Društvo Center za pomoč mladim Kersnikova Ljubljana Telefon: 01 /

Transcription

1 Društvo Center za pomoč mladim Kersnikova Ljubljana Telefon: 01 /

2 Naslov: TRIJE D.I.V.J.I. TEDNI (Doživljajski, Izkustveni, Vzgojni, Jadralski, Igrivi) Avtorji: Gregor Rožanc, Matej Zaplotnik, Špela Gorjan Urednika: Matej Zaplotnik, Gregor Rožanc Lektorirala: Mija Jandrlič Fotografije: Divjaki Naklada: 350 kom Kraj: Ljubljana Založnik in izdajatelj: Društvo Center za pomoč mladim, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana Leto izida: 2008 Tisk: AV Studio Publikacija je izšla s pomočjo javnih sredstev ter AV Studia. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana ZAPLOTNIK, Matej Trije divji tedni : doživljajski, izkustveni, vzgojni, jadralski, igrivi / [avtorji Matej Zaplotnik, Gregor Rožanc, Špela Gorjan; fotografije Divjaki]. - Ljubljana : Društvo Center za pomoč mladim, 2008 ISBN Gl. stv. nasl. 2. Rožanc, Gregor 3. Gorjan, Špela,

3 VSEBINA TRIJE D.I.V.J.I. TEDNI Doživljajska pedagogika kot metoda dela z mladostniki Prvine treninga socialnih veščin na jadralskem projektu»trije d.i.v.j.i. tedni«izkustveno učenje Delavnice na jadranju Kaj je dobro vedeti za izvedbo delavnice (na jadrnici) Sodelovanje in sodelovalne veščine Vpliv prostora na skupino Skupinska dinamika Plenumi, dogovori, odgovornost ORGANIZATORJI IN IZVAJALCI PROJEKTA: Vodja projekta: Gregor ROŽANC, univ. dipl. soc. ped.; Zaposlen: Vzgojitelj v Vzgojno izobraževalnem zavodu Smlednik. Prostovoljno in študentsko delo: Organizator in izvajalec dož. ped. projektov (DDPS), delavnic in treningov socialnih veščin za otroke in mladostnike (CPM, Unicef, SPV), nočni vzgojitelj v stanovanjski skupini Rdeča kljuka, prostovoljec v Mladinskem domu Jarše. Kontakt: gregor.rozanc@gmail.com Matej ZAPLOTNIK, abs. socialne pedagogike; Prostovoljno in študentsko delo: Organizator in izvajalec dož. ped. projektov (DDPS), taborov preko CSD-ja Trebnje, vodja mladinskega programa oratorij, prostovoljec v Mladinskem domu Malči Beličeve, Društvu prijateljev mladine Jurček Trebnje, Leo klubu Trebnje. Kontakt: matej.zaplotnik@gmail.com Špela GORJAN, abs. Fakultete za socialno delo - smer: delo z mladimi Prostovoljno in študentsko delo: Dolgoletna prostovoljka Društva Center za pomoč mladim (CPM), vodja številnih treningov socialnih veščin, vodja pedagoških mladinskih delavnic po srednjih šolah (za: SPV RS, CPM, TiPovej), udeleženka več usposabljanj, seminarjev in kongresov v tujini s področja mladinskega dela. Kontakt: spela.gorjan@gmail.com

4

5 TRIJE D.I.V.J.I. TEDNI Avtor: Gregor Rožanc (VIZ Smlednik)»Verjamem v morje«, je enkrat rekel naš skiper Nejc. To je rekel mladenič, ki je otroška in najstniška poletja preživel na jadrnici. Tudi oblikovalci programa TRIJE D.I.V.J.I. TEDNI (TDT) v nekem drugem kontekstu verjamemo v to. Verjamemo, da svet narave in doživetij bogati notranji svet mladega človeka in iz njega potegne tisto dobro, ki se nahaja v otroku, mladostniku. V svet narave še kako spada morje z vsemi svojimi čari, bogastvi, pastmi in če jih zmoremo videti, tudi učnimi pripomočki. Ogromno pedagogov, mladinskih delavcev, terapevtov in drugih, je že prepoznalo omenjene kvalitete vpliva morja na mlade ljudi. Po svetu se izvajajo najrazličnejši programi na najrazličnejših barkah, jadrnicah in podobnih plovilih. O tovrstni dejavnosti - vzgoji na veliki leseni jadrnici - govori tudi film Peklenski vihar. Lansko leto smo skupina Štirbci izvedli enotedensko jadranje za otroke iz Mladinskega doma Malči Beličeve. (Pedagoški) rezultati so bili spodbudni, kljub temu pa smo ugotovili, da je tu še ogromno rezerve. In tako se je rodila ideja za projekt, kjer bi na krovu jadrnice skupina pedagogov in mladostnikov preživela tri tedne. Moči sta združila Društvo za doživljajsko pedagogiko Slovenije in Društvo Center za pomoč mladim, novo oblikovani tim pa je pripravil program TRIJE D..I.V.J.I. TEDNI. Priprave za projekt so trajale od februarja 2007 do konca junija 2007, ko smo končno odrinili iz marine Trogir v Srednji Dalmaciji. Osnova za snovanje programa so bila načela doživljajske pedagogike, ki smo jih oplemenitili s prvinami treninga socialnih veščin (TSV). Organizacija projekta je poleg oblikovanja programa od nas zahtevala še zagotovitev vseh finančnih in materialnih sredstev (kar v skupnem znesku pomeni EUR), oblikovanje skupine mladostnikov in mladostnic, ki so tudi sami sodelovali v določenem delu priprave projekta ter usklajevanje vseh logističnih in tehničnih zadev, ki se tičejo najema jadrnice, prevozov in drugih tovrstnih aktivnosti. V začetni fazi snovanja smo organizatorji določili cilje programa. Cilje smo razdelili v tri skupine in sicer: pedagoški cilji, cilji projekta in osebni cilji (vsakega organizatorja posebej). Izpostavil bi pedagoške cilje. Mladostniki: pridobijo in osvojijo veščine za sodelovanje v skupini; Izboljšajo sposobnost konstruktivnega reševanja konfliktov; usvojijo praktična znanja in veščine upravljanje z jadrnico, orientacija na morju, vozli, ribolov, gospodinjstvo ; osvojijo dodatna znanja iz: fotografije, geografije, vremenoslovja, biologije; se naučijo samostojno in odgovorno prevzemati, načrtovati in opravljati delovne naloge v skupnosti, skrbeti zase in za druge ter biti odgovorni za svoja dejanja; oblikujejo pozitivno samopodobo. Za dosego zastavljenih ciljev klasično šolsko poučevanje ni ustrezno. Pedagoška stroka je v ta namen odkrila in razvila izkustveno učenje, kjer»učenci«znanje pridobivajo skozi aktivno udeležbo in lastne izkušnje. Učitelj tu ni več učitelj - postane le oblikovalec učnih situacij (in ne posredovalec znanja), učenci pa prevzamejo večji del odgovornosti za to, kaj se bodo naučili. Ena od pomembnejših metod, ki jo uporabljajo oblikovalci učnih situacij, je delavnica, kjer udeleženci skozi vnaprej pripravljen proces samostojno rešujejo določene probleme, čemur sledi analiza. Eden od ciljev, kateremu smo posvečali nekoliko več pozornosti, je bil, da mladostniki osvajajo in utrjujejo sodelovalne veščine. Na jadrnici je ta veščina zelo pomembna in potrebna, saj je plovilo zelo majhno in brez usklajenega delovanja, prilagajanja, upoštevanja drugih, medsebojne pomoč itd.»posadka«težko ali pa celo ne more sobivati. Vpliv prostora na skupino, skupinsko dinamiko in posameznika je v primeru jadrnice zelo pomemben dejavnik. Sodelovalne veščine oz. sposobnosti timskega dela so tudi nekaj, kar današnji delodajalci čedalje bolj pričakujejo od kandidatov za prosta delovna mesta. Zato se nam je zdelo pomembno, da mladostniki na tem področju pridobijo čim več izkušenj.

