EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA IN NJENO SODELOVANJE S SLOVENSKIMI GOSPODARSKIMI SUBJEKTI

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA IN NJENO SODELOVANJE S SLOVENSKIMI GOSPODARSKIMI SUBJEKTI Kandidatka: Mojca Ograjenšek Študentka rednega študija Številka indeksa: Program: visokošolski strokovni študij Študijska smer: Finance in Bančništvo Mentor: prof. dr. Dušan Zbašnik Celje, junij 2004

2 2 PREDGOVOR Diplomsko delo je zaključek mojega študija na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru in danes, ko pišem ta predgovor je Slovenija že polnopravna članica Evropske Unije. Ta misel me navdaja z upanjem na boljšo prihodnost in s strahom pred neznanim. Vsekakor pa je to korak, ki smo ga morali narediti. Slovenija je v zadnjih petnajstih letih zelo napredovala. V teh letih smo praktično zabrisali sledi predhodnega gospodarskega sistema in vstopili v sistem tržnega gospodarstva, nekateri bi rekli manj in drugi bolj uspešno, a tukaj smo in naprej gremo. V letih tranzicije je naša država s pridom izkoriščala vse kar ji je Evropska Unija kot kandidatki za članstvo nudila, sedaj pa bo kot nova članica oziroma»nova zvezda Evrope«lahko izkoriščala še več, tisto kar je namenjeno državam članicam. Temo diplomskega dela sem izbrala na osnovi brskanja po informacijah o institucijah Evropske Unije. Kot mladi iskalki zaposlitve se mi je zdelo pametno poznati eno od pomembnejših institucij in okvirno spoznati tudi ostale, ki obvladujejo ta»naš«prostor. Z raziskovanjem virov sem se dobro seznanila z Evropsko investicijsko banko in njenim sodelovanjem s slovenskimi gospodarskimi subjekti. Spoznala sem njeno organiziranost, delovanje in druge lastnosti, ki mi bodo morda prišle prav na moji poklicni poti. Hkrati pa sem se seznanila z izkoriščanjem virov, ki nam jih omogoča sodobni način posredovanja informacij. Evropska investicijska banka se je skozi raziskavo pokazala kot pomemben organ doseganja ciljev Evropske Unije. S svojimi aktivnostmi pospešuje razvoj Evrope, omogoča razvoj infrastrukture in telekomunikacij, razvoj manj razvitih regij, varstvo okolja in izboljšanje življenjskih pogojev, razvoj čistejše energije in podpora razvoju majhnih in srednje velikih podjetij. Svoje poslovanje dopolnjuje s sodelovanjem z drugimi institucijami, vladami držav, v katere vlaga, komercialnimi bankami ter drugimi organizacijami. S tem pritegne tudi druge vlagatelje, da sodelujejo pri projektih, izvedba projektov pa pozitivno vpliva na gospodarstvo ne le zaradi naročil vezanih na projekt ampak tudi na zaposlenost. Sodelovanje Evropske investicijske banke s Slovenijo je bilo v zadnjem desetletju, po ocenah banke same, uspešno. Vlaganja so potekala na področjih infrastrukture, razvoj transevropskega cestnega omrežja in železniškega omrežja, telekomunikacij, in sicer razvoj fiksnega in mobilnega omrežja, okoljskih naložb in ne nazadnje tudi naložbe v majhna in srednje velika podjetja v obliki globalnih posojil domačim bankam. Sloveniji bo kot novi članici zagotovljenih še več sredstev, še vedno za prej omenjene projekte in tudi druge projekte, kot so šolstvo in zdravstvo ter pa še vedno eno pomembnejših področij - okoljevarstvo. Upam, da sem z delom zajela kar se da veliko informacij o Evropski investicijski banki, njenem sodelovanju z našo državo, da bo to delo bralcu približalo to institucijo in jo predstavilo kot pomembno»hišno«banko Evropske Unije, kakršna tudi je.

3 3 KAZALO PREDGOVOR...2 KAZALO UVOD Opredelitev področja in opis problema raziskave Namen, cilji in osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Uporabljene raziskovalne metode INVESTICIJSKO BANČNIŠTVO Zgodovina investicijskega bančništva Pojem investicijskega bančništva Vrste poslov investicijske banke MEDNARODNE FINANČNE INSTITUCIJE Mednarodni denarni sklad Mednarodne banke za financiranje razvoja Skupina Svetovne banke IBRD IDA IFC MIGA ICSID EBRD EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA EIB finančna institucija Evropske unije Ustanovitev EIB Struktura in organiziranost EIB Članstvo DEJAVNOST EIB Temeljna naloga EIB Financiranje znotraj EU Financiranje zunaj EU SREDSTVA EIB Lastna sredstva Izposojena sredstva Posebni viri sredstev POSTOPEK POSREDOVANJA SREDSTEV EIB Mehanizem odločanja Pregled vlog in kriterij financiranja Postopek financiranja DRUGE NALOGE EIB Finančna solidarnost EIB kot instrument regionalnega razvoja Skupina EIB Napovednik za prihodnost SODELOVANJE EIB S SLOVENSKIMI GOSPODARSKIMI SUBJEKTI Pomoč Evropske unije Sloveniji Okvirni sporazum med RS in EIB o dejavnostih EIB v Sloveniji... 36

4 4 9.3 Infrastruktura Telekomunikacije Okoljske naložbe Globalna posojila SKLEP POVZETEK ABSTRACT...49 VIRI SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC... 57

5 5 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema raziskave Evropska unija (angl. European Union - EU) je rezultat gospodarske integracije na geografskem območju Evrope. V času, ko Slovenija vstopa v to integracijo kot nova članica, je potrebno poznati pomembnejše instutucije znotraj Unije. Ena izmed teh je tudi Evropska investicijska banka (angl. European Investment Bank EIB). Ker je to neodvisen organ EU, ki sodeluje tako z javnimi kot tudi privatnimi podjetji, smo ga z diplomskim delom podrobneje predstavili ter eno poglavje namenili Sloveniji v povezavi z EIB. Slovenija je kot prihodnja članica EU uživala pomoč Unije, ne le od EIB, ampak tudi druge oblike pomoči. Vendar pa je osrednja tema tega dela EIB. Opredelili smo nastanek EIB, ki je bila ustanovljena z Rimskim sporazumom leta 1958, kot institucija, ki bi skrbela za uravnotežen gospodarski razvoj Skupnosti. Temeljne naloge EIB so bile sprva usmerjene v Skupnost, torej je šlo za financiranje projektov držav članic. Vendar pa je banka v zadnjem desetletju svoje aktivnosti usmerila tudi zunaj meja Unije, čeprav še večina projektov, ki jih financira, ostaja znotraj meja EU. Investicije EIB so usmerjene pretežno v transport, komunikacije in energetiko ter delno v financiranje malih in srednje velikih podjetij, financiranje takih investicijskih projektov pa je bila deležna tudi Slovenija. Skozi pregled projektnega cikla EIB smo raziskali mehanizem odločanja v banki ter kriterije in pogoje financiranja. Poleg temeljne naloge EIB smo predstavili tudi druge naloge, ki pa so se razvile predvsem v zadnjem desetletju delovanja te institucije. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Za takšno temo diplomske naloge sem se odločila predvsem zaradi sledečih razlogov: tema še ni bila dovolj podrobno raziskana, z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je podrobno poznavanje institucij in njihovega delovanja pomembna prednost mladega kadra in tema me osebno zelo zanima, saj pokriva dve področji, ki me zelo zanimata, in sicer bančništvo ter Evropsko unijo oz. njene institucije. Cilji Z raziskavo bomo skušali opredeliti: investicijsko bančništvo, zgodovino ter opredelitev investicijskega bančništva in kaj so posli investicijske banke, mednarodne finančne institucije, predvsem pomembnejše, kaj je njihova naloga ter osnovni podatki o institucijah pomembnih za naš prostor, skupino mednarodnih bank za financiranje razvoja, kamor spada tudi EIB, kakšna institucija sploh je EIB, kaj pomeni v okvirih Evropske unije, kdaj in zakaj je bila ustanovljena, kdo so njene članice in kako je organizirana,

