pravilniku so zdravilske metode»zaključeni teoretično in praktično utemeljeni postopki zdravilstva za vzdrževanje in dvigovanje ravni zdravja ter imajo izdelan način teoretičnega in praktičnega pridobivanja, preverjanja in potrjevanja znanja. Zdravilske metode ne morejo nositi imen zdravilskih sistemov«(pravilnik 2008, 3. Člen). Pravilnik ne vključuje metod, ki so»samo sprostitvene ali diagnostične ali 50 Osteopatija je bila nekoliko kasneje črtana iz tretje skupine metod, ostala pa je med zdravilskimi sistemi (2008, besedilo Pravilnika o spremembi Pravilnika). 68

70 delujejo preventivno oziroma izhajajo iz določenega življenjskega sloga posameznika«(ibid., 1. člen) Primerjava uradne, znanstvene medicine in KAM»Največja napaka, ki jo delajo zdravniki pri zdravljenju človeškega telesa, je ta, da ne upoštevajo celote. Kajti del nikoli ne more biti zdrav, če ni zdrava celota.«(platon) Razlike med uradno, konvencionalno medicino in KAM je najlažje videti, če ju neposredno primerjamo. Če povzamemo, so načeloma glavne razlike med znanstveno in komplementarno ter alternativno medicino predvsem: KAM ohranja relativno enostavne, neboleče načine (samo)zdravljenja, znanstvena medicina pa nudi vedno bolj zahtevna zdravila, pripomočke in načine zdravljenja (Ule 2003, 263). Nekatere oblike alternativne oziroma komplementarne medicine so sicer lahko bolj grobe (na primer kiropraktika) od nekaterih praks uradne medicine. Če pa jih primerjamo, na splošno obstaja strinjanje, da so prve manj nasilne, manj agresivne in manj vsiljive.»to je nov slog terapij, lahka olja iz rož in semen, ki godijo utrujenim mišicam, hipnotični trans, ki razvozla hude skrbi, rastlinski poparki, ki poživijo duha. Kar zadeva diagnozo, ta ne vdira v bolnikovo telesno zasebnost. Ker se stanje celote razodeva v delih te celote, se bolniku (pogosto) ni treba niti sleči. Splošno stanje je mogoče ugotoviti iz očesa ali stopala«(douglas 1999, 34). KAM se zanaša na naravna zdravila, enostavne in pregledne postopke in sugestijo, znanstvena medicina pa na moč zahtevnih tehnik in umetno proizvedenih zdravil. KAM v bolniku vidi trpečo celo osebnost, posamezne bolečine pa kot organski del celostne poškodbe telesa in duha. Tako na nek način nadomesti znanstveno medicino tam, kjer ta ni več prisotna. To so tiste teme, ki so zelo pomembne za bolnika, manj ali sploh pa ne za znanost (Ule 2003, ibid.). Diagnostika alopatske medicine je usmerjena v dele telesa in posebej v duševnost, intervencije so z zdravili in postopki, kot je operacija, končni cilj je ozdravitev organizma. Nealopatsko zdravljenje poudarja okrevanje 'celotne' osebe preko njenih lastnih, latentnih sposobnosti želi spodbuditi in okrepiti 69

71 samozdravljenje, tako da»ojačajo naravne procese okrevanja in energijo, od katere je odvisno zdravje ter s tem pomagajo, da se posameznik složno prilagodi svojemu okolju«(fulder v Sutcliffe 2003, 176).»V človeku poskuša vzpostaviti stanje ravnovesja ter mu pomagati, da zaživi kot fizična, emocionalna in mentalna celota«(ban 2008, 24). Holistično zdravljenje upošteva tudi posameznikovo subjektivno percepcijo bolezni, njegovega zdravstvenega stanja in mu poskuša pomagati odkriti globlji, simbolni pomen le-tega v njegovem življenju oziroma podeliti smisel njegovemu zdravstvenemu stanju. Holistično zdravljenje ni tako univerzalno, univerzalistično kot uradna medicina vsakega posameznika obravnava individualizirano, glede na njegove težave, prepričanja, okolje, v katerem živi itd. Tako pacient kot izvajalec terapije sta aktivna, oba nosita del odgovornosti za proces zdravljenja. Razlika med partikularnim, izoliranim zdravljenjem bolezni (»disease / curing«) in celostnim, posameznika upoštevajočim zdravljenjem (»illness / healing«) je bistvena za razumevanje odnosa med uradno in tradicionalno medicino oziroma KAM. Sodobna medicina je močno napredovala pri prvem, a pri tem izgubila 'umetnost zdravljenja' (Hanegraaff 1996, 43). Če pogledamo drugače, se (čeprav zelo na splošno) med seboj različni pristopi in metode KAM stikajo in so drugačni od uradne medicine v naslednjih aspektih (Aakster v Furnham in Vincent 2003, 63): Pojmovanje zdravja: v uradni medicini je to odsotnost bolezni, v KAM je to pogosto ravnovesje nasprotujočih si sil in dejavnikov. Pojmovanje bolezni: v uradni medicini je bolezen specifična, lokalno omejena deviacija v organu ali tkivu. KAM poudarja več širših znakov. Diagnostika: uradna medicina uporablja morfološko klasifikacijo, osnovano na lokaciji in izvoru, interpretacije KAM pa tudi težave s funkcionalnostjo. Terapija: uradna medicina pogosto skuša uničiti, odstraniti ali zatreti sile, ki so povzročile bolezen, KAM pa pogosto želijo okrepiti krepilne, zdravilne sile, dejavnike in se izogibajo kemičnim terapijam in operativnim postopkom. Pacient: v uradni medicini je pasivni prejemnik zunanjih rešitev, v KAM pa je aktivni udeleženec pri vzpostavljanju zdravja. 70

72 Razširjenost KAM odseva primanjkljaj in šibke točke uradne medicine, njeno odmaknjenost od osebnih odnosov zaradi uporabe sofisticirane tehnike, ki sicer veliko pripomore k postopkom odkrivanja bolezni in zdravljenja, zaradi birokratizacije institucij pa ne vidi več pacientov kot unikatnih posameznikov, konkretnih oseb. Vsekakor med različnimi medicinami, sistemi, pristopi in metodami zdravljenja obstajajo tudi skupne točke. Dokaz za to je, da se metode skozi čas spreminjajo, med seboj sodelujejo, mešajo. Vztrajanje na razlikah in ločevanju je gotovo kontraproduktivno in v nasprotju s poslanstvom katerekoli medicine, ki želi preprečevati bolezni, zdraviti in vzdrževati, izboljšati zdravje. Predvsem v sedanjem času je tudi v uradni medicini, vsaj deklarativno na področju javnega zdravja in primarnega zdravstvenega varstva, v ospredju osredotočanje na preprečevanje, preventivo in aktivno vključevanje posameznika v ta proces (s spreminjanjem zdravju škodljivega življenjskega sloga brez uporabe zdravil, ki lahko povzroči mnoge kronične bolezni) ter preko tega osredotočanje na zdravje oziroma boljše zdravstveno stanje, tako fizično kot psihično. Tako zdravljenje in preprečevanje bolezni z zdravo prehrano, gibanjem, opuščanjem kajenja, pitja alkohola, spopadanja s stresom, depresijo in drugimi težavami ni nekaj tako zelo drugačnega, alternativnega, čeprav znotraj uradne medicine temu vsi niso naklonjeni. Zaradi zanimanja zdravstvenih strokovnjakov, zanimanja in uporabe KAM pri splošni javnosti, se marsikje obe področji združujeta na tak ali drugačen način Združevanje različnih pristopov in metod integrativna / integrirana medicina Omenili smo že, da KAM posamezniku lahko pomaga pri boleznih, ki potrebujejo celostno obravnavo in ki so pogosto psihosomatskega izvora. Veliko pozornosti se zato posveča duševnemu stanju in možnim psihofizičnim vzrokom bolezni. Pomembno je tudi vzbujanje samozaupanja; terapevti KAM pravijo, da bolniku le pomagajo, da se prične zdraviti sam. Pomagajo mu, da odkrije svojo notranjo moč za samoozdravitev, razložijo mu potek, možnosti in omejitve določene metode. V tem je tudi razlika med terapevti KAM in šarlatani, ki se izogibajo jasni razlagi in se sklicujejo na nedostopne skrivnosti. Terapevti KAM bolnikom tudi svetujejo, naj sami 71

73 storijo kaj za svoje zdravje (sprememba vsakdanjega življenja, rutine, prehranjevalnih navad, odnosa do dela, prostega časa, soljudi). Razglašanja, da lahko zdravijo katerokoli bolezen, in nepriznavanja mej terapij praviloma ni, prav tako tudi ne pojmujejo svojih praks vedno kot nekompatibilnih z znanstveno medicino, pač pa svetujejo, kako združiti oboje. Iz združitve različnih medicinskih sistemov je ponekod že nastala t.i. integrativna medicina. Čeprav je ta, vsaj v Sloveniji, z vidika znanstvene medicine in trenutne ureditve tega področja še nesmiselna in nedosegljiva, bo morda v prihodnosti obveljala kot običajna, sprejemljiva zdravstvena praksa, 'nova medicina' (Douglas 1999, 33 59; Kamin 2006, 21 24; Ule 2003, ; Bauer et al. 2010). Posameznik bo tako lahko uradno reševal določene težave s telesom pri specialistih znanstvene medicine, zdravljenje podprl s posvetovanjem pri homeopatu ali zeliščarju, za psihofizično ravnovesje pa se udeležil bioenergetske terapije in vadbe joge. Glede na raziskave je stopnja informiranosti o različnih načinih zdravljenja bolnikov visoka. Številni pogosto kombinirajo oba pristopa zdravljenja in ohranjanja zdravja. O integrativni medicini na ravni posameznika, torej zasebno in neuradno, vsekakor lahko govorimo tudi pri nas. Mnogi to že počnejo, saj je celostna lastna skrb za zdravje, svoje dobro počutje in bivanje po eni strani zahteva družbe oziroma nujna za kakovostno življenje, ponudba terapij in motivacija za aktivno skrb zase pa tudi javno zelo močna in ne izhaja le iz želja in motivov posameznikov. V takšni situaciji izgleda, da je nepremakljiva in nepopustljiva le uradna medicina. Znotraj njenega področja sicer na področju preprečevanja kroničnih bolezni obstaja trend, želja po celostni, integrirani oskrbi, vendar gre za združevanje različnih specializiranih vej, poddisciplin medicine in deloma področja duševnega zdravja, ki bi bolj učinkovito delovale združeno (na primer zdravstvena vzgoja za različne starostne skupine, preventiva in oskrba kroničnih nenalezljivih bolezni, katerim je vzrok največkrat neprimeren življenjski slog). Primer poskusa bolj celovite obravnave kroničnih bolnikov in preventivnega delovanja so spomladi 2011 vzpostavljene t.i. referenčne ambulante, čeprav v prvi fazi v njih še niso združene vse preventivne vsebine za odrasle, ki so se pred tem že zdravili v ambulantah zdravnikov, vendar zelo različno po obsegu, kvaliteti in času. Po drugi strani pa potekajo posamične študije in raziskave, na primer vpliva glasbe na uspeh določene preiskave oziroma bolnikovo počutje med njo, kot metodo notranjega sproščanja s pomočjo tudi t.i. interaktivne 72

74 muzikoterapije in praktična uporaba takšne prakse (Petrinec Primožič et al. 2006; Ozebek 2007; Podnar 2011). A širše dostopno, v vsakdanjem življenju pomembno javno zdravje je še vedno omejeno in se ne ukvarja z drugimi sistemi in načini zdravljenja. Obstaja torej tudi vmesna, združevalna, integrativna pot med obema poloma, ki vodi do boljšega, bolj celostnega zdravljenja in ohranjanja zdravja, t.i. integrativna medicina. Skupna načela, na katerih temelji ta pristop oziroma praksa, so: - medicina je ena sama v smislu, da imajo različni sistemi in metode en in edini cilj, obstajajo le različni načini za doseganje le-tega: zdravje kot boljše zdravstveno, fizično in psihično, duhovno, socialno stanje, ravnotežje; - skupno je preventivno delovanje in aktivno učenje ter vključevanje posameznika v proces zdravljenja; - poudarjanje naravnega procesa oziroma sposobnosti telesa, da se zdravi samo, terapija spodbuja naravni proces zdravljenja; - 'holistična' oskrba posameznika v celoti (fizične, čustvene, družbene in duhovne potrebe) (Bauer et al. 2010, 10). Izraz integrativna oziroma integrirana medicina 51 se vedno bolj uporablja za označevanje povezovanja določenih KAM ali konceptov KAM skupaj s konvencionalno medicino. Tudi tu so definicije in mera združevanja različne, poudarjajo pa, da gre za širši pristop, ki se osredotoča na zdravje in celostno zdravljenje bolj kot na bolezen in zdravljenje neke specifične bolezni. Paciente obravnava kot individualne, celotne osebe z mislimi, duhom in telesi ter te dimenzije vključuje v diagnozo in obravnavo, ki je celostna oziroma holistična. Priznava, da ima vsak posameznik več dimenzij, da živi v unikatnem družbenem in okoljskem kontekstu, ter poudarja posameznikovo odgovornost za lastno zdravje. Paciente in zdravnike vključuje v aktivno delo za ohranjanje zdravja tako, da namenja pozornost dejavnikom življenjskega sloga. Gre za partnerstvo, kjer sodelujeta zdravnik uradne medicine in KAM s primernimi terapevtskimi pristopi, zdravstvenimi strokovnjaki in 51 V ZDA se uporablja izraz»integrative medicine«, v Veliki Britaniji pa»integrated medicine«(heller 2005, 391). 73

75 disciplinami (Rees in Weil ter Fundacija za Integrirano Zdravje Princa Walesa 52 v Stone in Katz 2005, 44; Bauer et al. 2010). Te vidike omenja tudi»deklaracija za novo medicino«(glej Priloga K.1). Integrativna/integrirana medicina se osredotoča na človekovo sposobnost samozdravljenja, spodbuja sodelovanje med različnimi terapevti in poudarja pomembnost odnosa med terapevtom in pacientom ter z dokazi podprte zdravstvene oskrbe, ki je lahko konvencionalna, alternativna ali komplementarna (večina slednjih terapij še ni podprtih z dokazi, na primer zaradi prevlade uradne medicine in njenih metod dokazovanja učinkovitosti; odsotnost dokazov o učinkovitosti še ne pomeni odsotnosti učinkovitosti). Hkrati želi zmanjšati stroške zdravstvene oskrbe in obremenjenosti zdravstva. Zaradi odpora znotraj uradne medicine do drugih pristopov pa integrativna medicina ni uporabljana, sprejeta, raziskovana, razumljena in na voljo v večini zdravstvenih institucij po svetu (Tamayo et al. 2010). Nastajajo pa posamične, neodvisne, zasebne ustanove, ki združujejo več pristopov in nekatere storitve finančno pokriva tudi zdravstveno zavarovanje. 'Popularnost' tovrstne obravnave in širitve integrativne medicine v svetu narašča, na kar vplivajo prepričanja v zvezi z zdravjem in zdravljenjem, zahteve pacientov in splošna kultura ter trg zdravja in dobrega počutja. 53 Zato ponekod investirajo v raziskave komplementarnih in alternativnih terapij, zdravniki pa paciente napotujejo tudi k tem terapevtom (Van Blerkom 1995). Znana ameriška klinika Mayo tako že nekaj let izvaja tudi program integrativne oskrbe, izdala pa je tudi splošno dostopen priročnik, v katerem alternativno oziroma integrativno medicino opisuje kot spajanje najboljših naravnih terapij s konvencionalno medicino. Poleg razlage področja in opisa dela na kliniki vsebuje praktična navodila za samooceno življenjskega sloga, vodnik po alternativnih 52 Britanski princ Charles, Waleški princ je eden od zagovornikov integracije KAM in uradne medicine ter s tem tudi vzornik. Ustanovil je omenjeno fundacijo (Foundation for Integrated Health) z namenom promocije razvijanja vezi med zahodno uradno medicino in drugimi pristopi ter vključevanja teh v javno zdravstveno mrežo (NHS, National Health Service). Fundacija je bila po 17. letih delovanja sicer ukinjena aprila 2010 zaradi obtožb o pranju denarja s strani uradnikov, vendar naj bi dosegla svoj namen. 53 Družba od posameznikov zahteva, da čimbolj skrbijo sami zase, institucije, ki so to počele prej, tega ne počno več in tudi v medicini se morajo pacienti znajti, iskati informacije in o svojem stanju vedeti čimveč, kljub visoko specializiranim strokovnjakom. Odgovornost za slabo zdravje prebivalsta se je ob praznih zdravstvenih blagajnah tako zopet prenesla na posameznike, pogoji za čimboljše zdravje ljudi in okolja pa večinoma niso zagotovljeni. 74

76 terapijah z navodili za samoizvajanje in oceno varnosti, akcijske načrte za določena kronična obolenja ali težave, ki so sestavljeni iz konvencionalnega zdravljenja (samozdravljenja, zdravljenja z zdravili in preprečevanja bolezni) ter komplementarnega in alternativnega zdravljenja (odločitev za pristop ostane pri bralcu), ter kako najti primernega terapevta in kako se dogovoriti s svojim zdravnikom (Bauer et al. 2010; glej tudi Priloga L) 54. Pri taki integrativni medicini (ki je najbolj vidna in 'uradna') torej ne gre za splošno, naključno ali slepo spajanje metod in pristopov, pač pa za selektivno, s strani uradne medicine izbrane metode in elemente, za katere je (po merilih uradne medicine) znanstveno dokazana učinkovitost in varnost (National Center for Complementary and Alternative Medicine, 2010; Brent et al. 2010, 10), skupaj z 'ortodoksnimi' metodami diagnostike in zdravljenja. To lahko pomeni le obogatitev pristopov uradne medicine in ne nujno globlje spremembe bolj ali manj enakovrednega kombiniranja. KAM se tu nahaja v okviru uradne medicine (državne, javno financirane in birokratsko organizirane), vendar ne v celoti. Hkrati s tem ostaja odprto vprašanje vključevanja res vseh aspektov, na primer duhovnosti, predvsem pa poudarka na samozdravljenju, če so določene metode na primer iztrgane iz določenega širšega paradigmatskega konteksta 'dobrega bivanja' oziroma zdravja. Odprto vprašanje je tudi, ali se bodo izvajalci KAM, ki niso strokovnjaki uradne medicine, odpovedali kateri od lastnosti njihovih metod v zameno za večji ugled in moč pri sodelovanju z uradno medicino (Coulter 2004; Jonas in Levin v Heller 2005; Koss-Chioino 2006). Ker so metode KAM zelo raznolike, ni mogoče enotno združevanje, pač pa se lahko v različni meri, v določenem trenutku in pogojih povezujejo z uradno medicino (odvisno od njihove organiziranosti, načel, filozofije, načina dela, mnenj izvajalcev na obeh straneh, skupnih točk in interesov, raziskav, stopnje avtonomije, vrednot, organizacije, profesionalizacije, izobraževanja itd.). 55 Tako kot za KAM obstaja tudi 54 Po njihovem mnenju oziroma po njihovih izkušnjah podajajo tudi deset najučinkovitejših terapij, čeprav poudarjajo, da se raziskovanje na tem področju hitro razvija in da rezultati niso vedno enaki. Te terapije so akupunktura, vodena imaginacija, hipnoza, masaža, meditacija, glasbena terapija, manipulacija hrbtenice, duhovnost, tai chi in joga (Bauer et al. 2010, 16). 55 Integracija ne pomeni le skupnega praktičnega dela, temeljna načela določenih pristopov KAM je včasih tudi težko umestiti v 'znanstveni', biomedicinski model. Obstaja razkorak med linearnim odločanjem uradne medicine in na primer terapevtom ene od energetskih oblik KAM (Heller 2005, 380). 75

77 za integrativno medicino več različnih definicij in pogledov; takšen pristop je kompleksen in v omenjenih točkah lahko tudi problematičen, predvsem pa predstavlja velik izziv. Osnovna vprašanja, ki jih je za uspešno integracijo potrebno rešiti, so odnos ponudnikov KAM in uradne medicine, dokazi učinkovitosti in varnosti, zagotavljanje primernega izobraževanja, financiranje (Coulter 2004, 105; Heller 2005). Pozitivna stran bi bila gotovo izboljšana oskrba, ki jo zaznavajo uporabniki in tudi izvajalci sami, pacienti pa bi svojim zdravnikom tudi večkrat zaupali o svojem samozdravljenju oziroma uporabi KAM ter uradne medicine, kar bi zmanjšalo določena možna tveganja. Poleg tega lahko integracija prispeva k širšim ciljem zdravstva, kot je zmanjševanje oziroma krajšanje čakalnih dob, nadzorovanje stroškov za zdravila, odzivanje in upoštevanje zahtev pacientov ter izboljšanje zdravstvenih izidov za ljudi s kroničnimi stanji, na primer bolečinskimi (Coulter 2004; Heller 2005) 56. Obstajajo različne ravni integracije oziroma prehajanje iz ene v drugo. Integracija lahko poteka na uradni ali zasebni ravni; na ravni posameznika, na ravni izvajalcev, profesionalnih skupin in združenj; strateške oziroma vladne politike, na nacionalni in mednarodni ravni; kot dodajanje metod KAM v izobraževanje zdravnikov uradne medicine, ki delujejo v bolnišnicah in na primarni ravni, ali pa kot vključevanje izvajalcev KAM v centre uradne medicine itd. (Coulter 2004; Heller 2005). V Sloveniji je tako akupunktura integrativna oziroma integrirana medicina takrat, ko jo izvajajo zdravniki v ustanovah uradne medicine. Lahko se izvaja tudi v drugih medicinskih, zdraviliških ustanovah kot samoplačniška storitev ali v popolnoma zasebnih zavodih, ambulantah, centrih, kjer delajo za akupunkturo usposobljeni terapevti, ki niso nujno zdravniki uradne medicine. V slednjem primeru je akupunktura integrativna s strani posameznika, v prejšnjih pa tudi s strani uradne medicine (čeprav kot taka ni imenovana). Zanimivo bi bilo videti, ali obstaja in 56 Znotraj primarne zdravstvene oskrbe v Veliki Britaniji je s strani sklada subvencionirano na voljo akupunktura, osteopatija, herbalizem in masaža. Napotitve so določene s protokolom in utemeljene z dokazi, kjer je to mogoče. Gre za področje mišično-skeletnih težav in obolenj, ki so sicer področje fizioterapevtske in specialistične obravnave: bolečine v hrbtu, bolečine v sklepih in mialgija, kronična bolečina, sindrom karpalnega tunela. Komplementarna terapija se pacientom ponudi na točki napotitve v fizioterapevtsko ali specialistično oskrbo. S strani pacientov je dobro sprejeta, učinkovita in je zmanjšala potrebo po specialistični obravnavi oziroma drugih zdravstvenih storitvah (Heller 2005, ). 76

78 kakšna je razlika v vsakem od omenjenih kontekstov v zvezi s pristopom do pacienta in vidikov obravnave, kako je metoda uporabljena. V Veliki Britaniji je integracija največja na področjih, kjer ima uradna medicina najmanj vpliva (kjer se prepletajo tudi drugi, ne le klinični dejavniki in prakse), na primer na področju paliativne oskrbe in obvladovanju bolečine, pa tudi ortopedije, rehabilitacije, porodničarstva, raka, skrbi za starejše ter homeopatskih bolnišnic (Heller 2005, ). 57 Na ravni vsakega posameznika združevanje različnih metod poteka neformalno in pogosteje. Ljudje si že od nekdaj sami, bolj ali manj, sestavljajo, preoblikujejo in preizkušajo različne načine, strategije za izboljšanje in ohranjanje zdravja. Še posebej danes imajo možnost kombinirati različne metode samozdravljenja, uradne medicine kot tudi obiskov pri terapevtih in zdravnikih KAM. S tega vidika ta dva pristopa združujejo ravno pacienti. Kot smo že omenili, je KAM pogosto uporabljena kot dopolnilno zdravljenje ali preventiva, za resne težave ali prvi obisk, diagnostiko pa pacienti poleg uporabe KAM še vedno obiščejo 'običajnega' zdravnika. Na ta način tudi sami določajo uporabo ene ali druge metode in njihovo kombiniranje v določeni situaciji. Integrativna medicina tako ni preprosto KAM ali uradna medicina. Je drugačen, nov, kompleksen, dinamičen pristop, pogosto brez fiksnih kriterijev in definicij 58. Predvsem v tujini je ponekod že močno promoviran in uveljavljen. Ali je neka ambulanta, praksa, metoda, pristop integrativen ali ne, oziroma ga kot takega označujejo, je najprej odvisno od samih izvajalcev, prav tako stopnja in način integracije. Naslednji korak pa je premik od samoidentifikacije na obojestransko potrditev in obojestransko certificiranje (Stumpf et al. 2008). V idealnem primeru naj bi s takšno 'novo medicino' prišlo do širjenja dostopnosti do različnih terapij KAM, na drugi pa do preoblikovanja konvencionalnega sistema zdravstvene oskrbe. Možni izidi tega so: 57 Na primarni ravni je dostop do KAM najuspešnejši, leta 2001 je polovica splošnih ambulant omogočala dostop do KAM (Thomas et al v Heller 2005, 397). 58 Različne definicije in poimenovanja ter vidike takega kombiniranega pristopa pregledno navaja Stumpf et al. (2008). Ne gre le za kombiniranje metod, pač pa je v ozadju tudi vprašanje, kako se lahko kombinirata, sobivata ali ne tudi obe paradigmi. 77

79 a) veliko preoblikovanje konvencionalnega sistema in velika širitev KAM, kjer je konvencionalna medicina močno spremenjena z integrativno/kam, terapije KAM pa dokazane in dostopne; b) veliko preoblikovanje konvencionalnega sistema in majhna širitev KAM, kjer uradna medicina in njene institucije širijo svoj pogled na zdravje, preventivo, javno zdravje, zdravstveno vzgojo, kar odtegne vire in pozornost od KAM ter s tem zakasni njeno širjenje; c) majhno preoblikovanje konvencionalne medicine in veliko širjenje KAM, kjer konvencionalna medicina ostane praktično enaka, raziskovanje in izidi pa nadalje definirajo vrednost integrativne medicine in KAM, nastajajo in razvijajo se institucije integrativne/kam; d) majhno preoblikovanje konvencionalne medicine in majhno širjenje KAM, kjer se konvencionalni sistem ne spreminja in je širjenje integrativne/kam zakasnjeno (Clohesy 2003, 101). Integrativna medicina je tako po eni strani res lahko želja po širšem pogledu, boljši celovitejši skrbi za zdravje, po drugi pa je lahko tudi način obvladovanja ali spopadanja z izzivom, ki ga KAM predstavlja za uradno medicino. Ta izziv je še toliko večji zaradi raznolikih pojmovanj in pogledov na zdravje in zdravljenje, ki sta si pogosto lahko tudi nasprotujoča.»zgodovina (uradne) medicine je pokazala neverjetno sposobnost pretvarjanja včerajšnje herezije v današnjo zdravstveno oskrbo. Hkrati pa lahko združevanje vodi v preoblikovanje biomedicinske paradigme«(coulter 2004, 118). Integrativna medicina ni (ne sme biti) le 'kombinirana medicina', pač pa je to združevanje tudi na ravni miselnosti ter celostnega, okoli pacienta fokusiranega pristopa, ki poudarja zdravljenje osebe kot celote. Ta miselnost je točka, na kateri je KAM drugačna (alternativna) od uradne medicine. Njen poudarek se sklada z javno izraženimi zahtevami in vrednotami ter zdravstvenimi potrebami ljudi, kjer lahko nagnjenje, premik h KAM pomeni spremembo okvira in pogleda na uradno medicino ter 'vračanje' upoštevanja duhovnega, umskega, čustvenega vidika v uradno medicino. Nekateri avtorji pravijo, da bi lahko bila integrativna medicina združevalna sila v biomedicini, ki bi ji vrnila 'dušo', umetnost zdravljenja, šla nazaj 'h koreninam' in od KAM prevzela osnovno paradigmo odnosa pacient zdravnik, ki je za KAM značilna (Coulter 2004). 78

80 3.3.4 Samozdravljenje Poleg alopatskega uradnega medicinskega zdravljenja, ki ga običajno predpiše in izvaja uradno zdravstveno osebje, že od nekdaj obstajajo načini zdravljenja in skrbi za zdravje, ki jih lahko izvajamo sami, t.i. samozdravljenje. To ni striktno ločena kategorija, pač pa princip, ki povezuje različne pristope oziroma je eden od pogledov na zdravljenje. Je del tako uradne medicine kot KAM in s tem integrativne medicine, v KAM pa je eden od pomembnejših poudarkov. Samozdravljenje, tako kot zdravje in zdravljenje na splošno, ima v različnih kontekstih različne definicije in pomene. Če besedo vpišemo v internetni brskalnik, lahko v nekaj prvih zadetkih to razliko precej hitro tudi opazimo. Samozdravljenje pomeni uporabo zdravil brez recepta (ali OTC=over-thecounter) na osnovi lastnega znanja in izkušenj, pa tudi po nasvetu strokovnjaka. Nekaj znanja pridobimo že v lastni družini, saj se izkušnje prenašajo iz roda v rod, nekaj pa med rednim šolanjem, z branjem literature, spremljanjem člankov v dnevnem tisku in radijskih ter televizijskih oddaj. Zdravje je ena naših najpomembnejših vrednot, zato ravnajmo previdno in odgovorno. Dosledno upoštevajmo navodila o uporabi zdravila in upoštevajmo nasvet farmacevta v lekarni. Kadar pa zdravstvenim težavam nismo kos, nemudoma obiščimo zdravnika (Lek 2011). Vsako živo bitje ima možnost samozdravljenja, torej sposobnost, da se telo samo brani in ozdravi marsikatere bolezni. Samozdravljenje spodbujamo na več načinov, splet vseh pa pomeni harmonijo v človeku. Pomembno je, da skrbimo zase, za svoje telo in svojo dušo. Kaj to pomeni? To pomeni, da jemo zdravo hrano (kolikor je to dandanes sploh še možno), da se gibamo, skrbimo za vitalnost svojega telesa ter da skrbimo tudi za svoje duševno stanje. Vse skupaj nam lahko prinese srečno življenje. Telo se samo odzove s samozdravljenjem, ko se pojavi neharmonija. Vendar je današnji tempo popolno nasprotje harmoniji. Ljudje smo vse preveč zaposleni, pehamo se za materialnimi vrednotami, ki nas sicer zadovoljijo, vendar so dolgoročno minljive, prehranjujemo se nezdravo, čeprav je včasih okusno, da pa bi si vzeli 79

81 čas zase, za sprehod v naravi, za sprostitev, pa je že pravi luksuz, ki si ga mnogi ne privoščijo več, in tako izpolnimo vse pogoje, da zrušimo red v nas. Telo se samozdravi, vendar smo mi sami, s svojimi dejanji mnogokrat močnejši od njega, zato padamo v razne bolezni. S pomočjo energetskih tehnik pa lahko telesu pomagamo zbuditi njegovo lastno obrambo in samozdravljenje (BOH 2010). Obe navedeni definiciji dobro ponazarjata, kaj vse samozdravljenje lahko zajema, povzameta pa tudi različne predstave, definicije zdravja, zdravljenja in samozdravljenja. V sodobni zahodnu družbi je samozdravljenje kot metoda na področju farmacije in farmacevtske industrije ter na spletnih straneh lekarn opredeljeno drugače, kot zasledimo na spletnih straneh na primer bioenergetikov ali drugih načinov zdravljenja. Soroden izraz je tudi samoterapija, ki se uporablja večinoma v navezavi s psihološko (samo)pomočjo. 59 Seveda pa je lahko samozdravljenje uporabljeno tudi iz drugih razlogov, na primer nedostopnosti drugih načinov zdravljenja (uradne medicine v določenih družbah), kulturnih ali religioznih razlogov. Za samozdravljenje in samopomoč se običajno odločamo, ko se soočimo z zdravstvenimi težavami, ki so lahko medicinske narave, emocionalne oziroma psihološke narave, ki zahtevajo spremembo načina življenja in ko želimo svoje stanje ali bolezen čimbolje razumeti in obvladovati, kar nas lahko motivira k večji skrbi zase in odločitvam o dodatnih/drugih rešitvah (Chambers in drugi 2006). Na splošno je samozdravljenje povezano tudi z izogibanjem čakanja na zdravstveno obravnavo in za pacienta nezadovoljive obravnave zdravstvenih služb, dokler je to mogoče. Samozdravljenja se lahko lotimo sami, lahko pa po navodilu ali priporočilu zdravstvenega osebja, določenega terapevta, družinskih članov, prijateljev. Marsikatera 'samozdravilska' praksa ohranjanja in izboljšanja zdravja je zelo razširjena, vsakdanja, sprejeta in uveljavljena (kupovanje in uporaba različnih zdravil in pripravkov brez recepta, prehranskih dodatkov, zelišč, posebnih živil). Na drugi strani pa obstajajo stari, družinski recepti samozdravljenja. Tradicionalna, ljudska 59 V angleščini najdemo izraze»self-care«,»self-medication«,»self-healing«,»self-therapy«. 80