6 Za učenje sodelovalnih veščin smo se posluževali delavnic na temo Timsko delo, samega jadranja, kuhanja in vseh ostalih vsakodnevnih situacij, ki so bile možen povod za pogovor o sodelovanju oz. določeni temi, ki se tiče sodelovanja. Tu bi še posebej izpostavil jutranje plenume, kjer smo se vsako jutro vsi skupaj usedli in evalvirali prejšnji dan. Poleg tovrstne evalvacije pa so bili plenumi čas za načrtovanje dneva, dogovore, razdelitev dnevnih vlog (dežurstvo v gospodinjstvu, jadralska ekipa, dnevni fotograf). Tudi na ta način je potekalo učenje sodelovanja oz. doseganja konsenza z upoštevanjem želja in potreb vsakega posameznika. Izvajalci programa na podlagi lastnih opažanj in povratnih informacij iz strani mladostnikov ocenjujemo, da so bili pedagoški cilji doseženi v zelo veliki meri. V zadnjem tednu so mladostniki samostojno opravljali delo posadke, pri čemer so izvrstno sodelovali skoraj brez naših posredovanj in nas (izvajalce) kot turiste varno pripeljali na slapove reke Krke. Vmes so na zelo konstruktiven način rešili tudi trenje, ki se je pojavilo med njimi. Njihova odgovornost za počutje drugih in lastno vedenje je bila na zelo visokem nivoju, kar se je kazalo v zelo veliki konstruktivnosti in pripravljenosti na sodelovanje ter razrešitev konflikta. Sproščenost, dobra volja in smeh, ki so vse skupaj spremljali pa so kazalci, da narava, način dela in učenja ter nenazadnje tudi sobivanje na tako tesnem prostoru iz mladega človeka resnično potegnejo tisto dobro, kar nosi v srcu. To pa ga navda s ponosom, samozavestjo in notranjo močjo. Projekt TRIJE D.I.V.J.I. TEDNI je torej popolnoma uspel. V sebi sicer skriva še ogromno rezerv in nekatere smo izvajalci že odkrili ter jih nameravamo vključiti v snovanje novega projekta. Doseženi uspeh nas je zelo motiviral za nadaljnje delo in v poletju 2008 bo zgoraj navedeno znanje pridobivala 2. generacija Divjakov. Seveda je to odvisno tudi od finančnih sredstev, za katere pa menimo, da jih bomo ob tako dobrem sodelovanju s financerji kot je bilo letos, lahko zagotovili tudi v bodoče. DAN 1... pol pa smo se malo pomenili na kakšen način bomo delovali v naslednjih 20 dneh, da bomo dobro shajali eden z drugim. Vsak je še povedal svoja pričakovanja, strahove in kaj lahko prispeva V bližini otoškega pokopališča smo danes izvedli pomembno delavnico z imenom SOCIALNA BLIŽINA, kjer smo izvedeli marsikaj novega drug o drugem po kočerji smo iz morja potegnili prvih 5 rib Grega

7 DAN 2 Zjutraj smo se vstali, šli tekat, danes se je povečalo št. tekačev (6) : ) Sledil je plenum, kjer smo si izmenjali občutke. Izvedeli da je Uroš Majo Č. udaril po glavi vendar OK. Odpluli iz Drvenika Veli, poskušamo jadrati z jadri»ful je fajn«. Zj jadramo na naše drugo postajališče Šolta. Ful obvladamo vlečenje vrvi, eni pa pridobivajo barvo : )+ Maja Č.