6 6 kakšne so temeljne naloge EIB in kako plasira sredstva, in sicer znotraj Unije, kamor se še vedno steka večina sredstev EIB, in pa vse večji pomen te institucije za države zunaj Unije, kakšna je sestava sredstev banke, kako jih pridobiva in kakšno filozofijo ima pri strukturi sredstev (delež vplačanega kapitala glede na vpisan kapital), kako sredstva posreduje, kako se odloča o primernosti projektov in kakšen kriterij ima pri odločanju, kakšne so še druge naloge EIB, predvsem EIF in predvidevanja za prihodnost (v smislu planiranih projektov oz. namenjenih sredstvih), kako institucije Evropske unije pomagajo Sloveniji, bistvo Okvirnega sporazuma med EIB in RS in konkretne projekte financirane s strani EIB v Sloveniji. Trditve V diplomski nalogi bomo skušali dokazati naslednje: EIB je nekakšna»hišna«banka EU, katere osnovni namen je pospeševati uravnotežen gospodarski razvoj, pomembnost EIB za evropski prostor in pomembnost EIB za države, ki se pripravljajo za članstvo oz. so na pragu vstopa v EU. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljam: EIB se je v preteklosti pokazala kot pomemben faktor gospodarskega razvoja EU kar se bo nadaljevalo v prihodnosti, države pripravljene na vstop bi se brez njene pomoči težko pripravile na članstvo, glede na svoje poslanstvo bo EIB tudi v prihodnosti financirala projekte skupnega interesa, delež financiranja zunaj Unije se je v zadnjem desetletju povečal (velik del sredstev je bil namenjen državam kandidatkam), vendar pa bo ta pomoč s širitvijo EU prešla na financiranje znotraj Unije, tako da se bo verjetno ta delež v naslednjih nekaj letih zmanjšal, pred naslednjo širitvijo pa zopet povečal. Pri raziskavi sem naletela na naslednje omejitve: informacije so večinoma pridobljene iz internetnih virov, ki so pripravljeni bolj za splošno javnost in niso dovolj podrobni, pogosto se informacije na internetu podvajajo, večjo omejitev pri raziskavi je predstavljal omejen dostop do podatkov, saj so nekateri statistični podatki rezervirani samo za institucije plačnike storitev, premalo je informacij o sodelovanju Slovenije z EIB, čeprav ni premalo strani, ki obravnavajo EU in Slovenijo in podrobne informacije o financiranju projektov konkretnih subjektov (primer: Telekom) niso javno dostopne.

7 7 1.4 Uporabljene raziskovalne metode Diplomska naloga je makroekonomska raziskava, saj raziskuje institucijo, katere osnovna naloga je skrbeti za uravnotežen gospodarski razvoj Evropske skupnosti, financira projekte skupnega interesa, projekte za razvoj nerazvitih regij, projekte za konkurenčnost evropske industrije in druge, v večji meri znotraj Unije, delno pa tudi zunaj njenih meja. Pri nalogi gre za dinamično ekonomsko raziskavo, in sicer za deskriptivni pristop, saj gre za opisovanje strukture in delovanja EIB ter razvoja banke od njenega nastanka do danes, delno pa tudi za analitičen pristop, saj bomo raziskali vzroke nastanka mednarodnih institucij v določenih obdobjih. V sklopu deskriptivnega pristopa bomo uporabili naslednje metode: metodo deskripcije; opisali bomo tako EIB kot tudi druge institucije, zgodovinsko metodo; preučili bomo delovanje institucij v preteklosti in metodo kompilacije; povzeli bomo opazovanja in spoznanja drugih avtorjev. Osnovni viri podatkov so internetne strani EIB ter drugih institucij, ki jih bo naloga obravnavala. Ostali viri podatkov so literatura navedena v virih, časopisni članki, publikacije Republike Slovenije in slovenske internetne strani, ki se ukvarjajo s konkretnimi projekti EIB v Sloveniji.

8 8 2 INVESTICIJSKO BANČNIŠTVO 2.1 Zgodovina investicijskega bančništva 1 Razvoj investicijskega bančništva sega v srednji vek s pojavom prvih srednjeveških Merchant bank. Merchanti oziroma finančni posredniki so bili prvi bančniki in v razvoju bančništva, predvsem pa mednarodnega bančništva, so imeli pomembno vlogo. Začeli so kot komercialna trgovska podjetja, ki so svojemu poslovanju naknadno dodala bančne storitve. Tako so se ta podjetja poleg trgovine ukvarjala še z investiranjem v domačo industrijo, vlaganjem v čezmorske posle in zagotavljanjem klientom številna tuja sredstva, bančne ter druge usluge. Naraščajoča mednarodna trgovina je bila vedno bolj odvisna od teh institucij, saj so zagotavljala varen in učinkovit pretok sredstev v mednarodnem prometu. Investicijsko bančništvo je doživelo velike spremembe v obdobju zgodnje industrializacije, saj se je posebej močno razvilo in poleg komercialnega bančništva postalo druga najmočnejša oblika finančnega posredovanja. Močna industrijska in trgovinska ekspanzija sta pripomogli k razvoju te vrste bančništva, saj je bilo investicijsko bančništvo kot panoga edino sposobno vstopiti v velike posle, ki so bili skladni z razvojem gospodarstva v takratnem času. V finančnem poslovanju so se kot posledica razmer pojavile tudi druge oblike finančnih storitev, kot so akceptiranje, avansiranje, garantiranje, neposredna vlaganja ter partnerstva. Kasneje v obdobju industrializacije so finančne institucije razširile posle prvotnih»merchant«bank. V vlogi izdajateljev različnih vrednostnih papirjev so zbirali sredstva za različne namene in so tako postale glavni posojilojemalec. Pojavi se potreba po emisiji različnih vrednostnih papirjev, svetovanja, vpisa emisije, oblikovanje cene in ponudbe emisije, to vlogo pa so prevzele investicijske banke. Medtem, ko so v ZDA in na Japonskem ločevali investicijsko bančništvo od komercialnega, se je v Evropi ta oblika bančništva nahajala znotraj univerzalne banke. Predvsem v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih dvajsetega stoletja pa je bančni in finančni sektor doživel številne spremembe. Internacionalizacija in globalizacija postajata vse bolj pomembni tudi v investicijskem bančništvu. Močna konkurenca na globalnem trgu tudi finančne institucije sili k iskanju načina za preživetje, zato nudijo celoten program finančnih storitev na vseh pomembnih svetovnih finančnih trgih. 2.2 Pojem investicijskega bančništva Svetovni razvoj bančništva se giblje v smeri globalizacije poslovanja, kapitalskih povezav, diverzifikacije finančnih storitev in specializacije manjših bank. Na domačih in predvsem na svetovnih finančnih trgih se v investicijskem bančništvu pojavljajo banke kot posredniki domačim nefinančnim komitentom pri pridobivanju finančnih sredstev (MEOR 1996, 25). 1 Povzeto po Perišinu (1988, 75).