82 medicina 60, zdravila naših babic in podobne tehnike, ki se jih naučimo v družini in jih prenašamo naprej, so prav tako uporabljene kot običajen del življenja, zdravljenja in dodatne pomoči ob uradnem zdravljenju. Ozaveščanje tudi o tej vrsti medicine in samozdravljenju ter interes zanjo je v zadnjih desetletjih v porastu, saj na to temo obstaja mnogo literature, čeprav se mnogo receptov še vedno prenaša z ustnim izročilom (Svetovna zdravstvena organizacija 2000 in 2008). Gotovo lahko vsak v svoji ali družinski knjižnici najde kakšno knjigo na temo zelišč ali domačih zdravil, zdravstveni delavci pa se s tem gotovo srečujejo že ves čas (če jim pacienti zaupajo oziroma sami poznajo tovrstne praske). Posamezni strokovnjaki, na primer v zdravstveni negi, so želeli svojim strankam ponuditi nekaj več in pri tem uporabljajo tudi tradicionalne metode (Cibic 2002). Tudi pacienti sami uporabljajo tradicionalne, komplementarne ali alternativne terapije v smislu samozdravljenja, pogosto pri dolgotrajnih, kroničnih obolenjih (Chambers in drugi 2006). Na področju KAM in holističnega zdravljenja je samozdravljenje prevladujoča paradigma in metoda. Na splošno, v smislu sprejemanja lastnih odločitev in skrbi za zdravje, še posebej in predvsem pa v smislu aktiviranja sebe in energij v sebi (terapevt jih pomaga aktivirati), ima posameznik aktivno vlogo pri zdravljenju, kot smo že opisali v predhodnih poglavjih. Na ta način se lahko posameznik loti marsikatere prakse ali terapije, vseh že prej omenjenih ali bolj očitno 'medicinskih', pa tudi bolj umsko-telesnih, na primer meditacije, joge, terapije z umetnostjo ipd Pomenskost zdravljenja: komuniciranje, klovni zdravniki in osebne zgodbe Vedno večja pripravljenost zahodnih družb, da se obračajo k alternativni, komplementarni medicini oziroma zdravilstvu je tudi reakcija na odpoved uradne medicine v vlogi komunikatorja z njenimi uporabniki. Z razočaranjem ob komunikaciji se veča občutek strahu in odtujenosti, s tem pa se povečuje pripravljenost za samozdravljenje, iskanje pomoči drugje, v KAM. 60 Tradicionalna medicina je starodavna medicinska praksa, ki je v človeških družbah obstajala pred uporabo moderne znanosti za zdravje. Lahko jo definiramo kot znanje, spretnosti in prakso holistične skrbi za zdravje, ki je prepoznana in sprejeta zaradi svoje vloge pri ohranjanju zdravja in zdravljenja bolezni. Osnovana je na prvotnih, izvornih teorijah, prepričanjih in izkušnjah, ki se prenašajo iz generacije v generacijo (Svetovna zdravstvena organizacija 2000). 81

83 Komunikacija, stik in pogovor med bolnikom in zdravnikom je pomemben del procesa zdravljenja. Zdravnik mora bolniku dati občutek zaupanja, ga poslušati, znati pomiriti in izraziti pristno skrb zanj. Spoznati bi moral tudi kulturno, družinsko, socialno situacijo posameznika, njegove osebnostne značilnosti itd., kolikor je to mogoče. Poleg zdravil in posegov je pomemben tudi dober odnos, poznavanje bolnika in zaupanje. Danes to v vsakdanjih srečanjih zdravnikov in pacientov ni mogoče, s čimer niso zadovoljni tudi zdravniki sami. Zdravljenje je povezano s komuniciranjem, komuniciranje pa je bilo vedno povezano z različnimi učinki zdravilnih metod. Primer tega je tradicionalna ljudska, etnomedicina, v kateri je komunikativno dejanje sprave bolnika s samim seboj in okolico centralnega pomena. Posameznik je namreč del narave, univerzuma, bolezen pa znak porušenja ravnovesja, konflikta v medosebnih odnosih in/ali z naravo, zlasti z duhovnim aspektom (predniki, božanstva, duhovi itd.). Tradicionalno zdravilstvo tako temelji na simbolni harmonizaciji z naravnim in kulturnim svetom. Rituali za zdravljenje so oblike komuniciranja med bolnikom in zdravilcem in hkrati z univerzumom. Zdravilec v bolniku vzbuja in krepi zaupanje, da bo bolnik dosegel spravo med svojim mikrokozmosom in predpostavljenim makrokozmosom. Pri tem ni pomembna le lastna moč zdravilca, pač pa tudi sklicevanje na prepričanja in moč celotne skupnosti, mite, religijo, 'posvečene besede', ki jim skupnost zaupa.. Pogovor je del zdravljenja, ki kot komuniciranje temelji na vzajemnosti, obojestranskem sodelovanju in pomirjanju. Pomirjujoče besede nekoga, ki mu zaupamo, so mnogokrat lahko bolj učinkovite kot kakšno drugo 'zdravilo'. Dobro komuniciranje presega razlike med zdravnikom in terapevtom, vzpostavlja pa zaupanje, spoštovanje in sodelovanje.»s takim razširjenim konceptom zdravljenja kot medsebojnega delovanja presegamo dualizem med zdravnikom in bolnikom. Tako predpostavljamo, da je zdravljenje in bolezen tudi zdravnikov problem, ne samo bolnikov, da tudi njega spravlja v stisko in seveda da je rešitev problema, ozdravljenje, osrečujoč občutek ne samo za bolnika, ampak tudi za zdravnika in da je to osnova kvalitetnih komunikacijskih odnosov med njima«(ule 2003, 113). Zdravnik v odnosu s pacienti profesionalno ni odgovoren le za ugotavljanje bolezni in zdravljenje, ampak tudi za odnose, saj je on tisti, ki ima na svoji strani znanje, izkušnje, določen status oziroma ugled in stroko, organizacijo. Bistvo ljudske trditve, 82

84 da je polovica zdravljenja odvisna od zdravil oziroma posegov, druga polovica pa od zaupanja in dobrega odnosa med zdravnikom in pacientom, je ravno ta celostna vloga zdravnika kot zdravilca, strokovnjaka za ugotavljanje vzroka bolezni in komunikatorja hkrati. Tako je zdravljenje tudi bolj učinkovito (Ule 2003, ). Vsekakor pa je dojemanje odnosa odvisno tudi od pacienta, kako ga ta doživlja, kako je naravnan. Čeprav je v sodobni družbi večina ljudi dobro informiranih, poučenih, opolnomočenih pacientov, pa marsikdo še vedno tudi slepo verjame ali zdravnikom ali terapevtom KAM, si ne upa poiskati ali meni, da ne potrebuje drugega mnenja, drugačne obravnave oziroma se sprijazni z določeno situacijo, v kateri ni bil obravnavan primerno. Zdravnik terapevt mora tako dati svojemu pacientu občutek, da sta si pri komuniciranju enakovredna. Če oba zaupata drug drugemu in sistemu zdravljenja, potem se okrepi terapevtski učinek oziroma terapevtska iluzija. To naj bi zdravnik dosegel z več spraševanja ali dajanjem vtisa, da lahko reši določen zdravstveni problem. Vzbujanje terapevtske iluzije je torej del vloge zdravnika kot zdravilca. S tega vidika je tako možno, predvsem s stališča bolnika, primerjati psihosocialni vlogi zdravnika in zdravilca, šamana. Nezadovoljstvo z zdravnikom uradne medicine v vlogi takega zdravilca, ki mu sicer pripada, je eden od razlogov iskanja pomoči drugje. Glavna pri odločitvi za določen način zdravljenja so pričakovanja o zdravnikovi ali zdravilčevi moči, zmožnosti, spretnosti za ublažitev ali odpravo zdravstvenih težav. Pri alternativnih zdravilcih cenijo bolj oseben odnos do bolnikov. Pri uradni, znanstveni medicini pomoč poiščejo največkrat zaradi specifičnih bolezni, ki potrebujejo strokovno medicinsko obravnavo. Za nespecifične težave, povezane tudi z osebnimi problemi, pa se pogosto obrnejo k alternativnemu zdravilstvu (Ule 2003, ). Potrditev posamezniku, ki se sooča z boleznijo ali obolenjem, da je njegovo stanje širšega pomena kot le zožitev na telo in fizične simptome, je zelo pomembna. Kot smo že opisali, je na primer v angleškem jeziku ta razlika označena že z izrazi za bolezen ter vključuje tudi posameznikovo percepcijo, izkušnje določenega stanja. Slednje je tudi domena (celostnega) zdravljenja ter ena od razlag za odnos med sodobno zahodno medicino ter tradicionalnimi medicinami, in hkrati za razmah 83

85 KAM. Skupna točka KAM in tradicionalne medicine je obravnava celokupne situacije posameznikove bolezni, pa tudi poudarek na pomenskosti, pomenu tega stanja. V tradicionalnih sistemih zdravljenja je bolezen interpretirana v kontekstu določenih prepričanj, simbolov, je človeška izkušnja in ne le biofizično dejstvo. V sodobni zahodni medicini zdravje, bolezen in smrt nekako nimajo pravega pomena izven svoje biološke realnosti, ki je določena z empiričnimi, racionalnimi sredstvi uradne medicine. Druge pomene lahko podeljujejo ločene institucije, zasebna sfera kot prostovoljne, subjektivne interpretacije, dokler se te ne vmešavajo v medicinsko sfero zdravljenja in obravnave bolezni (McGuire 1985, ). Alternativni pristopi k zdravljenju ponujajo splošne interpretativne kontekste za podeljevanje pomena, osmislitev obolenja. Ti konteksti so lahko pogosto tudi religiozne ali duhovne narave. Na ta način te terapije poskušajo ponovno vzpostaviti tesno povezavo med religijo, duhovnostjo in zdravljenjem, ki jo je znanstvena zahodna medicina opustila in zavrnila (Hanegraaff 1996, 44). Zanimiv primer samozdravljenja, KAM in hkrati integracije različnih metod sta dve praksi, ki pri nas potekata hkrati na obeh področjih, znotraj in zunaj uradne medicine, ju povezujeta. Prva je pomen, vpliv vzornikov oziroma osebnih zgodb pri zdravljenju, ter Rdeči noski. V obeh primerih je izredno pomembna vloga komuniciranja v terapevtskem odnosu, hkrati s tem pa podeljevanje pomena osmislitev trenutne situacije posameznika, njegove bolezni, širšega konteksta. Skozi izkušnjo bolezni in zdravljenja mnogi posamezniki doživijo spremembo v svojem življenju, počutju, naravnanosti, takšno ali drugačno transformativno izkušnjo. Na podlagi osebne izkušnje bolezni in slabega počutja, ki nekoga napelje tudi k iskanju drugačnih rešitev in izboljšanja zdravja, pa se nato nekateri tudi sami izobrazijo in začnejo prakticirati nekatere metode (na primer akupunktura, homeopatija, refleksna in druge masaže, pozitivno mišljenje, posebej zdravo prehranjevanje, bioenergija, reiki itd.). Takšna, največkrat subjektivna situacija, izkušnja ali dogodek, je velikokrat sprožilec za večjo osebno spremembo. Če gre pri 84

86 tem za zdravje oziroma bolezen, pa je ta lahko še toliko bolj relevantna. Nekdanji bolnik tako lahko postane tudi svetovalec, terapevt ali zgled drugim. 61 V osebnih zgodbah bolnikov v zvezi z (samo)zdravljenjem, predvsem kjer kombinirajo raznovrstne metode, jim njihove izbire in drugačen pogled na bolezen oziroma zdravje, ki ga dobijo, pomeni tudi odkritje ali odkrivanje potencialov, ki jih imajo v sebi, 'prave identitete' in obogatitev življenjskih izkušenj, včasih celo duhovnih (Thompson 2003). Intenzivne osebne izkušnje (lastne ali družinske) vplivajo na njihove občutke in odnos do zdravljenja, ki se lahko zelo spremeni, skupaj z ostalimi vsakdanjimi navadami (Goldstein in drugi 1987; Schneirov in Geczik 1996). Zdravljenje, še posebej z metodami, ki bolnika obravnavajo celostno, presega fiziološko zdravje in je povezano s subjektivno ocenjenim občutkom zdravosti, dobrega počutja, bivanja. Vse bolj so pomembne osebne izkušnje in percepcije pacientov (Sointu 2006). To pa je značilnost tako sodobne duhovnosti kot celostne skrbi za zdravje ter opolnomočenega in odgovornega posameznika. Omenjena osebna izkušnja bolezni, osebna sprememba, transformacija, je pogost način, pot prehoda od pacienta do vloge zdravilca, npr. šamana, tudi psihoanalitika; (Lévi-Strauss 1963: 180; glej tudi Priloga M). Pri zdravnikih uradne medicine take poti ni, v izhodišču je potrebna dolgoletna, formalna izobrazba. Če nadalje primerjamo zdravnika uradne medicine in tradicionalnega zdravilca (na primer šamana), vidimo, da so prvi in najpogostejši obiski pacientov pri obeh večinoma zaradi nespecifičnih fizičnih težav (pogosto se ljudje najprej zatečejo k uradni medicini, po neuspehu pa h KAM); tako zdravnik kot zdravilec morata, vsak na svoj način, dobiti vpogled v telesa pacientov, uvideti, kaj se v njih dogaja, pacient pa mora na zdravljenje pristati in ga sprejeti. Pri tem pa obstaja tudi več razlik, na primer v lokaciji, prostoru, kjer poteka zdravljenje (lahko domače okolje ali skupni prostori nasproti ordinacijam in bolnišnicam), v odnosu med zdravnikom oziroma zdravilcem 61 Na področju duhovnega, psihološkega samozdravljenja so priročniki osebne zgodbe osnovno orodje. Elizabeth Gilbert je avtorica knjige oziroma priročnika»eat, Pray, Love. One Woman's Search for Everything across Italy, India, and Indonesia«. Gre za opis njenega enoletnega potovanja, ki se ga je lotila po težki ločitvi. Knjiga je postala bestseller, po kateri je nastal tudi film. O njej pravi:»ta knjiga je zame lestev iz besed, ki mi je pomagala iz obupa. Jaz je ne rabim več, je le še knjiga na polici. Da pa pomaga drugim, je odlično in zame res ganljivo«(gilbert 2010). Iz osebne izkušnje in rešitve je tako nastal zgled, po katerem se ravnajo tudi drugi, o čemer gotovo priča branost, oddaje na televizijah ter praktična, uporabniška vprašanja bralcev na spletu. Podobno je z osebnimi zgodbami bolj uradnomedicinske narave, na primer bolnikov z rakom, kronično utrujenostjo, diabetesom, ki lahko delujejo v mnogih društvih, zvezah bolnikov (na primer Europa Donna), pa tudi tistih, ki so se po svoji izkušnji bolezni lotili metod KAM ter z njimi zdravijo druge (glej Priloga M). 85

87 in pacientom (dramaturški potek interakcije in pomembna vloga lika zdravnika nasproti večji relevantnosti procesa zdravljenja in vpletenosti pacienta vanj), v prepričanjih o obeh vrstah terapevtov (terapevti KAM, zdravilci po eni strani idealizirani in romantizirani, po drugi, z vidika biomedicine, videni kot prevaranti in šarlatani, ki ogrožajo delo zdravnikov), v prepričanjih o izvoru bolezni in diagnozah ter metodah zdravljenja (kompleksne diagnoze in omejen nabor metod zdravljenja v uradni medicini nasproti zdravljenju z relativno preprostimi diagnozami in kompleksnim naborom različnih metod in tehnik zdravljenja), v pričakovanjih pacientov (od zdravnika pričakujejo izpraševanje in postavitev diagnoze, za zdravilca pa zaradi osebne izkušnje bolezni predpostavljajo znanje in razumevanje oziroma pravilno ugotovitev težav) ipd. Najbolj bistvena razlika pa je ta, da zdravilec pomaga pacientu razrešiti nasprotja v njegovem trenutnem stanju in življenju, ki jih zdravnik ne more zaradi biomedicinskega pogleda, ki se osredotoča le na fizične bolečine, fizično reakcijo težave, medtem ko ta za pacienta predstavlja širšo izkušnjo, ki presega časovno in prostorsko komponento ter lokalizacijo v določenem delu telesa. Uradna medicina ne išče razloga in razlage bolezni v kontekstu pacientovega neugodja ali trpljenja. Terapevti KAM tako pacientom pomagajo urediti tudi druge aspekte, na primer težave v odnosih z zakonci in družinskimi člani, ki pomembno vplivajo na določene nespecifične težave in bolečine. Kljub temu, da mora tudi pri uradnem zdravljenju pacient pogosto spremeniti navade, kot so prehranjevanje, gibanje in čim manj stresa, ne poskuša preoblikovati življenjskih okoliščin, kar se pri komplementarnem, alternativnem zdravljenju lahko zgodi. Pri postavljanju diagnoze v uradni medicini je pacient vir informacij in zdravnik se mora o njegovem telesnem stanju čimbolj poučiti. Pri tem pride do poskusa spremembe pogleda pacienta na lastno telo (zreducirano na fizično in medicinske izraze), medtem ko zdravilec spremeni oziroma pomaga spremeniti posameznikovo izkušnjo lastnega telesa in bolezni (izkušnja telesa je na primer skozi globoko sprostitev, trans, zgodbo ipd. lahko drugačna, poduhovljena, postavljena v za bolnika smiseln kontekst). Že sam proces transformacije oziroma transformativne izkušnje spremeni pacientovo življenje in medtem tudi njegovo zdravstveno stanje. Pomembni so tudi določeni vidiki odnosa med zdravnikom oziroma zdravilcem in pacientom, ki pripomorejo k zdravljenju (na primer razlaga, strinjanje z diagnozo, direkten stik z zdravnikom). V uradni medicini je to še toliko bolj pomembno zaradi zgoraj omenjenih omejitev izkušnje bolezni; zdravljenje ni odvisno le od metode, pač pa tudi od interakcije same, njenega trajanja 86

88 in figure zdravnika, ki je pomemben del metode uradne medicine. Zdravilec kot osebnost ni toliko poudarjen, vse je odvisno od metode zdravljenja; odnos zdravilec pacient in osebnost zdravilca je sekundarnega pomena, bolj je pomembna vpetost pacienta v način zdravljenja in pomoč pri odpravljanju konfliktov, torej njegova aktivna vloga. Pacient je tu v zdravljenje aktivno vključen, v uradni medicini pa vso odgovornost nosi zdravnik (Finkler 1994; Van Blerkom 1995; Heelas 2008). Podobno je ugotovil Claude Levi-Strauss, ko je šamana primerjal s psihoanalitikom oziroma zdravilcem. Psihoanalitik posluša, šaman pa govori oziroma pripoveduje (in tudi podoživlja). Šamanovo delo in pripovedovanje ustvarja izkustvo, ki povezuje fizični in psihološki (duhovni) svet, osmisli bolezen, izkušnjo bolezni in ji podeli jezik, ki ga pacient razume in s katerim jo lahko izrazi ter tako razreši konflikte. Cilj obeh načinov zdravljenja je» vzbujanje izkušnje, in oba uspeta z ustvarjanjem mita, ki ga mora pacient doživeti ali podoživeti«(lévi-strauss 1963, 199). Tako je mogoče zopet vzpostaviti red, ravnovesje in proces zdravljenja. V današnji družbi in uradni medicini pa manjkajo ravno ti 'mitološki momenti' in viri, prepričanje v njihovo učinkovitost pri zdravljenju (to obstaja le še v posamezniku, a je lahko marsikdaj zamajano, negotovo). Zdravilo namreč izhaja ravno od tu in situacijo, ki je prvotno obstajala na emocionalni ravni, naredi za eksplicitno ter bolečine, ki jih telo ni toleriralo, za sprejemljive na umski ravni. V tem smislu je šamansko zdravljenje na meji med sodobno fizično medicino in psihološkimi terapijami kot je psihoanaliza (Lévi-Strauss 1963). Primer integracije komplementarnega, tradicionalnega zdravilstva in šamanstva z uradno medicino, ki je v slednji sprejet, čeprav ni viden kot tak, so tako imenovani klovni zdravniki (Van Blerkom 1995), pri nas poimenovani Rdeči noski. Klovni zdravniki so profesionalni umetniki, ki na podlagi znanstvenih dognanj uporabljajo edinstveno metodo, s katero lahko ljudem, ki jih je prizadela huda bolezen ali poškodba, prinašajo zaupanje in življenjski pogum. V pretežno žalostni in včasih celo tragični realnosti bolezni in trpljenja stoji klovn; za razliko od vseh drugih vpletenih ljudi bolnemu stoji ob strani kot imaginarna figura, ki najde dostop do čustvenega sveta otrok in starostnikov in lahko daje razumevanje in tolažbo. Klovn zaznava vse podrobnosti zunanjega sveta, vendar jih vidi v drugačni, neobičajni povezavi in iz tega zgradi lastni svet distanciranega veselja. To mu 87

89 omogoča, da hkrati stoji na strani pacienta in na strani terapevtskega osebja ter tako odločilno prispeva k izboljšanju celotne klime in poteka zdravljenja v bolnišnici. Posvetijo se vsakemu pacientu posebej primerno njegovemu individualnemu zdravstvenemu stanju. Cilj klovnov zdravnikov ni samo kratkoročno olajšati pacientov vsakdanjik in za trenutek odvrniti njegove misli od bolezni, temveč poskušati vplivati na pacientovo razmišljanje in s tem na njegovo usodo (Rdeči noski 2011). V zgornjem opisu je vidna prej opisana povezovalna, uravnoteževalna vloga zdravilca šamana in hkrati pomanjkljivost uradne medicine, ki jo klovni zdravniki poskušajo zapolniti in jo tudi uspešno zapolnjujejo. Klovni zdravniki tudi ne prihajajo iz sveta uradne medicine in niso 'omejeni' z njenim pogledom. Podobnosti med klovni zdravniki in šamani niso le površinske (kostumi, glasba, gibi in triki, lutke in nevidni pomočniki, govor iz trebuha ipd.), temveč predvsem v pomenih in funkcijah njihovih predstav in zgodb ritualov, ki pomagajo k spremembi v načinu mišljenja pacienta in uspešnejšemu zdravljenju. Pri tem tako klovni kot šamani prestopajo običajne družbene, kulturne norme in pravila, delujejo v različnih svetovih ter preoblikujejo in manipulirajo s simboli. Klovni zdravniki delujejo v bolnišnicah, kjer s svojimi pristopi prestopajo meje in presegajo običajna družbena pravila in pravila uradne medicine ter pomagajo pacientu pri soočanju z boleznijo tudi tako, da preoblikujejo in manipulirajo z medicinskimi simboli ter pomenom izkušnje bolezni. S svojim pristopom pacientom vrnejo moč, zaupanje vase, kar je pomemben del zdravljenja.»klovn, tako kot šaman, se obrača k aspektu zdravljenja, ki v moderni zahodni medicini ni tako dobro razvit; to je obravnava celotne osebe, socialnega okolja in duševnih temeljev obolenja. Klovni pomagajo pacientu in družini priskrbeti pomen izkušnje obolenja in razrešiti osebne in socialne probleme, ki iz njega izhajajo. To v zameno poveča zadovoljstvo pacienta, pripravljenost sodelovanja in morda izid«(van Blerkom 1995). O dobri sprejetosti in pozitivnih učinkih, ki jih dosegajo Rdeči noski, velikokrat poročajo tudi različni mediji.»za smeh v bolnišnicah«(dnevnik, ),»Humor in igra za preganjanje strahu«(dominc 2011) in»pridejo zato, da polepšajo dan«(đokić 2011) so le nekateri izmed naslovov prispevkov o klovnih zdravnikih pri nas. 88

90 'Prva' klovnesa pri nas in klovnesa zdravnica, Eva Škofič Maurer, o njihovem poslanstvu pravi:»seveda žongliramo, čaramo, plešemo in pojemo, bistvo našega dela pa je energija 'nevemokaj', ki ostane za nami /.../ Prepričana sem, da bi, če bi za nami kdo prišel v bolniško sobo, začutil, da je v zraku nekaj gostega, nekakšna tančica, topel občutek, h kateremu se lahko bolni otroci in njihovi starši vračajo v preostalih dneh, ki jih morajo preživeti v bolnišnici«(đokić 2011). S tem, da jih bolniki povabijo ali ne povabijo v svojo sobo, jim podelijo tudi občutek moči in sposobnost odločanja, ki ga v bolnišnici posameznik načeloma nima (ibid.).»mešani medicinski sistem«, bogat z različnimi alternativnimi področji zdravljenja in z vključevanjem (neo)šamanizma, ki utelesi nevsakdanjo realnost ali izkušnjo in jo preoblikuje v razumljivo in sprejemljivo, je opažen tudi na Madžarskem v času posttotalitarne tranzicije (Lázár 2006). Dokaz za relevantnost podeljevanja pomena ob izkušnji določenega težkega obolenja, so številna društva bolnikov, ki so nastala ravno zaradi pomoči, vzpodbude in ozaveščanja, ki presega strogo medicinske, zdravstvene ukrepe 62. Bistveno sporočilo teh skupin, društev je, da bolezen/obolenje ne sme obvladovati posameznika, pač pa posameznik njo. Eno najbolj znanih slovenskih združenj je gotovo Europa Donna, za boj proti raku dojk. Vodja in predstavnica Mojca Senčar, sicer zdravnica, ki je tudi sama zbolela in ozdravela, z delovanjem in osebnim stikom s pacientkami, ki se obrnejo nanjo, pomaga skozi proces, od soočenja z diagnozo, do operacije, kemoterapije, kjer se medicinska obravnava sicer zaključi, ženska kot posameznica pa je soočena še z vrsto vsakdanjih, praktičnih vprašanj, kot tudi vprašanj o svoji samozavesti, podobi, identiteti, življenju nasploh. Bolezen se namreč lahko ponovi, pogosto brez posebnih zunanjih znakov, bolečin. Namen Europe Donne je bolj ali manj prekiniti»šepetanje o bolezni«, ki za marsikoga, kljub uspešnemu delovanju in ozaveščanju ter veliki razširjenosti te bolezni še vedno predstavlja stigmo v njegovem lastnem okolju, svetu. Še bolj kot za zunanji svet, ki je dandanes že precej osveščen, predstavlja stigmo, težko situacijo za notranji, posameznikov svet. 62 Društvo, odprta skupina je tudi Pomoč z umetnostjo za lažje spoprijemanje z boleznijo. Na pedagoški fakulteti je v šolskem letu 2008/2009 zadnjič potekal tudi vpis v specialistični študij za izvajanje te dejavnosti. 89

91 Korak k razkrivanju in razumevanju tega je tudi raziskava o družbenih in kulturnih vplivih na bolnike in bolnice z rakom dojk pri nas, ki je nastala večinoma na osnovi vprašalnikov in opisov doživljanja obolenja šestinšestdesetih bolnic (Ramšak 2007). Stres in čustva, kot so strah, krivda, sram, ki jih doživljajo bolnice (za rakom dojk večinoma zbolijo ženske), so pogosto družbeno in kulturno pogojena in vplivajo na okrevanje. Družbeni in kulturni dejavniki, ki vplivajo na dojemanje, doživljanje in okrevanje, so: miti in prepričanja (izhajajo iz strahu pred rakom dojk), čustev in obnašanj (spremljajo bolezen), kulturne norme in družbena ureditev, kvaliteta življenja bolnikov, družbena organizacija kliničnega delovanja, komplementarne in alternativne terapije (ljudje jih dodajajo klasičnemu bolnišničnemu zdravljenju raka), splošna zdravstvena kultura in praksa zdravstvene nege, komercializacija zdravja in medicine v zvezi z rakom dojk, iskanje smisla življenja (v naši družbi je tabu, še vedno se izogiba bistvenim vprašanjem o življenju in smrti) (Ramšak 2007, 9). Kot pravi tudi avtorica sama, brez poznavanja širšega konteksta in doživljanja bolezni obstaja vrzel v znanju zdravstvenih strokovnjakov, kar pa je z vsakim novim primerom zamujena priložnost, zaradi naraščajočega števila odkritih primerov ter še vedno prisotne stigme. Predvsem v zvezi s (ponovnim) vzpostavljanjem, razvijanjem pozitivne samopodobe, iskanjem novih zanimanj, učenjem novih spretnosti, so bolnice navajale različne terapije KAM, dobro so poučene tudi o zdravem načinu življenja, manj pa so se znašle pri skrbi za svoje duševno zdravje (na voljo je več informacij o fizičnem aspektu kot duševnem, duhovnem), razen nekaterih, ki so obiskovale skupine za samopomoč (ibid., 68 71). V zvezi z duhovnostjo so ženske začele bolezen dojemati tudi kot dobro priložnost za ponovni premislek o prioritetah v življenju ter da:... presežejo zastarelo in medijsko vsiljeno razmišljanje, ki ženstvenost enači zgolj z zunanjo podobo. Bolezenska stiska je hkrati priložnost za večje zavedanje vrednosti življenja, je priložnost za obogatitev življenja z novimi vrednotami. Ženstvenosti se ne da odstraniti z operacijo, ženstvenost ni samo v prsih, laseh, bokih, obraznih potezah ali drugih telesnih atributih, pač pa pomeni celoto samoizražanja v čustvovanju, govorjenju in obnašanju (Ramšak 2007, 71). 90

92 V zvezi z izbiro KAM so te metode bolnice uporabljale kot dopolnilo uradni medicini (kot samozdravljenje ali s pomočjo terapevta, skupin), poleg nje so se opirale na zdravo prehrano, prehranske dodatke, zdravilna zelišča, homeopatske preparate, bioenergijo, magnetni nakit, različne oblike duhovnosti, jogo, več gibanja (ibid., 72). Odnos lečečega zdravnika do KAM ali drugega mnenja v okvirih uradne medicine je bil negativen. Razlogi za uporabo drugih metod zdravljenja različnih bolnic so bili: razočaranje nad slabim odnosom zdravstvenega osebja, bližina pristopov KAM njihovemu razmišljanju in osebna odgovornost za zdravje, iskanje česarkoli v strahu za življenje, kar bi lahko pomagalo pri zdravljenju. Mnoge takšnega zdravljenja niso izbrale zaradi pomanjkanja informacij. V nekaterih primerih so ga vzpodbudile visoke cene ter zelo negativen odnos in skepsa zdravstvenega osebja, zaradi česar so nekatere ravnale po lastni presoji in na lastno pest (rezultat so bile včasih tudi slabe izkušnje in razočaranje).»želijo si boljše komunikacije, več razumevanja ter empatije, večji pregled nad zdravljenjem, manj stranskih učinkov, pomoč pri lajšanju fizičnih, čustvenih in eksistencialnih problemov, ki bi jim izboljšala kvaliteto življenja. Če tega ne najdejo dovolj pri svojih lečečih zdravnikih, upajo, da bodo to našli pri alternativnih zdravilcih«(ibid., 76). 63 Zdravilni vpliv zgodb je poznan iz zgodovine, mnogih kulturnih in duhovnih tradicij, so tudi del prakse šamana in v sodobnem kontekstu tudi del sodobne, individualizirane duhovnosti ter skrbi za zdravje. Poslušanje zgodb občinstvo velikokrat premakne v stanje zamaknjenosti, drugačen svet. Po besedah terapevtov pripovedovanje zgodb vsebuje pogoje za spremenjena stanja zavesti, skoraj trans, preko katerega je možno tudi zdravljenje (Sunwolf 2004), kot smo opisali pri načinu zdravljenja šamanov. Pripovedovalci zgodb že od nekdaj prepoznavajo moč pripovedi, ki premakne poslušalca od trenutne bolečine do srečnega konca. Močne 63 Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije je leta 2007 izdalo knjižico priporočil za bolnike z naslovom Pljučni rak in zdravilstvo. V njej so zapisane osnovne definicije uradne medicine in KAM, kako poteka zdravljenje raka, kako biti informiran pacient in zdravilca povprašati po učinkovitosti, varnosti, stranskih učinkih zdravljenja, sovplivih z uradnim zdravljenjem, o njegovi izobrazbi in licencah ter uporabi zdrave pameti pri odločitvah za KAM. Hkrati pa izpostavljajo, da so dobri zdravilci v pomoč in da zato bolniki naj ne odklanjajo iskanja pomoči še zunaj uradne medicine. Poleg blaženja bolezenskih znakov namreč lahko povečajo bolnikovo vlogo pri zdravljenju in izboljšajo počutje, dajo občutek varnosti in izboljšajo kakovost življenja. Omenjena so tudi dopolnilna zdravljenja pri raku, ki lahko pomagajo in so koristna ter tista, ki so škodljiva. Opozarjajo tudi, v katerih primerih naj se določenega zdravilca izognejo. Za konec poudarjajo, naj se lotijo pomoči s KAM, a naj o tem povedo lečečemu zdravniku. Če niso zadovoljni s slednjim, pa naj ga zamenjajo (Sok 2007). 91