8 DOŽIVLJAJSKA PEDAGOGIKA KOT METODA DELA Z MLADOSTNIKI Avtor: Matej Zaplotnik Projekti, kot je bilo naše jadranje, se že vrsto let izvajajo v slovenskem prostoru. Izvajalci so navadno pedagogi iz različnih institucij, študentje prostovoljci, šole ipd. Da tovrstni projekti pozitivno vplivajo na same udeležence, ni dvoma. To lahko potrdimo tako mi izvajalci projekta TRIJE D.I.V.J.I. TEDNI kot tudi vzgojitelji iz institucij, katerim tak način dela pripomore k poenotijo skupine, s katero delajo. Taki projekti so priložnost, da se mladostnikom približajo ter tako lažje tekom šolskega leta z njimi vzdržujejo pozitiven odnos. Je pa v slovenskem pedagoškem prostoru precej malo teoretične podlage za delo na tovrstnih projektih. Tisti, ki jih izvajamo, se iz njih tudi največ naučimo to smo navadno praktiki, ki preko novih projektov izboljšujemo svoje delo. Le malo pa nas o tem tudi kaj napiše. Tako že nekaj časa projekte, ki se prvotno odvijajo v naravi stran od civilizacije, uvrščamo med doživljajsko pedagoške projekte. Doživljajska pedagogika se je kot metoda dela z mladimi razvila v Nemčiji. Tam so ubesedili tudi nekaj osnovnih načel, ki so temelj za delo na doživljajsko pedagoških projektih. NAČELA DOŽIVLJAJSKE PEDAGOGIKE Celostnost Celostnost je najpomembnejše načelo doživljajske pedagogike. Razume naj se kot urejen razvoj posameznika in družbe. V doživljajski pedagogiki so si čustveni, umetniški, spretnostni, socialni in kognitivni učni elementi enakovredni, pri čemer ima telesno področje, ki se dandanes v sklopu vzgoje in izobraževanja vse bolj zanemarja, izredno pomembno vlogo. Naravnanost k delovanju Delovanje tu pojmujemo kot lastno aktivnost posameznika. V sodobnem svetu elektronike (televizije, računalnikov ) mladostniki večinoma svet doživljajo posredno preko ekranov in časopisov. Vse to pa ne more nadomestiti samopridobljenih in intenzivno doživetih izkušenj. Doživljajska pedagogika se zato orientira na ustvarjanje pogojev, ki preprečujejo pasivnost posameznika. Preden se lahko usedeš h kosilu, je treba hrano pripraviti in skuhati; da se jadrnica premika, je potrebno potegniti vrvi, poprijeti za krmilo Udeležencem mora postati jasno, da bodo lahko spremenili svoje življenjske pogoje le z lastno aktivnostjo. Mladostniki si bodo tako z lastno aktivnostjo na nazornem polju delovanja»tukaj in zdaj«razjasnili povezavo med naprezanjem in rezultatom. Telesno moč se da smiselno uporabiti za vsakodnevna življenjska opravila. Naravnanost k skupini Dož. pedagoški projekti so po načinu dela neposredno vezani na obliko skupinskega dela. Zaradi zaprtega socialnega prostora se pokaže, da je v konfliktnih situacijah možnost umika ali izognitve dejanskemu toku skupine skorajda nična. Najizraziteje se to kaže ravno na jadrnici. Aktivnosti so oblikovane tako, da so mladostniki brezpogojno odvisni drug od drugega. Nujno je sodelovanje, ker se drugače ekipa ne premika v pravo smer; nujna je komunikacija, saj je treba razdeljevati skupinske naloge in se pogovarjati o dnevnih načrtih; nujna sta odgovornost in zaupanje med člani skupine. Soodločanje in sooblikovanje Pri tovrstnih projektih se izkaže za pozitivno, če posredujemo mladim tako v času priprav kot tudi v času izvedbe občutek, da gre za»njihovo stvar«in jih motiviramo k aktivnejšemu sodelovanju. Vse to pa pomeni, da imajo mladi možnost vpliva na pripravo programa ter tudi na kvalitetno izvedbo. Tako smo se na jadranju skupaj odločali, kje bomo pluli, kaj si bomo ogledali, kdo bo jadral, kdo kuhal ipd. Nove možnosti odnosov Doživljajska skupina nudi s svojim aranžmajem možnost, da se zastareli odnosi in vzorci vlog spremenijo ter vzpostavijo novi odnosi tako med mladimi kot tudi med njimi in pedagogi. Le ta ob skupnih doživetjih ni več sprejet kot»vsevedni vzgojitelj«ampak kot človek s slabostmi in krepostmi. Veliko vlogo pri ustvarjanju novega odnosa med mladimi in vzgojitelji imajo v prvi vrsti

9 sile stvari same in konkretne življenjske situacije. Tako se pri brezvetrju ne da jadrati, z mokrim lesom se ne da netiti ognja ipd. Te prisile razbremenijo pedagoga in mladim je lažje od njega sprejemati pomoč in svetovanje. Poleg tega lahko takšne situacije pripomorejo k zvišanju frustracijske tolerance pri mladostnikih. prevzemanje različnih in nevsakdanjih vlog; narava namesto betona; veter in vreme namesto klimatskih naprav; naravni življenjski ritem namesto prilagajanja hišnemu redu, šolskemu sistemu Naravnanost na potrebe mladih Mladostništvo je zelo burno obdobje, ko se vsakdo išče, preizkuša svet in sebe v njem, se uveljavlja Zato so na doživljajsko pedagoških projektih raznovrstne aktivnosti, avanture, raziskovanje novega ter eksperimenti na telesnem in socialnem področju nujno potrebni. Pristop, ki je usmerjen v doživljaje in dejavnosti, namreč zelo ustreza potrebam mladih. Vir: Krajnčan, M. (1995). Doživljajska pedagogika: metoda praktične uspešnosti in teoretične praznine. Ljubljana: Ptički brez gnezda št. 34. Naravnanost k naravi Marsikje je svet mladostnikov sestavljen le še iz betona in asfalta. Mnogih naravnih procesov ne doživljajo več neposredno, ampak kvečjemu prek medijev, zato se komaj še lahko izoblikuje zdrav odnos do narave. Tudi pedagogika ne more biti več ravnodušna do propadanja naravnih prostorov širom po svetu in kvalitete življenja, ki se nenehno znižuje. Novega odnosa do narave pa se seveda ne da vzpostaviti kar z levo roko, saj se zavzemamo lahko samo za tisto, do česar čutimo nekakšno osebno prizadetost, ki nam pomeni nekaj konkretnega. Doživljajska pedagogika se zato orientira na zapuščanje stanovanjskih področij in s preživljanjem v naravi posreduje izkušnjo kontrasta. Neposredne čutne izkušnje so omogočene s pomočjo skupine in narave ter njenih glavnih elementov ognja, zuraka, zemlje in vode. Ven iz vsakdana: Doživljajska pedagogika nudi v nasprotju z vsakdanom mnogo kontrastov, ki vzpodbujajo razmišljanje in posredujejo izkušnje: ven iz poplave dražljajev v življenje brez medijev, prometa in vrveža; samopreskrba namesto preobilne preskrbe v družini, zavodu ; DAN smo prišli na otok Šolta in se vsidrali v marini Stomorska; pokvaril se je alternator in nam ne deluje hladilnik ; skiper je slabe volje in ima vsega dost do jutra smo obsojeni, da čakamo tehnika, da popravi alternator Valentino