9 9 Če hranilništvo ločimo od preostalega bančništva, lahko slednjega delimo na dve skupini, ki pa ne obstojita popolnoma ločeni (kar bomo pojasnili v nadaljevanju): poslovno in investicijsko bančništvo. Pojem investicijskega bančništva je v literaturi različno obravnavan. Kljub svojemu imenu investicijska banka ni banka v običajnem smislu, torej posrednik, ki sprejema sredstva, depozite in jih nato posoja. Predvsem v ameriški praksi se po veliki krizi (1929) investicijsko bančništvo obravnava kot posebna, nebančna dejavnost, enako lahko tako obravnavo zasledimo pri Angležih in Francozih. Številne organizacije, ki se ukvarjajo z investicijami ne nosijo imena banke, v Ameriki so to»investment Trust«ali»Investment Company«, torej investicijski skladi ali podjetja (Mishkin 1998, ). Ameriška praksa je v preteklosti strogo predpisovala, s čim se sme ukvarjati poslovna in s čim investicijska banka. Po zlomu borze leta 1929 je bila to posledica, ki so jo uvedli predvsem zaradi zaščite depozitov. Danes pa se to razlikovanje opušča, predvsem zaradi pritiskov poslovnih bank. Tudi v Evropi investicijsko bančništvo obstaja znotraj poslovnih bank. Številne banke so ustanovile nove, velike oddelke, ki se ukvarjajo z investicijskim bančništvom in imamo tako lahko znotraj ene banke vse od hranilništva do investicij (Valdez 1993, 83-84). Investicijsko bančništvo je storitvena dejavnost, ki povezuje imetnike finančnih sredstev in kapitala, ter tiste, ki ga potrebujejo, ob njegovi najugodnejši uporabi za obe strani, včasih pa tudi sama sodeluje s svojim vložkom. Medtem, ko poslovne banke poslujejo s knjižnim in papirnatim denarjem, pa investicijske banke pri svojem poslovanju uporabljajo vrednostne papirje. Seveda obstajajo izjeme, ko banka lahko zbere depozitna sredstva za financiranje projekta, z investitorji se podpiše pogodba in določi donosnost, zaradi varnosti nad sredstvi pa nad projektom bdi banka s svojim strokovnim znanjem. Osnovno dejavnost banka dopolnjuje z drugimi posli, ki so neposredno vezani ali le omogočajo osnovno dejavnost. Investicijske banke v okviru svoje osnovne dejavnosti opravljajo posle akceptiranja, mednarodne menjave, podjetjem pomaga izdajati vrednostne papirje, upravljati finančno premoženje, trguje z vrednostnimi papirji in finančno svetuje (ibidem, 74-84). 2.3 Vrste poslov investicijske banke 2 Treba je priznati, da investicijsko in poslovno bančništvo ne obstajata kot popolnoma ločeni enoti. Določene aktivnosti izvajata oba tipa banke, to so na primer akceptiranje in diskontiranje, mednarodna menjava in določene aktivnosti povezane z mednarodno menjavo. Vsekakor pa so določene aktivnosti označene zgolj kot investicijsko bančništvo. V tem poglavju bomo opredelili posle s katerimi se ukvarja investicijsko bančništvo. Investicijsko bančništvo se ukvarja s sledečimi aktivnostmi: akceptiranje, podjetniške finance, 2 Povzeto po Valdez (1993, 74-84).

10 10 trgovanje z vrednostnimi papirji, investicijski management, urejanje posojil in devizna menjava. Akceptiranje je danes sicer običajen posel za poslovne banke, v preteklosti pa se je s tem ukvarjala zgolj investicijska banka oz. merchant banka. Negotovost mednarodne menjave oz. tveganje neplačila so reševali tako, da so za plačilo uporabljali menico, pa vendar pisna obljuba dolžnika, da bo ob zapadlosti poravnal svoje obveznosti ni bila dovolj. Akceptiranje menice s strani banke je pomenilo dodatno obljubo plačila, v primeru, da dolžnik svoje obveznosti ne bi mogel poravnati. Hkrati je upnik menico lahko uporabil kot garancijo za najem kredita ali pa jo predčasno prodal banki (diskontiranje). Banke so v takih poslih nerade sprejemale menice, ki niso bile akceptirane s strani tuje banke. Brez take gotovosti stranke ne bi vstopale v mednarodne posle. Podjetniške finance so ene od pomembnejših poslov investicijskih bank. Banka pomaga podjetju pri izdajanju vrednostnih papirjev, ocenitvi premoženja, odkupom vrednostnih papirjev in nadaljnji prodaji investitorjem oz. iskanje investitorjev. Svetovanje pri poslovanju in svetovanje pri združitvah in prevzemih, v zvezi s ceno, timingom in taktiko, prav tako pa se bo na investicijsko banko obrnila nasprotna stran. Če smo v prejšnjem odstavku omenili pomoč banke pri izdaji vrednostnih papirjev, pa banka igra pomembno vlogo tudi pri trgovanju z vrednostnimi papirji oziroma kot jo imenuje Valdez (1993, 80)»sekundarna tržna aktivnost«. Te aktivnosti se izvajajo v sodobnih prostorih z najsodobnejšo telekomunikacijsko opremo, ki omogoča trenuten vpogled v ceno, ponudbo in povpraševanje ter kontakt z drugimi trgovalci in investitorji. Banke pokrivajo trgovanje z domačimi ter tujimi vrednostnimi papirji. Investicijski management znotraj banke se ukvarja z gospodarnim upravljanjem bodisi lastnih sredstev banke ali tujih sredstev, sredstev investitorjev, ki upravljanje s sredstvi prenesejo na banko. Podobno delujejo tudi borzni posredniki, vendar ima banka določeno minimalno vrednost investicijskih sredstev, ki jih stranka vloži, ki je višja od tiste pri borznih posrednikih. Pokojninski skladi so prav tako predmet upravljanja investicijske banke, in sicer zaradi varnosti pred izgubo denarja, saj je banka na področju upravljanja sredstev visoko kvalificirana z znanjem in izkušnjami svojega kadra. Ta posel je v državah, ki imajo urejene pokojninske sklade eden največjih, s katerimi se ukvarja investicijski management. Banka lahko s svojim vložkom pritegne manjše investitorje, v upravljanje pa prevzeme tudi že oblikovane sklade, ki so bili zaradi pomanjkanja znanja in izkušenj prepuščeni v upravljanje banki. Investicijska banka se ukvarja še z urejanjem posojil kadar gre za kompleksna posojila za posebne projekte, devizno menjavo, čeprav je po svoji naravi posel poslovne banke ter drugimi aktivnostmi, kot so posredništvo pri prodaji nepremičnin, zavarovalništvo, leasing, faktoring,.. Kot lahko vidimo je morda težko potegniti črto med investicijskim in poslovnim bančništvom, saj z izjemo ZDA in Japonske, lahko obe banki opravljata vse aktivnosti, četudi je ena bolj vešča od druge, drugih omejitev ni.