93 pripovedi vzbudijo intenzivne predstave, vpogled za poslušalce, ki so bolni (ta vpogled je za zdravstveno osebje lahko neviden).»travmatska izkušnja, obolenje in žalost ustvarijo zastrašujoč gozd bolečine, z neznanimi potmi, v tem kontekstu poslušanje zgodb sugerira nešteto poti ven iz temnih gozdov«(ibid., 3). Pripovedovanje in pisanje zgodb o lastnem doživljanju bolezni, t.i. patografij 64, kot odziv na bolezen, imata potrjen terapevtski vpliv, njuna uporaba pa je ena od strategij opolnomočenja, ki pripomore tudi k boljšemu počutju obolelih. Bolezen, zdravljenje in/ali smrt izzivajo prizadete, da osmislijo in ustvarijo sprejemljivo pripoved o tem, kar se zdi nerazložljivo. V tem kontekstu je pripovedovanje zgodb oblika komunikacije, ki pomaga ljudem, da se uspešno soočijo z boleznijo in jo predelajo ter s tem ustvarijo»paradoksno možnost biti uspešno oboleli«(sunwolf 2005, 2). Pomembno je tudi poslušanje, branje zgodb drugih, saj»... prizadete odmakne od lastnega strahu in bolečine, ob zgodbah drugih ugledajo prihodnost, doživljajo močno empatijo, z zgodbami spoznajo, kako je možno preživeti raka dojk«(ramšak 2007, 10). Obstajajo različni tipi patografij: didaktične (izražena je želja pomagati drugim, mešajo se praktični nasveti in osebna poročila o doživljanju bolezni, ki omogočijo zavedanje o terapevtskih alternativah, tako znotraj kot zunaj uradne medicine), jezne (poudarjajo pomanjkljivosti zdravstvene obravnave in nege, pomanjkanje empatije, opozarjajo na probleme v medicinski praksi), alternativne (kritične do zdravstvenega sistema, a brez obtoževanja, poskušajo najti druge načine zdravljenja, v njih so informacije o kombinaciji konvencionalnega z eno ali več metodami KAM, pogosto brez vednosti zdravnika), ekopatografije (povezujejo osebne izkušnje bolnikov s širšimi okoljskimi, družbenimi, političnimi problemi). Zgodbe so za nekatere bolnike dragocene, ker jim omogočajo predelavo njihove izkušnje na način, ki zdravi, za druge so dragocene kot motivacija in vzor, za zdravnike in medicino pa zato, ker odkrivajo vidike, ki jih sama ne obravnava oziroma se jih ne zaveda. Zgodbe in njihova analiza so tako koristne tudi za širšo družbo (Ramšak 2007, 7 12). 64 Izraz patografija je v tem kontekstu vpeljala medicinska antropologinja Anne Hunsaker Hawkins (1999). Gre za vrsto (avto)biografije, ki osvetljuje izkušnjo bolezni, njene podrobnosti, simptome itd. pri določeni osebi. Lahko je napisana v tretji ali prvi osebi (avtopatografija). S tem področjem se ponekod že ukvarja t.i. narativna medicina. 92

94 4 RAZISKAVA: ŠTUDIJA SLOVENSKIH RAZMER NA PODROČJU KOMPLEMENTARNE IN ALTERNATIVNE MEDICINE V zadnjih letih je tako kot v drugih državah tudi pri nas področje različnih, drugačnih pristopov k zdravljenju ena od bolj aktualnih tem na področju vsakdanjega življenja; zdravja, osebnega razvoja in duhovnosti posameznika, pa tudi širše, predvsem v povezavi z zdravstvom. Še posebej v zadnjih nekaj letih je, zaradi vse večje razširjenosti, dostopnosti ter koriščenja različnih metod, pristopov, terapij, aktualno področje pravno-formalne ureditve področja KAM oziroma zdravilstva. V letu 2011 je tu še posebej aktualno postalo vprašanje homeopatskega zdravljenja. 4.1 PRAVNO-FORMALNA UREDITEV PODROČJA KAM V SLOVENIJI Pravno-formalna ureditev področja KAM oziroma zdravilstva je bila v Sloveniji izvedena relativno pozno 65. Predlog Zakona o zdravilstvu (ZZdrav) je bil v državnem zboru prvič obravnavan 30. maja 2007, besedilo pa je bilo trinajsta različica, na kateri naj bi skupaj delali zdravilci, zdravniki in predstavniki ministrstva za zdravje. Zakon je bil sprejet 2. oktobra Ob tem so se pojavile številne debate in pomisleki. Takrat nova zakonodaja je namreč predvidela začasno izgubo zdravniške licence za zdravnike uradne medicine, če se bodo ukvarjali s katero od zdravilskih metod, z izjemo akupunkture. Kljub temu, da so imeli zdravstveni delavci kot izvajalci KAM zakonsko podlago za svoje delovanje že v Zakonu o zdravstveni dejavnosti iz leta 2004 (ZZDej-UPB1, 58. in 59. člen, 2004), razen v primeru akupunkture to ni zaživelo. Poleg omenjenega predloga Zakona o zdravilstvu je nepodelitev oziroma izgubo licence določil tudi novi Zakon o zdravniški službi (ZZdrS-E, 34. in 37. člen). Na slabosti zakona so opozarjali tako zdravilci kot tudi zdravniki uradne medicine, predvsem na to, zakaj zdravniki ne bi smeli pri svojem delu uporabljati katere od metod, če so zanjo usposobljeni. Še posebej glede na razširjenost, dostopnost in uporabo različnih metod zdravljenja s strani pacientov, ne le pri nas, pač pa 65 Pred prvim sprejetim zakonom naj bi med leti 2002 in 2004 ministrstvo za zdravje pripravilo predlog zakona o zdravju, v katerem naj bi akupunktura, homeopatija, kiropraktika in osteopatija postale del zdravstvene dejavnosti in bi jih lahko izvajali samo zdravniki (Gorišek 2011). 93

95 primerljivo tudi v drugih državah Evrope. 66 Zdravniki so morali že pred sprejetjem novega ZZDrS pri zdravniški zbornici podpisati, da se ne bodo ukvarjali z zdravilstvom, od tedaj naprej pa je to določeno tudi z zakonom. Izhodišče, da je potrebno uradno medicino in KAM ostro ločiti, je bilo močno kritizirano 67 in je v današnjem času gotovo neustrezno, tudi absurdno in v nasprotju z resolucijo Sveta Evrope ter drugimi mednarodnimi dokumenti, na primer strategijami in smernicami Svetovne zdravstvene organizacije, ki pozivajo, da se v državah EU komplementarna in uradna medicina približata, te usmeritve pa vpeljejo tudi v nacionalne zdravstvene sisteme 68. Zakon je tudi uporabil slabšalno poimenovanje 'zdravilstvo' namesto uveljavljenega KAM (tudi v evropski zakonodaji), ter ga uvrstil v gospodarsko in ne zdravstveno dejavnost (zdravilska dejavnost naj bi se opravljala le v obliki gospodarskih družb, kar je omejujoče). Sindikat zdravilcev Slovenije je izrazil skrb, da se bodo izvajalci umaknili v ilegalo. ZZdrav je tako v svojih določbah zelo konzervativen in poudarja razmak med uradno medicino in KAM, ne le znanstveno in strokovno, pač pa tudi z družbenega in ekonomskega vidika, kar v očeh pacientov že v izhodišču lahko pomeni, da je KAM nekaj drugega, 'nepravega', kar se tiče zdravja in zdravljenja, ter le potrošniška dejavnost. Primer je na primer preimenovanje tradicionalne kitajske medicine v tradicionalno kitajsko zdravilstvo. 66 Avstrija: uporablja poimenovanje»komplementarna«oziroma»dopolnilna medicina«, ki je del zdravstvene dejavnosti, izvajajo jo lahko samo zdravniki in se zanjo tudi izobražujejo na fakulteti in pri zdravniški zbornici. Zdravljenje se delno krije iz osnovnega ali dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Italija: osem metod/sistemov lahko izvajajo zdravniki in zobozdravniki, najbolj razširjena je homeopatija, zdravljenje pokriva dodatno zdravstveno zavarovanje (odvisno od ponudnika), ni posebnega zakona. Madžarska: KAM je del zdravstvene dejavnosti, izvajajo jo zdravniki in nezdravniki (potrebni dodatni izpiti, izvajajo manjši del metod), ki je definirana kot zdravstvena dejavnost, ki dopolnjuje, v določenih primerih nadomešča medicinske metode. Določene metode lahko izvajajo samo zdravniki, ne-zdravniki in zdravniki morajo sodelovati, za oboje veljajo smernice za zdravstvene delavce. Uvrstitev KAM v zdravstveno dejavnost je še v Nemčiji, Belgiji, Švici (člen o KAM je zapisan v ustavi), na Norveškem (Predlog ZZdrav-A 2011). 67 Da je to neustrezno, je izrazil tudi Državni svet v svojem mnenju k predlogu zakona ob prvi obravnavi (Mnenje k predlogu ZZdrav 2007). 68 O statusu nekonvencionalne medicine govori resolucija Evropskega parlamenta (A4-0075/97) OJ C 182/67 [1997], k raziskovanju na področju KAM poziva resolucija Sveta Evrope št (1999), deli direktiv o zdravilih in prehranskih dodatkih ter homeopatskih zdravilih (1992, 2001, 2002, 2004; Mnenje k predlogu ZZdrav 2007; EICCAM 2008), povezano pa delujejo tudi evropska strokovna združenja kot je The European Central Council of Homeopaths (ECCH) ter viri informacij, kot je European Information Centre for Complementary & Alternative Medicine (EICCAM). Svetovna zdravstvena organizacija poziva k raziskovanju in približevanju ter varni uporabi KAM v številnih publikacijah in dokumentih (2002, 2004, 2005, 2008 itd.). 94

96 Sicer ZZdrav definira zdravilstvo kot dejavnost, ki se izvaja z namenom izboljšanja zdravja in na način, ki zdravju ne škoduje (2. člen). Opredeljuje osnovne pojme (sistem, metode, zdravilec, uporabnik storitev) in vrste zdravilske dejavnosti (zdravilske sisteme in metode), evidentiranje in priznavanje sistemov in metod, kodeks poklicne etike in standarde zdravilske dejavnosti, oblike in pogoje opravljanja dejavnosti, obravnavo pacienta oziroma uporabnika (zdravilec se mora seznaniti z njegovim zdravstvenim stanjem in ga napotiti na medicinsko zdravljenje, če posumi na hujšo bolezen, ne sme ga odvračati od medicinskega zdravljenja), odgovornost zdravilca, pravice uporabnika storitev, nadzor, oglaševanje storitev itd. V 16. členu določa tudi, da lahko na prošnjo uporabnika osebni zdravnik uradne medicine poda svoje mnenje o primernosti uporabe KAM glede na diagnozo oziroma stanje bolezni ter da je to mnenje brezplačno. Po sprejetju ZZDrav so bili zdravilci s strani ministrstva za zdravje pozvani, da opišejo svoje metode, na osnovi teh opisov pa je nastal že omenjeni Pravilnik o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se uvajajo v zdravilsko dejavnost (2008, Pravilnik in Priloga). Kriterij za uvrstitev v pravilnik, ki vsebuje klasifikacijo sistemov in metod KAM, je bila neškodljivost zdravju in izvajanje z namenom izboljšanja zdravja (klasifikacija je opisana v prejšnjem poglavju). Poleg tega Pravilnik natančneje določa delo zbornice na področju opredelitev sistemov in metod, njihovem priznavanju, vodenja evidenc, nadzora. Istočasno je bil sprejet tudi Pravilnik o preizkusu iz zdravstvenih vsebin za zdravilce, ki nimajo zdravstvene izobrazbe (2008). ZZdrav namreč določa najnižjo stopnjo izobrazbe, ki mora biti srednja izobrazba zdravstvene smeri ali srednja strokovna izobrazba ter opravljen preizkus iz zdravstvenih vsebin, ki jih določa omenjeni pravilnik. Izpiti se izvajajo na ministrstvu za zdravje, dokazila pa so pogoj za včlanitev v zdravilsko zbornico. Poleg tega mora biti zdravilec usposobljen za izvajanje posameznega zdravilskega sistema ali metode, kar dokazuje z mnenji strokovnih združenj za določen sistem ali metodo, listino priznanih institucij (36. člen). Homeopatijo, kiropraktiko in osteopatijo pa lahko po zakonu izvajajo le osebe z diplomo medicinske fakultete ter omenjenih metod, vendar ne smejo opravljati svojega osnovnega poklica v uradni medicini (6. člen). 95

97 ZZdrav je predvidel tudi ustanovitev zdravilske zbornice. Do njenega nastanka je bila za mnenja o opredelitvah sistemov in metod KAM pooblaščena Komisija za pripravo podzakonskih aktov. Ustanovna skupščina zdravilske zbornice je bila sklicana 22. januarja 2009, vendar je bila odpovedana in prestavljena, kar je povzročilo ponovno nestrinjanje s strani Sindikata zdravilcev. Do njene ustanovitve še ni prišlo. V zvezi z neustanovitvijo skupščine pa je predstavnik ministrstva Janez Remškar izjavil:»izkazalo se je, da so skupine zdravilcev številčno tako različne, da bi bila sestava ustanovne skupščine zdravilske zbornice popolnoma neuravnotežena«(zgonik 2010). Takrat naj bi se z zamenjavo vlade neuradno zopet pokazale težnje po večjem sodelovanju med medicinami, drugačni razdelitvi in ne tako ostri ločitvi. Konec leta 2009 je bil pripravljen nov predlog ZZDrav, ki je dal večja pooblastila ministrstvu za zdravje in tudi ni predvidel zdravilske zbornice (čeprav je še omenjena, a je v pristojnosti ministrstva). Predlog je tudi dopolnil seznam dejavnosti, ki jih lahko izvaja le oseba z diplomo medicinske fakultete (poleg homeopatije, kiropraktike in osteopatije je bila dodana še akupunktura). Spremenil je tudi strokovni nadzor, ki bi se vršil s pomočjo zdravilca z določenega področja kot strokovnjaka oziroma strokovnega združenja, odločitve pa dokončno potrjuje ministrstvo. V zadnjem besedilu predloga je strokovni nadzor ponovno prenešen na zbornico in ministrstvo. Predviden je tudi register izvajalcev. Nov zakon bo nadomestil prvotni ZZdrav, ki v praksi ni zaživel tako, kot je bilo predvideno. Cilj novega zakona naj bi bila uskladitev z evropsko Direktivo o storitvah na notranjem trgu (izvajajo jih lahko domače in tuje fizične ali pravne osebe z določenim statusom) in ustreznejše urejen nadzor na področju izvajanja zdravilske dejavnosti (vršil bi ga zdravstveni in drugi inšpektorati) (ZZdrav-A 2011). V Sloveniji naj bi bilo po podatkih ministrstva trenutno prijavljenih okoli 200 zdravilcev (STA 2011a). Predlog novega zakona naj ne bi bil posredovan predstavnikom zdravilcem, pač pa le predstavnikom zdravnikov, ki pa se o njem niso želeli izreči (po njihovo ne gre za zdravstveno dejavnost). Zdravniška zbornica Slovenije je tudi zahtevala črtanje člena o nasvetu pacientu glede KAM 69, saj po njihovo to ni naloga osebnega zdravnika, ki za to nima ne časa ne znanja (Hadner Hvala 2011). 69 Zanimivo je, da je pojasnilna dolžnost, dajanje informacij pacientu o njegovem zdravstvenem stanju, navedena v Zakonu o pacientovih pravicah in Zakonu o zdravilstvu je pravica pacienta in obveza zdravilca. Ni pa navedena v Zakonu o zdravniški službi ali Zakonu o zdravstveni dejavnosti, tudi v 96

98 V vsem času urejanja področja si tudi izvajalci KAM niso bili medsebojno enotni, nekateri so vsem določbam nasprotovali (po besedah bivšega predsednika zdravilskega društva»... uidejo zapisanim pravilom v zakonu, zdravilstvo pa opravljajo pod krinko duhovne skupnosti«; Vrhnjak 2009), zato je tudi po mnenju organizacij na področju KAM v Sloveniji, kot je društvo in sindikat zdravilcev, to področje delno še vedno neurejeno (uradno prijavljenih naj bi bilo takrat za polovico manj izvajalcev, kot jih deluje neuradno; Vrhnjak 2009). Predlog spremembe, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilstvu (ZZdrav-A), ki je bil v dopolnjevanju leto in pol, je bil po predhodni javni obravnavi v državnem zboru prvič obravnavan 24. junija, drugič pa 1. julija Konec septembra je Državni svet na novelo izglasoval veto, 19. oktobra 2011 pa je Državni zbor novelo zakona potrdil (Državni zbor 2011). ZZdrav-A je bil objavljen 27. oktobra Pravno-formalna ureditev področja KAM je pri nas še precej 'neurejena' in kaotična, tudi absurdna, predvsem v trenutnem stanju nekakšne nedoločenosti. Uradna medicina je še vedno (z izjemo akupunkture) formalno zaprta in ne more priti do večjega, formalnega povezovanja, čeprav strokovno, torej s strani izvajalcev uradne medicine in KAM interes obstaja; ali osebno ali za namene njihovega dela, za izboljšanje zdravja. 70 Takšna situacija na nekakšen način odraža tudi negativen odnos do vseh drugačnih konceptov, pogledov, metod izboljšanja zdravja in zdravljenja, drugih kultur. Predvsem pa je naša ureditev za sedanji čas 'zastarela', neskladna z vsakdanjim življenjem v sodobni zahodni družbi, kjer soobstajajo različni načini življenja, mišljenja, različne kulture, možnosti skrbi za zdravje in zdravljenje, v primerjavi z drugimi državami Evrope in tudi ZDA, kar je za posameznika lahko še dodatna skrb in strah. Z vidika uporabnika je v Sloveniji trenutno najbolj aktualno in v luči opisane zakonodaje neurejeno ali nerazumno urejeno področje homeopatije in homeopatskih kodeksu medicinske deontologije ni definirana posebej, ampak opredeljena kot subjektivna presoja zdravnika zdravnik obvešča pacienta samo, če presodi, da je to zanj koristno. 70 Mnenja na vseh zainteresiranih straneh niso enotna, temveč deljena. Pri zdravnikih svoje mnenje in poglede, tako naklonjene, nenaklonjene kot negotove izražajo z različnimi prispevki v glasilu zbornice, pa tudi drugih medijih (na primer ISIS avgust/september 2011). 97

99 zdravil 71. Od sredine aprila 2011 je namreč 17 homeopatskih zdravil za samozdravljenje z nizko potenco na voljo brez recepta v slovenskih lekarnah (ena od zadnjih držav v EU) 72. Ta zdravila so namenjena predvsem težavam, kot so gripa, prehlad, kašelj, slabost, želodčne težave, nespečnost, psihična izčrpanost, menstrualne težave, menopavza, herpes, poškodbe itd., primerna pa so tudi za nosečnice, dojenčke, otroke, športnike, ki običajnih zdravil pogosto ne smejo jemati 73. Za svetovanje so se dalj časa izobraževali magistri farmacije. V postopku pridobitve dovoljenja za promet je še več homeopatskih zdravil. Žal so ta pri nas dražja kot v sosednjih državah (na primer Hrvaška, Avstrija, Italija), kar zopet omejuje dostopnost. Je pa zanimanje zanje kar veliko, saj naj bi v lekarnah, kjer poteka svetovanje in izdaja homeopatskih zdravil, na dan izdali od pet do deset pripravkov (Žgajnar 2011). Kljub temu pozitivnemu koraku pa je situacija z omejevanjem dostopnosti homeopatskih zdravil absurden odraz nesmiselnosti zakona, zdravniki jih ne smejo predpisovati ali vsaj priporočati oziroma to verjetno počno neuradno. Za takšno zdravljenje mora torej vsak posameznik poskusiti poskrbeti sam, pri tem pa mu lahko svetujejo le farmacevti (znanje imajo možnost pridobiti že v času študija). Zanimivo je, da se farmacevti lahko ukvarjajo z različnimi vrstami, načini zdravljenja (dokler gre očitno le za sredstva, pripravke), a ker ljudem tudi svetujejo, morajo imeti nekaj zdravstvenega, medicinskega znanja, predvsem pa je to odgovorno delo, saj morajo prepoznati, če gre pri pacientu morda za kaj več kot samozdravljenje lažjih težav. Anamneza je v homeopatiji bolj obširna. Podobno velja za zdravnika, saj mora poznati zdravila in njihovo delovanje. Predpisovanje zdravil s čim manj škodljivimi 71 Povezano s področjem KAM je tudi področje zdravilnih zelišč in pripravkov, ki so že od nekdaj dostopni v lekarnah, zeliščnih prodajalnah, trgovinah. Po novi direktivi morajo biti vsa zelišča in pripravki, za katere piše, da pomagajo pri kateri zdravstveni težavi, registrirana kot zdravila. Tako so različni čaji le živila, pozitivnega/negativnega učinka na zdravje pa embalaža ne sme vsebovati. To je lahko problematično tudi z vidika varnosti uporabe. 72 Prva registrirana homeopatska zdravila v Sloveniji so: Aconitum, Arsenicum, Hepar sulfur, Belladonna, Bryonia, Kalium bichromicum, Ferrum phosphoricum, Ignatia, Lachesis, Apis, Nux vomica, Lycopodium, Arnica, Chamomilla, Pulsatilla, Gelsemium v različnih nizkih stopnjah razredčitve (JAZMP 2011). V homeopatiji sicer obstaja nekaj tisoč pripravkov. Na embalaži pripravkov pri nas tudi niso zapisane težave, za katera se uporablja, pač pa, da zdravilo nima dokazanih zdravilnih učinkov (eno zdravilo nima indikacij za izključno eno težavo, pač pa se uporablja glede na celosten opis težav). 73 Poleg tega so homeopatska zdravila primerna tudi za živali. Homeopatska veterina obstaja tudi pri nas, zastopa jo Slovensko veterinarsko homeopatsko društvo. Pred kratkim je izšla tudi knjiga o homeopatskem zdravljenju psov. Ena od intervjuvank v raziskavi je opisala primer, ko je s homeopatijo rešila svojega mucka. Na ekoloških kmetijah lahko živali zdravijo samo z zdravili, ki so naravnega izvora, kamor sodijo tudi nekatera homeopatska. 98

100 stranskimi učinki bi moral biti relevanten argument, še posebej za tista homeopatska zdravila z višjimi potencami. Delo farmacevta in zdravnika se torej povezuje, skupna točka so ravno pacienti. Homeopatija torej preko lekarniške dejavnosti vstopa v zdravstveno dejavnost. Tudi ureditev dostopnosti homeopatskih pripravkov je trajala kar nekaj časa, prve omembe o zdravljenju s homeopatijo, integraciji v zdravstvo in homeopatski lekarni smo v medijih sledili od leta 2007 dalje (verjetno so se pojavljale tudi že prej). Temelje urejanja tega področja postavljata Pravilnik o homeopatskih zdravilih za uporabo v humani medicini (2008) in Zakon o zdravilih (2008). Izobraževanje farmacevtov je Lekarniška zbornica začela v letu 2006, nekateri pa so se izobrazili preko Slovenskega homeopatskega društva in pri Francoski šoli homeopatije. Farmacevtov s tem znanjem naj bi bilo okoli 250 do 300 (Kovačič 2008; Hribar 2009). Aprila 2010 je potekal prvi mednarodni simpozij o homeopatiji v Sloveniji (na tem prostoru ima homeopatija sicer že daljšo tradicijo, okoli 200 let; Židov 2000), kjer je bila izpostavljena potreba po vključitvi homeopatije v zdravstveno dejavnost. To je podprla tudi varuhinja človekovih pravic, ki»si želi, da bi Slovenija postala bolj odprta za načine zdravljenja, ki upoštevajo tudi druga in drugačna znanja. Postavlja se vprašanje, kdaj si bodo tudi v Sloveniji bolniki lahko izbirali svojega zdravnika in/ali homeopata, ker si želijo z njim ali njo najprej temeljito pogovoriti o svojih težavah«(čebašek Travnik v STA 2010) in»prav odnos zaupanja med zdravnikom in bolnikom je ena največjih težav v slovenskem zdravstvu, medtem ko homeopatija temelji ravno na komunikaciji, ki je v zdravstvenem sistemu največja šibkost«(čebašek Travnik v Černoga 2010). Situacija je za zdravnike uradne medicine, ki želijo pri svojem delu uporabljati tudi homeopatijo, izključujoča, saj morajo izbrati eno ali drugo 74. Zato zdravniki, ki se želijo uradno ukvarjati na primer s homeopatijo ali kakšno drugo metodo, uradnega medicinskega poklica ne opravljajo več (ker ga ne smejo) in odprejo svoje zasebne 74 Uradna medicina se vedno večje uporabe homeopatije očitno vseeno zaveda, saj se je katedra za družinsko medicino mariborske Medicinske fakultete vključila v mednarodno raziskavo z naslovom Subjektivna ocena zdravstvenega stanja in zadovoljstvo s homeopatijo ter primerjava med državami. Po besedah predsednika Komisije za medicinsko etiko je bila odobrena, ker ne gre za raziskavo o učinkovitosti, pač pa o subjektivnih ocenah pacientov in ne bo vplivala na (negativno) mnenje uradne medicine o metodi (Zgonik 2011). Predstojnik katedre osebno uporabi homeopatije nasprotuje, pravi pa, da želijo ugotoviti, kaj je pri homeopatiji dobrega, da bi pomagali tudi tistim, ki se k temu ne zatečejo samoiniciativno in da bodo morda dobili odgovor, da ljudje cenijo, ker se jim homeopati bolj posvetijo (Kersnik v ibid). 99

101 homeopatske in druge ambulante. Drugod, na primer v Švici in Franciji, je homeopatska izobrazba razumljena kot dodatno, specialistično znanje, pri nas pa so smatrani za neke vrste odpadnike in so zapostavljeni. Nekateri se s homeopatijo ukvarjajo neuradno, skrivaj, svetujejo pacientom, kar ima lahko zanje tudi zelo neprijetne, stroge posledice. Nazadnje je bil v javnosti odmeven primer zdravnice, ki je takšno svetovanje, uporabo homeopatije izvedla v ordinaciji, kjer običajno dela, izven delovnega časa, v okviru svojega podjetja. Sledil je javni opomin Zdravniške zbornice (Dnevnik.si 2011). 75 Eden od bolj znanih zdravnikov homeopatov pri nas, Živan Krevel, glede homeopatije in konvencionalne medicine pravi: Konvencionalna medicina je človeštvu prinesla enega najvidnejših napredkov pri reševanju življenj, tega se vsi zavedamo. Naša naloga pa je, da zmanjšamo davek civilizacijskih bolezni in zlorabo napredka medicine. Homeopatija je uspešna prav na vseh področjih človekovega zdravja. Nekje kot podpora, drugod kot primarna pomoč. Zato zagovarjam sodelovanje ter transparentnost vseh načinov zdravljenja (Krevel v Kapetanović 2010). Ob svetovnem dnevu homeopatije, 10. aprilu, po katerem so bila čez nekaj dni pri nas na voljo prva homeopatska zdravila, je predsednica homeopatske sekcije pri Slovenskem farmacevtskem društvu, Maruša Hribar, med drugim dejala:»poleg tega se [homeopatska zdravila] pogosto jemljejo preventivno, kar poudarja posameznikovo odgovornost za zdravje, to pa je v interesu javnega zdravstva«(sta 2011b). Zdravnica Nena Kopčavar Guček je v televizijskem intervjuju na vprašanje o sobivanju homeopatije in uradne medicine ter uporabe v javnem zdravstvu v prihodnosti dejala, da homeopatije zaradi njene dolge tradicije ne gre več ignorirati, 75 Pred leti je bil odmeven tudi primer zdravnice, ki je leta 1997 izgubila licenco, ker je bolnika na njegovo željo zdravila s homeopatijo za malarijo, za katero je kasneje umrl. V sedanjem primeru se je zaradi grožnje odvzema licence zdravnica morala zavezati k opustitvi homeopatskih metod. Po razsodišču Zdravniške zbornice Slovenije naj bi kršila kodeks medicinske deontologije, ker pri zdravniškem delu ni uporabljala diagnostičnih in terapevtskih metod, ki so znanstveno utemeljene in strokovno sprejete. Ista zdravnica sicer sodeluje v raziskavi o učinkih homeopatije, ki poteka na Medicinski fakulteti v Mariboru (Dnevnik.si 2011). 100

102 da se je potrebno s tem soočiti, dati pacientom prave informacije, da je sobivanje neizogibno (TV Slovenija 2011). Sodoben način urejanja področja zdravja gre... v smer dialoga, zbliževanja, priznavanja raznolikosti in drugačnosti ter iskanja najbolj uspešnih in stroškovno učinkovitih metod diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije. Ob tem upamo, da bodo snovalci slovenske nacionalne zdravstvene politike končno ugotovili, da je v medicini (tudi v Sloveniji) možnih več pristopov k zdravljenju, ki lahko sobivajo in delujejo v dobro bolnikov. S tem bi končno naredili konec stigmatiziranju in zastraševanju zdravnic in zdravnikov v Sloveniji, ki so pridobili dodatna strokovna znanja in zdravijo tudi ali samo s homeopatijo (Gorišek 2011). Tudi v Sloveniji bi morala biti ureditev na področju zdravstva, tako uradne medicine kot KAM, bolj življenjska in praktična. Središčna točka vseh različnih metod in zdravstva nasploh bi moralo biti javno zdravje in zdravje ljudi, uporabnikov, pacientov. To pa je dandanes v praksi, kljub deklarativni skrbi najprej za zdravje ljudi, pozabljeno. Zakonodaja ne bi smela služiti favoriziranju določenega diskurza, doktrine in zaščiti le-te (čeprav je sploh ne potrebuje) ter vse druge smatrati za manj legitimne, manj legalne, neobstoječe oziroma nepovezane s področjem zdravja, zdravstva. Raznolikost, večdimenzionalnost, multikulturnost od nekdaj oziroma zelo dolgo obstaja tudi na tem področju in tudi pri nas. Podobno tudi medicina ne bi smela skrbeti (le) za trenutno veljavne znanstvene teorije, smernice, ki podpirajo trenutno veljavni model. Vzorov v tujini, ki velikokrat služijo kot izhodišče za pripravo marsikaterega zakona, spremembe, sistemov, modelov, programov, projektov, je veliko, tudi v naši neposredni bližini. Integracija, povezovanje med različnimi načini ohranjanja in krepitve zdravja, preprečevanja bolezni in zdravljenja, je pri nas zelo močno; javno s strani vsakega posameznika v vlogi pacienta, s strani medijev neuradno, deloma pa tudi strokovno. Zato je sedanja situacija, kot smo že večkrat omenili, nelogična. Predlogov in motivacije za spremembo s strani izvajalcev in pacientov je očitno dovolj. 101

103 4.2 RAZŠIRJENOST UPORABE RAZLIČNIH NAČINOV ZDRAVLJENJA V zvezi z uporabo različnih načinov zdravljenja, predvsem drugačnih od zdravljenja uradne medicine, pri nas ni na voljo veliko podatkov, še posebej novejših. V raziskavi o komunikaciji med zdravniki in bolniki (Ule, Tivadar 1998) so anketirani odgovarjali tudi na vprašanja o področju KAM: ali so že kdaj obiskali alternativnega zdravilca, zakaj in kakšno je njihovo mnenje o odnosu med znanstveno medicino in zdravilstvom. Približno ena tretjina anketiranih je alternativnega zdravilca že obiskala in večina zato, da bi zdravljenje svojega zdravnika dopolnila tudi s temi metodami. V zvezi z odnosom med različnimi medicinami pa je bilo dobrih 63% anketiranih mnenja, da je zdravilstvo lahko dopolnilo znanstveni medicini, uspešne metode takega zdravljenja pa bi bilo treba ločiti od mazaštva (Ule, Tivadar 1998 v Ule 2003). 76 V zvezi s samozdravljenjem, predvsem v zvezi z uporabo zdravil, ki jih lahko dobimo brez recepta, tako 'zelenih zdravil', zeliščnih pripravkov, kot tudi kemičnih, sintetičnih zdravil, pri nas ne obstajajo novejši ali bolj specifični podatki 77. V slovenski raziskavi o navadah ljudi pri uporabi zdravil iz leta 2004 je skoraj 86% anketiranih v svojem gospodinjstvu imelo doma zalogo zdravil brez recepta. Večina anketiranih je tudi menila, da dobro skrbi za svoje zdravje, pri tem pa je zaupanje v zdravstveno službo deljeno polovica zaupa, 41% pa ni prepričanih, da bi zanje storili vse, kar je v medicini možno (Malnar 2004). Nekoliko mlajša je Anketa o zdravju in zdravstvenem varstvu iz leta 2007, kjer je zdravila brez recepta dva tedna pred anketiranjem jemala dobra tretjina prebivalcev Slovenije, starih 15 let in več (Božič in Zupanič 2009, 45). Sekcija farmacevtov javnih lekarn pri Slovenskem farmacevtskem društvu je izvedla krajšo raziskavo o uporabi zdravil za samozdravljenje in načinih informiranja glede njihove uporabe, v kateri je 76% odstotkov vprašanih za samozdravljenje v zadnjem letu uporabilo zdravilo brez recepta, 62% pa zdravilna zelišča (Slovensko farmacevtsko društvo 2011). Različne podatke o razširjenosti uporabe različnih načinov zdravljenja najdemo tudi v prispevkih različnih medijev. Po podatkih ankete, ki jo je izvedla družba Mediana 76 Podobno sliko kažejo raziskave javnega mnenja iz let 1994, 1996, 1999 in 2001 (Ule 2003 in Toš 2001), kjer se pojavi vprašanje»ali ste že kdaj, oziroma ali uporabljate katere od naslednjih tako imenovanih alternativnih oblik pomoči oz. skrbi za lastno zdravje«, naštetih pa je devet skupin metod. V kasnejših raziskavah SJM istega vprašanja ni več zaslediti. 77 Inštitut za varovanje zdravja nima podatkov o porabi zdravil brez recepta. 102