10 DAN 4 Zjutraj so k nam prišli popravit nekaj na motorju. Ker niso mogli popraviti do konca, pridejo k nam še zvečer, in sicer v Stari Grad. Tam nam je mehanik zrihtal privez nato smo zavili v starograški zaliv. Na poti smo videli delfine. Ujeli smo tudi ribo iglo (med vožnjo). Matej

11 DAN 5 Zjutraj smo vstali imeli zajtrk in nato plenum. Nato smo odšli na kavo in sladoled (5 članov), ker so nam popravljali hladilnik. Vendar je trajalo veliko časa. Ko so popravili hladilnik smo odšli na otok Hvar kjer smo se zasidrali. Na otoku smo imeli večerjo in krajši sestanek»divjaki na potezi«. Po sestanku smo imeli nočno kopanje. Maja

12 PRVINE TRENINGA SOCIALNIH VEŠČIN NA JADRALSKEM PROJEKTU»TRIJE D.I.V.J.I. TEDNI«Avtorica: Špela Gorjan (Društvo Center za pomoč mladim) Paradni konj Društva Center za pomoč mladim (CPM) je Trening socialnih veščin (TSV), ki ga že več kot desetletje uspešno izvajamo, seveda ob pomoči prostovoljcev. Glede na to, da smo prav prostovoljci tisti, ki igramo pomembno vlogo pri razvoju, nadgradnji in ohranjanju»živega organizma«tsv, smo se trije zanesenjaki, Gregor, Matej in Špela, lotili zahtevne naloge pomembne in potrebne nadgradnje TSV-ja, tokrat na malo drugačen, drzen način. Pa smo štartali na jadranje gremo, smo si rekli! Naše bogate izkušnje in znanje s področja dela z mladostniki, poznavanje različnih metod dela, kreativnost, pripravljenost na izzive ter večletno aktivno delo na tem področju nam je vlivalo pogum in determiniranost, da nam bo uspelo. In nam je! Vsem Divjakom skupaj! Kaj sploh so socialne veščine? So veščine, ki jih razvije vsak sam, na podlagi lastnih znanj in izkušenj, kažejo pa se v odnosu z drugimi.»kako doživljamo svet okoli sebe, druge ljudi in sami sebe v tem svetu, kako vzpostavljamo odnose v tem svetu, kako oblikujemo sisteme prepričanj, vrednot, stališč, orientacij do sveta in ljudi okoli sebe, kako sprejemamo vloge v socialnem svetu, kako sprejmemo in razvijemo identitete.«(ule v Rozman, 2006) Na Treningu socialnih veščin pa navedeno seveda preizkušamo, osmišljamo, poglabljamo in nadgrajujemo. Tako za osebno dobrobit posameznika kot za širšo družbeno dobrobit, saj lahko posameznik s poznavanjem sebe in svojega sveta pomembno pripomore in vpliva tudi na poznavanje in pozitivno spreminjanje svetov pomembnih drugih okoli sebe. Kaj je TSV? V knjigi z istim naslovom, ki je nastala pod peresom CPMjevke Urše Rozman, lahko zasledimo, da gre:»bolj kot za učenje norm in pravil, za učenje reflektiranja lastnega vedenja, za upoštevanje drugega, tistega, s katerim smo v odnosu, in odgovorno ravnanje, kjer ustvarjalnost ne izgublja pomembnega mesta. TSV omogoči posamezniku izkušnjo zadovoljevanja lastnih potreb, ob upoštevanju drugih, s katerimi je v odnosih, z njimi v skupini ali drugih skupnostih. Omogoči mu prevzemanje odgovornosti zase in učenje neodvisnega življenja. Gre torej za spodbujanje občutka pripadnosti in ne za spodbujanje in razvoj individualizma. TSV omogoči izkušnjo grajenja in vzdrževanja socialnih mrež. Na eni strani TSV lahko neposredno pripomore k sklenitvi novih prijateljstev in poznanstev med udeleženci in na drugi strani prinaša izkušnje in uporabna znanja, kako to početi v vsakdanjem življenju.«(rozman, 2006) Gre torej za skupek za življenje pomembnih spretnosti in spoznanj, ki mladostniku omogočajo lažje, boljše, predvsem pa osmišljeno vstopanje v odnose, prepoznavanje lastnih kompetenc, kompetenc drugih in pomeni pomemben košček v mozaiku mladostnikovega življenja. Načinov in metod, kako priti do želenih ciljev je»malo morje«, za dejansko izplutje na»veliko morje«, realno morje, pa je pomembno dobro poznavanje metod, ki jih uporabljamo. Ekipa TDT je to dejstvo vzela resno in je v program, namenjen učenju jadralskih, kuharskih, komunikacijskih, navtičnih in drugih spretnosti in znanj, vključila še življenjsko pomembne, socialne veščine ter jih na neprisiljen način skozi delavnice in primere dobre prakse, ki so bazirali na izkustvih ter realnosti na jadrnici tukaj in zdaj, vpletla v tri nepozabne, za vse nas poučne tedne. Principi našega dela so bazirali na osnovnih TSV načelih, ki so: BENEVOLENCA (tudi dobrovoljnost), kar pomeni, da k stvarem s katerimi pridemo v stik na TSV-ju, pristopamo s pozitivne perspektive, SODELOVANJE, ki pomeni, da je za vse kar se na TSV-ju bo ali pa ne bo zgodilo, odločamo skupaj in seveda tako tudi izvajamo, saj odsotnost kateregakoli člana ekipe onemogoči vzajemno zadovoljstvo in isti efekt, AKTIVNA PARTICIPACIJA, ki pomeni, da se pričakuje enakovreden in enakomeren prispevek vsakega udeleženca projekta in nenazadnje PROSTA IZBIRA, ki pomeni, da je vsak od nas v prostem času upravičen in obenem odgovoren do tega kako se počuti, kaj bo v tem času počel in kako bo poskrbel za svoje dobro počutje, ob upoštevanju drugih. Jadrnica. Malo prostora, minimalno osebnega prostora, skupina ljudi, ki