11 11 3 MEDNARODNE FINANČNE INSTITUCIJE 3.1 Mednarodni denarni sklad Daleč najbolj pomembna mednarodna finančna institucija je Mednarodni denarni sklad (angl. International Monetary Fund IMF). Ustanovljen je bil kot institucija, ki bi skrbela za uresničevanje nove mednarodne gospodarske ureditve po koncu II. svetovne vojne, in sicer na konferenci v Bretton Woodsu julija 1944, ki je predstavljala vrhunec naporov za oblikovanje mednarodne ureditve 3. Udeleženci konference so bili soglasni v tem, da je za uspešno delovanje sistema treba vzpostaviti mednarodno finančno institucijo, katere osnovni cilj je uresničevanje sistema stabilnih deviznih tečajev ter zagotavljanje kratkoročne likvidnosti za financiranje začasnih plačilnobilančnih primanjkljajev. Poleg IMF sta bili še ustanovljeni Mednarodna banka za obnovo in razvoj (angl. International Bank for Reconstruction and Development IBRD) in Mednarodna trgovinska organizacija (angl. International Trade Organization ITO), ki naj bi skupno skrbele za uresničevanje nove mednarodne gospodarske ureditve (Mrak 2002, ). IMF je imel pri svojem delovanju zastavljene cilje pospeševati mednarodno monetarno sodelovanje, spodbujati razvoj in uravnoteženo rast mednarodne trgovine, ki bi pripomogla k visoki zaposlenosti in ravni dohodka ter razvoju proizvajalnih sil, zagotavljati stabilnost deviznih tečajev in preprečevati konkurenčne devalvacije, vzpostavitev multilateralni plačilni sistem za tekoče transakcije in odpraviti devizne omejitve, ustvarjati zaupanje med članicami z nudenjem finančne pomoči državam s težavami pri uravnovešanju plačilnih bilanc in zmanjšanje neravnovesij plačilnih bilanc(zbašnik 1996, 111). Ti cilji naj bi se uresničevali s pomočjo sistema fiksnih deviznih tečajev, in sicer so se paritete valut članic izražale v zlatu in v razmerju do ameriškega dolarja (35 $ za unčo zlata, nihanja tečajev so morala biti znotraj marže +/- 1%), likvidnostnih rezerv, ki so jih prispevale članice in izbire zlata kot primarnega rezervnega sredstva in skupnega imenovalca nacionalnih valut (ibidem, 112). Zaradi kroničnega pomanjkanja razpoložljivih sredstev IMF ni postal odločilen dejavnik pri reševanju plačilnobilančnih primanjkljajev. Je pa zato na podlagi negativnih izkušenj prevzel vlogo ključnega kreatorja pri oblikovanju odgovorov na nastale probleme in so se tako rekoč vse finančne krize držav v razvoju in držav v tranziciji reševale na osnovi aranžmaja, ki ga je posamezna država sklenila z IMF (Mrak 2002, ). Institucija sredstva pridobi od držav članic v obliki kvot, višina kvote 4 pa je odvisna od gospodarske moči države. Kvota je za državo članico pomembna zaradi dveh osnovnih razlogov, in sicer izraža glasovalno moč države 5 in potencialni obseg sredstev, ki si jih država lahko sposodi od IMF. Država ima možnost črpati sredstva v višini rezervne tranše in štirih kreditnih tranš, vendar ima članica pri črpanju kreditnih tranš določene obveznosti (sklenitev stabilizacijskega programa in vračilo v roku od 3 do 5 let). IMF zagotavlja tudi 3 Vrnitev k sistemu fiksnih deviznih tečajev, temelječ na USD. 4 Država vplača 25% kvote v SDR (košarica valut, v letu 2000 so jo sestavljali: USD 44%, DEM 16%, FRF 9%, JPY 19%, GBP 12%; ko je Evro zamenjal evropske valute je ustrezen delež v valutni košarici prešel na to valuto), 75% pa v svoji nacionalni valuti. 5 Višina kvote Slovenije znaša 231,7 milijonov SDR s čimer je naša država imela glasov.

12 12 druge oblike finančne pomoči, odvisno od tega kaj je povzročilo plačilnobilančni primanjkljaj (ibidem, ). Organizacijska struktura IMF je podobna tisti, ki jo ima EIB. Sestavljajo jo (ibidem, ): Svet guvernerjev, ki je najvišji organ, sestaja se praviloma enkrat letno in takrat sprejema najpomembnejše odločitve za delovanje institucije. Odbor izvršnih direktorjev, je organ 24 članov, ki operativno vodi delo IMF. Mednarodni monetarni in finančni komite, ki ga sestavljajo guvernerji centralnih bank ali ministri za finance istih držav, ki imajo sedež v Odboru. Razpravlja pa o vseh ključnih problemih, s katerimi se srečuje IMF. Direktor IMF (in njegov namestnik), ki ga Odbor imenuje za obdobje petih let, predstavlja organizacijo in je operativni direktor ljudi, ki so zaposleni v njej. Osebje IMF je konec leta 1999 predstavljalo 2297 zaposlenih, ki prihajajo iz 120 držav članic za svoje delo pa odgovarjajo direktorju IMF. V prvih 25 letih delovanja je imel IMF vlogo zagotavljati stabilnost deviznih tečajev, v njegovi pristojnosti je bilo odobravati večje spremembe paritetne vrednosti posameznih valut in zagotavljanje sredstev za financiranje primanjkljajev. Po uvedbi fleksibilnih tečajev je prevzel vlogo nadzornika delovanja novega sistema. Z današnjega stališča je delovanje IMF mogoče razdeliti na tri osnovne dejavnosti, in sicer nadzor tečajnih politik držav članic, finančna ter tehnična pomoč državam članicam. V zadnjih dveh desetletjih je IMF igral pomembno vlogo pri reševanju problemov držav v razvoju in držav v tranziciji, hkrati je moral aganžirati javna in privatna sredstva v industrijsko razvitih državah za reševanje teh problemov, predvsem dolžniških in finančnih kriz teh držav ter pomoč pri vodenju držav iz centralnoplanskega v tržno gospodarstvo (ibidem, ). 3.2 Mednarodne banke za financiranje razvoja Mednarodne banke za financiranje razvoja (MBFR) so zelo številna in heterogena skupina avtonomnih mednarodnih institucij, katerih osnovni namen je zagotavljanje sredstev za financiranje gospodarskega razvoja držav članic. Finančna sredstva si pridobivajo z zadolževanjem na mednarodnih finančnih trgih ter z donacijami predvsem bogatejših držav članic. Namenijo jih financiranju projektov in programov v gospodarsko šibkejših državah članicah. V začetku svojega delovanja so bile osredotočene na financiranje infrastrukturnih projektov v sektorjih transporta in energetike ter projektov v sektorjih industrije in kmetijstva, kasneje pa so se sredstva začela v večji meri usmerjati v financiranje programov, katerih neposredni cilj je zmanjševanje revščine (Mrak 2002, 453). Skupino mednarodnih bank za financiranje razvoja lahko razdelimo v nekaj skupin, glede na njihove značilnosti in finančno pomembnost: a) Prvo skupino predstavlja Skupina Svetovne banke 6. To je najvplivnejša ter najstarejša institucija in hkrati edina banka za financiranje razvoja z resnično globalnim članstvom. Sestavlja jo pet samostojnih pravnih oseb s sedežem v Washingtonu. Vsaka od njih ima natančno opredeljeno področje svojega delovanja, vse pa si prizadevajo 6 V uporabljenih virih se Izraz Skupina Svetovne banke nanaša na vseh pet opisanih institucij, medtem ko se izraz Svetovna banka uporablja kot skupni naziv za IBRD in IDA.