104 TGI za prvo polovico leta 2010, je na primer homeopatiji zaupalo 18 odstotkov populacije v starosti od 35 do 75 let, ženske bolj kot moški. Obstajajo tudi velike razlike med državami, povsod pa je opazen trend naraščanja zaupanja (STA 2010, Nedelo 2010). Metode KAM naj bi po besedah predstavnika sindikata zdravilcev uporabljalo od 60 do 70 odstotkov Slovencev (Knavs 2007). Mediji omenjajo tudi ankete (brez vira podatka), po katerih zaupa KAM več kot polovica vprašanih, vsak drugi Slovenec pa naj bi vsaj enkrat v življenju poiskal pomoč v teh metodah (TV Slovenija 2007). Homeopatijo naj bi pred uvedbo pripravkov v lekarnah v zadnjem letu uporabilo 10 odstotkov Slovencev (Štajerski tednik 2011), po enem mesecu dostopnosti homeopatskih zdravil pa v lekarnah, kjer poteka svetovanje in izdaja homeopatskih zdravil, na dan izdajo od pet do deset pripravkov (Žgajnar 2011). Vpliv javno znanih zgodb, medijskih reprezentacij različnih vrst zdravljenja je bil že omenjen. Pri tem ne gre pozabiti na bivšega predsednika republike, Janeza Drnovška, ki se je v procesu onkološkega zdravljenja posluževal tudi drugačnih načinov zdravljenja oziroma okrevanja. 78 Ker je bil Drnovšek najbolj javna, reprezentativna osebnost države, so takrat potekale polemike, ali se predsednik republike sme zdraviti tudi na drugačen način ali ne, ali ne zaupa slovenski medicini in podobno. Njegovo zanimanje za drugačno zdravljenje, način življenja, tudi duhovnost, naravnanost in celostno pojmovanje človeka je opisal v intervjujih za številne medije, pa tudi v svojih knjigah 79. Namesto ozki politiki in ekonomiji se je posvetil ekologiji, duhovnosti, socialnim vprašanjem ter začel bolj aktivno in javno delovati pri nas in v tujini, pri tem pa se je opiral na diskurz novodobništva, ki je do takrat tudi pri nas postal že dobršen del prevladujoče kulture in vsakdanjega življenja (Črnič 2007). V zvezi z njegovo boleznijo in zdravljenjem je v javnosti tako veljajo mnenje, da je bolj naklonjen KAM oziroma zdravilcem. Vendar je slednje sam zanikal ob otvoritvi takrat novega Onkološkega inštituta v Ljubljani (2007). Ob tem je povedal, da je zaradi počasi napredujoče oblike bolezni, pri kateri ne bi zaleglo obsevanje in kemoterapija, imel dovolj časa,»... da sem poiskal in našel pot ter dvignil obrambno sposobnost svojega organizma. Niso mi pomagali alternativci, najbolj mi je pomagala 78 To ni edini primer politika pri nas, ki za svoje zdravje in njegovo krepitev uporablja tudi načine, ki jih slovenska uradna medicina ne priznava oziroma so ti del ljudske medicine, je pa gotovo najbolj odmeven in znan. 79 Janez Drnovšek je izdal knjige z naslovi Misli o življenju in zavedanju, Bistvo sveta, Pogovori (2006 in 2007). 103

105 narava, ki je zame najboljši zdravilec«(drnovšek v Hostnik 2007). O tem je želel govoriti, da bi bilo čim manj izkoriščanja in zaslužka s strani zdravilcev na račun bolnikov. K uspešnosti zdravljenja pa po njegovem pripomore tudi»vedrost, optimizem in pozitiven odnos«pri pacientih in zdravstvenih delavcih (ibid.). S tem se je sicer oddaljil od izvajalcev različnih alternativnih metod, ne pa tudi koristnosti naravnega ali kakršnegakoli drugega dodatnega, komplementarnega (samo)zdravljenja, s poudarkom na komunikaciji, psihološkem aspektu, oziroma holističnega načina življenja, ki v uradni medicini ni prisoten ali sprejet. Vsak posameznik, kakršnakoli že je njegova družbena vloga, si zase osebno gotovo želi biti zdrav in pri tem lahko poskusi vse, kar pozna, spozna in mu je na voljo. Za javno osebnost pa je to zaradi njene vloge in položaja gotovo težje zaradi pravno-formalne ureditve tega področja in nenaklonjenosti uradne medicine kot dominantne institucije na področju zdravja. 104

106 4.3 ODNOS ZDRAVSTVENIH DELAVCEV DO RAZLIČNIH POJMOVANJ ZDRAVJA IN NAČINOV ZDRAVLJENJA Skrb za zdravje in zdravljenje je pri nas tesno povezana z uradno medicino. Lažje, pogoste, poznane težave ljudje sicer pogosto zdravijo sami, po nasvetu sorodnikov, farmacevtov, obrnejo se tudi h KAM, večinoma pa se najprej napotijo k osebnemu zdravniku. To je torej prevladujoča vstopna točka zdravljenja in raziskovanja, kaj je težava in kako jo rešiti, če je to mogoče. Kot pacienti torej vstopamo na primarno raven zdravstvene oskrbe, ki je organizirana večinoma po zdravstvenih domovih, nekateri zdravniki na tej ravni pa delujejo tudi kot zasebniki. Kot je razvidno iz prejšnje analize urejenosti področja KAM ter odnosa uradne medicine do nje, so zdravstveni strokovnjaki pomembni odločevalci, mnenjski voditelji, še posebej na višji, formalni ravni, kot je ministrstvo, Zdravniška zbornica, različni strokovni kolegiji itd. Ker pa so v vsakdanjem življenju zdravstveni delavci v stiku z ljudmi ravno na opisani primarni ravni, kjer gotovo naletijo na več kot na del telesa ali na njegovo funkcijo osredotočeno bolezen ali okvaro, ki jo je treba odpraviti, je relevantno raziskati njihove izkušnje in njihove osebne poglede, mnenja, stališča do pojmovanja zdravja in različnih načinov ohranjanja zdravja ter zdravljenja Anketna študija Kot korak k širšemu vpogledu v izkušnje in mnenja zdravstvenih delavcev smo opravili kratko, anonimno anketno študijo med zaposlenimi zdravstvenimi delavci v Zdravstvenem domu Ljubljana (ZDL), z naslovom Kratka družboslovna anketa o odnosu zdravnikov in medicinskih sester/zdravstvenikov do drugačnih pristopov k zdravljenju (glej Priloga O.1). Glavna ciljna skupina so bili zdravniki in medicinske sestre/zdravstveniki/zdravstveni tehniki. Za dovoljenje izvedbe ankete smo zaprosili upravo Zdravstvenega doma Ljubljana, ki je po pregledu protokola in vprašalnika raziskavo odobrila ter tudi pomagala pri izvedbi. Anketni vprašalnik in spremni dopis z razlago ter prošnjo za izpolnjevanje smo pripravili v spletni in tiskani obliki. Oboje je uprava razposlala tajništvom šestih 105

107 glavnih enot ZDL 80, ta pa so vprašalnik ter spremni dopis v obeh oblikah nato razposlala vsem zaposlenim iz ciljne skupine. Skupno naj bi bilo z anketo seznanjenih 1016 zaposlenih (393 zdravnikov in 623 medicinskih sester/zdravstvenikov/zdravstvenih tehnikov). Spletna anketa je potekala od 3. junija do 6. julija 2011, do 6. julija pa so zaposleni vrnili tudi pisno izpolnjene vprašalnike. Za analizo je bilo skupno primerno izpolnjenih 146 vprašalnikov Rezultati in analiza Spletna anketa, zbiranje podatkov in analiza 82 je bila opravljena s pomočjo orodja 1KA ( in programa SPSS. Za analizo je bilo primernih 146 vprašalnikov (v celoti ali delno izpolnjenih). Tabela 4.1: Število/odstotek veljavnih odgovorov pri posameznih vprašanjih Vprašanje N % (a, b, c) /121 (d) 84.2 (a, b, c) /82.3 (d) * * * * Vprašanja 14, 15, 16 so bila namenjena dodatnim komentarjem in informacijam. 80 Enote Bežigrad, Center, Moste-Polje, Šentvid, Šiška, Vič-Rudnik in SNMP. 81 O običajni nizki odzivnosti na ankete so opozorili na upravi ZDL, zato smo zajeli vse omenjene zaposlene, da bi dobili čimveč primerno izpolnjenih vprašalnikov. Poleg tega je lahko na odzivnost vplival tudi že bolj poletni čas koriščenja dopustov, preobilica dela, pa tudi tematika ankete; glede na podatke o izpolnjevanju spletne ankete sta dodatna 102 potencialna anketiranca prebrala prvo, naslovno stran ankete, kjer je podan opis, ali anketo prekinila (skupno število vseh anket bi tako bilo 248). Vseeno menimo, da je odziv relativno uspešen glede na tematiko ankete. Ankete večinoma verjetno niso izpolnjevali tisti, ki jih področje KAM ne zanima ali mu tako močno nasprotujejo, da o tem ne želijo deliti mnenja, tisti, ki so bili odsotni, niso želeli sodelovati ali niso imeli časa itd. 82 Podrobna analiza s tabelami je v Prilogah (glej Priloga O.2). 106

108 Analiza v nadaljevanju se nanaša na tiste anketirance, ki so na vprašanja odgovorili. Nekateri na določeno vprašanje niso odgovorili v celoti, so določeno vprašanje preskočili ali izpolnjevanje prekinili. Za analizo podatkov je bila uporabljena metoda deskriptivne statistike in hi kvadrat test za raziskovanje povezanosti oziroma razlik, pri čemerr so bile te vrednotenee kot statistično pomembne pri vrednosti p < Kljub temu, da vzorec ni strogo statistično reprezentativen in posploševanjee na celotno populacijo zdravstvenih delavcev na primarni zdravstveni ravni ni možno, pa nam kaže zanimivo stanje na obravnavanem področju inn izkušnje ter naravnanost zdravstvenih delavcev do različnih načinov ohranjanja zdravja z in zdravljenjaa ter možno usmeritev v prihodnosti Demografija Anketiranci so bili skorajj v celoti ženske (91.1 %), kar je skladno z zaposlitveno strukturo na primarni zdravstveni ravni (Graf 4.1; Priloga O.2a, Q10). Starostna struktura je segala od 20. do 65. leta,, največ anketiranih je bilo starih od 20 do 34 let (31.4 %), sledijo od 45 do 54 let (26.33 %) in od 35 do 44 lett (25.4 %), 65 let je bill star en anketiranec (Graf 4.2; Priloga O.2a, Q11). Graf 4.1: Zastopanost anketirancev po spolu 107

109 Graf 4.2: Starostna struktura anketirancev Med anketiranimi je bilo 56.5 % medicinskih sester/zdravstvenikov/zdravstvenih tehnikov in 37.1 % zdravnic/zdravnikov, ostali poklici so bili še diplomirana fizioterapevtka/nevrofizioterapevtka, profesorica zdravstvene vzgoje in diplomirana babica (Graf 4.3; Priloga O2.a, Q12). Glavni poklicni skupini smo pri relevantnih vprašanjih tudi medsebojno primerjali. Graf 4.3: Poklicna struktura anketirancev (število) zdravnik/zdravnica medicinska m sestra /zdravstvenik /zdravstveni tehnik prof. zdrav. vzgoj oje dipl. babica dipl. fizioterapevtka /nevrofizioterapevtka zdravstveni poklic 70 MissingM 108

110 Večina anketiranih dela v splošni oziroma v ambulanti družinske medicine (38.4 %), nato v otroški, šolski ambulanti, enoti splošne nujne medicinske pomoči (SNMP), ambulanti medicine dela, prometa in športa, zobozdravstvu/ortodontiji ter ostalih področjih v zdravstvenem domu (Graf 4.4; Priloga O.2a, Q13). Graf 4.4: Področje dela anketirancev v ZD Ljubljana Srečevanje z drugačnimi metodami zdravljenja pri delu s pacienti Zanimalo nas je, ali se pri svojem delu s pacienti anketirani zdravstveni delavci srečujejo z drugačnimi načini in metodami zdravljenja da jih pacienti o njih sprašujejo, jim povedo o njihovi uporabi ipd. Dobra polovica anketirancev se na tak način pri vsakdanjem delu srečuje z drugačnimi, različnimi metodami zdravljenja (55.5 %); od tega večinoma zdravniki: v 82.6 %, sestre pa v 41.4 % (Graf 4.5; Priloga O.2b, Q1) 83. Glede na potek procesaa obiska osebnega zdravnika je pričakovano, da pacienti o tem bolj sprašujejo zdravnike kot medicinske sestre/zdravstvenike/zdravstvene tehnike, saj so slednje pri tem večinoma v funkciji 83 Ra azlika je statistično relevantna, vrednost p=

111 sprejemanja pacientov, administracije, rutinskih meritev itd. Kljub temu pa se s tem najverjetneje srečujejo prii svojih drugih nalogah in v stikuu s pacienti,, ki je lahko pri zdravniku pogosto (pre)kratek, v pogovoru z medicinsko sestro pred in po obisku pri zdravniku pa pacienti lahko povedo tudi tisto, česar zdravniku niso uspeli, si upali ipd. Graf 4.5: Srečevanje z drugačnimi metodamii zdravljenja v okviru dela s pacienti Med metodami, ki jih anketirani zdravstveni delavci srečujejo pri svojem delu s pacienti, so na prvem mestu domača zdravila in zdravilna zelišča z v različnih oblikah. Sledi bioenergija, homeopatija, masaže, bioresonanca, kiropraktikak a in manualne metode, samozdravljenje z zdravili v prosti prodaji, akupunktura in še nekaj drugih načinov zdravljenja (Tabela 4.2; za celoten seznam glej Priloga O.2a,Q.2). Tabela 4.2: Najpogosteje navedene drugačnee metode in načini zdravljenja, ki jih anketiranci srečujejo pri delu s pacienti Metoda Frekvenca navedbe domača zdravila a in samozdravljenje z zelišči (kreme, 444 obkladki, mazila itd.) bioenergija 311 homeopatija 311 masaže 300 bioresonanca 188 kiropraktika / manualne metode / manipulacija 111 samozdravljenje (zdravila v prosti prodaji) 9 akupunktura 8 110

112 Da so na prvem mestu domača zdravila in zelišča je pričakovano, saj je tovrstna samopomoč zelo razširjena že od nekdaj, je pa v zadnjem času gotovo še bolj okrepljena s poudarjanjem posameznikove odgovornosti za zdravje, praktično na vsakem koraku, ter možnostjo različnih načinov skrbi zanj. Zato so verjetno zelo pogoste tudi manj 'tradicionalne' metode KAM, ki jih pacienti uporabljajo poleg predpisanega zdravljenja. Samozdravljenje z zdravili je redko omenjeno, vendar lahko trdimo, da verjetno zaradi skoraj samoumevne prakse, ki je uveljavljena tudi v uradni medicini in farmaciji. Tako je slovensko farmacevtsko društvo ob sedmem obeleževanju dneva slovenskih lekarn (26. september 2011) izdalo tudi brezplačno knjižico na temo pravilne in varne uporabe zdravil za samozdravljenje, v kateri so kot zdravila za samozdravljenje navedena zdravila brez recepta, zdravila rastlinskega izvora, tradicionalna zdravila rastlinskega izvora, galenski izdelki in homeopatska zdravila, poleg tega pa so v njej tudi priporočila in zdravstvene težave, primerne za samozdravljenje (Abazović 2011). 84 Zanimalo nas je tudi mnenje anketiranih zdravstvenih delavcev o tem, v kolikšni meri jim pacienti zaupajo o svojih dodatnih načinih in metodah zdravljenja. Po mnenju anketirancev jim pacienti o svojem dodatnem zdravljenju večinoma povedo (88.6 %); od tega večini včasih (40.4 %), nekaterim pogosto (31.2 %), nekaterim pa le redko (16.4 %). Le 5 % anketiranih navaja, da jim pacienti o svojih dodatnih in drugačnih načinih zdravljenja ne zaupajo (Priloga O.2a, Q3). Zdravniki v večji meri menijo, da jim pacienti o svojem dodatnem in drugačnem zdravljenju zaupajo pogosto (45.7 %) in včasih (41.3 %), medicinske sestre/zdravstveniki/zdravstveni tehniki pa, da včasih (44.3 %) in le redko (24.3 %) 85 (Graf 4.6; Priloga O.2b, Q3). Zdravniki so, kot smo videli že pri prvem vprašanju, po mnenju in izkušnjah anketirancev osrednja točka zaupanja konkretnih težav in zdravljenja, tudi drugačnega, alternativnega, komplementarnega. Še vedno pa tu v odnosu zdravnik pacient gotovo obstaja določena distanca, napetost, tako s strani zdravnika, ki uradno glede tega ne bi smel svetovati (razen morda neuporabo), pa tudi s strani bolnika zaradi strahu pred avtoriteto, kritiko ali čim podobnim, razen v primerih, ko na obeh straneh obstaja védenje, da o tem lahko govorita. 84 Malo pred tem je Slovensko farmacevtsko društvo izdalo tudi obsežnejši, plačljivi priročnik na temo samozdravljenja (Samozdravljenje priročnik za bolnike). 85 Prisotna je statistično relevantna razlika (vrednost p=0.034). 111

113 Graf 4.6: Zaupanje pacientov o drugačnem zdravljenju po mnenju anketirancev Osebni odnos in mnenje o KAM Ker se zdravniki in drugi anketiranci v stiku s pacienti vsakk dan srečujejo z različnimi pogledi, odnosi do zdravja in zdravljenja ter različnimi dodatnimi metodami, ki jih pacienti uporabljajo, po drugi strani pa jih doktrina uradne medicine zavezuje k nepriznavanju večine drugačnih, na področju zahodne medicine z dokazi nepodprtih in preverjenih pristopov, nas je zanimalo njihovoo osebno mnenje o temm področju. Pri osebnem odnosu in mnenju o KAM se je pri anketirancih pokazalo, da je njihov odnos večinoma pozitiven, in sicer v dobrih dveh tretjinahh odgovorov. Večina meni, da bi morali KAM in uradna medicina sodelovati na način, kjer bi morala uradna medicina storiti več na področju spoznavanja in vključevanja, ker bi bile različne metode dobro dopolnilo konvencionalnim metodam zdravljenja (36.8. %). Tretjina jih prav tako priznava, da imajo lahko različni načini zdravljenja in možnost izbire le-teh pozitiven učinek na zdravje (33.8 %).. Bolj previdna, nevtralna oziroma indiferentna je nekaj manj kot tretjina anketirancev. Izbira drugačnih načinov zdravljenja jih ne moti in se jim zdi pravica pacienta, menijo pa, da te metode nimajo posebnih učinkov na zdravje (27.8. %). Izrecno negativno mnenje o različnih metodah KAM pa sta izrazila le dva anketiranca, za katera so lahko te metode pogosto zelo škodljive, finančno izkoriščevalskee in bi se morale izvajati v čim manjši meri (Graf 4.7; Priloga O.2a, Q4) ). Delež izrecnih nasprotnikov je e zelo majhen, kar je, kljub nereprezentativnosti 112

114 vzorca, presenetljivo. Bistvenih razlik med glavnima poklicnima p osebnem mnenju o različnih metodahh KAM ni. skupinamaa pri Graf 4.7: Osebno mnenje anketirancev o KAM Želeli smo tudi preveriti, na kakšenn način oziroma v kolikšni meri so anketirani zdravstveni delavci potencialno zainteresirani za področje KAM (Priloga O.2a, Q5). Pri tem so deleži pri posameznih stopnjah zanimanja presenetljivo visoki. Kot dodatno strokovno izobraževanjee za boljšo seznanjenos st s področjem, da bi lahko svojim pacientom bolje svetovali s ali odsvetovali določenee postopke,, KAM zanima 81.4 % anketiranih, razmerje med zdravniki in medicinskimi sestrami/zdravstveniki/zdravstvenimii tehniki je približno enako (Graf 4.8a). Če bi bilo možno oziroma pri nas dovoljeno, bi polovico anketiranih a KAM zanimala tudi kot dodatno strokovno izobraževanje za uporabo in izvajanje pri vsakdanjem delu, pri čemer je deležž nekoliko višjii med medicinskimi sestrami/zdravstveniki/zdravstvenimii tehniki (58,2 %) kott med zdravniki (39,5 %) (Graf 4.8b). Nekoliko več, 61.2 % anketirancev bi KAM zanimala tudi kot možnost sodelovanja z drugimi izvajalci teh metod v skrbii za zdravje pacientovv (nekaj več kot polovico zdravnikov in dve tretjini medicinskih h sester) (Graf 4.8c). 113

115 Tudi za osebnoo rabo pa KAM zanima še 57.9 % anketiranih, bolj medicinske sestre (66,7 %) kot zdravnike (37,2 %) 86 (Graf 4.8d). KAM približno enako zanima obee glavni skupini, to je j v oblikii informativnih strokovnih izobraževanj. Največjaa razlika med zdravniki in medicinskimi sestrami/zdravstveniki/zdravstvenimii tehniki je pri stališču glede zanimanja za osebno uporabo ter za uporabo prii vsakdanjem delu. Grafi 4.8a 4.8d: Zanimanje za KAM s stranii anketirancev Graf 4.8a Graf 4.8b Graf 4.8c 86 R Razlika je statistično relevantna (vrednost t p=0.001). 114

116 Graf 4.8d Osebni odnos anketiranih zdravstvenih delavcev do področja KAMM ni negativen, temveč prav nasprotno. Menijo, da bii bilo potrebno to področje vključevati v običajne načine zdravljenja, da so za ljudi koristni in da je dobro, da d imajo pacienti možnost, pravico izbire. Do metod KAM je odklonilen le izredno majhen delež anketiranih zdravstvenih delavcev. Zainteresiran ni so tudi za spoznavanje področja KAM.. Tu obstaja določena zadržanost, deljeno mnenje, na katerega verjetno vpliva tudi odklonilno stališče slovenske uradne medicine do tega področja (od prvega do zadnjega vprašanja gledee njihovegaa zanimanja je videnn dokaj konstanten delež zanimanja s strani medicinskih sester, pri zdravnikih pa občutno niha). Večina, tako zdravniki kot medicinskee sestre/zdravstveniki/zdravstveni tehniki, bii se zato s tem področjem radi spoznali v obliki dodatnega strokovnega izobraževanja, kjer bi pridobili znanja za svetovanje pacientom. Polovica bi želela te metode uporabljati v praksi pri vsakdanjem delu, in sicerr bolj medicinske sestre kot zdravniki. Nekoliko več anketirancev bi KAM rado spoznalo v obliki sodelovanja z izvajalci KAM in i za osebno rabo, obojemu pa so s zopet bolj naklonjene medicinske sestre kot zdravniki. Razlike med zdravniki in medicinskim mi sestrami so zanimive in večplastne, gotovo pa so prisotne tudi zaradi okoliščin, pogojev njihovega dela. Zdravniki so pri vsakdanjem delu še vedno bolj usmerjeni v samoo klinično prakso, večidel bolj zavezani uradnim smernicam, za paciente jim zmanjkuje časa in komunikacij jskih veščin, čeprav delajo v ambulantah, kjer so v stiku s z različnimi težavami različnih ljudi. Njihovo delo je večinoma posvečeno kurativi in ne toliko preventivi, ki naj bi se ukvarjala s človekom kot celoto. Medicinske sestre/zdravstveniki/zdravstveni tehniki pa so v interakcijah s pacienti tudi izven strogoo medicinskih tem, občasno jim lahko namenijo več časa, 115

117 razložijo navodila zdravnika na vsakdanji način in podobno. To gotovo povratno vpliva tudi na njihovo percepcijo zdravja in zdravljenja ter skrb zanj, pridobijo pa tudi vpogled v vsakdanji življenjski svet, svet zdravja oziroma bolezni svojih pacientov. Med obema skupinama še vedno obstaja tudi neke vrste 'razslojevanost', 'večvrednost' znanja v smislu kompetenc zdravnika in kompetenc medicinske sestre in drugih poklicnih skupin. To lahko tudi vpliva na (neza)interesiranost za zadeve, ki naj bi bile v okviru uradne medicine 'neznanstvene', bolj praktične. Medicinske sestre pa lahko zaradi že obstoječe prepletenosti svojega vsakdanjega dela s številnimi vidiki življenja, ne le ozko medicinskim, vidijo prednost in večjo kompetentnost ravno pri takšnih znanjih in veščinah, ki bi omogočile celosten pristop k zdravju in zdravljenju. Naklonjenost in interes za področje KAM med anketiranimi zdravstvenimi delavci torej obstaja in je kar velik, prav tako pa tudi mnenje, da je potrebno skrb za zdravje, kot se odvija danes, razširiti in povezati tudi z drugačnimi pristopi Ureditev področja KAM v Sloveniji Anketirance smo spraševali tudi po njihovem mnenju glede pravno-formalne ureditve področja KAM pri nas. Več kot polovica (53.9 %) anketirancev meni, da je pravnoformalna ureditev KAM oziroma zdravilstva pri nas neustrezna. Tako meni več kot polovica zdravnikov (55.6 %) in nekaj manj kot polovica (47.1 %) medicinskih sester/zdravstvenikov/zdravstvenih tehnikov ter drugih poklicev. Da je ureditev delno ustrezna meni 28.1 % anketiranih, da je ustrezna pa le odstotek in pol (1.6 %), kar je skladno z osebnim mnenjem anketirancev o KAM. V zvezi s pravno-formalno ureditvijo področja pri nas se ni znalo opredeliti 16.4 % anketirancev (Graf 4.9; Priloga O.2a, Q6). 116

118 Graf 4.9: Mnenje anketirancev o obstoječi pravno-formalni ureditvi področja KAM pri nas Predlog oziroma mnenje anketirancev v zvezi s tem, kakšna ureditevv bi bila najbolj primerna, je, da bi bilo najbolj primerno sodelovanje in združevanje določenih metod v okviru medicine (47.3 %). Na drugem mestu je sodelovanje izvenn okvira uradne medicine, z možnostjo napotitve pacientov in svetovanja, kar k se zdi najbolj primerno 34.9 % anketirancem. Popolna ločitev se zdi primerna 13.2 % anketirancem, slabih pet odstotkov anketirancev pa se do tega ni opredelilo (Graff 4.10a, Priloga O.2a, Q7). Medicinske sestre/zdravstveniki/zdravstveni tehniki prepoznavajoo potrebo po vključevanju, torej sodelovanju in združevanju določenih metod m v okviru medicine v več kot polovici anketiranih (55.7 %), zdravniki pa so bolj naklonjeni sodelovanju izven okvira uradne medicine (47.8 %) 87 (Graf 4.10b, Priloga O.2b, Q7). 87 R Razlika je statistično relevantna (vrednost t p=0.027). 117

119 Graf 4.10a: Mnenje anketirancev o primerni ureditvi področja KAM (sumarno) Graf 4.10b: Mnenje anketirancev o primerni ureditvi področja KAM (poo poklicu) Tudi tu je vidno mnenje anketiranih zdravstvenih delavcev, da je KAMM relevantenn del področja zdravja in zdravljenja ter da mora biti urejeno drugače, kot trenutno je. Predvsem je vidno, da bi si želelii povezovanja in sodelovanja področij uradne medicine in KAM, znotraj ali zunaj prve. Pri tem je vidna tudi razlikaa med glavnima poklicnima skupinama. Zdravniki se bolj nagibajo k sodelovanju izvenn okvira uradne medicine, pri čemer bi lahko paciente napotovali k izvajalcem KAMM in jim o tem 118

120 svetovali. Morda bi zdravniki radi ohranili avtoriteto, vlogo vodenja na svojem področju oziroma v okviru uradne medicine in njenih institucij, vseeno pa so naklonjeni možnosti sodelovanja z drugimi izvajalci, ki bi dopolnjevali njihovo zdravljenje. Medicinske sestre/zdravstveniki/zdravstveni tehniki pa bi si sodelovanja z določenimi metodami KAM želeli prav v okviru uradne medicine, pri svojem vsakdanjem delu. Skladno s tem je tudi že prej omenjeno zanimanje za strokovna izpopolnjevanja in uporabo pri vsakdanjem delu Zdravstveni delavci kot pacienti in njihovo zdravljenje Anketirance smo vprašali, kako se sami zdravijo zasebno, kadar so sami v vlogi pacientov. Še kako drugače kot z metodami uradne medicine se zdravi skoraj štirideset odstotkov anketirancev; od tega 34.4 % občasno, 5.5 % pogosto. Z drugačnimi metodami se ne zdravi skupno 59.4 % anketirancev, vendar jih o takem zdravljenju razmišlja 10.2 % (Graf 4.11a; Priloga O.2a, Q8). Zdravniki, ki uporabljajo tudi drugačne metode zdravljenja, jih uporabljajo večinoma občasno (21.7 %), enako tudi medicinske sestre/zdravstveniki/zdravstveni tehniki, vendar v večji meri (41.4 %) in več jih tudi razmišlja o uporabi teh metod. Drugačnega zdravljenja ne uporabljata skoraj dve tretjini zdravnikov, medicinskih sester/zdravstvenikov/zdravstvenih tehnikov pa malo več kot tretjina (Graf 4.11b). Tudi tu razlika ustreza prej izraženemu interesu po uporabi in znanju o področju KAM pri vsakdanjem delu, ki je večji pri medicinskih sestrah/zdravstvenikih/zdravstvenih tehnikih. 119

121 Graf 4.11a: Uporaba drugačnih metod zdravljenja pri anketirancih za lastno zdravljenje (sumarno) Graf 4.11b: Uporaba drugačnih metod zdravljenja pri anketirancih za lastno zdravljenje (po poklicu) Najbolj pogosto uporabljene metode za lastno zdravljenje med anketiranci so večinoma skladne z metodami, ki jih uporabljajoo njihovi pacienti, navedli pa so še več različnih metod. Najpogosteje uporabljajo bioenergijo, domača zdravila in zelišča, homeopatijo, masaže, akupunkturo, refleksoterapijo, bownovo terapijo, kiropraktiko in manualne metode, akupresuro, jogo, tradicionalno kitajsko medicino in druge metode (Tabelaa 4.3; za celoten seznam glej Priloga O.2a, Q9). 120

122 Tabela 4.3: Najpogosteje navedene drugačne metode in načini zdravljenja, ki jih anketiranci uporabljajo za lastno zdravljenje Metoda Frekvenca navedbe bioenergija 17 domača zdravila, zelišča (sama, mazila, obkladki, kreme, čaji) 13 homeopatija 12 masaže 9 akupunktura 7 refleksoterapija/refleskna masaža 7 bownova terapija 4 kiropraktika / manualna terapija/medicina 4 Med anketiranimi zdravstvenimi delavci je prisotno kombiniranje različnih pristopov zdravljenja. Tega si predvsem želijo v svoji poklicni vlogi, dokaj pogosto jih uporabljajo tudi za svoje osebno zdravljenje in vzdrževanje zdravja. Glede na to, da njihovo strokovno znanje in poklic gotovo vplivata tudi na njihovo osebno zdravljenje, bi te metode uporabljali še več, če bi bile vključene v njihova strokovna izobraževanja in vsakdanje delo. Medicinske sestre/zdravstveniki/zdravstveni tehniki te metode uporabljajo v večji meri kot zdravniki. Kljub temu, da so anketiranci izražali svoje izkušnje in svoja osebna mnenja do področja KAM in zaupali, da se teh metod poslužujejo tudi sami, je bil le manjši delež pripravljen sodelovati v morebitni nadaljnji raziskavi (19.2 %; Priloga O.2a, Q15). Nekateri pa so odprto izrazili svoje mnenje. Med drugim so zapisali, da je potrebno izobraževanje o KAM, ki ga je potrebno vključiti v redne študijske programe zdravstvenih delavcev,» saj bi temeljni zdravstveni poklici morali poznati tradicionalne in sodobne KAM in jih tudi vključiti v svojo prakso, predvsem tiste, za katere je dokazana neškodljivost.«hkrati bi»bilo potrebno urediti licence za vsa alternativna zdravljenja, saj s tem izvajaci (terapevti) prevzamejo odgovornost za svojo strokovnost«. 121