13 se predhodno ne pozna dobro, različni karakterji, življenjske filozofije, navade, izkušnje in ozadja iz katerih prihajamo, pa vendar smo vsi mi posadka jadrnice Zvjezda mora, ki bo kar tri tedne naš dom. Odličen prostor za oddih, zabavo, nove nore izkušnje, poznanstva in dogodivščine, boste rekli, a je hkrati prav tako odličen prostor za rojevanje konfliktov, nestrinjanj, strahov, komunikacijskih zank, različnosti med nami ipd. Prav slednji so nekateri izmed pomembnejših razlogov za nastanek projekta TDT. Pogoj za uresničitev zastavljenega osnovnega cilja jadrati s skupino mladih strnjeno tri tedne - je bil, da se zavestno, sistematično, predvsem pa na dogovoren, sodelovalen način delovanja lotimo izzivov, ki nas čakajo. Pa smo se jih lotili! Po TSV-jevsko! Vsako jutro smo se porazdelili po dnevnih dežurstvih za kuhanje, tako smo se vsi preizkusili kot kuharski mojstri in se imeli priložnost ob tem naučiti česa novega. Popolnoma smo bili odgovorni zase, svoje dobro počutje in počutje drugih, kar pa smo izdatno preizkušali tako skozi samo obvladovanje jadrnice kakor tudi skozi delavnice, ki so nam poleg praktičnih znanj pogosto pustile tudi kakšen vprašaj nad glavo, kar je od nas terjalo, da si ustvarimo lastno mnenje. Po intenzivnem tritedenskem treniranju, preizkušanju naših moči, odgovarjanju na vprašaje nad glavami, dogovarjanju pozno v noč, blaženju bolečin trebušnih mišic od smeha, lovljenju rib, izkoriščanju moči vetra in še in še smo si bili Divjaki edini: TO JE TO! Treh divjih tednov na morju je sicer konec, a se je s tem zapisalo le prvo poglavje v pravljici, katerie vsebino bo vnaprej polnil vsak od nas sam. Gotovo pa se naše poti še srečajo. In to čim večkrat. Vir: Rozman, U. (2006). Trening socialnih veščin. Nova Gorica: Educa.

14 DIVJAKINJA MAJA Če bi dobila škatlo v kateri bi bilo nekaj z jadranja bi bilo definitivno notri nova poznanstva, nove izkušnje,... Zase sem pridobila marsikaj kot je npr.: znam vezat vozle, katere nujno potrebujemo na jadrnici, medsebojne odnose znam reševat na konkreten način (pogovarjanje, upoštevanje mnjenje ostalih ). Najbol si bom zapomnila:nočno kopanje (nepozabno), medsebojno tunkanje, metanje v vodo (Grega, Matej, Nejc), žgečkanje v sobi od Mateja, Špele, Gregorja, spanje odzuna=), preživete družabne večere, voženje z čolničkom za jadrnico=), pa še bi lahko naštevala saj mi je vse ostalo v čistem spominu Jao zj sm pa začela obujat spomine pa bi si kr želela še enkat na jaadrannje! Sj po moje bi si vsi še enkat želel DAN 6 Zjutraj, ko sem se zbudila so se šli kopat Grega, Nejc, Matej in Maja Č jaz in Matej sva dvignila sidro jadramo z jadri a vetra žal skoraj ni : ) po dolgem jadranju smo prispeli na Korčulo. Potem smo se šli Špela, Nejc pa jst kopat pa Ervin tud. Potem je bla kočerja in pol smo se šli igrico k ne vem kuk se ji reče Simona DAN 7 Zjutraj smo se zbudili s prijetnim petjem in brenkanjem kitare. Nato smo hitro odpeketali naprej. Nekaj časa smo jadrali a ker ni šli nikamor smo prižgali motor. Končno smo začeli orcati. Zasidrali smo se uspešno in žav nismo več največja jadrnica v pristanišču. Ervin