13 13 podpirati gospodarski in socialni razvoj držav v razvoju in držav v tranziciji. Je ena največjih virov razvojne pomoči na svetu s primarnim ciljem pomagati najrevnejšim deželam sveta. Svetovna banka je ena od specializiranih agencij Združenih narodov (angl. United Nations UN), katere članic je 184 držav, ki so združeno odgovorne za financiranje institucije in kako se sredstva potrošijo. Poleg pomoči državam v razvoju, se Svetovna banka bori za zmanjšanje ali odpis zunanjih dolgov najrevnejših držav (The World Bank Group 2002b). b) Drugo večjo skupino MBFR sestavljajo regionalne razvojne banke, ki financirajo izključno projekte v državah v razvoju (vsaka v svoji regiji), njihove članice pa so države v razvoju 7 ter industrijsko razvite države. Sem spadajo (Mrak 2002, 454): Medameriška razvojna banka (angl. Inter-American Development Bank IADB), Afriška razvojna banka (angl. African Development Bank AfDB), Azijska razvojna banka (angl. Asian Development Bank AsDB) in Evropska banka za obnovo in razvoj (angl. European Bank for Reconstruction and Development EBRD), ki jo bomo podrobneje obravnavali kasneje v poglavju. c) V tretjo skupino so uvrščene tako imenovane subregionalne banke in skladi, in sicer finančno močne MBFR, ki so nastale in delujejo v tesni povezavi z integracijskimi procesi v Evropi. V tej skupini najdemo (ibidem): EIB, ki je največja med MBFR, Evropski investicijski sklad (angl. European Investment Fund EIF), ki skupaj z EIB tvori skupino EIB, Evropski razvojni sklad (angl. European Development Fund EDF) in Razvojna banka Sveta Evrope (angl. Council of Europe Development Bank CEDB). d) V četrto skupino spadajo subregionalne banke in skladi, ki pa se od prejšnje skupine bistveno razlikujejo po moči. To so institucije zlasti v Afriki, Latinski Ameriki in v arabskem svetu. Običajno je članstvo v teh institucijah omejeno na države v razvoju te regije, zato je tudi finančni potencial teh bank in skladov zelo omejen (ibidem). 3.3 Skupina Svetovne banke IBRD 8 Mednarodna banka za obnovo in razvoj (IBRD) je prva od petih institucij, ki tvorijo Skupino Svetovne banke, ustanovljena pa je bila skupaj z IMF na konferenci v Bretton Woodsu leta Osnovni namen njene ustanovitve je bil formirati mednarodno finančno institucijo, ki se bo osredotočila na dolgoročno financiranje povojne obnove ter razvoja manj razvitih držav članic. Članstvo v IBRD je pogojeno s članstvom v IMF za zagotovitev sprejemanja določenih standardov na monetarnem področju kot predpogoj za pridobitev ugodnosti IBRD. Sredstva so dostopna predvsem manj razvitim državam članicam (države v razvoju in države v tranziciji), kar je v skladu z osnovnimi cilji te institucije. IBRD je sredi leta 2000 razpolagala z vpisanim kapitalom v skupni višini 188,6 milijard USD, od katerega več kot 90 % zajema kapital na poziv. Glasovalna moč posamezne 7 Članstvo je pogoj za prejem sredstev. 8 Povzeto po Mraku (2002, )

14 14 države je odvisna od njenega deleža v kapitalu banke. Najpomembnejši vir sredstev IBRD je njeno zadolževanje na mednarodnih trgih kapitala, s svojo odlično boniteto (AAA rating) in se lahko zadolžuje po izredno nizki ceni in tudi krediti, ki jih odobrava, so med najcenejšimi v okviru MBFR. Odplačilni roki so med 12 in 20 let, s 3 do 5 letnim odlogom odplačevanja glavnice, zavarovani pa morajo biti z garancijo države dolžnice. V začetnem desetletju delovanja je institucija financirala gospodarsko obnovo držav, ki so bile v vojni najbolj prizadete, torej evropske države. Ko pa so si te države opomogle, je IBRD začela financirati gospodarski razvoj, kar je njena temeljna dejavnost še danes. Tako je v šestdesetih letih financirala pretežno industrijske in infrastrukturne objekte, v sedemdesetih je financirala tako imenovane integralne programe razvoja podeželja, projekte na področju zdravstva in izobraževanja. V osemdesetih, v času dolžniške krize, se je vključila v programsko financiranje za plačilnobilančno prilagajanje držav članic, tako je državi omogočala da sredstva, ki bi bila namenjena servisiranju dolgov, usmeri v gospodarski razvoj. V teh letih je tudi namenila večjo pozornost ekološkim vidikom gospodarskega razvoja. V devetdesetih pa je banka začela več pozornosti posvečati programom za zmanjševanje revščine IDA Mednarodno razvojno združenje (angl. International Development Association IDA) je samostojna institucija, ki je bila ustanovljena leta 1960 kot tretja od agencij v okviru Skupine Svetovne banke, skupaj z IBRD pa tvori institucijo, znano kot Svetovno banko. S to institucijo je nekako zraščena in skupaj dejansko predstavljata enovito finančno institucijo, ki posluje z dvema različnima režimoma kreditiranja. IDA je v prvi vrsti nastala zaradi nezadovoljstva politično osamosvojenih držav v razvoju, ki niso bile zadovoljne z obsegom ter kvaliteto sredstev, ki jim jih je namenjala IBRD. Tudi industrijsko razvite države so priznale, da so dodatna finančna sredstva za gospodarski razvoj držav v razvoju potrebna, vsaj del teh sredstev pa naj bi imel obliko finančne pomoči. Tako se je ideja o ustanovitvi sklada, ki bi bil namenjen koncesijskemu financiranju gospodarskega razvoja najmanj razvitih držav v razvoju, realizirala v IDA. V skladu z operativnimi pravili institucije so njena sredstva dostopna samo tistim državam, katerih BDP na prebivalca je nižji od določene meje (Mrak 2002, ). Institucija pomaga najrevnejšim državam zmanjševati revščino, bori se proti boleznim, neizobraženosti, onesnaževanju, pomaga državam pri oskrbovanju z vodo, zdravstveno oskrbo, socialno zaščito, v povojni obnovi. Predvsem je v zadnjih nekaj desetletjih bilo opaziti povečanje plasiranih sredstev neposredno namenjenih zmanjševanju revščine, delež sredstev namenjenih infrastrukturi in kmetijstvu pa se je zmanjšal. Za čim boljše rezultate tesno sodeluje z dolžnicami in sodelujočimi partnericami. Raziskave so pokazale, da je pomoč najbolj učinkovita v državah, ki se močno zavežejo k izpolnjevanju reform. IDA prav tako usmerja vse razvojne institucije k državam, ki izvajajo politiko zmanjševanja revščine (The World Bank Group 2002a). IDA nima lastnega kapitala, njen osnovni finančni vir so donacije držav članic, predvsem industrijsko razvitih držav, največje med njimi so ZDA, Japonska, Nemčija, VB in Francija. Ima pa tudi dva dodatna finančna vira, in sicer del dohodka, ki ga s svojim