123 Eden od anketirancev je zapisal, da je zdravnik, vendar to kariero končuje, odprl bo izključno homeopatsko prakso» in se bom zaradi neevropske zakonodaje nehal ukvarjati z uradno medicino.«zanimivo je tudi 'praktično' mnenje enega od anketirancev, da»v alternativno medicino nimam zaupanja, ker nimam osebnih izkušenj. Menim, da moraš sprejeti tako obliko zdravljenja v prepričanju na izboljšanje bolezni«, ter o celostnosti človeka in njegovega zdravja, duhovnosti:»čas je, da se osvestimo, da sta telo in duh eno in da je človek sam kreator svojega zdravja preko svojih misli, občutkov in dejanj«(priloga O.2a, Q14). 122

124 4.3.2 Poglobljeni intervjuji Za dodaten vpogled v razmišljanja in mnenja zdravstvenih delavcev, ki se pri svojem delu in v svojem osebnem življenju srečujejo z različnimi pojmovanji in načini zdravljenja, smo opravili še poglobljene intervjuje. Pogovore smo opravili z osmimi zdravstvenimi delavkami, ki delajo v javni zdravstveni mreži in nimajo večjih predsodkov do področja KAM oziroma se zanj zanimajo, in so bile pripravljene o svojem delu, izkušnjah, stališčih glede tega spregovoriti. Želeli smo izvedeti, kako sogovornice same definirajo zdravje in zdravljenje, ali po njihovem mnenju obstaja in kakšna je razlika med uradnim zdravljenjem, samozdravljenjem in KAM, kako same skrbijo za svoje počutje, kakšno je mnenje njihovih kolegov, kaj menijo o razločevanju področja uradne medicine in KAM ter o povezavi zdravja in duhovnosti Analiza Opravili smo polstrukturirane intervjuje z osmimi zdravstvenimi delavkami 88, ki delajo v javni zdravstveni mreži v različnih ustanovah v Ljubljani, večina pa jih je zaposlenih v Zdravstvenem domu Ljubljana. Starost intervjuvank je od 32 do 62 let, izobrazba medicinske ali sorodne smeri (zdravnici splošne/družinske medicine, pediatrinja, šolska zdravnica, medicinska sestra, sodelavki v diagnostičnem laboratoriju, fizioterapevtka). Vsaka od njih ima ali osebno in/ali profesionalno poklicno izkušnjo s samozdravljenjem oziroma komplementarnimi in alternativnimi metodami zdravljenja. Vse sogovornice so bile pripravljene odgovoriti na vsa vprašanja, brez zadržkov. Vsi pogovori so potekali v sproščenem vzdušju, kljub temu, da smo se z nekaterimi pogovarjali v njihovem službenem okolju (vsem smo ob dogovarjanju za pogovor ponudili, da se lahko sestanemo izven delovnega mesta, če želijo). 88 Imena intervjuvank so v nadaljevanju zaradi zagotavljanja anonimnosti spremenjena. 123

125 Kaj je zdravje? Najprej nas je zanimalo, kako sogovornice definirajo zdravje, kaj so po njihovem mnenju sestavine zdravja. Vse sogovornice so izpostavile, da je zdravje večplastno. Po njihovem mnenju gre za psihofizično ravnovesje in vse, kar nanj vpliva. Skupno so pri tem izpostavile odsotnost bolezni. Zdravnici družinske medicine, Alenka in Katja, sta se pri tem poslužili definicije Svetovne zdravstvene organizacije 89. Tri sogovornice, Helena, Barbara in Urša pa posebej poudarjajo, da je pomembna tudi psihična, duševna komponenta in da velja rek»zdrav duh v zdravem telesu«(urša).»definicija zdravja je težka, razumem pa ga kot popolno psihofizično ravnotežje, kjer se človek v svojem vsakdanjem življenju, v svojem telesu počuti prijetno, ugodno, kjer v njegovi duši ni stisk, ni bolečine in je lahko zaradi tega kreativen na vseh področjih, na katerih si to želi. Sestavin zdravja je veliko, lahko jih strnemo v nekaj točk. Zdravje pomeni, da si telesno zdrav, da ni prisotnosti bolezni. Zdravje pomeni, da nimaš skrbi, da te ne mučijo vprašanja v duši, kajti jaz pojmujem zdravje kot povezavo psihe in telesa. Da zaradi tega, ker v tvoji duši niso razčiščene vse stvari, ker morda nimaš urejenih določenih bivanjskih problemov ali pa odnosi med ljudmi, to lahko povzroči tudi nezdravje... jaz ne rečem bolezen, ampak nezdravje«(helena).»da ne bom v klišejih, uradnih definicijah. Z eno besedo, ki vse zajema: da si miren v sebi, da se dobro počutiš. Ker če si bolan, si nemiren, raztresen, se ne počutiš dobro, od bolečin se ti meša, od strahu se ti meša, od skrbi se ti meša. Da si brez strahu, miren, usklajen sam s sabo, da ko se zbudiš zjutraj, da ne pride nate črna mora, ne taka ne tista, kajti tudi če nisi fizično bolan, si lahko drugače bolan, že sam strah je bolezen«(barbara) Kdo mora skrbeti za zdravje? Glede odgovornosti za zdravje so se vse sogovornice takoj strinjale, da je za zdravje najbolj odgovoren, dolžan skrbeti posameznik sam. Katja je izpostavila, da bi morala biti odgovorna tudi družba, vendar se sprašuje, ali je družbi zdravje posameznika 89 Glej opombo 25 na strani

126 sploh pomembno, ker:»zadnje čase vidiš, na deklaracijah, kakšno hrano se prodaja, zakonsko se dovoljuje škropiva, ki ne bi smela biti, genetsko spremenjeno hrano.«helena in Barbara sta izpostavili, da se premalo zavedamo svoje odgovornosti zase, da smo premalo ozaveščeni, izobraženi in da na našo skrb za zdravje vpliva tudi naše družbeno okolje, kultura.»je res, da si vpet v neko socialno okolje, ki ti narekuje tako in drugačno življenje, obnašanje, reakcije, vendar mislim, da si odgovoren predvsem sam zase in da lahko v vsakem okolju nekje poskrbiš zase... Ker večina ljudi ni preveč ozaveščenih, so premalo izobraženi, o sebi pravzaprav ne vedo nič. In tu greva lahko nazaj do tega, kaj so predpogoji, da lahko sam sebi pomagaš. Kje so začetki, da lahko začneš graditi to, da lahko sam sebi pomagaš. To je zelo lahko reči. Ampak če ne veš niti, kako je tvoje telo ustrojeno, kako funkcionira, potem lahko to verjetno nekoliko povezuješ z izobrazbo, socialnim okoljem, skrb zase je odvisna od tega. Čeprav ni nujno, da boš z boljšo izobrazbo in v drugem okolju bolj skrbel zase, lahko je obratno, še slabše. Lahko so ljudje zelo preprosti, v tesnem stiku z naravo in dobro skrbijo zase«(barbara) Skrb zase Zaradi vsega, kar so povedale v zvezi z zdravjem in odgovornostjo zanj, nas je zanimalo, kako same skrbijo za svoje zdravje in počutje. Glede na odgovore vse poskušajo zase in za svoje zdravje narediti vsaj nekaj, edino Sonja je povedala, da zase trenutno bolj malo skrbi. Alenka je povedala, da je bolj hipohondrična in»zato ob vsakih težavah konzultiram knjigo ali pa svojo zdravnico.«zdrav način življenja, zdrava prehrana (pri Barbari in Evi to pomeni že večletno vegetarijanstvo) in pijača, čim manj (sintetičnih) zdravil, gibanje in pozitivno mišljenje so po mnenju sogovornic osnove za ravnovesje.»na pozitivnem nivoju si čisto v drugem svetu kot v negativnem, to sta čisto drugačna svetova. Negativne misli, depresija, te spravijo z enega na drugi nivo. In se vrstijo dogodki, slabe stvari, bolezni, nesreče, misliš, da ne moreš vplivati na nič. Opazila sem, da če mislim pozitivno, je razlika«(katja). V povezavi s tem je tudi opazovanje in poznavanje samega sebe, prisluhniti sebi, kot pravi Helena:»Mogoče bi v definicijo zdravja v prvi vrsti morala dati tudi to, da mora 125

127 vsak znati prisluhniti sam sebi. Kajti, jaz pravim, da ima telo svoj zdrav razum, telo ima opozorilne znake, ki opozarjajo, da se nekaj dogaja, ki te vodijo iz zdravja. Ko se naučiš temu prisluhniti, lahko v trenutku izstopiš iz tega drvečega vlaka, se zaustaviš in ohranjaš zdravje.«to je izpostavila tudi Barbara; zase skrbi na načine, za katere ve, da ji ustrezajo po njeni psihološki in fiziološki naravnanosti. To vključuje telesno dejavnost in tudi druge dejavnosti, ki so bolj vezane na notranje prostore (pravi, da ni»outdoor person«), kot je tibetantska joga, s katero se ukvarja že petnajst let. Zadnjih nekaj let se prehranjuje v skladu z dieto po krvnih skupinah in ohranja težo iz mladosti. Ob težavah in boleznih, ki zahtevajo zdravljenje, pa ne posega po metodah uradne medicine, pač pa homeopatije, s katero se tudi sama ukvarja:»... delam v uradni medicini, ampak se že sedemnajst let ne zdravim na tak način. Nisem bolna, bila sem bolna, od alergij do razno raznih stvari in po takih izkušnjah sem rekla, da me ta medicina ne bo več zdravila in me ni. In sem šla na pot, na kateri sem se začela ukvarjati s homeopatijo in potem me je to zelo pritegnilo, začela sem študirati in sem večino svojih prostih kapacitet zapolnila s tem študijem, ki sem ga peljala tako, da pomagam sebi in svojim bližnjim in morda še nekaterim, kolikor mi čas dopušča...«(barbara). Vse to ji pomaga, da je zdrava ne le fizično, pač pa tudi psihično, saj je tudi sama nedavno doživela čustvene in psihične pretrese in bi zbolela tako fizično kot psihično, če ne bi bila v dobrem stanju Kaj je zdravljenje? Kaj torej zanje profesionalno in osebno pomeni zdravljenje? Večina sogovornic je navedla, da je to (v strogem uradnem medicinskem pomenu) odstranjevanje, zmanjševanje težav oziroma bolezni in njenih posledic oziroma škodljivih vplivov na človekovo zdravje. To lahko zajema ves proces, od obiska zdravnika do vseh preiskav, terapije. Za Evo je to širok pojem, ki poleg uradnega, medicinskega zdravljenja lahko zajema tudi vse ostale dejavnosti, ki vplivajo na zdravje (prehrana, gibanje, sproščanje itd.). Katja, Helena in Barbara pa so se navezale tudi na to, da je zdravljenje povrnitev v prvotno ravnovesje, zdravo stanje, ki je psihično, fizično, duševno in socialno. To pa lahko posameznik doseže na različne načine, da posluša sebe, se opazuje in zaveda, da ko»... si v nenehnem stresu, da boš pregorel in da je pravi čas, da izstopiš, se 126

128 sprostiš, uporabiš kakšne sprostilne tehnike in tudi to je proces zdravljenja, mogoče še bolj pomemben kot medicinski. Ko dejansko rečeš dovolj je, izprežeš, morda za nekaj dni, lahko za en dan, se odpraviš v naravo, globoko dihaš in si povrneš energijo, tudi to je zdravljenje«(helena). Ana in Eva pravita, da lahko uradno medicinsko zdravljenje kombiniraš s KAM. Za Barbaro pa je zdravje in zdravljenje le eno, ljudje pa k temu pristopamo na različne načine in zahodna medicina je zanjo le eden od njih, po njenem mnenju manjši in v veliki meri neuspešen način zdravljenja.»velika večina človeštva se zdravi na različne načine, s svojimi tradicionalnimi pristopi, medicinami. Te medicine so stare tudi nekaj 1000 let in imajo vsaj tako dobre ali mnogo, mnogo boljše rezultate kot uradna medicina. Uradna medicina se zelo rada ukvarja s posebnimi diagnozami, posebnimi primeri, zahteva veliko študija, veliko zdravljenja in draga zdravila, zaradi znanih povezav s farmacijo. To je sploh zanimivo, ker če boste malo pogledali, farmacije ne zanimajo te velike revne države, ki imajo banalne bolezni. Že humanost uradne, zahodnjaške medicine je problematična, vprašljiva. Pristopamo lahko na različne načine, od zdravilstva itd.; ampak kitajske medicine, akupunkture pa ne morete poslabševati na tak način. Tukaj se to meče v en koš. To so tradicionalni načini. Potem imate en kup načinov, ki spadajo v tako imenovano alternativno, nekateri bi radi rekli v komplementarno. Zame je to ena medicina, taka ali drugačna, vsaka ima drugačen pristop do človeka«(barbara). Katja meni, da je uradna medicina zaradi svoje institucionalizacije omejena, ker je tako zastavljena, ne more in ne zmore zdraviti marsičesa, zato pa je v središču bolj bolezen kot zdravje Samozdravljenje Samozdravljenje za sogovornice pomeni vse, kar lahko posameznik sam stori za svoje zdravje, kar lahko naredi sam glede na svoje znanje in izkušnje, brez pomoči zdravstvenega osebja ali drugih strokovnjakov, terapevtov. To vključuje tako zdravila brez recepta, zelišča, sprostilne in telesne tehnike, kot tudi korak, da poiščeš pomoč ali nasvet drugje. Helena pravi, da lahko na vse omenjene načine v lastnem telesu 127

129 aktiviraš zdravilne energije:»rodili smo se z imunskim sistemom, ki nas varuje, in globoko verjamem, da so v našem telesu in tudi v talamusu, to je najstarejšem možganskem centru, substance, ki se lahko sproščajo v procesu t.i. samozdravljenja in mogoče je tudi tu ključ do 'čudežnih ozdravitev'.«samozdravljenje je za sogovornice torej del zdravljenja in je lahko del tako uradne medicine kot KAM. Zajema vse prej omenjeno in hkrati pomeni tudi to, da posameznik upošteva navodila zdravnika, terapevta in da izvaja postopke, za katere dobi navodila, da jih izvaja sam. Kot pravi Urša:»Ob uradnem zdravljenju lahko poteka hkrati tudi samozdravljenje. Na primer pri nas fizioterapevtih, mi naredimo približno 10% s svojimi tehnikami, ostalo morajo pacienti sami oziroma telo se potem zdravi samo, ko se vzpostavlja ravnovesje. Samozdravljenje je tisto, ko na podlagi določenih informacij začneš v telesu zbujati nek proces, da se telo postavi v ravnovesje. Mi mu pač pri tem pomagamo. Recimo, ko mora pacient izvajati določene vaje doma, včasih jih ne izvaja in je zdravljenje neuspešno zaradi nesodelovanja pacienta.«razliko med uradnim, običajnim zdravljenjem in samozdravljenjem nekatere vidijo v tem, da uradna medicina za zdravljenje uporablja zdravila v klasičnem pomenu, torej kemične, sintetične spojine z več stranskimi učinki. Ana meni, da bi moralo biti tudi v uradnem zdravljenju več naravnih, zeliščnih pripravkov, Eva pa je izpostavila, da je po njenem»pri samozdravljenju dosti močnejša motivacija in zdi se mi, da je ta motivacija tudi del zdravljenja.«tudi Helena se sprašuje, kaj in kako deluje pri zdravljenju in samozdravljenju:»ali ni vse skupaj morda dogajanje v možganih pacienta samega to se sama sprašujem, ravno to, da se energetski tokovi uravnajo in znano je, to je zdaj najnovejša veja nevroimunologije, ko so ugotovili, da talamus direktno komunicira preko svojih kemičnih substanc z belimi krvnimi telesci in direktno usmerja imunski sistem, ne da bi bil sploh imunski sistem prej aktiviran, in mislim, da je tukaj prva pot, ko bomo dejansko začeli dokazovati, da se da samozdraviti. Samozdraviti tudi pomeni, da dejansko aktiviraš vse svoje notranje rezerve in sile in ko dejansko telo zna premagati bolezen.«128

130 KAM (zdravilstvo) Vse sogovornice KAM oziroma zdravilstvo pojmujejo kot načine zdravljenja, metode ohranjanja zdravja ali pomoči pri zdravljenju, ki niso uradna medicina ali od slovenske uradne medicine priznane oblike zdravljenja. Helena poudarja, da jih veliko ni alternativnih, pač pa komplementarnih, dopolnilnih (omenja ayurvedsko medicino, zeliščarstvo, akupunkturo, jogo, reiki). Vse razen Sonje so omenile, da je pojem zdravilstvo na tak ali drugačen način slabšalen:»v zdravilstvo v Sloveniji strpamo vse, kar ni v pojmu uradne medicine«(helena). Katja pravi, da nekatere metode res pomagajo, da pa je težava v tistih zdravilcih, ki se pretvarjajo ali izkoriščajo ljudi, oziroma da nekaterim to predstavlja le vir zaslužka. Helena meni, da bi bilo potrebno preveriti znanje in dodatno došolati izvajalce brez zdravstvene izobrazbe, ki bi bili nato certificirani. Kot smo že opisali, pa so tudi mnenja, da je tudi zdravilstvo oziroma KAM del zdravljenja, izboljšanja zdravja, ki se ga lahko lotimo na različne načine. Predvsem je tu trdnega prepričanja Barbara, kot je bilo že navedeno zgoraj:»zdravljenje oziroma zdravilstvo ima zame slabšalno konotacijo. Kdor reče, to spada v zdravilstvo, tega ne sprejemam in nikoli nisem. Zame je zdravljenje in zdravje samo eno. Ti lahko pristopaš k temu na različne načine. Zahodna medicina je samo eden, manjši način pristopanja k zdravju, ki pa je zelo, gledano v globalu, v veliki meri neuspešen, če me vprašate.«pravi, da uradna znanost oziroma medicina ni odgovorila na nekatera osnovna vprašanja, da zdravi le simptome in posledice in da človeku»odreže«njegovo psiho. Trditve uradne medicine je po njenem mnenju potrebno postaviti v širše kontekste, le tako se lahko razširijo obzorja. Uradna medicina sama ne more priti do bistva in bi morala povezati več znanj. V to bo prej ali slej prisiljena, z napredkom tehnologije, kjer bodo postali pomembni osnovni molekularni, genetski in biološki, energetski nivoji. Trenutno tega še ni, je pa veliko ljudi, ki to zaznavajo s svojim telesom (na primer bioenergetiki). Ti so»...sposobni zaznave določenih vibracij, energij, ki so pri vsakem in pri vsakem so drugačne. Vsak človek ima svoj fingerprint, ne le karbonski, ampak avro, energetski nivojski sistem, ki jih je več, in vsak ima svoj zdravi fingerprint. In ima neko zdravo frekvenco. Ko pride bolezen, se organizem 129

131 vedno, čisto po fiziologiji in fiziki obnaša racionalno in hoče zmanjšati to, da lahko funkcionira naprej. Zboliš, ne umreš. Naredi neko patološko frekvenco oziroma nekaj zboli, zaniha, ne umre, ampak zboli, še vedno funkcionira. Ampak to ni več zdrava frekvenca. Do tega pa lahko pristopate na različne načine, nikakor ne z uradno medicino. V manjši meri oziroma le delno. V samem smislu brisanja simptomov oziroma zabrisavanja bolezni.«tu je možnih več pristopov, ki človeka spravijo v ravnotežje na»človeku lasten zdrav nivo«, na primer bioenergija, reiki, barve, kristali, dotik, aparature, homeopatija. Uradna medicina to počne le delno, v smislu brisanja, zabrisavanja simptomov. Sonja meni, da homeopatije ne bi smeli uvrščati v zdravilstvo, ker je po njenem mnenju to še vedno medicina, le nekoliko drugačna Razlikovanje med KAM in samozdravljenjem Zanimalo nas je, ali po mnenju sogovornic obstaja kakšna razlika med zdravljenjem s KAM in samozdravljenjem; kljub temu, da je samozdravljenje lahko del kakršnegakoli zdravljenja.»samozdravljenje je, ko človek pomisli, danes se slabo počutim, pobrska po internetu in ugotovi, lahko uporabim ta in ta čaj, zeliščne pripravke v obliki kapsul, tablet, odidem na krajši sprehod v naravo. Ko pa so težave večje, ko je bolezenski proces v telesu morda že napredoval in so pacienti razočarani nad uradno medicino in pomoč poiščejo pri zdravilcih, pa to ni več samozdravljenje, ampak zdravljenje s pomočjo komplementarne, alternativne medicine«(helena). Katja pravi, da se posameznik lahko delno nauči kakšne druge metode, na primer masaže, meditacijske tehnike ali pritiska na akupunkturne točke. Tudi Eva pravi, da se te prakse včasih prekrivajo in se včasih lahko uporabijo kot samozdravljenje. Sicer pa pravi, da:»pri marsikateri metodi si ne moreš sam pomagati, kljub dobrim opisom v knjigah še vedno rabiš nekoga, ki te, če ne drugega, popravi potem, ko skušaš že sam nekaj narediti. To so tehnike, ki so dovolj zahtevne in niso tako enostavne, da bi samo odprl knjigo in to lahko naredil.«razlika je v prvi vrsti ta, da je KAM oblika zdravljenja, pri kateri nisi udeležen sam, pač pa ti pri tem z določenimi načini in znanjem pomaga še tretja oseba (Urša, 130

132 Barbara). Vseeno pa Barbara pravi, da na primer homeopat spodbuja, da bolnik sam dela, sam mobilizira svoje telo. Če imaš dovolj»življenjske energije«, pa lahko:»... z avtosugestijo dostopaš do tistih nivojev in na isti način vplivaš na svoj energetski status. Zakaj ne? Ponavadi je sicer manj uspešno, ker človek sebi ne zaupa dovolj, ne ve, če je prav naredil. Ti deluješ s svojo psiho kot homeopat s pripravkom ali neko energijo. Odvisno, na kakšni stopnji si, veliko lahko sam narediš z meditativno gibalnimi tehnikami, kot so joga, meditacije in razne druge. Bistvo je, da poskusiš, se umiriti, razmisliti, kaj si videl in slišal, vzeti, kar ti ustreza, da se počutiš zdrav, da se uskladiš, pomiriš s sabo, da nisi v konfliktu, da z ljudmi ne funkcioniraš histerično, da za izpadi, za tabo ne stoji hud strah, napetost, negativna čustva (zamera, žalost, jeza), ker vse to je tudi pomanjkanje zdravja. Psihičnega zdravja, ki potem deluje na dol (telo), na vse, karkoli, odvisno od okoliščin. Če si stalno v tem, se ti bo to poznalo na fizičnem in potem si v začaranem krogu. Izstopiš lahko le na tak način, da poskušaš najti nekaj... Recimo prehrana je bistvena, organizem mora razgraditi in sestaviti celice, če telesu ne daš pravih izvornih substanc, bo zbolelo.«da ima vsak posameznik»bioenergijo«, vendar je vsak ne zna aktivirati, meni tudi Helena Razlikovanje med uradno medicino in KAM Sogovornice smo vprašali, kaj so po njihovem mnenju glavne razlike med uradno medicino in KAM, ter o uradnem, formalnem razlikovanju. Večina sogovornic je izrazila neko razliko, nekatere primanjkljaj, nezadostnost na področju uradne medicine. Helena meni, da bi se morali zdravniki v procesu študija spoznati s temi metodami, saj bi obogatile njihovo znanje ter pomagale pri boljšem diagnosticiranju in zdravljenju. Za primer navaja akupunkturo, da bi zdravniki morali poznati njene principe:»akupunktura je edina priznana v slovenskem prostoru alternativnih ved, deluje na akupunkturne točke in uravnava pretoke energije skozi akupunkturne kanale in ponovno se začne samozdravljenje in proces samozdravljenja. Zato bi zdravnik to moral obvladati.«meni, da ne bi smelo biti razlikovanja med zdravniki in homeopati, saj bi homeopati morali biti tudi uradno običajni zdravniki, izvajati obe praksi. 131

133 Nepoznavanje oziroma neizobraženost zdravnikov uradne medicine izpostavlja tudi Barbara.»Ker zdravnik noče in ne more razumeti, ker so premalo izobraženi, kot sem jaz, in jaz zavračam vsak tak pogovor, hočem imeti sogovornike, ki vsaj toliko poznajo homeopatijo, kolikor jaz poznam medicino. Ne pristajam, da mi bo nekdo govoril, da je to kar nekaj. Ti moraš poznati oboje, da lahko kritiziraš.«odvrača tudi očitke o razglašanju, da lahko KAM oziroma konkretno homeopatija pozdravi vse, ter pravi, da je pravo merilo, kako malo bolnikov nekdo ima, ne kako veliko, za razliko od uradne medicine.»tu se ne gleda, koliko imaš ti bolnikov, ampak koliko jih nimaš več, koliko jih je pozdravljenih. Če si pošten do samega sebe in do ljudi, ki jih zdraviš, si moraš tudi priznati, da včasih ne moreš. To ni čarobna palica in ti ne moreš nikomur nič obljubiti, ker ne veš, kako bo človek reagiral. Ker če greš k homeopatu in bo rekel, da je to 'mala malca', je lahko to zelo nevarno, ker se lahko 'mala malca' razvije v ne več tako 'malo malco' in ker homeopat ne bo prišel zraven, ne bo nikoli našel in ne bo mogel pozdraviti, ker ne bo mogel najti zdravila. Če je bistvo, da najdeš pravo zdravilo, ki jih je nekaj 1000, zelo dobri homeopati jih poznajo in uporabljajo kakih 300. Če uporabi še kake druge alternativne pristope, radiestezijo, kaj takega, bi se uspešnost bistveno povečala. Se da tako dobro, če ne dosti boljše obvladati brez kemije. /.../ V terminalni fazi bolezni ne boš z ničemer pozdravil, to ni čudežna stvar. Ti, če imaš energije na psu, na koncu, boš umrl in je vprašanje, kako boš umrl, ali v hudih bolečinah ali se boš sam s sabo zmenil pa boš šel, v miru in ne v hudih trpljenjih. To je razlika med umiranjem in umiranjem.«alenka pravi, da uradna medicina bolj temelji na dokazih, kar za KAM ne velja toliko, vendar tudi tu že obstajajo razlike. Za primer navaja akupunkturo, za katero se je na podlagi (uradnih medicinskih) raziskav pokazala dokazana učinkovitost. Meni, da se pri nas z uradno in komplementarno medicino ukvarjajo zdravniki, z vsem ostalim pa drugi profili, ki z zdravstvom niso povezani. Sonja je izpostavila drugačen način zdravljenja pri zdravilcih kot zdravnikih, na primer z dotikom (polaganje rok, osteopatija itd.). Tudi Eva izpostavlja, da je razlika v pristopu k pacientu in da je medicina bolj parcialna, predvsem zato, ker temelji na znanstveno dokazanih aspektih, ki so 132

134 usmerjeni v en del človeka in na ta način ne pokrije človeka kot kompleksne celote z različnimi vplivi. KAM pa se tega skuša dotakniti drugače, na holističen pristop, ki je»pri nekaterih medicinah zelo dobro izdelan in izpeljan, drugje pa mogoče malo manj oziroma je malo preveč ezoteričen, da bi se ga dalo zelo dobro upoštevati (v uradni medicini). V alternativni oziroma komplementarni medicini imamo zdravilske sisteme in zdravilske metode. Zdravilski sistemi so tisti, ki imajo poleg zdravljenja tudi možnost diagnosticiranja in so lahko v določenih primerih čisto samostojni in so res alternativni. Zdravilske metode pa nimajo toliko možnosti diagnosticiranja oziroma je to bolj pomanjkljivo in je to samo ena metoda zdravljenja, sproščanja in so v bistvu bolj komplementarne.«katja, Ana in Urša izpostavljajo vlogo politike, farmacije, dobička, korupcije in umik medicine v vlogi zdravljenja.»sicer ne bi smelo biti razlik, morala bi biti enotna medicina, za dobrobit človeka, pomagati človeku. Medicina je odšla in se sprašuješ, koliko profitira farmacija, koliko jo podpira, kdo koga podpira, koliko je tukaj skrbi za dobrobit človeka. Ne samo zdravniki, mi smo tu en mali del, nimamo velikega vpliva, ampak družba, politika, cel sistem, kjer kot zdravnik nimaš vloge, čeprav smo pomemben del. Eni se zavedamo, drugi ne. Je pa to v družbi zelo napačno zastavljeno in se sprašuješ, ali imamo vsi v družbi pravico do zdravja ali je samo za posameznike. Kako lahko prodajajo gensko spremenjeno hrano, dovolijo sulfide v hrani, s hormoni obdelano prehrano, obsevano, da se prodaja to je nezaslišano, to je osnova zdravja«(katja). Ana meni, da je farmacija močan lobij, ki vpliva na predpisovanje uradnih zdravil, ki»... imajo ogromno stranskih učinkov in redki zdravniki so, ki poslušajo človeka in ki se poglobijo v njegove težave, ne odpravljajo vzroka, ampak samo težave. Nobeden ne gre tako daleč, da bi odpravil vzrok«. Osebno izražena mnenja se navezujejo tudi na formalno razlikovanje med uradno medicino in KAM oziroma zdravilstvom, ki obstaja pri nas. Helena meni, da obstaja strah na obeh straneh. Vse povedo, da je delitev na nek način neustrezna. Alenka meni, da bi morali nekatere metode uvrstiti vsaj v komplementarno medicino in da 133

135 »samo nekaj, kar je dokazano, znanstveno dokazano, z dokazi podprto, da je učinkovito in ni škodljivo, se lahko imenuje uradno zdravljenje uradne medicine.«katja je še bolj prepričana, da bi morali biti obe medicini komplementarni in da bi morala uradna medicina sprejeti znanje sedanje komplemenarne medicine. Sonja meni, da ni prav, da vse metode in izvajalce»dajejo v nič«, da morajo biti zdravilci priznani in da je to odločitev vsakega posameznika, kje se bo zdravil. Ana pa meni, da še preveč ljudi slepo verjame le v uradno medicino. Po Uršinem mnenju pri nas obstaja zelo strogo ločevanje in je popolnoma nesmiselno, saj onemogoča pomoč obeh medicin eni in drugi, kar bi bilo koristno, saj se z»... alternativo ne morejo rešiti vse težave, daleč od tega, ker uradna medicina ima ogromno postopkov in tehnik, ki jih v alternativi ne morejo narediti. Strogo ločevanje ene in druge je popolnoma nesmiselno.«enako meni tudi Eva, da si obe strani lahko veliko pomagata.»zelo škoda je, da ni sožitja med temi medicinami, ker so vse namenjene zdravljenju in vse pomagajo. Še eno prednost ima komplementarna in alternativna medicina, da je dosti cenejša in v bistvu bi na ta način zelo razbremenila zdravstveno blagajno, poleg tega pa je tudi dosti bolj zdrava za uporabnika, ni stranskih učinkov, ni bolezni, ki nastanejo zaradi samih zdravil, tako da Je tudi ekološko dosti bolj neoporečna Ne vem, to je zame nerazumljivo, da te stvari ne gredo z roko v roki in da ne pomaga tisti, ki zna, tam, kjer lahko, in da se potem uradna medicina postavi res tja, kjer se ne da drugače nič narediti, kjer je nujno uporabiti sigurno je tehnično dosti bolj dovršena, da ima svoje mesto, ampak dosti manj, kot si ga ta trenutek lasti.«barbara svoje mnenje o formalnem razlikovanju pri nas podaja na primeru homeopatije, predvsem pogoju, da je homeopat lahko samo zdravnik uradne medicine ter o očitku o delovanju na principu placeba.»homeopatija je huda stroka kot uradna medicina, moraš imeti šolo in izobrazbo, ni nujno, da si zdravnik. S tem, da moraš biti nujno zdravnik, se ne strinjam. Moraš imeti neko naravoslovno izobrazbo, da poznaš ustroj telesa, absolutno, da poznaš neke osnovne bazične stvari okoli tega, drugače pa uradna medicina homeopatijo bolj ovira. Najboljši homeopati niso bili zdravniki, ampak farmacevti. Kajti zdravnik hitro 'caga', ne gre homeopatsko 134