15 IZKUSTVENO UČENJE Avtor: Gregor Rožanc (VIZ Smlednik) Predavateljski način poučevanja ima zelo veliko kritik. Rešitve na njegove pomanjkljivosti strokovnjaki iščejo v različnih metodah in tehnikah poučevanja. Zelo veliko teh metod in tehnik pa temelji na teoretičnih predpostavkah izkustvenega učenja učenja iz lastnih izkušenj. 1. OPREDELITEV David A. Kolb (1984), eden najpomembnejših teoretikov iz področja izkustvenega učenja, ga definira kot proces, v katerem se ustvarja znanja s pretvorbo izkušnje. Po Walterju in Marksu (1981, povzeto po Marentič Požarnik, 1992, str. 3) je izkustveno učenje»zaporedje dogodkov z enim ali več učnimi cilji, ki terja aktivno vpletenost udeležencev na eni ali več točk tega zaporedja. To pomeni, da lekcije predstavimo, ilustriramo in podpiramo s pomočjo vpletenosti, aktivnega sodelovanja udeležencev. Osrednja postavka izkustvenega učenja je, da se učimo najbolje, če nekaj naredimo sami«. Poleg neposredne akcije oz. vpletenosti je hkrati pomembno, da v procesu izkustvenega učenja usmerimo ljudi v tako razmišljanje (refleksijo), ki jim bo pomagalo spremeniti izkušnjo v znanje. 2. NAČELA IZKUSTVENEGA UČENJA Izkustveno učenje temelji na določenih načelih, ki jih je potrebno upoštevati. Omenjena načela so plod dela Kurta Lewina (po Johnson & Johnson, 2003, str ). Ta so: NAČELO 1: Učinkovito izkustveno učenje vpliva na posameznikovo kognitivno strukturo (akcijske teorije*), stališča in vrednote, zaznavanje in vedenjske vzorce. NAČELO 2: Ljudje bolj verjamejo znanju, ki ga odkrijejo sami, kot znanju, ki jim ga posredujejo drugi. NAČELO 3: Učenje je učinkovitejše, če je aktivno. NAČELO 4: Sprejetje novih akcijskih teorij, stališč in vedenjskih vzorcev ne more biti rezultat enostranskega pristopa spremeniti se mora posameznikova celotna spoznavno-čustveno-vedenjska struktura. NAČELO 5: Za spreminjanje akcijskih teorij, stališč in vedenjskih vzorcev zgolj informacija ne zadostuje. NAČELO 6: Za oblikovanje veljavnega znanja ne zadostuje izkušnja posameznika. NAČELO 7: Vedenjske spremembe so začasne, razen, če se spremenijo v akcijske teorije in stališča, ki slednje podpirajo. NAČELO 8: Spremembe v zaznavanju samega sebe in socialnega okolja so prvi pogoj spreminjanja akcijskih teorij, stališč in vedenja. NAČELO 9: Posameznik lahko eksperimentira z novimi akcijskimi teorijami, stališči in vedenji predvsem v sprejemajočem in podpornem socialnem okolju. NAČELO 10: Za spremembe v akcijskih teorijah, stališčih in vedenjskih vzorcih so potrebne tako spremembe posameznika kot spremembe socialnega okolja. NAČELO 11: Preprosteje je spreminjati posameznikove akcijske teorije, stališča in vedenjske vzorce v skupinskem kot individualnem kontekstu. NAČELO 12: Posameznik sprejme nov sistem akcijskih teorij, stališč in vedenjskih vzorcev, kadar sprejme članstvo v skupini. 3. KOLBOV KROG IZKUSTVENEGA UČENJA Kolb (1984) izkušnjo navaja kot temelj učnega procesa. Ta ločuje izkustveno učenje od racionalnih in ostalih kognitivnih teorij učenja, ki temeljijo predvsem na pridobivanju, manipulaciji in priklicu abstraktnih simbolov in od vedenjskih teorij učenja, ki celo zanikajo vlogo zavedanja in lastne izkušnje pri učnem procesu. Izkustvenega učenja vseeno ne postavlja ob rob kognitivnim in vedenjskim teorijam učenja kot neko tretjo teorijo, temveč zagovarja integrativni pogled na učenje, ki združuje izkustvo, zaznavanje, kognicijo in vedenje. V svoji teoriji izkustvenega učenja povezuje tri modele izkustvenega učenja in sicer Deweyevo, Lewinovo in Piagetovo.

16 Na osnovi omenjenih treh modelov izkustvenega učenja je Kolb (1984) osnoval lastno teorijo izkustvenega učenja. Le-to predstavi kot štiri-stopenjski ciklični proces. Stopnje se med seboj povezujejo in ponavljajo. Stopnje so: konkretna izkušnja razmišljujoče opazovanje te izkušnje (razmišljanje o izkušnji s pomočjo vprašanj) oblikovanje pojmov in abstraktnih posplošitev (abstraktna konceptualizacija) preizkušanje novih spoznanj in posplošitev v novih situacijah, kar pa znova privede do konkretne izkušnje. Izkušnji po Kolbovem modelu torej sledi analiza dogajanja. Peklajeva (2001, str. 47) pravi, da»analiza dogajanja v skupini pomaga članom skupine ugotoviti, katere aktivnosti in kakšno vedenje njenih članov je prispevalo k doseganju cilja v skupini in kakšno vedenje ga je oviralo, kaj je pri delu v skupini potrebno popraviti in spremeniti. To je Kolb (1984) ponazoril s krogom Analiza procesa je posebno izkustvenega učenja dragocena zato, ker članom omogoča vpogled v pomanjkljivosti v delovanje v prihodnosti. Člani v skupini dobijo neogrožajočo povratno informacijo, ki jim pomaga spremeniti vedenje. Analiza procesa dogajanja v skupini je najpogosteje sestavljena iz dveh faz: 1. iz diskusije o tem, kako uspešno je skupina delovala pri določeni nalogi 2. iz načrtovanja in odločitve o tem, katere aktivnosti in vedenje je potrebno spremeniti Pri analizi uspešnosti delovanja skupine na področju učenja je potrebno upoštevati vsaj dva vidika tega delovanja: tiste aktivnosti oz. vedenje, ki so prispevali k temu, da je bila skupina uspešna, ter tisto vedenje, ki ga je potrebno spremeniti. Če bi se skupina usmerila samo na negativne vidike delovanja, bi to lahko pri njenih članih pripeljalo do nezadovoljstva, občutka neuspeha in nezmožnosti za delo v skupini. Analiza procesa pa mora vključevati tudi načrt za spremembo neustreznega vedenja.«ker se avtorica osredotoča le na učenje vedenja in spremembe vedenjskih vzorcev, se mi zdi smiselno poudariti, da izkustveno učenje lahko uporabimo za pridobitev različnih vrst znanj. Na projektu TRIJE D.I.V.J.I. TEDNI smo ga uporabili tudi za učenje biologije (morske živali), geografije, vremenoslovja, jadranja itd. 4. UPORABA KOLBOVEGA KROGA V PRAKSI - PRIMER JADRANJA Kolbov krog se mi zdi zelo uporabno teoretično izhodišče za socialnega pedagoga pri njegovem delu. S tem mislim tako na pedagoško delo, kot tudi na svetovalno, preventivno, individualno, skupinsko kot tudi za vsa druga polja našega dela. Ena od nalog socialnega pedagoga pri delu z mladostniki je, da ustvarja varne situacije iz katerih se bodo mladi lahko učili. Torej situacije, ki bodo ponujale izkušnje, le-te pa potem nadgradi z naslednjimi stopnjami Kolbovega kroga izkustvenega učenja. Situacije so lahko ustvarjene umetno (npr. igre, simulacije realnih situacij ), ali pa nastanejo spontano v interakciji kot sestavni del skupnega delovanja ali življenja neke skupine. Obe vrsti lahko opredelimo kot izkušnjo, katero lahko pedagog uporabi za začetek izkustvenega učenja. Na našem letošnjem projektu smo posebno pozornost posvetili učenju sodelovanja. Prvi dnevi našega sobivanja so bili namreč namenjeni učenju učinkovite komunikacije in sodelovanja, kar naj bi nam omogočilo uspešno in prijetno sobivanje v nadaljevanju projekta. Spodaj je opisana ena prvih delavnic na to temo.