15 15 rednim poslovanjem ustvarja IBRD in odplačila za kredite, najete v preteklosti. Zaradi njenega odobravanja koncesijskih kreditov se institucija ne more zadolževati na mednarodnih trgih po komercialnih pogojih. Krediti, ki so visoko koncesijski, se odobravajo z odplačilnim rokom 35 do 40 let, z 10 letnim mirovanjem odplačila glavnice, potrebna pa je garancija države (Mrak 2002, ) IFC 9 Nastanek Mednarodne finančne korporacije (angl. International Finance Corporation IFC) je tesno povezan z nastankom IDA. Sredi petdesetih let, ko je vladalo nezadovoljstvo politično osamosvojenih držav v razvoju, ki niso bile zadovoljne z obsegom ter kvaliteto sredstev, ki jim jih je namenjala IBRD, so se odvijali napori za ustanovitev sklada, ki bi bil namenjen koncesijskemu financiranju gospodarskega razvoja teh držav. Deloval naj bi v okviru UN, tako da bi odločanje v njem potekalo po principu ena država en glas. Temu konceptu so odločno nasprotovale industrijsko razvite države, še posebej ZDA, ki je predlagala ustanovitev mednarodne finančne institucije, ki bi imela cilj podpirati razvoj privatnega sektorja v državah v razvoju. Skupina»nezadovoljnih«držav je ta predlog sprejela 10 in leta 1956 je bila ustanovljena institucija IFC. Osnovni cilj te institucije, ki je bistveno bolj ločena od IBRD, je pospeševati gospodarski razvoj držav v razvoju, v zadnjem desetletju tudi držav v tranziciji, in sicer izključno s financiranjem projektov privatnega sektorja v teh državah. S svojo specifično finančno ponudbo je danes to najpomembnejša mednarodna finančna institucija za dolžniško in lastniško financiranje privatnega sektorja. Pri financiranju skuša IFC identificirati projekte, ki niso sposobni pritegniti dovolj sredstev za popolnoma komercialno financiranje. IFC običajno sofinancira projekte, in sicer do 25 odstotkov celotne vrednosti projekta (na področju lastniškega investiranja ne več kot 35%). S tem skuša institucija pritegniti tudi druge vire privatnega kapitala. Kot zelo uspešen instrument se je izkazalo tako imenovano sindiciranje udeležbe v kreditih IFC, pri čemer so dolžniku sredstva na razpolago v dveh tranšah. Prvo zagotovi IFC, drugo pa ponudi v prevzem komercialnim bankam, prav za te se je ta instrument izkazal za zelo zanimiv način zmanjševanja tveganj. V preteklosti je bila institucija zelo aktivna pri financiranju razvoja novih ter pri modernizaciji obstoječih podjetij na različnih področjih, kasneje pa tudi pri financiranju projektov infrastrukture in finančnih institucij 11. Kredite namenja po komercialnih pogojih za razvoj privatnega sektorja, ki se odobravajo izključno brez garancije države, hkrati pa je edina od treh obravnavanih institucij, ki lahko financira projekte tudi v obliki lastniških vložkov. V nasprotju z IBRD in IDA se je investiranje IFC v zadnjih letih kontinuirano povečevalo. IFC je organizirana podobno kot IBRD in IDA. Njen kapital pa predstavlja finančno osnovo za njeno poslovanje, sredi leta 2001 je ta znašal približno 2,4 milijarde USD, celoten vpisan kapital pa je dejansko tudi vplačan, predvsem zaradi njenega tveganega poslovanja. 9 Povzeto po Mraku (2002, ). 10 Vendar je ta skupina držav nadaljevala z napori, rezultat teh pa je bila ustanovitev IDA. 11 Sofinancirala je ustanovitve prvih lizing podjetij, skladov za tvegano investiranje in drugih finančnih institucij. V zadnjih nekaj letih je financiranje v sektorja infrastrukture in finančnih preseglo 50 odstotkov celotnih plasmajev IFC.

16 MIGA 12 Mednarodna agencija za zavarovanje investicij (angl. Multilateral Investment Guarantee Agency MIGA) je bila ustanovljena leta 1988 in je najmlajša od petih institucij v okviru Skupine Svetovne banke. Njena primarna naloga je nudenje specifičnih vrst finančnih storitev, in sicer zavarovanja pred nekomercialnimi tveganji (izdajanjem garancij) investitorjem, nudi pa tudi tehnično pomoč in znanje državam, da lažje pritegnejo in si zagotovijo financiranje iz privatnih virov. Nudi pravno pomoč pri oblikovanuju projektov ter pri morebitnih sporih. Svoje delovanje dopolnjuje tako, da sodeluje s partnerji in skupaj z njimi še zmanjšuje politične rizike takih investicij. Deluje tako, da se osredotoči na investitorje, države prejemnice pomoči, s podporo privatnega podjetništva in promocijo tujih investicij. Povezuje se z drugimi izdajatelji garancij, vladnimi agencijami ter mednarodnimi organizacijami, da zagotovi najboljši pristop in celovito ponudbo glede na obravnavano situacijo. MIGA pri svojem delu črpa vire sredstev ter znanja pri Skupini Svetovne banke. Njena moč in znanje izvirata iz njene organiziranosti kot mednarodna institucija, ki deluje kot zaščita pred državnimi ukrepi, ki bi lahko negativno vplivale na investicije. Lahko vpliva na morebitne spore in njena možnost služiti kot objektiven posrednik pozitivno vpliva na potencialne investitorje, saj zaupajo instituciji, ki jih lahko ščiti pred nekomercialnimi riziki ICSID 13 Mednarodni center za razreševanje investicijskih sporov (angl. International Center for the Settlement of Investment Disputes ICSID) se je razvil leta 1966 kot posledica obremenjenosti direktorja Svetovne banke pri pomoči in reševanju mednarodnih investicijskih sporov. Z ustanovitvijo avtonomne mednarodne organizacije, ki bi se specializirala za reševanje takih sporov, so razbremenili vodstvo Svetovne banke pri sodelovanju. Prav tako so bili mnenja, da bodo z ustanovitvijo take institucije vzpodbujali pretok mednarodnih investicij. To je organizacija, ki je tesno povezana s Svetovno banko, in sicer so vse njene članice prav tako članice Svetovne banke. Stroški ICSID se pokrivajo iz sredstev Svetovne banke, vendar pa stroške rešitve spora krijeta vpleteni stranki. Poleg njenega sodelovanja arbitraže pri mednarodnih investicijskih sporih, ta institucija sodeluje tudi pri drugih sporih, ki niso investicijske narave, niso spori navadnih komercialnih transakcij ampak imajo neke specifične lastnosti. Sodeluje tudi pri sporih med članicami in nečlanicami ICSID, ter kot organ avtoritete pri arbitražah drugih institucij. Tako so pogosto previdnostni ukrepi in pomoč ICSID predvideni že v mednarodnih investicijskih pogodbah med investitorji in državami prejemnicami sredstev. Prav tako je njeno posredovanje zajeto v okoli 20 zakonih o investicijah in v več kot 900 bilateralnih investicijskih sporazumih. 12 Povzeto po MIGA (2003). 13 Povzeto po The World Bank Group (1999).