136 naprej, ampak napiše takoj antibiotik, ki ni potreben, večinoma ne. Vsi pravijo, ja, homeopati morajo priznati, da to zdravljenje deluje na principu placeba. Seveda, ja. Pri teh klasičnih kliničnih študijah imate poskuse in velik del tega je placebo učinka. To je tudi pri homeopatiji, ampak ona deluje na tem principu, in to veš. Ti deluješ s svojo psiho, avtosugestijo kot homeopat s pripravkom ali nekdo drug z neko energijo.« Uporaba različnih metod in pomoč ter svetovanje drugim Vse sogovornice redno uporabljajo katero od metod samozdravljenja, poleg zdravega prehranjevanja in gibanja še zdravila brez recepta, zelišča, obkladke in druge 'družinske recepte', avtogeni trening, pozitivno mišljenje, jogo in akupresuro 90. Med metodami, ki bi jih lahko šteli tudi v KAM, pa uporabljajo refleksno in druge masaže, homeopatijo in akupunkturo, bioenergijo (pet sogovornic se je ene od teh metod naučilo in same izvajajo ter zdravijo tudi druge). Poleg sebi s temi metodami pomagajo tudi družinskim članom, prijateljem, sosedom ter jih svetujejo tudi pacientom, s katerimi delajo.»metode svetujem ljudem, za katere vem, da jih razumejo, da jih bodo znali pravilno uporabiti in pravilno interpretirati, da se to ne dogaja kot čudež, temveč ker so to metodo pravilno uporabili«(helena). Podobnega načela se drži tudi Eva in kakšne druge metode svetuje tudi tistim, ki jim uradna medicina ne more dovolj pomagati. Samozdravljenje in KAM vse sogovornice zagovarjajo profesionalno in zasebno. Alenka pravi, da je pomembno znanje in sposobnosti posameznika, da moramo biti o tem poučeni in dobiti informacije iz zanesljivih virov, na primer v lekarni Odzivi pacientov in razlogi za uporabo Odziv pacientov je po izjavah sogovornic večinoma pozitiven in so za dodatno, drugačno zdravljenje vedno bolj odprti. Na splošno pa samozdravljenje, zdravljenje z bolj blagimi zdravili, s spremembo življenjskih navad in podobno, pacienti sprejemajo različno, odvisno od njihove naravnanosti, volje in znanja, motivacije, prepričanja. Najbolj uspešni so tisti, ki»... že sami ne želijo uporabljati samo uradne medicine, ki 90 Tudi te metode bi lahko šteli oziroma sodijo h KAM, vendar so v dobri meri že postale del prevladujoče kulture, običajen del skrbi zase, fizičnega in duševnega 'wellnessa'. 135

137 ne želijo, da bi uporabljali samo kemijo, ki verjamejo, da se lahko sami prebijejo skozi določeno bolezen, s pomočjo lastne volje in z alternativnimi metodami«(helena). Takšni se po terapijah počutijo bolje, so bolj mirni, manj zbolevajo za prehladi in podobno. Eva pravi, da nekateri poskusijo in ob neuspehu pridejo po»uradna«zdravila oziroma pričakujejo takojšnjo ozdravitev, drugim pa uspe in jih v ordinaciji niti ne vidi. Tudi Helena opaža, da pacienti ne želijo samo»kemije«, pač pa tudi bolj naravna zdravila in metode. Alenka bi si samozdravljenja in KAM želela še več, predvsem pri bolj enostavnih in vsakdanjih težavah.»odziv je pozitiven, čeprav je aspirin še vedno 'zakon',«pravi Ana. Alenka in Eva povesta, da so pacienti v ordinaciji pri osebnem zdravniku zelo previdni glede tega, koliko mu zaupajo o uporabi KAM, ravno zaradi stroge delitve oziroma neodobravanja. V zvezi z razlogi za uporabo KAM ter razlikami, o katerih pacienti povedo, sogovornice pravijo, da se pacienti odločajo za drugačne načine zdravljenja iz razočaranja, če prvotno, uradno zdravljenje ni uspešno, če obravnava zdravnika za pacienta ni bila primerna ali zadostna, in iz želje po nečem drugem.»če traja zdravljenje predolgo in ne da želenih rezultatov oziroma če ima pacient občutek, da se mu je uradni zdravnik premalo posvetil, da mu je vzbudil občutek nezaupanja... ker so danes zdravniki praktično pozabili na osnovno, da zdravi tudi dotik, beseda, da morajo vzpostaviti zaupanje med pacientom in zdravnikom. Takrat se običajno bolnik zateče k zdravilcu«(helena). Katja meni, da to ni slabo, saj zdravstvo ne more zagotavljati vsega. Nekatere kronične bolezni medicina namreč tretira kot doživljenjsko, kronično obolenje, zdravi pa jih nato ne več.»marsikatere od teh bolezni, če bi se začele zdraviti že prej, recimo energetske blokade, tokovi, z akupunkturo, bi se dalo marsikaj preprečiti, mogoče tudi kasneje omiliti.«helena meni, da je odnos do pacienta in komunikacija z njim zelo pomembna in da so nekdanja znanja v uradni medicini danes pozabljena:»ko sem bila sama študentka medicine, so nam naši profesorji povedali, da nikoli ne smemo pozabiti, da je pol zdravja tudi kontakt s pacientom, vzeti si čas, se mu nasmehniti, ga potrepljati po roki 136

138 in mu povedati 'zaupajte mi, vse bo dobro'. In to je že alternativna metoda, kajti dotik je danes alternativna metoda.«pomanjkljivosti površne, nepoglobljene obravnave pacienta, slabe komunikacije, pomanjkanja časa ter zdravljenje samo simptomov, ne pa vzrokov v uradni medicini izpostavljajo tudi Katja, Ana in Barbara. Slednja pravi, da nekaterim ustreza le uradno medicinsko zdravljenje oziroma da nekateri ljudje»rabijo bolezen in nočejo biti zdravi. Eni se radi zdravijo, ne pa pozdravijo. S tem celo svojo okolico držijo v šahu...«. Pravi, da se zdaj o KAM veliko govori in piše, prej pa se je to počelo na skrivaj. To pripisuje kulturi, vzgoji, posameznikovim socialnim krogom, v katerih se giblje, odločitvam in izbiram v vsakdanjem življenju. Urša pri svojem delu pogosto poudarja pacientom, da je vsak sam dolžan skrbeti za svoje zdravje in da»... terapevt ne more narediti vaj namesto nekoga drugega ali ne more imeti pozitivnih misli, če jih on nima.«zdi se ji namreč, da so premalo vztrajni in da tudi od metod KAM pričakujejo, da bodo učinkovale takoj, kot tablete.» To, da alternativna metoda vzpostavi ravnovesje v telesu, traja dlje časa, ker se tudi ravnovesje ni porušilo v sekundi, ampak se dlje časa kvari. Mislim, da je treba glede tega dvigniti ozaveščenost, kaj to sploh pomeni, in da morajo k temu prispevati tudi sami.«tudi Eva pove, da nekateri mislijo, da bo šlo vse hitro in bo vse v redu, brez njihovega truda ali vložka časa. Barbara, ki se s homeopatijo ukvarja že dolgo, pove, da že obstajajo ljudje, ki se zdravijo le na ta način, tudi otroci, in jih je to rešilo oziroma jim je pomagalo pri uradno medicinsko nerešljivih težavah. Poudarja, da je pomemben tudi psihološki učinek in naravnanost določenega okolja, pri nas je to zahodni tip medicine. Meni, da lahko čustvo, kot je strah, povzroči, da neka metoda ne učinkuje. Na ravni psihološke naravnanosti okolja pa meni, da mlajši kot so zdravniki, bolj so odprti za drugačne poglede in se bodo s terapevtom na drugi strani posvetovali ter ga upoštevali in priredili svoje zdravljenje Razlike in mnenje kolegov Vse sogovornice menijo, da se njihovo pojmovanje zdravja in zdravljenja razlikuje od pojmovanja njihovih kolegov. Helena pravi, da»večina mojih kolegov si ne dovoli razmišljati izven okvirov uradne medicine. Že moje razmišljanje se jim dostikrat zdi 137

139 zelo heretično, deviantno in največji 'hec' je, da me pa potem pridejo vprašat, kateri čajček bi mi pa ti zdaj dala, kajti jaz pa mislim, da zdaj pa rabim malo tvojega znanja«. Podobno je tudi pri Evi in Barbari, ki pomagata kolegom, ki ju za to prosijo. Alenka pravi, da se ji zdi mnenje do KAM v zdravstvu na splošno negativno, najbolj zaradi neznanja. Sama tekom študija o komplementarnih in alternativnih metodah ni slišala praktično nič (le nekaj pri zgodovini medicine), s čimer se strinja tudi Katja. Kot javnozdravstvenica opaža tudi razliko v pogledu znotraj medicine, med tistimi, ki zagovarjajo preventivo in tistimi, ki se ukvarjajo s kliničnim zdravljenjem. Sonja meni, da je odvisno od posameznika, da so kolegi nekje vmes; ne bi se hitro odločili za, niso pa čisto proti KAM. Tudi Ana pravi, da je večina proti, da pa se nekateri tudi sami zdravjo na drugačne načine, vendar to ni javno znano. Barbara meni, da so odklonilni večinoma starejši, sicer pa so mnenja različna. Sama vidi sprejemanje in zanimanje za KAM kot razvoj. Meni, da mora biti v našem zdravstvu tega veliko več iz več razlogov.»če pridete na to stran, je veliko več tolerance na vseh nivojih in veliko več občutka za ljudi, empatije, manj agresije, in to je tisto, kar ta svet rabi. Ker ta medicina je pri zdravljenju samo agresivna. To je samo izraz tega groznega časa in veste, kam je to pripeljalo. Nikamor.«Pove pa, da je medicina na drugih področjih dobra in uspeva. Urša kot fizioterapevtka pove, da je med kolegi kar nekaj takih, ki osnovno znanje nadgrajujejo tudi z drugačnimi metodami in jih uporabljajo v praksi. Nekako je na tem področju to lahko in možno združevati, integrirati.»že sama masaža, povežemo jo lahko z določenimi točkami, ki jih delamo na telesu. Zelo važne so npr. miofascialne točke, v našem poklicu je to zelo priznana metoda. Če jo povežemo z alternativno medicino, je pa kot tui na masaža, ker spodbujamo na določenih meridianih pretok energij. To je tehnika, ki je zelo podobna, malo se razlikuje v načinu izvajanja. Delujemo na samo mišico, če pa to povežemo z nekim znanjem pretoka meridianov, pa lahko naredimo še več. Tako se to zelo prepleta, včasih lahko nekaj naredimo nehote, neko tehniko, ki je mogoče tudi alternativna, pa sploh vemo ne, vidimo pa rezultate. Pri svojem delu uporabljam oboje, če vidim, da je potrebno.«tudi Eva poskuša gledati»za to medicinsko diagnozo«in nakazati, kaj bi bilo še možno narediti. Meni, da primarna zdravstvena raven postaja vedno bolj odprta tudi 138

140 do drugačnih pristopov zdravljenja, k čemur so doprinesli tudi pacienti, ki o tem povedo zdravnikom. Ti tako vidijo, da uradna medicina ne more urediti vsega. Specialisti pa so še vedno bolj ozki in odklonilni, usmerjeni in pacienta ne vidijo v celoti kot nekdo na primarni ravni, ki ga tudi drugače obravnava Osebno zanimanje za KAM Vse sogovornice razen Alenke so preizkusile metode KAM, nekatere so se jih tudi naučile in jih izvajajo, kot smo že opisali. Kaj je bil vzrok za to zanimanje, prakso? Večinoma so metode preizkusile za zdravljenje svojih težav, po izkušnjah drugih ljudi oziroma zato, ker so potrebovale določeno pomoč (bolečine v križu, homeopatski pripravki za hitrejše okrevanje po porodu in kroničnih obolenjih, refleksna masaža, zelišča). Ana in Urša povesta, da sta avtogeni trening odkrili že zelo zgodaj, v osnovni oziroma srednji šoli in nato raziskovali naprej, saj jima je koristil že takrat, na primer za odpravljanje glavobolov in boljšo koncentracijo. Tudi kasneje, ko je bil viden učinek določenega zdravljenja, so se za metode začele še bolj zanimati in se jih naučile, da jih lahko smiselno uporabljajo (na primer Urša pri fizioterapiji). Helena omenja vplive iz otroštva in da je v določenem obdobju»... nenadoma začutila v sebi, da mora biti nekaj več kot uradna medicina, ni mi dajala zadovoljivih odgovorov na marsikaj in začela sem brati, iskati, se zanimati. Nekoliko pa menim, da je 'čarovništvo' tudi v meni in da mi je prirojeno, kajti moja mama je bila preprosta ženska, imela je končano samo osnovno šolo, vendar je bila neizmerno razgledana in prav zanimiva je bila, kako je znala postavljati diagnoze in kako je znala zdraviti. Zdravila je pravzaprav z energijami, ki sem se jih kot otrok bala, poznala je zelišča, znala je pripraviti zvarke, ki so dejansko delovali in jaz sem se ob tem nezavedno očitno učila.«barbara, Katja in Eva so se lotile študija metod KAM (dve homeopatije in ena akupunkture), pred približno 15 leti oziroma takoj po študiju medicine. Katja se z akupunkturo ukvarja zadnjih nekaj let. Eva pove, da je imela tako kot večina ljudi osebno stisko, kjer uradna medicina ni mogla pomagati, zato je začela iskati drugje. 139

141 »Jaz sem takrat našla to, pogledala in prebrala sem marsikaj. V tem sem videla neko logiko, v tej komplementarni in alternativni medicini je takšna zelo močna logika, ne glede na to, da ji očitajo, da ni znanstveno preverjena. Je pač drugačna in bi jo bilo treba na drugačen način preverjati kot uradno medicino. Ima pa v sebi trdno logiko, ne moreš reči, ne, to pa ne more biti. Že samo s tem te pripelje do tega, da dovoliš, da lahko nekaj naredi. Če za začetek dovoliš, da je to možno in ko vidiš, da je res, da je stvar ponovljiva, da se lahko na ta način pomaga, te vedno bolj prepriča. Tisto, kar še bolj prepriča, je to, da lahko pomaga tudi živalim. To se mi zdi tako zelo prepričljiv moment, ne glede na to, ali je to akupunktura, homeopatija, ne vem, koliko je kiropraktikov za živali, nekateri jim pomagajo tudi z reikijem, bioenergijo. Tudi žival se odzove na te metode, tako da to pomeni, da deluje. Tudi sama sem zdravila živali, to je tako še vedno mi gredo dlake pokonci. Enkratno. Nekaj takega, kar ne bi verjela, če bi mi kdo povedal...«. Barbara pravi, da se je tega lotila iz radovednosti, kot znanstvenica, ker jo je zanimalo, kaj to je in zakaj je tako kritizirano.»jaz sem svojo katarzo imela leta 1992/93, ko ljudje sploh niso vedeli, kaj je homeopatija. Meni je bil svet obrnjen na glavo. Nisem religiozno vzgojena, sem naravoslovec, po duši, naravi, praktik, in se mi je vse obrnilo na glavo. Morala sem začeti vse postavljati na novo in ko sem to naredila, se mi je svet odprl drugače.«zanimivo je, da je predavanja o homeopatiji obiskovala na medicinski fakulteti, dokler tega niso prepovedali (»ko so ugotovili, za kaj gre«). Znanje je nadgrajevala pri različnih predavateljih iz različnih šol in s knjigami iz Indije, kjer je homeopatija najbolj razvita. Kljub temu je vsak po njenem mnenju še vedno samouk. Na vprašanje, ali je imela pri sebi kdaj kakšen konflikt, ker dela v uradni medicini, odgovarja, da ne, ker zdravljenja ne smatra kot bistven, učinkovitejši del uradne medicine. Meni, da je uradna medicina bistvena pri spoznavanju fiziologije in podobnega, za diagnostiko, poleg tega predstavlja velik socialni prispevek za vse, ki na tem področju delajo in jim daje socialno varnost. S svojim delom pomaga razjasniti določene stvari, kar je zelo dobrodošlo, in ker v službi ne zdravi, nima nobenega konflikta. Če jo kdo prosi za nasvet, vedno svetuje, naj se zdravi drugače, tudi drugače, kot poteka zdravljenje tam, kjer je zaposlena. Homeopatija je zanjo hobi in nikoli ne zaračunava pomoči na tak način. Pravi, da je to ljudem potrebno. 140

142 Duhovnost, religija in zdravje V zvezi s pojmovanjem duhovnosti (religioznosti) smo najprej vse sogovornice prosili, da povedo, kako same osebno definirajo to področje. Sicer se nobena od sogovornic ni opredelila kot pripadnica katere od veroizpovedi, čeprav so bile večinoma v otroštvu krščene in birmane, Urša pa je svojo hčer vpisala tudi v katoliško šolo, vendar je poudarila, da zaradi discipline. Alenka pravi, da je agnostik, Barbara, da je svobodni duh, ki ga ni mogoče spraviti v kalup in religija je zanjo kot politična stranka. Tudi Katja pravi, da je religija ozka, duhovnost pa nekaj širšega,»splošna povezava z nekim višjim bistvom«. Helena verjame, da obstajajo energije, ki lahko obvladujejo, vodijo, nekdo jih pač imenuje bog. Alenka se je poslužila bolj uradne definicije iz modela zdravja in človekovega okolja, kjer je duhovnost in religija dejavnik zunaj in znotraj človeka ter lahko vpliva na zdravje. Helena, Sonja, Ana, Urša, Katja in Eva so glede duhovnosti povedale, da gre bolj za njihovo lastno občutje, ozaveščenost, pozitivno naravnanost, voljo, prepuščanje toku življenja, da se v pozitivnem smislu prepričaš v nekaj, da obstajaš z razlogom in da obstaja še nekaj.»duhovnost bi težko opisala, to je bolj občutek miru v tebi. Da si v nekaj globoko prepričan, slediš temu in se ti zdi, da je to popolnoma prav in če temu ne bi sledil, da bi se izneveril sam sebi«(helena),»...da verjameš v nekaj, da nekaj obstaja, kar ti pomaga, da se stvari zgodijo z razlogom, da si tudi ti tukaj z razlogom, da nekaj poskusiš spremeniti«(ana),» je to, da dopuščaš možnost, da se stvari odvijajo tudi na enem višjem nivoju, ne samo na nivoju psihe in telesa, ampak da je še nekaj, kar te stvari povezuje, da jih včasih nadzira, jim pomaga. Mogoče tiste stvari, ki jih lahko bolj začutiš, kot definiraš. Ta duhovnost je tako zelo zmuzljiva zadeva in jo je težje definirati, ker je dosti manj dokazljiva, ampak mislim, da je to tisto, kar imaš zase in v sebi in veš, da se ti je kdaj zgodilo. V kar verjameš, v neko moč, ki je še v naravi, izven tebe, kakorkoli«(eva). Urša že pri sami definiciji povezuje telo in duševno, duhovno sfero:»nek nivo zavesti, ozaveščenja Vedno sem si predstavljala, da ne moreš biti samo duhoven, ampak moraš tudi fizično nekaj narediti za to. Ne predstavljam si, da se nekdo, ki 141

143 meditira, prehranjuje nezdravo oziroma ne spoštuje načel zdravega življenja. Mislim, da vedno velja zdrav duh v zdravem telesu in da je telo v bistvu hram za dušo in če imamo dober hram, potem tudi duša sveti«. Helena pravi, da že od otroštva sledi svojemu notranjemu občutku, glasu, saj je že takrat vedela, da bo postala zdravnica. V šali pravi, da so to»dedne sposobnosti«. Urša pravi, da jo v življenju in pri delu vodi tak intuitivni občutek in da je pomembno, da to razvijamo v medsebojnih odnosih. Takšna duhovnost je del njenega vsakdanjega življenja, podobno se za čim več trudijo tudi ostale, le Eva je povedala, da se s tem posebej ne ukvarja, pač pa pusti, da se stvari dogajajo; meni, da je to zelo intimna zadeva. Vse sogovornice menijo, da je lahko duhovnost ali religija pomemben del zdravljenja. Barbara pravi, da so verovanja dobra, saj se človek ne počuti samega v kriznih trenutkih; ti bi ga najedali, kar pa je nenormalno stanje. Še bolj kot to, pa se jim zdi pomembno prepričanje oziroma verovanje v učinkovitost kakršnegakoli zdravljenja, terapije. Helena pravi, da to močno deluje na imunski sistem. Alenka in Ana pravita, da je tudi od človekovega prepričanja v smislu religioznosti odvisen potek zdravljenja, včasih že zaradi določenih pravil, sicer pa duhovnost vpliva na duševno zdravje in s tem na duševno ravnovesje. Tega se ne sme zanemariti, saj lahko povzročimo več škode kot koristi. Sonja meni, da je prepričanje, da si zdrav oziroma da boš ozdravel, že del samozdravljenja. Eva pravi, da je za nekatere to zelo pomembno, za nekatere ne. Barbara pravi, da je to ravno bistvo:»to je fenomen placeba, to je tisto, na čemer temelji ta scena. Če ti verjameš, da bo nekaj učinkovalo, potem bo učinkovalo karkoli. Tudi v klasični medicini je tako, ker če ti bo dala tako tabletko, ki je podobna pravi, bo učinkovala. Če vi nekaj verjamete, sprožite določeni energetski plaz, snop in deluje, to pri vsakemu deluje, to ni, da ne bi, ker je človek tako narejen. Človek je itak žival, z vsemi temi energetskimi nivoji, to ni noben bav bav več. Tisti, ki priznajo akupunturo, priznajo vso energetsko utemeljenost medicine, pa ne vedo, da so jo s tem priznali. Če imaš meridiane, to ni kar nekaj, so energetske poti, na katere pristopaš s pomočjo fizičnih dražljajev. Nimaš pa samo fizičnih dražljajev, z avtosugestijo ti to verjameš in to zmeraj pomaga. Ni pa nujno. Homeopatija deluje na živalih in to zelo dobro. Živali to pokažejo: ko na 142

144 primer mačka zboli, pride točno takrat do tebe po zdravilo. Ali dojenčki vedo, kako jih ti zdraviš? Ne, oni samo vedo, da če bo jokal in mu bo tvoje zdravilo pomagalo, te bo videl in bo šel k tebi. To je tako, to so najbolj uspešni, tisti, ki ne verjamejo. Tudi pri tistih, ki so skeptični, deluje. Ni nujno, da verjameš, da deluje, kajti to deluje izven tega tvojega vsakdanjega zaznavanja, in če verjameš, je še toliko boljše.«tudi Urša opaža, da je pri pacientih, ki pozitivno pristopajo, zdravljenje bolj učinkovito:»nekdo, ki pride s slabo energijo, ki mu nič ni všeč, ne moremo mu ustreči, zdravljenje poteka bolj počasi, je manj uspešno. Mislim, da te pozitivne misli oziroma vera v tisto delo in energijo, ki jo nekdo vloži, in če je ta vera trdna, je potem tudi zdravljenje hitrejše in boljše.«pravi, da tisti, ki so prepričani, da jim nekaj ne koristi, ne bodo uspešni, dokler ne bodo tega prepričanja pripravljeni spremeniti.»zdravljenje ali učenje poteka takrat, ko je pripravljen učenec in ne takrat, ko je pripravljen učitelj. Lahko imaš okoli sebe 100 dobrih učiteljev, če on ni pripravljen, ne narediš nič. Enako je pri terapevtih; vrhunski terapevt ne more pomagati osebi, ki se ni pripravljena sama potruditi oziroma sprejemati tega.«143

145 4.3.3 Ugotovitve V raziskavi odnosa zdravstvenih delavcev do različnih pojmovanj zdravja in zdravljenja smo z anketo in individualnimi pogovori skušali ugotoviti, kakšna so njihova mnenja in stališča do tega področja, kaj menijo o pravno-formalni ureditvi tega področja pri nas, ali jih področje zanima in na kakšen način ter če se in kako se z njim srečujejo sami. V individualnih pogovorih so sogovornice, ki delajo v uradni medicini, podale svoja stališča in mnenja v zvezi z zdravljenjem, tako uradnim konvencionalnim, kot samozdravljenjem in KAM. Njihove osebne opredelitve, ki sicer so obarvane z njihovim profesionalnim ozadjem uradne medicinske stroke, večinoma kljub vsemu niso strogo biomedicinske. Čeprav vse delajo v medicinski stroki, so njihove definicije zdravja in zdravljenja predvsem širše od le fizičnega stanja posameznika ali odsotnosti, odstranjevanja simptomov bolezni, na kar se velikokrat osredotoči običajno, uradno zdravljenje in farmacevtska industrija ali pa jih obravnava ločeno (tako telesne kot duševne simptome). Vsebujejo tudi psihično, duševno in duhovno stanje, komponentno. Zdravje je po njihovem mnenju večplastno, duševnost, duhovnost, notranja naravnanost pa vpliva na telesno počutje in obratno oziroma je celota. Zdravljenje pomeni ohranjanje ali ponovno vzpostavljanje izhodiščnega ravnotežja, kar lahko posameznik počne na različne načine: do določene mere sam z ustreznim načinom življenja in samozdravljenjem, do določene mere pa s pomočjo uradne medicine ali KAM. Tako sogovornice kot anketiranci izpostavljajo nezadostnost uradne medicine na področju zdravljenja in da je koristno, potrebno uporabiti različne načine zdravljenja in ohranjanja zdravja. Nekatere sogovornice so poudarile, da je oziroma bi medicina morala biti ena sama, saj imajo vsi načini skupen cilj, pomagati in zdraviti oziroma ohranjati zdravje.» Pomagati in ne škodovati, pomagati v tem, kar bo bolnikom pomagalo in ne, kar mi menimo, da je dobro. Storiti to, kar posamezniku pomaga, da lažje preboli, živi in ostane v svoji koži ohranjanje realnega upanja in osebne vere, da bo lažje «(Urbančič 2002, 5). 144

146 Vsaka medicina posebej ima svoje omejitve, zato bi skupaj lahko bolje delovale. Tako se zdi vsem, anketirancem in sogovornicam, strogo ločevanje, ki pri nas obstaja, nesmiselno oziroma bi bilo potrebno določene pristope uvrstiti drugam ter jih povezati z uradno medicino že tekom študija (v uvodniku Zdravniške vestnika na temo integrativne medicine temu pritrjuje tudi Turk 2011). Vključitev nekaterih komplementarnih metod v formalne programe izobraževanja je odvisna od pravnoformalnih razmer, zakonodaje, izobraževalnih institucij, pa tudi pripravljenosti zaposlenih v njih na spremembe in drugačne načine razmišljanja. Prvi koraki pa so, kot smo že navedli, različna srečanja, simpoziji, zborniki ter udeležba zdravstvenih delavcev na njih (tudi Kvas in Seljak 2004). Prav tako se zdi sogovornicam slabšalna uporaba izraza zdravilstvo. Tako menijo tudi anketiranci, ki bi se s KAM želeli spoznati. Nekateri za osebno, še v večji meri pa za profesionalno rabo; predvsem za boljše razumevanje in svetovanje pacientom, pa tudi za uporabo različnih načinov zdravljenja pri vsakdanjem delu, če bi bilo to dovoljeno. Zato bi bila potrebna drugačna ureditev, ki bi dopuščala sodelovanje in tudi združevanje metod. Slednje, integracija, poteka trenutno bolj na osebni ravni, ko se posameznik znajde v vlogi pacienta, tudi med anketiranimi in intervjuvanimi zdravstvenimi delavci, razen v primeru rabe akupunkture v kliničnih ustanovah ter morda na področju fizioterapije, kjer je pri nas vključena manualna medicina (Turk 2011). Nekatere drugačne načine zdravljenja izvajajo tudi kot terapevti, vendar neuradno, v svojem prostem času, nekateri pa so pripravljeni svoje delo preusmeriti v druga področja in posledično ne več opravljati običajne medicinske prakse. Odnos zdravstvenih delavcev do področja KAM je pozitiven, pri interesu oziroma morebitni vpeljavi v prakso pa se za to bolj zavzemajo medicinske sestre 91 kot zdravniki. Obe skupini sta mnenja, da je trenutna ureditev neprimerna in da je potrebno sodelovanje, pri zdravstvenih delavcih pa dodatno znanje in poznavanje metod KAM. 91 Začetnica zdravstvene nege, Florence Nightingale, je v sredini 19. stoletja poudarjala celostno skrb za pacienta. Celostni pristop oziroma uporaba komplementarnih metod je bila vključena v temelj zdravstvene nege, vendar je s sodobnim zdravstvenim sistemom in hierarhičnimi odnosi potisnjena ob stran (Kvas in Seljak 2004, 551). 145

147 Zdravljenje oziroma samozdravljenje ni omejeno na uradno medicino ali KAM, pač pa je prisotno na obeh področjih. Pri tem je pomembna motivacija, volja, prepričanje, vera, da bo kakršnokoli zdravljenje ali terapija, učinkovito. Tu ima pomembno vlogo tudi posameznikova duhovnost oziroma religioznost, kakor jo ta sam definira. Same pri sebi jo sogovornice večinoma definirajo kot osebno zadevo, občutek miru, pozitivno naravnanost, kot voljo, intuicijo, zavedanje, da obstaja še nekaj več, da ima vse nek razlog in namen, kar lahko vpliva negativno, na poslabšanje, ali pozitivno, na izboljšanje in ohranjanje zdravja. Pomemben vidik je tudi odnos, komunikacija, sočutje, ki lahko k zdravljenju veliko pripomore, kar je v uradni medicini 'pozabljeno', onemogočeno oziroma skoraj 'alternativno', saj uradna medicina večinoma nima več občutka za ljudi in empatijo, izvaja pa agresivne postopke. Vse se trudijo svojemu delu dodati tudi te pristope, uporabljati intuicijo, 'pogledati za diagnozo' in svetovati tudi izven okvirov uradne medicine, če presodijo, da je to primerno. Pri pacientih pogosto že sama odločitev za obisk zdravnika predstavlja velik stres in strah, zaradi odnosa zdravnika, ki je pogosto dominanten, pa se mu tudi ne zaupajo. Hirerahični pa so tudi odnosi znotraj medicine. Poleg tega je pri odločitvi za obisk zdravnika pomemben tudi vpliv posameznikovega socialnega okolja, njegovih prepričanj, običajev, odnosov. Zaupanje pacientov ni več stoodstotno namenjeno uradni medicini, ob razočaranju ga lahko izgubijo in odtegnejo. Zato bi se morali zdravniki še bolj zavedati pomena medsebojnih odnosov ter da so pacienti osebe in ne objekti zdravljenja. Ti aktivno sodelujejo v njem, zato morajo v zdravljenje in v določen odnos privoliti, zdravniki pa bi morali njihove odločitve spoštovati in jim pri tem pomagati, jih voditi (Tušek-Bunc 2004). Ravno drugačna oblika odnosa med pacientom in terapevtom KAM je ena od prednosti, saj poskuša ohranjati pacientovo zasebnost in intimo, metode so velikokrat nenasilne, pogosto prijetne in sproščujoče. Komuniciranje s pacientom je sestavni del procesa zdravljenja in ohranjanja, krepitve zdravja, pri čemer se z večkratnim ponavljanjem postopokov razvije zaupanje in možnost poglobitve v življenjski slog pacienta. V času zdravljenja, ko gre za pomemben čas v življenju, pa pacienti pričajujejo še posebej skrbno komuniciranje in pozornost (Lunder 2003). Zdravstveni delavci, predvsem na primarni zdravstveni ravni, se z različnimi pojmovanji zdravja ter načini, metodami zdravljenja in ohranjanja zdravja torej 146

148 srečujejo pri vsakdanjem delu, pa tudi zasebno 92. Kljub temu, da jim profesionalno njihova stroka poznavanje, uporabo, naklonjenost tem metodam prepoveduje, pa je to vseeno prisotno, bodisi v neformalnih pogovorih bodisi v zasebni sferi, ko so sami v vlogi pacienta ali negovalca svojih bližnjih. Pri tem uporabljajo različne metode, ki so pri nas dostopne, v javnosti znane in se jih ljudje poslužujejo. Tako zasebno kot pri svojem delu želijo ponuditi sebi in drugim nekaj več, saj je uporaba različnih pristopov v želji po čimboljšem zdravju in zdravljenju v vsakdanjem življenju neizpodbitno dejstvo 93. Zdravje danes, kot smo že opisali, ni le neko stanje, dano samo po sebi, pač pa dinamičen, spreminjajoč se proces, v katerem mora posameznik imeti glavno vlogo, se aktivno zavzeti in 'prisluhniti sebi'. Kot se je izkazalo tudi v naši raziskavi, so uporabi različnih metod bolj kot zdravniki naklonjene medicinske sestre. Kot smo zapisali že prej, so medicinske sestre tiste, ki so s pacienti ob njihovem obisku prve v stiku, zato je kakovost tega odnosa oziroma komunikacije zelo pomembna. Področje tradicionalne medicine v zdravstveni negi je vsebina, o kateri se ne govori veliko na glas oziroma se govori v strokovnem okolju zdravstvene nege še vedno pritajeno. Če pa se človek obrne okoli sebe, lahko sliši in zasluti dogajanja, ki človeka napeljejo na misel, da je tema še kako prisotna med strokovnimi delavci, čeprav menimo, da se ta dogajanja, te izmenjave razmišljanj med posamezniki odvijajo predvsem zaradi lastnih potreb. Vsakdanji pritiski, obremenjenost s številnimi situacijami doma in pri delu hote ali nehote človeka popeljejo v nek odmaknjen svet, kjer se vsaj za nekaj časa izogne stvarnemu okolju. / / Naše mame in sedaj tudi mi strokovnjaki/posamezniki, so nežno pomagale pri raznih nevšečnostih, ki so se pripetile nam otrokom: slabost, glavobol, bolečine neznanega vzroka v trebuhu in še kje. Svoje roke so položile na vir tegob, nežno masirale, podprle 'težko' glavo in prijazno prigovarjale (Cibic 2002, 27 29). 92 Razlike med poklici v zdravstvu so bile ugotovljene tudi drugod, na primer v Veliki Britaniji, kjer so zdravniki specialisti (sekundarna zdravstvena raven) komplementarne metode večinsko odklanjali, medicinske sestre pa so bile nad njimi navdušene (Tovey 1997: 1132). 93 Poleg uporabe med ljudmi so znotraj medicine znak tega tudi strokovna srečanja, zborniki in članki, ki se dotikajo področja KAM in delovanja zdravstvenih delavcev v uradni medicini, na primer simpozij in zbornik Spoznajmo komplementarno in naravno zdravilstvo tudi v zdravstveni negi,