17 DAN 8 Zaradi pomanjkanja zalog smo se odpravili v bouto in nazaj na jadrnico pripeljali dva vozička samih dobrot po igri se je sestala ekipa s skiperjem in začeli smo jadrati. Čez nekaj časa smo razpeli jadra a vetra in časa ni dovolj, zato smo sprejeli odločitev, da bomo danes pluli z motorjem. Navezali oz. držali smo se za bokobrane in se vlekli za jadrnico potekala je tudi fotografska delavnica najbolj aktivna je bila delavnica»spanje«. In posledica tega je, da je imel danes največ dela avtopiplot. Privezali smo se v vojaški luknji (skrivališču) za ladje, kjer so nas pričakale koze ribe niso prijemali, nimajo nas več rade, ampak včeraj so bile okusne! No, začela se je fešta Uroš

18 4.1. DELAVNICA TIMSKO DELO Z delavnico smo želeli povezati skupino mladostnikov ter jim zagotoviti možnost, da na lastni koži preizkusijo, kaj je za dobro skupinsko delo koristno in kaj na skupino vpliva negativno. Izbrali smo si dejavnost, ki je bila povezana z jadranjem oz. življenjem na morju, saj se nam je zdelo bolj smiselno kot igre. Pred glavno aktivnostjo pa smo izvedli tudi igro, ki naj bi skupino energizirala. Izbrali smo igro, v kateri morajo udeleženci doseči, da žogica v čim krajšem času naredi pot od enega do drugega člana. V nekaj poskusih so mladostniki dosegli, da ni bilo niti časa vključiti in izključiti štoparice. Glavna vaja je bila simulirana reševalna akcija. Zgodba je bila taka, da se zjutraj zbudimo v samotnem zalivu (v zalivu smo se tudi zares zbudili, vendar je bilo zasidranih še nekaj drugih jadrnic) in poskusimo izpluti, vendar pri tem ugotovimo, da je motor popolnoma pokvarjen in da ne deluje naša komunikacijska postaja. Mladostniki so dobili nalogo narediti simbol, po katerem smo prepoznavni, ga suhega prenesti na obalo (pri čemer ne smejo uporabiti pomožnega čolna), na točki zaliva, ki je izpostavljena na odprto morje narediti čim višjo konstrukcijo, na katero morajo potem namestiti narejeni simbol in na koncu signalizirajo, da so tam. Matej in jaz, kot snovalca vaje, sva se postavila v vlogo opazovalcev, Špela in skiper Nejc pa sta imela vlogo tistih, ki bodo opazili konstrukcijo in signalizacijo ter posadko rešili. Delavnici je sledila diskusija o timskem delu in sodelovanju, ki je potekalo med mladostniki. Debatirali smo kar nekaj časa in prišli do različnih ugotovitev, vendar so za sodelovanje pomembne le nekatere. Med te lahko uvrstimo precej komplementarne značilnosti sodelovanja kot so sprejemanje drugega, upoštevanje idej in predlogov drugega ter na drugi strani izražanje lastnih pobud in veščina sporočanja. Mladostniki so s pomočjo sklopov vprašanj, ki so sledila Kolbovemu zaporedju izkustvenega učenja, prišli do ugotovitve, da je bilo njihovo delo premalo skupno, da so eni delali več, drugi manj. Pri tem se niso vsi počutili dobro. Ugotavljali so, kaj je temu botrovalo. Odgovori so bili, da premalo lastnih pobud in vztrajnosti pri njihovem izražanju ter premalo upoštevanja in zanimanja za ideje in potrebe drugih s strani vodje. Z rezultatom so bili relativno zadovoljni, lasten prispevek pa so ocenjevali precej nizko. Razen vodje, ki je lasten prispevek ocenila kot odličen. To jih je vodilo v nadaljnje razmišljanje, kako bi se dalo narediti boljše in ponovno prišli do uvida, da je dobro prej narediti skupno sliko nekega cilja. Pri tem je pomembno upoštevati predloge in potrebe vsakega posameznika, za kar je smiselno, da to usklajuje vodja - formalni ali neformalni (s pomočjo vprašanj so tu ugotovili, da to počnemo na plenumu tisti, ki ga vodi, uskladi to skupno sliko s preverjanjem interesov, predlogov za oblikovanje dneva). Nadalje so ugotavljali, da je po skupni viziji potrebna še smiselna delitev dela. To pomeni opredeliti katere so tiste stvari, ki jih je potrebno postoriti, nato pa se vsak posebej odloči za tisto, kjer se čuti najbolj pripravljenega oz. kompetentnega. Ugotovitev o smiselnosti ustvarjanja skupne slike oz. cilja ter hkrati dobre delitve dela so videli kot uporabno pri pripravi kosila ter pri samem jadranju. Še ena pomembna stvar, ki so jo izpostavili, je zabava in dobro vzdušje, ki naj bo v veliki meri prisotno v skupini pri njenih aktivnostih. Iz tega je zrasla ideja, da bodo naučene veščine in potrebe po dobrem vzdušju združili in samostojno organizirali večerno zabavo čez nekaj dni. Ugotovitve o učinkovitem sodelovanju so mladostniki uporabljali v dneh, ki so sledili. Uporabljali so jih v kuhinji, pri jadranju, organizaciji zabavnega večera ter ostalih skupnih aktivnostih. Na ta način so se urili v sodelovalnih veščinah in ponotranjali nove vedenjske vzorce. Na skupnih sestankih, ob sprotnih situacijah in individualnih pogovorih smo jih pedagogi dodatno usmerjali v razmišljanje o situacijah oz. izkušnjah, ki so jih vsak dan doživljali. Na ta način smo izrabljali vsakodnevne situa cije za ponovno refleksijo ter s tem utrjevanje»starih«(s tem mislim na tiste iz prvih dni) in razvijanje novih sodelovalnih veščin. Rezultat tega je bila ogromna pripravljenost in usposobljenost mladostnikov za sodelovanje. To se je pokazalo v zadnjem tednu našega 3 tedenske odisejade, ko so mladostniki prevzeli samostojne vloge krmarjev, kuharjev itd., pedagogi skupaj s skiperjem pa smo se prelevili v turiste, ki jih uigrana posadka pelje na slapove reke Krke. Novopečeni jadralci so entuzijastično prevzeli vajeti oz. bolje rečeno vrvi v svoje roke. Praktično brez naše pomoči so zadnji teden upravljali