17 17 Število primerov, ki so predani tej instituciji v obravnavo, se je v zadnjih letih zelo povečalo, saj se je institucija pokazala za zelo učinkovito pri reševanju teh sporov. Poleg tega pa ICSID tudi nudi raziskovalne aktivnosti in svetovalne storitve v skladu z njenimi cilji ter izdaja več publikacij, tudi neke vrste letopisa, ki zajema mednarodne investicijske zakone. Z ostalimi članicami Skupine Svetovne banke sodeluje pri oblikovanju investicijskih in arbitražnih zakonov, z drugimi mednarodnimi institucijami pa tudi pri raznih posvetih v zvezi z mednarodno arbitražo. 3.4 EBRD Evropska banka za obnovo in razvoj je bila ustanovljena leta 1991, in sicer z namenom pomagati pri preobrazbi vzhodnoevropskih gospodarstev v tržna ter krepitev privatnega sektorja v državah centralne in vzhodne Evrope. Ideja o ustanovitvi EBRD je nastala med državami EU, in sicer so želele banko, ki bi se poglobljeno posvetila specifičnim problemom v tej regiji. V taki instituciji bi evropske države imele glavno besedo, same bi tudi prevzele finančno podporo državam v tranziciji. Ideji so seveda nasprotovale ZDA, ker so bile mnenja, da bi to vlogo lahko prevzela Skupina Svetovne banke (Mrak 2002, ). Je največji samostojni investitor v regiji in ima možnost zbrati veliko količino sredstev, ki presegajo njena lastna. Dostop do teh sredstev pa je omejen na države v razvoju. Lastništvo banke se deli med 60 držav in dve nedržavne institucije (tudi EIB), delež v kapitalu izraža število glasov, ki jih ima posamezna država oziroma institucija. Banka večino sredstev nameni razvoju privatnega sektorja, in sicer skupaj s komercialnimi partnerji (EBRD 2003). Zagotavlja sredstva za financiranje projektov bank, industrije in podjetij, tako obstoječe kot tudi nove poslovne podvige. Z javnimi ustanovami sodeluje na področju privatizacije, preoblikovanju podjetij v lasti države ter izboljšanjem upravnih storitev državljanom. V statutu banke je določeno koliko sredstev lahko nameni za financiranje javnega in koliko privatnega sektorja. Svojo povezanost z državami pa izkorišča za promocijo državnih ukrepov, ki bi pospešili razvoj tržnega gospodarstva. Sodeluje le z državami v katerih vlada demokracija. Njena skrb za okolje pa se kaže v vseh njenih investicijah oziroma je pomemben del vsakega projekta, ki ga je EBRD pripravljena financirati. Vsaka investicija s strani EBRD mora pomagati gospodarstvu, da se približa svobodnemu tržnemu gospodarstvu, podpira projekte, ki pomagajo razvoju privatnega sektorja, vendar gospodarstva z le-tem ne prenasiči in zagotavlja zdrave bančne pogoje (ibidem). Skozi investicije EBRD promovira strukturne in regijske reforme, konkurenco, privatizacijo in razvoj podjetništva, močnejše finančne institucije in pravni sistem, infrastrukturni razvoj, potreben za podporo privatnega sektorja in oblikovanje močnega državnega vodstva, vključno z okoljevarstveno naravnanostjo. Ker deluje kot katalizator sprememb, EBRD promovira sofinanciranje (v projekte vključuje druge institucije, tako mednarodne kot tudi domače) in neposredne tuje investicije, mobilizira domač kapital in zagotavlja tehnično podporo (ibidem).

18 18 4 EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA 4.1 EIB finančna institucija Evropske unije Evropska investicijska banka je finančna organizacija Evropske unije. Kot»banka«in»organizacija EU«pomaga pri doseganju ciljev Unije, tako da financira projekte, ki pospešujejo evropsko integracijo, uravnotežen razvoj, ekonomsko in socialno kohezijo in razvoj gospodarstva, ki temelji na inovaciji in znanju. V zadnjih letih pa se banka vedno bolj uporablja tudi za doseganje nekaterih zunanjepolitičnih ciljev. Za razliko od tradicionalnih bank, se EIB financira s posojili na finančnih trgih in nima komercialnih virov sredstev varčevalcev ali tekočih računov (Europa 2003). Od ustanovitve dalje je banka v veliki meri financirala evropska integracijska prizadevanja in je do danes postala največja multilateralna institucija na področju dodeljevanja mednarodnih kreditov, saj v tem prekaša celo Svetovno banko. EIB nastopa v dveh funkcijah, saj je hkrati neodvisen organ EU in banka, ki ima neposredne kontakte z gospodarskimi subjekti, tako privatnimi kot javnimi. Svoj sedež ima v Luksemburgu in zaposluje približno 1000 visoko kvalificiranih ljudi iz vseh držav Unije (Ješovnik 1999). Zaradi svojega ugleda in visoke bonitete, banka pridobiva sredstva pod zelo ugodnimi pogoji in pod ugodnimi pogoji jih tudi posreduje drugim, vendar pa posluje pod komercialnimi in ne koncesijskimi pogoji. Tesno sodeluje z drugimi subjekti, tudi poslanstvo banke se oblikuje v sodelovanju z državami članicami in drugimi institucijami EU. Prav tako pa sodeluje s podjetji in bančnim sektorjem na tem področju. Banka je pri svojem delu motivirana predvsem zaradi vloge, ki jo ima pri oblikovanju Evrope (EIB 2003a). EIB je ena od članic ustanoviteljic Evropske banke za obnovo in razvoj, v kateri ima tudi manjši kapitalski delež. Skupaj z EIF tvori Skupino EIB in poleg osnovne ima tudi druge naloge, kot so finančna solidarnost in vlogo instrumenta regionalnega razvoja (Moussis 1999, 148 in 170). 4.2 Ustanovitev EIB 14 Ideja o ustanovitvi finančne institucije, ki se je kasneje razvila v EIB, je bila prvič izražena na konferenci v Messini leta Konferenca je pomenila pomemben korak na poti k ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in ustanovitvi»hišne«finančne institucije, v kateri bi imele glavno besedo države članice. Imenovana je bila posebna komisija, ki je imela nalogo pripraviti poročilo o finančnih vidikih prihodnje gospodarske integracije. Eno od priporočil tega poročila 15 je bilo ustanovitev finančne institucije, ki bi skrbela za uravnoteženi gospodarski razvoj držav članic. Pri nadaljnjih pripravah na ustanovitev Skupnosti so potekala intenzivna pogajanja med članicami o tem, ali je nova finančna institucija sploh potrebna in kakšen naj bo njen koncept. Francija in Nemčija sta bili bolj zadržani do te iniciative, zdela se je nepotrebna, 14 Povzeto po Mraku (2002, 496). 15 Poročilo je znano pod imenom»spaakovo poročilo«.