149 Temu, čemur zdravstveni delavci namenjamo premalo pozornosti, je bolnikov pogled na njegovo zdravje, njegovo presojanje bolezni in prevzemanje njegove lastne odgovornosti za stanje nezdravja. Celostna (holistična) obravnava bolnikov in zdravih uporabnikov zdravstvenih storitev enakovredno vključuje bolnikovo/uporabnikovo osebno zgodbo. To je predpogoj za oblikovanje partnerskega odnosa med bolniki in strokovnjaki in pogoj za odgovorno vljučevanje bolnikov v proces sprejemanja odločitev o lastnem zdravju. Prezrte, spregledane, neuslišane, podcenjevane izpovedi bolnikov in njihove razlage, zakaj je do nezdravja/bolezni pri njih prišlo, pogosto nosijo v sebi ključ o vzroku nezdravja ali navodilo, kako ponovno doseči zdravje«(urbančič 2002, 3). Takšne probleme zdravstveni delavci srečujejo ne le zasebno, pač pa tudi pri vsakodnevnem delu. Meja med njimi kot posamezniki in strokovnjaki in njihovim načinom pomoči je pri tem težko določljiva oziroma je ni, saj so to situacije, v katerih reagirajo oziroma poskušajo reagirati enako (ibid.). Lahko dodamo, da pri tem tudi ni meje med uradnim in 'drugačnim' (komplementarnim, alternativnim, tradicionalnim) zdravljenjem. Tudi drugod medicinske sestre ne vidijo meje, konflikta, pač pa se zavzemajo za kombinacijo različnih metod, čutijo pa blokado pri nekaterih zdravnikih, ki vstopa drugih načinov zdravljenja v biomedicino ne dopuščajo (Shuval 2006).»Medicinske sestre, ki so v veliki meri ujetnice zdravniške profesije, morajo pri svojih prizadevanjih za uveljavljanje samostojnejše vloge zdravstvene nege delovati na različnih področjih. Uveljavljanje celostnega pristopa pri obravnavi pacienta in uvajanje komplementarnih metod v zdravstveno varstvo je nedvomno eno od njih«(kvas in Seljak 2004). K temu vsekakor lahko štejemo tudi odnose, komunikacijo. Podobne rezultate v zvezi z odnosom in interesom zdravstvenih delavcev za KAM kot v naši raziskavi, specifično medicinskih sester/zdravstvenikov/zdravstvenih tehnikov, je pokazala tudi anketna študija med 247 člani Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, ki so se udeležili dveh simpozijev na temo KAM v zdravstveni negi (v letih 2002 in 2003) in jih to področje torej zanima. V anketi so anketirance spraševali o njihovem razumevanju komplementarnega zdravljenja, njegovi uporabi in o nekaterih metodah zdravljenja. Med drugim se je tudi pri tej 148

150 študiji pokazalo, da nekatere metode dopolnilnega oziroma naravnega zdravljenja, kot so zelišča, post, diete, medicinskim sestram ne predstavljajo del KAM, saj so za naš prostor običajne in imajo dolgo tradicijo. Kot KAM so navajale tiste metode, ki so k nam prišle iz tradicij drugih okolij, kultur in jih dobro poznajo ter jim zaupajo. Več kot polovica vseh anketiranih si želi katero od komplementarnih metod uporabljati tudi poklicno, ne le zasebno in si za te namene (skoraj 90 % anketiranih) želijo formalnega izobraževanja (Kvas in Seljak 2004). Anketa je bila sicer izvedena med tistimi, ki se za to področje zanimajo in si želijo izobraževanja, kot ilustracijo možnega 'splošnega' vpogleda pa navajajo tudi raziskavo na reprezentativnem vzorcu medicinskih sester iz leta 2001 (1067 anketirancev), kjer je 62 % vprašanih izjavilo, da se strinja z alternativnimi metodami zdravljenja, nasprotuje pa jim le 8 % (Kvas 2003, 96 v Kvas in Seljak 2004). Dejstvo je, da danes nasprotovanje različnim metodam ohranjanja zdravja in zdravljenja ni veliko in da je interes, potreba po tem v zdravstveni oziroma medicinski sferi na praktični vsakdanji ravni, kjer so osrednjega pomena pacienti, prisoten. Nenazadnje bi lahko medicinske sestre, zaradi splošnega odklonilnega stališča, odnosa zdravniške sfere oziroma medicinskih institucij do večine metod KAM, prevzele vlogo posrednikov, združevalcev uradne medicine in KAM, kar bi prineslo dodano kakovost (Kvas in Seljak 2004). Da je oziroma bi bilo kombiniranje, sodelovanje pristopov koristno, menijo tudi naši anketiranci. Podobno mnenje so izrazile tudi sogovornice, saj različne metode zdravljenja uporabljajo same, za svoje bližnje, v določenih primerih pa jih svetujejo tudi svojim pacientom. Vse menijo, da je treba k težavam pristopati celostno. Zdravljenje in samozdravljenje namreč nikakor ne zajema le uporabe različnih zdravil ali uradnih medicinskih postopkov. Kot so poudarile sogovornice, gre za bolj kompleksen, celosten nabor različnih načinov, na katere si pomagamo in povrnemo psihofizično ravnotežje, dobro počutje (Chambers in drugi 2006, Thomas 2004). Koncept celostnega pogleda na človeka in zdravje, holizem, je pri zdravstvenih delavcih na primarni ravni prisoten, čeprav ga v praksi ne morejo ali ga težko izvajajo, želja po celostnem pristopu pa je prisotna pri vedno več, če ne skoraj vseh pacientih. Gotovo bi ga sprejeli, če bi ga zdravstveni delavci lahko izvajali. 149

151 Kljub temu, da je koncept celostne obravnave značilen predvsem za KAM, ga kot obravnavo ne le fizičnega aspekta posameznika, pač pa tudi vseh ostalih dejavnikov in vidikov, ki vplivajo na zdravje, vsaj deklarativno poudarja tudi uradna medicina. Omenili smo že ožje področje javnega zdravja, na za posameznika relevantni ravni pa se ta težnja kaže predvsem na področju primarne, preventivne zdravstvene dejavnosti. Tako medicinske sestre kot zdravniki, ki delajo na primarni ravni, se pri vsakodnevnem delu s pacienti srečujejo z njimi kot celoto, čeprav jim ne morejo nameniti toliko pozornosti, kot bi je potrebovali za celostno obravnavo (v okviru uradne medicine ne vključujejo KAM, pač pa vsaj obravnavo pacienta, njegovega načina življenja v celoti in obravnavo za določene dejavnike in bolezni, ki se sedaj obravnavajo ločeno in nepovezano, vendar povezano nastajajo in tudi delujejo). Uradna medicina je skozi svoj razvoj vso odgovornost skrbi za zdravje prenesla nase in svoje strokovnjake, zavest posameznika, da mora skrbeti zase, pa je zbledela in bila prisotna edino, ko je bilo potrebno kaj popraviti. Zdravstveni delavci izpostavljajo tudi, da je zdravstveni sistem zato obremenjen, tako storilnostno kot finančno in da je potrebno posameznike zopet ozavestiti, da morajo za svoje zdravje odgovarjati tudi sami. Nekateri pacienti so že zelo informirani in od zdravstvenih delavcev želijo potrditev, presojo, da ravnajo prav. Zato postaja samozdravljenje oziroma KAM vse bolj pomembna, tudi kot način obvladovanja stroškov za zdravila in dražje postopke. Poleg tega so določene metode samozdravljenja običajno tudi manj agresivne, bolj 'naravne', če so uporabljene pravilno, varno in primerno (Filej 2002; pogovor z Evo 2011). 94 Pri spreminjanju poklicnih in zakonitih odnosov med znanstveno in neznanstveno medicino v Sloveniji pa je potrebno spomniti še na dejstvo, da imata obe medicini skupno strokovno izhodišče. Sredi 19. stoletja je zelo raznolika medicinska praksa prišla do pomembnega odkritja 'naravnega toka bolezni'. Mnoge bolezni se s časom pozdravijo same. Takšnih ozdravitev je bilo kar 75 odstotkov. Naloga zdravnika naj bi bila le podpora spontanemu zdravljenju. Takšno stališče sprejemajo zdravilci, ki z različnimi neagresivnimi metodami krepijo homeostatsko sposobnost človekovega 94 Odvisno od uporabljene metode, so lahko tudi čisto naravne substance zelo nevarne in smrtne, enako kot preparati uradne medicine in farmacije. 150

152 organizma, da sam dobi bitko z boleznijo. Moderna medicina in 'moderni' bolnik pa najpogosteje nimata ne časa in ne volje, da bi se prilagodila naravnemu toku bolezni. Bolnik želi biti že jutri zdrav in sposoben za delo. Namesto krepitve organizma za boj z boleznijo se odločita, da bosta to prepustila učinkovitim kemičnim snovem, ki jim pravimo zdravila, pa četudi za ceno neželenih stranskih učinkov (Česen 2002, 60). Na vrsto in intenzivnost zdravljenja vplivajo družbeni, kulturni, ekonomski, psihološki dejavniki in prepričanja ter znanje o zdravju in bolezni (Rogers in drugi 1998). Dandanes se pacienti o svojem počutju in zdravju informirajo in poučijo mimo za to usposobljenih institucij in strokovnjakov, tako da se medicinsko osebje 'sooča' z informiranimi, ozaveščenimi, 'opolnomočenimi pacienti', ki se tudi bolj samostojno odločajo o svojem zdravljenju (Yaphe 2008). K temu spada tudi že omenjena motivacija; prepričanje v ozdravitev kar lahko, kot pravijo sogovornice, tudi olajša in pripomore k boljšim izidom zdravljenja. Seveda pa je pri tem nujen odziv zdravstvenih delavcev oziroma terapevtov, ki morajo spremljati različne metode (samo)zdravljenja, ki jih uporabljajo pacienti (Rogers in drugi 1998, Yaphe 2008). Kot pravi Eva in del anketirancev, pa so pacienti pri svojem zdravniku še vedno previdni oziroma jih je strah kritike, zato zdravstveno osebje ni seznanjeno z vsemi načini samozdravljenja ali KAM, ki jih njihovi pacienti uporabljajo, kar je lahko v določenih primerih slabost ali celo tvegano 95, pomanjkljivo pa je tudi izobraževanje zdravstvenih delavcev. V zvezi z zdravljenjem in samozdravljenjem so sogovornice in anketiranci omenjali kombinacijo različnih načinov in metod, tako uradnih kot tudi KAM. Kombinacijo nekateri anketiranci in sogovornice uporabljajo sami in se jim zdi pozitivna, o uporabi izvejo od svojih prijateljev, znancev in tudi od pacientov ter jim jo tudi priporočajo. Njihovo kombiniranje je bolj zasebno in neuradno, nasveti in vprašanja pacientov o alternativnih načinih zdravljenja pa selektivna, odvisna od situacije. Zdi pa se, da je pri nekaterih disciplinah medicine, na primer primarni zdravstveni dejavnosti, ki je tudi najbližje celostni obravnavi in jo poznamo iz zdravstvenih domov, pa tudi 95 V ZDA več kot polovica ljudi, zajetih v nacionalni zdravstveni anketi, ki so za samozdravljenje uporabljali zelišča, tega ni zaupala strokovnjaku uradne medicine (Gardiner in drugi 2007). Vprašanje je, kakšna je stopnja zaupanja pri nas, glede na rezultate ankete pa so zdravstveni delavci prepričani, da je pri njihovih pacientih še kar visoka. 151

153 obravnavi bolečine, nekaterih kroničnih obolenj, psihičnih in duševnih težavah in podobno, odprtost do samozdravljenja in kombinacije 'tradicionalnih', komplementarnih/alternativnih metod večja, kar so izrazile tudi sogovornice (glej na primer Priloga K.3). Podobno so ugotovili v raziskavi v Avstraliji, poleg naklonjenosti KAM na primarni zdravstveni ravni tudi večjo odprtost mlajših zdravnikov do idej holizma v primerjavi s starejšimi (Easthope et al. 2000). Uradna medicinska stroka se torej do določene mere s področjem KAM ukvarja oziroma vsaj želi ukvarjati, vendar za sedaj le v obliki dodatnih izobraževanj, odborov, debat, praktično pa bolj neformalno, potihem ali prikrito, v pogovorih s pacienti, sodelavci in prijatelji. Zavedanje obstaja, praksa pa, bolj ali manj, zasebno. 96 Kot pravijo tudi zdravstveni delavci sami, so pokazali, da so pripravljeni na spremembe, potrebna je še pripravljenost medicine kot institucije ter družbe (Kvas in Seljak 2004). Zanimivo je, da se na primer v zdraviliščih, kjer je ob 'wellness' ponudbi močna uradna medicina na različnih področjih, brez težav pojavljajo tudi diagnostika in metode zdravljenja KAM (glej Priloga K.3). V pogovorih so nekatere sogovornice z zvezi s samozdravljenjem in metodami, ki jih uporabljajo, izpostavile spremembo v njihovem življenju, počutju, naravnanosti. Na podlagi osebne izkušnje bolezni in slabega počutja, želje po več znanja, ki jih je napeljaja k iskanju drugačnih rešitev in izboljšanja zdravja, pa so se nato nekatere tudi same izobrazile in začele prakticirati nekatere metode (akupunktura, homeopatija, refleksna in druge masaže, pozitivno mišljenje, zdravo prehranjevanje itd.). Tovrstna osebna situacija, izkušnja ali dogodek je lahko sprožilec za večjo spremembo v življenju, ki je lahko še toliko bolj pomembna, če gre za zdravje oziroma bolezen. Pacient tako lahko postane tudi svetovalec, terapevt ali zgled drugim, kot smo že 96 Inštitut za bioelektromagnetiko in novo biologijo na svoji spletni strani gosti predstavitev iniciativnega odbora za odprt dialog zdravnikov o integrativni medicini INTA. To je neformalna skupina, katere vizija je» dvigniti raven dialoga med zdravstvenimi ustanovami, ki skrbijo za strokovnost, izobraževanje, financiranje, raziskovanje in zakonodajo, ter med predstavniki odbora, ki so opremljeni z informacijami in dokazi o učinkovitosti izbranih komplementarnih metod zdravljenja ter s podatki o potrebah bolnikov, in ustvariti komunikacijo, kakršno na tem področju poznamo v razvitih evropskih in zunaj evropskih državah«(inta 2004). Nadaljnjega delovanja, po letu 2004, ni bilo mogoče preveriti, ker samostojna spletna stran odbora ne deluje več, drugih zapisov pa nismo našli. 152

154 opisali v predhodnih poglavjih (glej tudi Priloga M). Kategoriji 'uporabnika' in 'izvajalca' nista ločeni, pač pa prehajata druga v drugo. Kot je povedala Eva, ji v njenem primeru uradna medicina ni učinkovito pomagala in se zato ne zdravi več na ta način, njen način življenja je postal drugačen. Čeprav dela v uradni medicini, pri sebi ne čuti koflikta, ker nima direktnega stika s pacienti. Delo v diagnostiki in homeopatsko zdravljenje se ji ne zdita konfliktna, medicinska diagnostika se ji zdi dobro razvita. Glede svojega odnosa do zdravljenja je odkrita in do sedaj z ljudmi okoli sebe ni imela težav. Tudi drugi zdravstveni delavci, na primer zdravniki, ugotavljajo, da z osebno izkušnjo in znanjem KAM, postane odnos in komunikacija s pacienti drugačna, izboljšana, preko tega pa tudi njihovo dojemanje tako zdravljenja kot tudi njihovega poklica. Moje osebno izkustvo s celostnim zdravljenjem me je doletelo po desetih letih izkušenj konvencionalne medicine in je bilo povezano z najbolj neposrednim načinom sporazumevanja z dotikom, s shiatsu tehnikami. Učenje in osebno spoznavanje učinkovitosti te metode je spremenilo moja stališča do kakovosti življenja, ki ga želim živeti. Spremenilo se je moje dojemanje poklica zdravnice v najglobljih temeljih in me iz nezadovoljne, utrujene specialistke popeljalo v svet neposrednega sporazumevanja preko dotika, zdravljenja in raziskovanja. Moje sposobnosti najfinejšega zaznavanja so se poglobile in začutila sem ne le v dotiku, temveč tudi ob splošnem dojemanju pri običajnem srečevanju več o človeku, kot marsikdaj s prenekaterimi raziskavami (Lunder 2003, 67). Tudi pri posameznikih, ki imajo uradno medicinsko izobrazbo in delajo v zdravstvenem sistemu, intenzivne osebne izkušnje, lastne ali izkušnje bližnjih, izkušnje pacientov, s katerimi so vsak dan v stiku, lahko vplivajo na njihove občutke, mišljenje, odnos do zdravljenja, ki se lahko zelo spremeni, skupaj z ostalimi področji in aktivnostmi vsakdanjega življenja. Lastne izkušnje, njihovo izražanje in zadovoljstvo s tem pa je tudi del sodobnega pojmovanja zdravja oziroma 'dobrega' življenja, bivanja, za katerega si posamezniki v sodobni družbi vsakodnevno prizadevamo. Še posebej bi tako ozaveščeni, uradno, pri svojem delu, morali biti zdravstveni delavci, saj skrbijo, nam pomagajo oziroma bi morali pomagati skrbeti za temelj (dobrega) življenja, zdravje in ne le bolezen. 153

155 5 SKLEP Zdravje je večplastna celota; je fizično, psihično, duševno, duhovno, socialno ravnovesje. Celosten, holističen pogled, pojmovanje in obravnavanje zdravja ter zdravljenje ne pomeni le odstranjevanja telesne bolezni, pač pa ohranjanje in vračanje v ravnovesje, zdravo stanje na vseh omenjenih aspektih. Čeprav so te ideje in prakse, še posebej koncept celostnosti oziroma holizma, ki je sicer izvorno starejši, v zahodni družbi kot neka alternativa na vseh področjih vsakdanjega življenja (znova) prišle v ospredje s pojavom novodobniške duhovnosti in kulture, pa so se v zadnjih desetletjih dodobra umestile in postale del vsakdanjega življenja, dominantne kulture, jezika, navad, praks. Eno najbolj vidnih področij sprejetja takšnega pojmovanja in razumevanja je področje zdravja in zdravljenja. Tako obstaja pahljača, nabor raznolikih načinov ohranjanja, izboljšanja zdravja, ki se jih posameznik lahko loti sam ali ob pomoči izkušenih oseb; obstoj in uporaba pa ni neka mejna, periferna dejavnost, pač pa o tem obstaja javno zavedanje oziroma ozaveščenost in odprto informiranje o tem področju. Po drugi strani pa je ta velik del spektra skrbi za zdravje prezrt, spregledan oziroma zanikan s strani zdravstvenih avtoritet, avtoritet uradne medicine, ki so pri nas preko svojih institucij glavni odločevalec ureditve področja zdravstva in preko tega javne, splošne skrbi za zdravje, definira pa tudi uradno veljavno 'javno zdravje'. Uradna medicina na tak način ne uspe prispevati k spremembi in ravnotežju posameznika in družbe, pač pa le ohranjati svojo prevlado glavnega pooblaščenega skrbnika zdravja, ki ga priznava država. Prevladujoča težnja, ideologija zdravja v družbi posamezniku namreč nalaga ravno stalno, vseživljenjsko odgovornost in skrb za lastno zdravje, ki pa mu v celoti ni omogočena. Definicija javnega zdravja pri nas tako izhaja le iz definicij uradne medicine, ki je veliko ožja od realnega stanja in dogajanja, pojmovanj in načinov ohranjanja zdravja v vsakdanjem življenju. Javno zdravje, če ga razumemo in pojmujemo celostno, je namreč veliko širše področje in zajema veliko več kot definicije, programe, storitve in obravnavo v okviru uradne medicine. Trenutna situacija pravno-formalnega, uradnega strogega ločevanja med uradno in KAM oziroma zdravilstvom, kot je poimenovano 154

156 pri nas, ter opredelitve slednjega izven zdravstvene dejavnosti, je poleg neupoštevanja tudi drugih, manj 'alternativnih' vplivov na zdravje, odraz tovrstne naravnanosti. Pri javnem zdravju je potrebno upoštevati tudi vse druge, nebiološke dejavnike, ki vplivajo na zdravje oziroma bolezen ter njeno dojemanje, pomen, ki ga ima za obolelega, različna prepričanja, pojmovanja in načine zdravljenja ter ohranjanja zdravja, kar predstavlja tudi področje KAM. Vse to bi morale institucije uradne medicine upoštevati, tudi pri snovanju in postavljanju pravno-formalno zavezujočih ureditev in pravil. Pester nabor različnih terapij KAM prinaša bogat kulturni kontekst z različnimi vidiki, ki v družbi obstajajo in segajo dlje od telesa kot takega in so do določene mere del vsakdanje, dominantne kulture, in dlje od pojmovanj in predpostavk o zdravju, dobrem počutju in bivanju. Pri tem danes ni več neobičajna lastna skrb za zdravje in dobro počutje, ki na različne načine združuje na primer telo in duhovnost oziroma ju ne ločuje, s tem pa ne le naredimo nekaj za svoje dobro 'fizično' počutje, pač pa svoje življenje, osebno rast, celostnost nasploh. Duhovnost je, tako kot zdravje, pojmovana kot živa, dinamična, odprta osebna izkušnja, volja, pogosto neločljivo povezana z drugimi vidiki in dejavnostmi v vsakdanjem življenju. Namen javnega zdravja kot dejavnosti je skrb za zdravje ljudi v celoti. Zato je zanimivo in čudno, tudi neživljenjsko, da to področje uradna medicina, javno zdravje ignorira in ga ne želi spoznati niti toliko, da bi ga spremljala, izobraževala svoje strokovnjake, z njim sodelovala oziroma bila kompetentna uporabnikom, pacientom svetovati, ne le odsvetovati. V trenutni situaciji pa uradno raje pušča področje KAM urejeno po tržnih zakonitostih in ljudem prepušča, da se znajdejo, kakor vedo in znajo. Celostnost v uradni medicini trenutno večinoma pomeni le združevanje različnih poddisciplin, pristopov, programov znotraj nje same. Na praktični vsakdanji ravni, ko smo posamezniki v skrbi za svoje zdravje in pri zdravljenju najpogosteje najprej v stiku z zdravstvenimi delavci, večinoma najprej na primarni ravni zdravstvene oskrbe, kar pri nas predstavljajo zdravstveni domovi ter ambulante osebnih izbranih zdravnikov, pa je slika drugačna. Kot se je pokazalo v naši raziskavi, v anketi in intervjujih, in tudi drugih podobnih raziskavah ter prispevkih različnih avtorjev iz vrst zdravstvenih delavcev,»medicincev iz prakse«, si želijo in vidijo potrebo po drugačni ureditvi ter redefiniranju skrbi za zdravje ljudi. 155

157 Neprimerna se jim zdi tudi trenutna pravno-formalna ureditev področja KAM pri nas. Nenazadnje jim to pokažejo pacienti sami, ki potrebujejo drugačno, bolj vključujočo in celostno obravnavo, odnos, ko gre za njihovo zdravje. Pri tem pa si poskušajo na različne načine pomagati sami ali s pomočjo terapevta katere od metod KAM. Predvsem v uradni medicini manjka upoštevanje bolnikovega doživljanja, aspekta in potreb pri zdravljenju in soočanju z boleznijo, obolenjem. Pri tem izredno pomembno vlogo, včasih odločilno vlogo igra odnos, komunikacija med pacientom in terapevtom, zaupanje in prepričanje v uspešnost terapije ter aktivno sodelovanje posameznika. Pomembna je njegova izkušnja in kolikor je mogoče tudi upoštevanje njegovih zadržkov, prepričanj, strahov, želja. Soočanje z boleznijo in zdravljenje, skrb za zdravje posameznika in zdravje nasploh pogosto pomeni več kot trenutno odstranitev določene težave ali bolezni in več kot obisk pri zdravstvenih strokovnjakih. KAM ponuja določene aspekte v terapevtskem odnosu, ki v uradni medicini niso zajeti. Poleg tega uradna medicina ne zajema oziroma premalo zajema kontekst, izkušnjo»zdravosti«kot celote, ne le rešitve težave na določenem delu telesa ali le telesu. Posebna pozornost, naklonjenost, skrb, tolažba ali toplina so danes prava redkost in manjkajoča 'magičnost', 'umetnost zdravljenja'. Zdravstveni delavci ta primanjkljaj zaznavajo in si želijo tudi možnosti drugačnih pristopov k zdravljenju. Že sedaj sami namreč zdravja ne definirajo le v okviru uradne medicine, pač pa veliko bolj celostno. Proces doseganja zdravja, kot prepoznavajo zdravstveni delavci tudi sami, ovira uradna medicina sama kot dominanten diskurz, ki se mu morajo drugi diskurzi zdravja podrejati, v nasprotnem primeru pa lahko sledijo stroge posledice. Tako lahko drugačne metode zdravljenja zagovarjajo le posredno, zasebno in prikrito, pacientom pa jih (neuradno) svetujejo v primerih, ko so tudi oni naklonjeni in odprti za tovrstno zdravljenje. Tudi v tem se kaže prevlada diskurza uradne medicine in omejevanje kombiniranja, iskanja čimbolj optimalnih poti zdravljenja in zdravja. Za optimalno doseganje in vzdrževanje slednjega pa so koristni in potrebni različni pristopi. Različni načini sodelovanja uradne medicine in KAM, t.i. integrativna medicina, ki v pristopu poudarja osredotočenost na pacienta kot celoto in v idealni obliki pomeni tudi spremembo pogleda, je pri zdravstvenih delavcih že sprejemljiva, v prihodnosti tudi pričakovana kot možna rešitev boljše obravnave in rešitve krize uradne medicine, 156

158 vendar je trenutno možna in udejanjena le na posreden in zaseben način. Izjema v našem prostoru so klovni zdravniki (Rdeči noski), ki pri težje obolelih poskrbijo za osmislitev, podelitev pomena bolezni, življenja posameznika, odstranitev trpljenja in neugodja (vsaj za določen čas), in praksa akupunkture, ki pa vsaj na ravni primarne zdravstvene dejavnosti le redko poteka v istih ordinacijah ob klasični obravnavi. Zaradi osnovnega, skupnega namena vseh medicin, to je vzpostavljati in ohranjati zdravje na način, ki ljudem ne škoduje in posamezniku realno pomaga, lahko rečemo, da je, kot so izrazili sodelujoči v raziskavi, zdravje in zdravljenje le eno, k temu pa lahko pristopamo na različne načine. Različne medicinske sisteme združujejo ljudje, ki se k njim zatekajo ob vsakdanjih težavah, pa tudi tisti zdravstveni delavci in drugi terapevti, ki prestopijo (navidezno) mejo in spoznajo obe strani. Tudi medicinski specialisti in strokovnjaki se, kot vsi ostali, v primeru težav in bolezni znajdejo tudi v vlogi pacienta, bolnika. Zanimivo je, da poskuša Svetovna zdravstvena organizacija, neke vrsta krovna znanstvena institucija uradne medicine, v okviru načina mišljenja in dela področja slediti težnji, zahtevi po upoštevanju, priznanju in kombiniranju, integraciji tudi drugih medicinskih sistemov in metod zdravljenja. Nacionalne zdravstvene institucije so njen podaljšek in njene akte, definicije ter v evropskem prostoru določila in ukrepe EU načeloma upoštevajo (bi jih morale upoštevati). V primeru tradicionalne, alternativne, komplementarne in integrativne medicine pa je tu primanjkljaj. Kljub temu, da Svetovna zdravstvena organizacija in EU podpirata tudi raziskave tradicionalne, komplementarne, alternativne medicine, so te še vedno bolj ali manj v okviru biomedicinske paradigme. Po eni strani je sodobna biomedicina v krizi, kar se tiče vsakdanje prakse, kjer ima opravka s konkretnimi ljudmi in konkretnimi problemi, ki marsikdaj presegajo le telesne simptome. Po drugi strani pa njena visoka specializiranost in raziskave ter odkritja na različnih področjih, na primer v genetiki, kjer je uspešna, še vedno ohranjajo oziroma krepijo njen primat. Vsekakor obstajajo razlike znotraj medicine same, še bolj pa, kot smo videli, med»teorijo in prakso«zdravstvene oskrbe v vsakdanjem življenju. Večinoma je med uradno in drugimi medicinami še vedno prisotno nasprotovanje, konflikt in počasno spoznavanje ter sodelovanje, kar velja tudi za naš prostor. 157

159 Razmerje med uradno medicino in ostalimi medicinami še vedno ohranja napetost, hkrati pa se kaže, da drugi pristopi, na primer metode samozdravljenja in KAM, uspešno izzivajo uradno medicino prav na njenem področju, znotraj njene dejavnosti. Zdravstveni delavci sami zagovarjajo in uporabljajo zase, za svoje bližnje in tudi paciente različne metode in kombinacije metod zdravljenja; odvisno od njihove profesionalne vloge (razlike obstajajo na primer med zdravniki in medicinskimi sestrami), izkušenj, kot tudi zasebnih okoliščin. Nekateri uporabljajo le KAM, najraje pa kombinirajo različne načine samozdravljenja in zdravljenja v kombinaciji z uradnim pristopom. Če bi imeli na tem področju več znanja in veščin, bi to uporabljali pri delu, še bolj pa tudi zasebno. Kljub temu, da uradna medicina pri nas na splošno še ni naklonjena sprejetju in sodelovanju z različnimi načini zdravljenja, pa je dejstvo, da se jih ljudje vedno bolj poslužujejo. Sobivanje različnih načinov ohranjanja zdravja in zdravljenja oziroma KAM je vsakdanja realnost, ki je splošno, predvsem pa na področju uradnega javnega zdravja ne gre zanemariti. Vsekakor bi morale zdravstvene institucije in avtoritete poslušati izkušnje svojih in drugih strokovnjakov, ki se vsakodnevno srečujejo s pacienti in njihovimi težavami, ter prisluhniti potrebam po znanju in veščinah zdravstvenih delavcev, preko tega pa tudi pacientov. Celostna skrb za zdravje in celostna obravnava namreč zajemata tudi sodelovanje strokovnjakov z različnih področij. Iz trenutne situacije je razvidno, da samozdravljenje, komplementarnost, združevanje različnih načinov zdravljenja in skrbi za lastno zdravje kljub vsemu sobivajo, ne glede na uradno razmejevanje in polarnost. Za uspešno, celostno delovanje zdravstvenega sistema in ohranjanje zdravja bosta obe oziroma vse strani morale najti stične točke in vzpostaviti sodelovanje, saj bosta tako z integracijo različnih pristopov obvladovanje področja in celostna skrb za zdravje veliko bolje zagotovljena. Zdravstveni delavci, torej medicina sama namreč ne vidi smisla v nasprotovanju. Le preko novih, sodelovalnih načinov dela so namreč možni pozitivni učinki na vse udeležene v procesu zdravljenja, pa tudi na zdravstveni sistem. V pluralni, multikulturni, globalni družbi je različne pristope k zdravju in zdravljenju možno spoznati in doseči bolj kot kdajkoli prej. Vsakdanje življenje je dinamično, 158

160 polno sprememb, v katere smo posamezniki vključeni s svojimi interakcijami, razmišljanjem, identiteto. Zdravja ne moremo obravnavati enostransko ali ločeno od dogajanja v družbi ter izkušenj in predstav posameznikov. Zato lahko bolj celosten, multidisciplinaren medicinski pristop nudi veliko bolj učinkovito zdravljenje, hkrati pa odpira prostor za skupna raziskovanja, ki bi učinkovito razreševala v sodobni družbi tudi vedno bolj kompleksne, večplastne zdravstvene probleme, s katerimi se vsakodnevno spopada vsak od nas. S svojimi raznolikimi izkušnjami, v svojih različnih vlogah, bodisi kot zdravstveni strokovnjak bodisi kot posameznik, ki se zasebno trudi čim bolje skrbeti za svoje celostno dobro počutje, bivanje in ravnovesje v vseh pogledih zdravje. 159

161 6 LITERATURA Abazović, Miroslava ur O pravilni in varni uporabi zdravil. Zdravila in samozdravljenje. Ljubljana: Slovensko farmacevtsko društvo. Dostopno prek: (25. september 2011). Antonovsky, Aaron Studying health vs. studying disease. Predavanje. Berlin: Congress for Clinical Psycology and Psychoteraphy. Armbruster, Christy A., John T. Chibnall in Sarah Legett Pediatrician Beliefs About Spirituality and Religion in Medicine: Associations With Clinical Practice. Pediatrics 111: Astin, John A. The Characteristics of CAM Users: A Complex Picture. V Complementary and Alternative Medicine: Challenge and Change, ur. Merrijoy Kelner, Beverly Wellman, Bernice Pescosolido in Mike Saks, London: Routledge. Bahrs, Ottomar, Heim S., Kalitzkus V., Matthiessen P., Meister P., Müller H Salutogenesis in General Practice How to use the Potential of Doctor-Patient- Communication to Promote Health. Oxford: 2nd Conference on Making Sense of: Health, Illness and Disease. Ban, Tina Novodobniška duhovnost. Od zgodovinskih izvorov do sodobne podobe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Barker, Eileen New Religious Movements: A Practical Introduction. London: HMSO. Bauer, Brent, ur Mayo Clinic Book of Alternative Medicine: Integrating the best of natural therapies with conventional medicine. Second edition. New York: Time Inc. 160

162 Bauman, Zygmunt Postmodern Religion? V Religion, Modernity and Postmodernity, ur. Paul Heelas, David Martin in Paul Morris, Oxford: Blackwell Publishers Tekoča moderna. Ljubljana: Založba /*cf. Beck, Ulrich Družba tveganja. Na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina. BOH. Samozdravljenje. Dostopno prek: (8. julij 2010). Božič, Ana in Tina Zupanič. Zdravje in zdravstveno varstvo v Republiki Sloveniji Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno prek: (27. julij 2011). Cant, Sarah Understanding why people use complementary and alternative medicine. V Perspectives on Complementary and Alternative Medicine, ur. Tom Heller, Geraldine Lee-Treweek, Jeanne Katz, Julie Stone in Sue Spurr, Abingdon: Routledge. Chambers, Ruth, Health First in Matthew Critchlow Seeing self care from the patient's perspective. V Supporting self care in primary care, ur. Ruth Chambers, Gill Wakley in Alison Blenkinsopp. Oxford: Radcliffe Publishing. Dostopno prek: Chryssides, George D Exploring New Religions. London, New York: Continuum. Cibic, Darja Človeku strokovna in/ali drugačna pomoč. V Spoznajmo komplementarno in naravno zdravilstvo tudi v zdravstveni negi, Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. 161

163 Clohesy Consulting Mapping the emergence of integrative medicine: a journey toward a new medicine. Dostopno prek: (21. maj 2011). Coulter, Ian Integration and paradigm clash. The practical difficulties of integrative medicine. V The Mainstreaming of Complementary and Alternative Medicine, ur. Philip Tovey, Gary Easthope in Jon Adams. London: Routledge. Černoga, Meta Homeopatija: znana že dolgo, priznana še ne. Nedeljski dnevnik (18. april). Česen, Marjan Zdravljenje z zdravili in brez njih. V Spoznajmo komplementarno in naravno zdravilstvo tudi v zdravstveni negi, Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. Črnič, Aleš Teorija in praksa definiranja religije. Teorija in praksa 38 (6): Odnos sodobnih družb do novih religijskih gibanj. Teorija in praksa 40 (1): Predsednik za novo dobo: religiološka analiza Drnovškovega obrata. Družboslovne razprave 23 (56): Daaleman, Timothy P., Ann Kuckelman Cobb, Bruce B. Frey Spirituality and well-being: an exploratory study of the patient perspective. Social Science & Medicine. 53 (11): Davie, Grace Religija v sodobni Evropi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Dnevnik Za smeh v bolnišnicah. 13 (28. februar). 162

164 Dominc, Janja Humor in igra za preganjanje strahu. Mariborski utrip, 7 (25. marec). Douglas, Mary Izbira med grobim in duhovnim. Nekaj medicinskih preferenc. V Miselni slogi. Kritični eseji o dobrem okusu, Ljubljana: Založba Cf. Državni zbor Dostopno prek: (julij do oktober). Đokić, Zdenka Pridejo zato, da polepšajo dan. Nika, (13. april). Easthope, Gary, B. Trantera in G. Gillb General practitioners attitudes toward complementary therapies. Social Science & Medicine. 51 (10): Ellison, Christopher G., Jeffery S. Levin The Religion Health Connection: Evidence, Theory, and Future Directions. Health Education & Behavior. 25 (6): EnKlikAnketa 1KA spletne ankete. Dostopno prek: (junij do avgust 2011). European Central Council of Homeopaths (ECCH). Dostopno prek: (24. julij 2011). European Information Centre for Complementary & Alternative Medicine (EICCAM) Dostopno prek: (24. julij 2011). European Information Centre for Complementary & Alternative Medicine (EICCAM). Dostopno prek: (24. julij 2011). Filej, Bojana Pogled medicinske sestre na komplementarno in naravno zdravilstvo. V Spoznajmo komplementarno in naravno zdravilstvo tudi v zdravstveni negi, Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. 163

165 Finkler, Kaja Sacred healing and biomedicine compared. V Medical Anhtropology Quarterly 8 (2): Foucault, Michel The Birth of the Clinic. London: Routledge. Furnham, Adrian in Chris Smith Choosing alternative medicine: a comparison of the beliefs of patients visiting a general practitioner and a homeopath. Social Science & Medicine 26 (7): Furnham, Adrian in Julie Forey The Attitudes, Behaviors and Beliefs of Patients of Conventional vs. Complementary (Alternative) Medicine. Journal of Clinical Psychology 50 (3): Furnham, Adrian in Charles Vincent Reasons for Using CAM. V Complementary and Alternative Medicine: Challenge and Change, ur. Merrijoy Kelner, Beverly Wellman, Bernice Pescosolido in Mike Saks, London: Routledge. Gardiner, Paula, Robert Graham, Anna T.R. Legedza, Andrew C. Ahn et al Factors associated with herbal therapy use by adults in the United States. Alternative Therapies in Health and Medicine 13 (2): Gerjevič, Božena Kako je akupunktura prišla na zahod. ISIS: glasilo Zdravniške zbornice Slovenije. 16 (3): Gilbert, Elizabeth Dostopno prek: (maj 2011). Goldstein, Michael S., Dennis T. Jaffe, Carol Sutherland, Josie Wilson Holistic Physicians: Implications for the Study of the Medical Profession. Journal of Health and Social Behaviour 28 (2): Gorišek, Irena Zdravnici javni opomin zaradi homeopatije odziv. Dnevnik (7. junij 2011). 164

166 Hadner Hvala, Sergeja Šef zdravilcev bo minister. Žurnal24, 2 3 (10. marec). Hanegraaff, Wouter J New Age Religion and Western Culture. Esotericism in the Mirror of Secular Thought. Leiden: Brill. Hawkins, Hunsaker Anne Reconstructing Illness. Studies in Pathography. West Lafayette: Purdue University Press. Heelas, Paul The New Age Movement: the Celebration of the Self and the Sacralization of Modernity. Oxford: Blackwell Publishers Spiritualities of Life. New Age Romanticism and Consumptive Capitalism. Oxford: Blackwell Publishing. Heller, Tom Integration of CAM with mainstream services. V Perspectives on Complementary and Alternative Medicine, ur. Tom Heller, Geraldine Lee-Treweek, Jeanne Katz, Julie Stone in Sue Spurr, Abingdon: Routledge. Hostnik, Majda Za Drnovška edino učinkovito onkološko zdravljenje. Dnevnik 40 (26. oktober). Hribar, Maruša Homeopatski pristop zdravljenja psihičnih težav. Moje zdravje, priloga časopisa Dnevnik: (3. februar). Hughes, Brian M Regional Patterns of Religious Affiliation and Availability of Complementary and Alternative Medicine. Journal of Religion & Health. 45 (4): INTA Iniciativni odbor za odprt dialog zdravnikov o integrativni medicini. Dostopno prek: (avgust 2011). Intervjuvanka Alenka Intervju. Ljubljana, april. Intervjuvanka Ana Ljubljana, junij. 165

167 Intervjuvanka Barbara Ljubljana, junij. Intervjuvanka Eva Ljubljana, julij. Intervjuvanka Helena Ljubljana, april. Intervjuvanka Katja Ljubljana, junij. Intervjuvanka Sonja Ljubljana, junij. Intervjuvanka Urša Ljubljana, junij. ISIS: glasilo Zdravniške zbornice Slovenije (8 9): JAZMP (Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke) Izdaja dovoljenja za promet s prvimi homeopatskimi zdravili v Republiki Sloveniji. Obvestilo za javnost, Dostopno prek: (april 2011). --- Seznam homeopatskih zdravil, ki so pridobila dovoljenje za promet. Dostopno prek: (april 2011). Kamin, Tanja (2006): Zdravje na barikadah. Dileme promocije zdravja. Ljubljana: FDV. Kamin, Tanja, Mirjana Ule Novodobni stevardi zdravja. V Evroorientalizem / (Z) Nova medicina. ČKZ. 37 (235/236): Kapetanović, Žana Kdo se boji homeopatije? Jana. 17: (26. april). Kaptchuk, Ted J. in David M. Eisenberg Varieties of Healing. 2: A Taxonomy of Unconventional Healing Practices. Annals of Internal Medicine. 135 (3):

168 Kliever, Stephen Allowing Spirituality into the Healing Process. Journal of Family Practice 53(8): Knavs, Nina Zdravilski sindikat se boji odhoda v ilegalo. Dnevnik (27. november). Koss-Chioino, Joan Spiritual Transformation, Healing, and Altruism. Zygon: Journal of Religion and Science. 41 (4): Kovačič, Suzana P Homeopatska zdravila dostopnejša. Gorenjski glas (5. december). Kropej, Monika Magija in magično zdravljenje v pripovednem izročilu in ljudsko zdravilstvo danes. Etnolog. 10: Kvas, Andreja, Janko Seljak Komplementarne metode zdravljenja kot del biopsihosocialnega modela zdravja: primer medicinskih sester. Teorija in praksa 41 (3-4): Lázár, Imre Táltos Healers, Neoshamans and Multiple Medical Realities in Postsocialist Hungary. V Multiple Medical Realities: Patients and Healers in Biomedical, Alternative and Traditional Medicine, ur. Helle Johannessen in Imre Lázár, New York, Oxford: Berghahn Books. Lek Kako si še lahko pomagaš sam samozdravljenje. Dostopno prek: (29. maj 2011). Lévi-Strauss, Claude The Sorcerer and His Magic, The Effectiveness of Symbols. V Structural Anthropology, New York: Basic Books (1999). Lindström, Bengt, Monica Eriksson. 2005a: Salutogenesis. Journal of Epidemiology and Community Health. 59(6):

169 b: Professor Aaron Antonovsky ( ): the father of the salutogenesis. Journal of Epidemiology and Community Health. 59(6): 511. Luckmann, Thomas Nevidna religija. Ljubljana: Krtina. Lunder, Urška Sporazumevanje in zdravljenje. V Kognitivne znanosti: zbornik C 6. mednarodne multi-konference Informacijska družba IS 2003, ur. Igor Kononenko in Igor Jerman, Ljubljana: Inštitut Jožef Štefan. Lunin.net. Dostopno prek: (21. september 2010). Lynch, Gordon The New Spirituality. An Introduction to Progressive Belief in the Twenty-first Century. London: I.B. Tauris. Malnar, Brina in skupina Raziskava o navadah ljudi pri uporabi zdravil [datoteka podatkov]. Ljubljana: Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij [izdelava]. Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija]. Dostopno prek: (27. julij 2011) McGuire, Meredith B Health and Spirituality as Contemporary Concerns. The Annals of the American Academy of Political and Social Science. 527 (1): Melton, Gordon J New Age: An Introduction. V The Encyclopedia of Cults, Sects and New Religions, ur. James R. Lewis. New York: Prometheus Books Modern Alternative Religions in the West. V Sociology of Religion: A Reader, ur. Susanne C. Monahan, William A. Mirola, Michael O. Emerson, Upper Saddle River, NJ: Prentice Hall. Mnenje k predlogu zakona o zdravilstvu (ZZdrav) Dostopno prek: (25. julij 2011). 168

170 Moss, Donald The Circle of the Soul: The Role of Spirituality in Health Care. Applied Psychophisiology and Biofeedback. 27 (4): National Center for Complementary and Alternative Medicine (NCCAM), National Institutes of Health. What Is Complementary and Alternative Medicine? Dostopno prek: (april 2011). Nedelo Koliko zaupamo alternativni medicini? (5. september). Olson, Michael M., M. Kay Sandor, Victor S. Sierpina, Harold Y. Vanderpool, Patricia Dayao Mind, Body, and Spirit: Familiy Physicians' Beliefs, Attitudes, and Practices regarding the Integration of Patient Spirituality into Medical Care. Journal of Religion and Health. 45 (2): Ong, Chi-Keong, Erling Høg, Gerard Bodeker in Gemma Burford Regional Overview: European Region. V WHO global atlas of traditional, complementary and alternative medicine, ur. G. Bodeker, C.K. Ong, C. Grundy. G. Burford, K. Shein, Kobe: the WHO Centre for Health Development. Ozebek, Nataša V bolnišnicah z glasbo nad utrujenost, strah in bolečino. Dnevnik.si, 18. januar. Dostopno prek: (26. maj 2011). Petrinec Primožič, Marija, Štefan Duh, Martina Košnik, Nadja Triller, Damijan Eržen Vpliv glasbe med bronhoskopijo na bolnikovo počutje. Obzornik zdravstvene nege 40 (2): Petry, Judith J. in Robert Finkel Spirituality and Choice of Health Care Practitioner. The Journal of Alternative and Complementary Medicine. 10 (6): Podnar, Katarina Perceptivna glasbena terapija. Intervju z Nadjo Triler. Moje zdravje, priloga časopisa Dnevnik 142: (24. maj). 169

171 Potrata, Barbara Verske ideje, verske prakse: slovenski novodobniki in njihove prakse. Teorija in praksa 38 (6): Pravilnik o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se uvajajo v zdravilsko dejavnost. Ur. l. 79/2008 (1. avgust 2008). --- Priloga: Zdravilske metode, ki se uporabljajo pri izvajanju zdravilske dejavnosti. Ur. l. 79/2008 (1. avgust 2008). Pravilnik o preizkusu iz zdravstvenih vsebin za zdravilce, ki nimajo zdravstvene izobrazbe. Ur. l. 79/2008 (1. avgust 2008). Pravilnik o spremembi Pravilnika o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se uvajajo v zdravilsko dejavnost. Ur. l. 115/2008 (5. december 2008). Ramšak, Mojca Družbeno-kulturne podobe raka dojk v Sloveniji. Ljubljana: Delo revije/europa Donna. Rdeči noski klovni zdravniki :o). Dostopno prek: (30. maj 2011). Reilly, David Taylor Young doctors' views on alternative medicine. British Medical Journal 287: Rogers, Anne, Vikki Entwistle, David Pencheon Managing demand. A patient led NHS: managing demand at the interface between lay and primary care. British Medical Journal 316: Schneirov, Matthew in Jonathan David Geczik A Diagnosis of Our Times: Alternative Health's Submerged Networks and the Transformation of Identities. The Sociological Quarterly 37 (4):

172 Sharma, Ursula Medical Pluralism and the Future of CAM. V Complementary and Alternative Medicine: Challenge and Change, ur. Merrijoy Kelner, Beverly Wellman, Bernice Pescosolido in Mike Saks, London: Routledge. Shuval, Judith Nurses in alternative health care: Integrating medical paradigms. Social Science & Medicine 63: Slovensko farmacevtsko društvo Uporaba zdravil brez recepta pri Slovencih najpogostejši način samozdravljenja. Sporočilo za javnost. Dostopno prek: sporoilo_za_javnost.doc (25. september 2011). Slovensko zdravniško društvo. Dostopno prek: (3. marec 2011). Smrke, Marjan Svetovne religije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Sointu, Eeva The search for wellbeing in alternative and complementary health practices. Sociology of Health & Illness 28 (3): Sointu, Eeva in Linda Woodhead Spirituality, Gender, and Expressive Selfhood. Journal for the Scientific Study of Religion. 47 (2): Sok, Mihael Pljučni rak in zdravilstvo. Ljubljana: Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije. Sončeve pozitivke. Dostopno prek: (21. september 2010). STA (Slovenska tiskovna agencija) Homeopatija. Na simpoziju poziv po vključitvi homeopatije v zdravstveno dejavnost (8. april) Alternativna medicina (28. avgust) a. Novela zakona o zdravilstvu (6. april). 171

173 b. V slovenskih lekarnah konec tedna prva homeopatska zdravila (10. april). Stark, Rodney in William Sims Bainbridge Teorija religije. Ljubljana: FDV. Stone, Julie in Jeanne Katz Can complementary and alternative medicine be classified? V Perspectives on Complementary and Alternative Medicine, ur. Tom Heller, Geraldine Lee-Treweek, Jeanne Katz, Julie Stone in Sue Spurr, Abingdon: Routledge. Strokovna srečanja ISIS: glasilo Zdravniške zbornice Slovenije. 19 (11): 93, 19 (12): Koledar in programi strokovnih srečanj. Dostopno prek: (december 2010, 3. marec 2011) Stumpf, Steven H., Simon J. Shapiro in Mary L. Hardy Divining integrative medicine. Evidence-Based Complementary and Alternative Medicine (ecam) 5 (4): Sunwolf Once Upon a Time for the Soul. A Review of the Effects of Storytelling in Spiritual Traditions. Communication Research Trends 3 (23): Rx Storysharing, prn: Stories as Medicine. Prologue to the Specail Healing Issue. Storytelling, Self, Society 1 (2): Sutcliffe, Steven J Children of the New Age. A history of spiritual practices. London: Routledge. Svetovna zdravstvena organizacija WHO definition of Health Dostopno prek: (26. april 2011) Traditional Medicine. Dostopno prek: (29. maj 2011). 172

174 WHO Traditional Medicine Strategy Ženeva: SZO. Dostopno prek: (julij 2011) WHO Guidelines on developing consumer information on proper use of traditional, complementary and alternative medicine. Ženeva: SZO. Dostopno prek: (julij 2011) WHO global atlas of traditional, complementary and alternative medicine, ur. G. Bodeker, C.K. Ong, C. Grundy. G. Burford, K. Shein. Kobe: the WHO Centre for Health Development Traditional Medicine. Dostopno prek: (julij 2011). Štajerski tednik V lekarnah tudi homeopatska zdravila (29. april). Šuškovič, Stanislav O homeopatih, zdravilcih in zdravnikih. ISIS: glasilo Zdravniške zbornice Slovenije 11 (12): Tamayo, Carmen, AlirioArreaza, Christina Almonte, Mario Barbagallo, Ligia Dominguez, Jaime Espín, Josephine Fagan, Renée F. Lyons, Kerry Kuluski Integrative medicine. V When people live with multiple chronic diseases: a collaborative approach to an emerging global challenge, ur. Jadad, Alejandro R., Andrés Cabrera, Renée F. Lyons, Francisco Martos, Richard Smith, Andalusian School of Public Health, Granada. Dostopno prek: Thomas, Kate Alternative sources of advice: traditional and complementary medicine. V Oxford Textbook of Primary Medical Care, ur. Roger Jones, Nicky Britten, Larry Culpepper, David A. Gass, Richard Grol, David Mant, Chris Silagy, New York: Oxford University Press. Thompson, Craig J Natural Health Discourses and the Therapeutic Production of Consumer Resistance. The Sociological Quarterly 44 (1):

175 Toš, Niko in skupina Slovensko javno mnenje 2001/3: Raziskava o zdravju in zdravstvu IV. in Raziskava o obrambi in varnosti (SJM013) [datoteka podatkov]. Ljubljana: Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij [izdelava]. Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija]. Dostopno prek: (27. julij 2011). Tovey, Philip Contingent Legitimacy: U.K. alternative practitioners and intersectoral acceptance. Social Science & Medicine 45 (7): Turk, Zmago Integrativna medicina da ali ne? Zdravniški vestnik 80 (1): 1 5. TV Slovenija, 1. program Zdravilci kot podjetniki. Tednik. Ljubljana, 20. september Duhovni utrip. Ljubljana, 1. oktober Odmevi. Ljubljana, 15. april. Turner, Bryan S The History of the Changing Concepts of Health and Illness: Outline of a General Model of Illness Categories. V Handbook of Social Studies in Health and Medicine, ur. Albrecht, Gary L., Ray Fitzpatrick, Susan Scrimshaw, London: Sage. Tušek-Bunc, Ksenija Zdravilstvo in medicina. V Družinska medicina na stičišču kultur. 21. Učne delavnice za zdravnike družinske medicine, ur. Janko Kersnik, Ljubljana: SZD. Ule, Mirjana Spregledana razmerja. O družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor: Aristej. Urbančič, Klaudia Beseda urednice. V Spoznajmo komplementarno in naravno zdravilstvo tudi v zdravstveni negi, 3 5. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. 174

176 Van Blerkom, Linda Miller Clown Doctors: Shaman Healers of Western Medicine. Medical Anhtropology Quarterly 9 (4): Vrhnjak, Sabina Malo tabletk tu, malo tam. Večer (16. december 2009). Wallis, Roy The elementary forms of the new religious life. London: Routledge &Kegan Paul. Wellness Thermana Laško. Dostopno prek: (21. februar 2011). Wills, Margaret Connection, Action, and Hope: an Invitation to reclaim the»spiritual«in Health Care. Journal of Religion & Health. 46 (3): Yaphe, Yonah Self medication - Introductory lecture to Bled Course. Euract course: Learning and teaching about self-medication in general practice/family medicine. Bled. Dostopno prek: Zaletel-Kragelj, Lijana, Ivan Eržen, Marjan Premik Uvod v javno zdravje. Ljubljana: Medicinska fakulteta. Zakon o zdravilstvu. (ZZdrav). Ur.l. RS št. 94/2007 (10. oktober 2007). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi. (ZZdrS-E). Ur.l. RS št. 58/2008 (10. junij 2008). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilstvu (ZZdrav-A), besedilo predloga. Dostopno prek: (22. julij 2011). --- Ur.l. RS št. 87/2011 (27. oktober 2011). 175

177 Zdravstveni vestnik. Glasilo Slovenskega zdravniškega društva. Dostopno prek: (3.marec 2011). Zgonik, Staš Homeopatska raziskava. Mladina. 23. Žgajnar Ferlić, Brigite Kroglice za premožne. Delo (16. maj). Židanik, Suzana Religija in odnos do zdravja in zdravljenja. V Družinska medicina na stičišču kultur, ur. Janko Kersnik, Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine SZD. Židov, Nena Ali so metode alternativne medicine v Sloveniji res nekaj povsem novega? Etnolog. 10:

178 Priloga A: Besedilo pesmi Aquarius iz musicala Hair When the moon is in the Seventh Housee And Jupiter aligns with Mars Then peace will guide the planets And love will steer the stars This is the dawning of the age of Aquarius The age of Aquarius Aquarius! Aquarius! Harmony and understanding Sympathy and trust abounding No more falsehoods or derisions Golden living dreams off visions Mystic crystal revalation And the mind's true liberation Aquarius! Aquarius! When the moon m is in the Seventh House And Jupiter J aligns with Mars Then peace will guide the planets And love will steer the starss This is the dawning of the age of Aquarius The T age of Aquarius Aquarius! Aquarius! Izvedba musicala Hair v ljubljanskih Križankah, 25. avgust 2011 Foto: Zaodrje ( Vir besedila: 177

179 Priloga B: Spletna knjigarna Cangura 178

180 179

181 Vir: Knjigarna Cangura ( 180

182 Priloga C.1: Napovedi različnih dogodkov, vadb, praks s področja»um-telo-duh«vir: Plesni studio Intakt ( Vir: Napovednik.com ( Vir: Napovednik.com ( 181

183 182 Vir: Napovednik.com (

184 Priloga C.2: Hoja po žerjavici Firewalking 183

185 Vir: Hoja po žerjavici Firewalking ( 184

186 Priloga C.3: Angelski portal 185

187 Vir: Angelski portal ( 186

188 Priloga Č: Avtomobilizemm in energetske točke Vir: Simply Clever, revija za brihten odnos do življenja :

189 Priloga D: Primeri prispevkov o področju KAM v reviji Zdravje Novice & zanimivosti tudi KAM ni brez tveganj Homeopatski kotiček: homeopatija in delo na sebi čustvene, ljubezenske težave Klub za zdravo življenje ž oglasi različnih storitev s področja zdravja, dobrega počutja in lepote Vir: Zdravje (372): 21, 82 83,

190 Priloga E.1: Literatura s področja»samopomoči«, samozdravljenjaa in zdravljenja Izložba knjigarne v središču Ljubljane Literatura na teme: I Ching, Feng Šui, zdravljenje s kamni, meditacija, mudre, življenjska energija in moč posameznikaa Različne metode in načini samozdravljenja: zdravljenje z rokami, energijo dreves, reikijem, prehrano, naravno medicino, eteričnimi olji, razstrupljanjem Foto: Ajda Jelenc 189

191 Priloga E.2: Literatura o zeliščih inn zdravljenju z zelišči ter literatura o različnih metodah KAM Foto: Ajda Jelenc 190

192 Priloga F: Označevalne table različnih centrov, ambulant in salonov terapij v Ljubljani Foto: Ajda Jelenc 191

193 Priloga G: Primeri homeopatskih zdravil Foto: Ajda Jelenc Seznam nekaterih homeopatskih zdravil v spletni lekarni Soča, Ljubljana (Vir: 192

194 Priloga H.1: Pripomočki za akupunkturo Foto: Ajda Jelenc 193

195 Priloga H.2: Letaki za akupunkturno masažo, akupunkturo in akupunkturo v časuu nosečnosti in poroda Foto: Ajda Jelenc 194

196 Priloga I.1: Letak društva refleksoterapevtov in drugi letaki za refleksoterapijo ter poklicno kvalifikacijo refleksoterapevtov Foto: Ajda Jelenc 195

197 Priloga I.2: Letak za biospektrum medicino in ponudbo ayurveda centra Foto: Ajda Jelenc 196

198 Priloga J.1: Označevalnaa tabla in predstavitveni letak naravnega zdravilnegaa parka in Društva Kostanj iz Vurberka zdravljenje na energetskihe h točkah in z radiestezijo Foto: Ajda JelencJ 197

199 Priloga J.2: Bioterapija v kavarni Grand hotela Union v Ljubljani in bioterapija v Termah Topolšica Vir: Novičke iz Uniona, junij 2001 Vir: Terme Topolšica ( 198

200 Priloga K.1: Integrativnaa medicinaa deklaracija»nove medicine«in simbolični prikaz združevanja Vir: Declaration for a New Medicinee The Bravewell Colaborative: org/inte grative_medicine/declaration_ for_a_new_medicine/medicin e: a journey toward a new medicine. 199

201 Priloga K.2: Simbolični prikaz razlik v pojmovanju telesa in zdravja med uradnim, zahodnim medicinskim modelom in vzhodnim, modelom tradicionalne kitajske medicine Vir: Priloga K.3: Akupunktura v zdravstvenem domu Grosuplje in termah Dobrna Vir: Clohesy Consulting Mapping the emergence of integrative medicine: a journeyy toward a new medicine: cts/mapping_field/mapping_the_field/ Foto: Ajda Jelenc 200 Vir: Moje zdravje, 13. september 2011: 11.

202 Priloga L: Primeri opisov različnihh načinov zdravljenja KAM, primerjava z uradno medicino v priročniku klinike Mayo 201

203 Vir: Mayo Clinic Book Of Alternative Medicine. 2010: , , ,

204 Priloga M: Opisi poti od bolnika doo lastne transformativne izkušnje bolezni ali terapije in do vloge terapevta KAM Vir: Ona, 9. avgust 2011:

205 Vir: Zdravje (372): 21, 82 83,

206 NAJ SE VAM PREDSTAVIM Ko sama brskam in sem brskala po internetu, me je vedno zanimalo kdo so energijami, ki pomagajo ljudi ozavestiti in jim neposredno pomagati. ljudje ki delajo z Ja tudi jaz se vam bom predstavila, taka kot sem, brez mašnicc in celofana. Mateja, 40 let staraa ženska, poročena, mati dveh hčera. Po izobrazbi sem geometer g vendar me je moje življenje peljalo na druga pota. Spoznavanje z energijami in deloo z energijami ni bil planiran dogodek v mojem življenju. K le temu me je pripeljala moja bolezen s katero sem se borila dolgih pet let, z njo pa tudi vsi, ki so stali ob moji strani. Vsi skupaj smo se veliko naučili in spoznali vrednote, ki smo jih prej spregledali ali pa so se nam zdele samoumevne. Torej kot nejevernega Tomaža, ki je imel lepo l življenje, vsaj tako sem mislila, se me je nekega lepega dne lotila bolezen. Kako ravno mene,, sem se spraševala. Saj imam vse kar si človekk lahko želi. Dom, družino, solidne dohodke... Potem so sledila vprašanja.. kaj sem naredila tako zelo narobe, da je moralo doleteti mene? Hodila sem okoli zdravnikov in diagnozaa za diagnozo je bila slabša. Ko so zdravniki ugotavljali kaj mi sploh je,, se je moje stanje iz dneva slabšalo. Izgubljala sem kilogram za kilogramom, česar sem bila na začetku vesela, kot bi bila vsaka ženska, kasneje pa nič več. Postajala sem slabotna, dokler končno nise več mogla vstati iz postelje. Zdravniki so ugotovili, da gre za dedno bolezen v krvi in da si bom opomoglaa sčasoma, da pa moram ves čas jemati zdravila in da jih bom morala jemati vse življenje. Hm... ničč kaj obetavno, še posebej ne če imaš dva otroka, ki te potrebujeta. Bila pa sem preslabotna, da bi lahko kaj veliko ugovarjala.. Tako so me poslali domov z vrečko zdravil inn upanjem, da bo bolje. Vendar ni bilo tako, bila sem vsee slabotnejša, kilogramii so padli žee na minimum ki znaša 45kg, zdravnik pa je rekel, r da je pač telo slabotno in da bo že bolje. Bila sem živčna, tečna in bolna... pravo breme za vse okoli mene. Takrat sem ležala l v postelji in poslušala radio, drugega tako nisem mogla delati. Spomnimm se, da je bila oddajaa o alternativnih pristopih zdravljenja in imeli so gosta. Vse skupaj se mi je j zdelo smešno in za lase privlečeno. Res sem bila pravi nejeverni Tomaž. A ker nisemm mogla drugega, sem pač poslušala in ko sem zaslišala glas gostaa se je v meni nekaj premaknilo. Pojma nimamm kaj. Poslušala sem in poslušala. Prve besedee soprogu, ko je prišel domov iz dela so bile... Prosim, pelji me h g.lenderotu... vem da mi on lahko pomaga. In nato semm mu povedala o oddaji.... In tako sem se srečala z gospodom Lenderotom, ki mu bom večno hvaležna za vse kar je naredil zame. Že po nekaj terapijah semm si odlično opomogla. Pregledi P pri zdravniku so bili šokantni... Še celo sam zdravnik mi je rekel: Mateja, ta sprememba pa ni odd zdravil...kaj ste še počeli? In tako sem iz 75% ogroženosti prišla na 25% in daness sem zdrava. To je bilo moje prvo srečanje s čimerkoli v zvezi z z energijami. Ko sem ozdravela, sem začela brati in prebirati o vsem tem, kar je bilo še pred kratkim nekaj norega in neprizemljenega, predvsem paa nepotrebnega. Tako semm začela sama delati na sebi. Želela sem si naučiti se vsega tega, da bi lahko s pridom uporabljala u zase in za svoje s najbližje. Čas je tekel in vse več in večč znanja semm pridobivalaa in rezultatii so bili krasni. Kar naenkrat so se pojavljali ljudje in me prosili za pomoč... In tako sem začelaa z delom tudi na drugih... Ves ta čas pa sem se spraševala nekatere stvari, ki mi niso bile povsem p jasne. Bilo je nešteto zakajev... Malo odgovorov... No bili so, a jih nisem razumela. Ali pa jih nisem želela ž razumeti. Predvsem sem se ukvarjala z vprašanjem zakaj se nekatere bolezni vrnejo ali pa udarijo kje drugje. In žal sem odgovor spoznala na lastni koži... Uživala semm v svojem delu, bila sem zopet zdrava, vse je bilo krasno... ko me lepega dne pokličejo iz ginekološke klinike in mi sporočijo, da z mano ni vse v redu in da bi bilo dobro da čimprej pridem do njih... Ja in 205