19 19 saj bi IBRD lahko izvajala vse aktivnosti, ki jih je predlagalo Spaakovo poročilo. Na koncu pa je prevladal argument, da morajo v finančni instituciji imeti odločilno besedo države članice Skupnosti. Italija, potencialno glavna uporabnica sredstev, se je zavzemala za to, da bi imela novoustanovljena institucija obliko sklada, vendar so druge države podpirale ustanovitev banke. Če bi se države odločile za sklad, financiran s proračunskimi prispevki, bi odločanje o delitvi sredstev verjetno potegnilo za seboj visoko stopnjo političnega vpliva. EIB je bila ustanovljena z Rimskim sporazumom, podpisanim leta V skladu s tem sporazumom, katerega integralni del je tudi statut EIB, je banka zasnovana kot avtonomna institucija in samostojna pravna oseba. Odločitev držav članic Evropske gospodarske skupnosti o ustanovitvi banke in ne sklada, je bila zelo pomembna za prihodnje delovanje institucije. Banka tako sama izbira projekte, ki jih bo financirala, določa kreditne pogoje, sama nosi odgovornost za svojo boniteto, v svojem poslovanju se mora obnašati odgovorno in mora usmerjati denar v ekonomsko upravičene projekte. 4.3 Struktura in organiziranost EIB EIB deluje v okvirih ekonomske politike, ki jo opredeljuje Unija. Vsako leto predstavi letno poročilo, kjer opredeli vse aktivnosti EIB. To poročilo vsebuje podrobne podatke o dejavnostih banke, poleg tega poda seznam in opis financiranih projektov. Na željo oziroma povabilo Evropskega parlamenta, banka sodeluje z določenimi parlamentarnimi komiteji, ki se ukvarjajo s tematiko pomembno za aktivnosti EIB. Prav tako sodeluje pri pripravi dela Evropskega sveta in poroča o prispevkih Sveta k dosežku ciljev Unije in kako se bodo, glede na potrebe gospodarstva, ti cilji razvijali v prihodnje. EIB sodeluje tudi z drugimi evropskimi institucijami, kadar je to potrebno zaradi skupnih ciljev. Predsednik EIB se zato lahko udeleži sestankov Evropskega sveta, kjer prispeva strokovno znanje banke k obravnavani problematiki. Sodelovanje z institucijami EU in mednarodno bančno skupnostjo zagotavlja EIB, da uskladi lastno financiranje in instrumente EU z njenimi dolgoročnimi cilji (Europa 2003). EIB večino sredstev pridobi s posojili na finančnih trgih, zaradi tega in ker ima v okviru statuta banke tako določeno, sprejema odločitve avtonomno, čeprav spada v institucionalni sistem Unije. To daje vodstvu in kontrolnemu sistemu proste roke pri sprejemanju odločitev v zvezi z izposojanjem in plasiranjem sredstev. Tako se vsak projekt oceni individualno, glede na primernost, in proučijo najboljše možnosti, ki jih ponujajo finančni trgi. Medtem ko se z večje razsežnimi projekti (nad 25 milijonov EUR) ukvarja sama, pa pri manjših projektih sodeluje z drugimi bankami (približno 180 sodelujočih bank) in specializiranimi finančnimi institucijami, ki morajo posredovati sredstva v skladu s kriterijem EIB (ibidem). Organizacijsko strukturo banke sestavlja pet organov, za katere ima EIB opredeljen kodeks vedenja. Ta opredeljuje pravila in standarde poslovnega vedenja, in sicer naj bi se člani in osebje obvezali ciljem banke, vedli lojalno, pošteno in nepristransko ter se v svojem privatnem in poslovnem vedenju držali visokih etičnih standardov (EIB 2003m). 16 Rimski sporazum je stopil v veljavo leta 1958.

20 20 Organizacijsko strukturo sestavljajo (EIB 2003f): Svet guvernerjev (angl. Board of Governors) sestavljajo ministri, ki jih predlaga vsaka od držav članic, običajno so to ministri za finance, gospodarsko politiko ali guverner CB. To je najvišji organ banke, ki na svojih letnih srečanjih odloča o najbolj pomembnih odločitvah, in sicer določa splošne direktive kreditne politike, pooblašča bančne aktivnosti zunaj Unije, pregleda poročila Odbora za nadzor, potrdi finančna in letna poročila, vključno z bilanco stanja in uspeha, odloča o povečanju kapitala in imenuje člane Odbora izvršnih direktorjev, Upravnega odbora in Odbora za nadzor. Odbor izvršnih direktorjev (Board of Directors) je organ, ki med sejami Sveta guvernerjev upravlja banko ter zagotavlja, da le-ta deluje v skladu s statutom banke in splošnimi direktivami Sveta guvernerjev. Sestavlja ga 25 članov-direktorjev in 13 namestnikov. Države članice imenujejo 24 članov in 12 namestnikov, po enega člana in namestnika pa imenuje Evropska komisija. Predseduje mu predsednik banke (trenutno Philippe Maystadt) oziroma, v njegovi odsotnosti, njegov namestnik (trenutno Wolfgang Roth). Odbor se sestaja enkrat mesečno da zagotavlja da se banka vodi v skladu s statutom, splošnimi direktivami in sporazumi Evropske unije, potrdi finančna posojila, potrdi zaključitev posojil in garancij in Svetu guvernerjev predlaga spremembe v politiki kreditiranja banke. Upravni odbor s predsednikom (angl. The college of the Management Committee) banke je organ, ki dnevno vodi poslovanje banke. Deluje pod vodstvom predsednika in nadzorom Odbora izvršnih direktorjev. Predsedniku banke predlaga odločitve, predvsem v zvezi z izposojanjem in plasiranjem sredstev ter skrbi da je poslovanje v skladu s cilji Unije in EIB. Poleg predsednika (Maystadt) sestavlja Odbor še sedem podpredsednikov in vsi so odgovorni samo banki, imenujejo jih guvernerji na predlog Odbora izvršnih direktorjev za obdobje šestih let. Podpredsedniki so odgovorni vsak za svoje področje delovanja banke in za posamezno skupino držav 17. Odbor za nadzor (angl. Audit Committee) je organ, ki je neposredno odgovoren Svetu guvernerjev. Izvaja notranji nadzor, in sicer skrbi, da banka deluje v skladu z določili statuta banke ter skrbi za pravilno finančno poslovanje. Guvernerji upoštevajo poročila in priporočila Odbora za nadzor preden potrdijo letno poročilo. Sestaja se enkrat mesečno, da uskladi svoje ter delo drugih sodelavcev na področju nadzora in se redno sestaja s člani Upravnega odbora. Osebje predstavlja približno visoko kvalificiranih zaposlenih iz vseh držav članic EU. Predvsem v zadnjih nekaj letih se je število zaposlenih povečalo, kar lahko pripišemo povečanju aktivnosti banke tudi zunaj Unije. Poleg petih organov ima banka tudi ostale sodelujoče, predvsem za področje kontrole in ocene poslovanja banke. Na tem mestu moramo omeniti predvsem naslednje sodelujoče službe (EIB 2003f): Zunanja revizija (kontrola) je sodelujoča neodvisna zunanja revizorska hiša, ki poroča neposredno Odboru za nadzor. Notranja kontrola je potrebna, da se banka izogne notranji goljufiji, zato ima ta služba pooblastila za poizvedbo o poslovanju in lahko na pomoč pokliče zunanje strokovne sodelavce. 17 Za Slovenijo jo odgovoren Wolfgang Roth.