19 z jadrnico, obvladovali navigacijo, kuhinjo in nas turiste. Pri vsem tem pa so uporabljali visoko stopnjo sodelovanja, kar so osvojili v prvih dveh tednih v procesih izkustvenega učenja. Viri: Johnson, D. W. & Johnson, F.P. (2003). Joining together: Group Theory and Group Skills. 8th ed. Boston: Allyn and Bacon. Kolb, D.A. (1984). Experiental learning. Experience as the Source of Learning and Development. Englewood CLiffs, New Jersey: Prentice-Hall, Inc. Marentič Požarnik, B. (1992). Izkustveno učenje modna muha, skupek tehnik ali alternativni model pomembnega učenja? Sodobna pedagogika. 43 (1-2), Peklaj, C. (2001). Sodelovalno učenje ali kdaj več glav več ve. Ljubljana: DZS DAN 9 Po krepčilnem, najdaljšem spancu smo pohrustali divji zajtrk. Danes smo imeli kar dolg plenum marsikaj je bilo izrečenega, izraženega, prišlo je tudi do nekaterih sprememb Nejc in Uroš sta pripravila plakat, kjer piše, kaj vse je na jadrnici za postoriti vedeti iz vode smo reševali človeka (bokobran), ki je v namišljenem neurju padel v vodo aja, pa osvojili smo še en manever tokrat je za razliko od Orca la bande Poja la banda Zasidrali smo se v Jurjevi luki tam pa smo začeli raziskovati skrivnosti iz Jugoslovanskih časov rezidence JNA in JRM, bolnišnico, skladišče (gigantsko) nafte, bunkerje ter z rovi prerešetali otok skoz in skoz. NORO! Špela

20 DIVJAK VALENTINO Če bi dobil škatlo v kateri bi bilo skrito jadranje divjakov bi bilo zame notri: znanje ki sem ga pridobil na jadranju ter veliko dobrih zanimivih dogodkov kot so: - jadranje - potepanje po zalivih - žurka na jadrnici in se veliko več Najbolj pa si bom zapomnil: jadranje, kako smo navigirali, kakšen vozel, naše postulovščine, ki jih je preveč ter seveda vse, ki smo bili na jadranju. Od jadranja sem odnesel veliko stvari: Znanje o jadranju, navigaciji, kaj novega o socialnih veščinah ter seveda nova prijateljstva, najbolj pa sem vesel da sem na jadranju spoznal novo prijateljico Simono z mojih koncev in se je med nama razvilo pravo prijateljstvo. p.s. Dolenjci razturamo DAN 10 zdej je pršu slovenski ribič in nam ponudil pomoč s prevoznim sredstvom na Lastovo pregledali smo še en rov in tistega k so bli že včeri v njem. Rovi so zelo hudi, ful so lepo ohranjeni, v njih so zelo velike cisterne evo, zj smo pršli iz kraja Lastovo 22.10h. Maja Č.

21 DELAVNICE NA JADRANJU Avtorica: Špela Gorjan (Društvo Center za pomoč mladim) Kot je za veliko projektov, ki se izvajajo v neformalnem sektorju v navadi, smo se ekipa snovalcev projekta TDT prav tako posluževali sodobnih, kreativnih, izkustvenih in mladim ljubih metod dela. Ena izmed najpomembnejših, ki smo se je s pridom poslužili je prav gotovo delavnica. Gre za izredno širok pojem, metodo dela, ki lahko zaobjema praktično vse tematike, ki se dotikajo mladostnikovega življenja, hkrati pa ne vsebuje nekonstruktivnega moraliziranja,»soljenja pameti«, temveč je osredotočena na skupno, konstruktivno in kreativno raziskovanje teme na katero je pripravljena. Delavnice so se kot metoda pri nas začele uveljavljati sredi 80-ih let, ena prvih dostopnih literatur je gotovo knjiga Mladinske delavnice, avtorja M. Maksimoviča, ki je vsem nam, delavničarjem nekakšna baza za delo. Raziskave so namreč pokazale, da je delavnica»kot metoda izkustvenega učenja znotraj skupine, najbolj primerna metoda dela.«(rozman, 2006) Oblika delavnice ni predpisana, zato ima skupina z vodjo obilico manevrskega prostora za ustvarjalnost. Vodja delavnice je enakopraven in enakovreden soudeleženec procesa učenja. V samo delavnico pa pozorno vključuje različne vsebine kot so: vodene fantazije, simulacijske igre, socialne igre, igre vlog, asociacije, skupinsko delo, delo v parih, delo z uporabo različnih pripomočkov, risanjem, z uporabo literature ipd. Prav to smo počeli tudi mi na jadrnici kolikor je bilo le mogoče glede na prostorsko omejenost, a smo tudi tu dokazali, da človeška ustvarjalnost ne pozna meja. Praktično vse, česar smo se»divjaki«naučili na jadranju, smo osvojili skozi različne delavnice. Nekatere so bile vnaprej planirane, potreba po delavnicah na določene druge teme pa so se pokazale na samem licu mesta. Osredotočali smo se na treniranje veščin, spretnosti in znanj, ki jih tukaj in zdaj potrebujemo, da bo naše jadranje sploh mogoče izvesti. Ker smo bili dosledni pri odpiranju za skupino potrebnih in pomembnih tematik, verjamem, da nam je prav zato jadrnica gladko plula. Začeli smo že pred samim jadranjem, na pripravah. Dobili smo se dvakrat in izvedli krajši spoznavni delavnici, ki sta bili namenjeni predvsem osvajanju naših imen ter temu, da izvemo nekaj drug o drugem. Tako smo ob vkrcanju na jadrnico že približno vedeli kdo je kdo. Vseeno je sledilo globlje spoznavanje med seboj prav tam. Po predstavitvi filozofije projekta, smo sklenili še dogovore, s katerimi smo se vsi člani posadke strinjali. Naslednji dan je sledila delavnica na temo socialna bližina. Njen cilj je bil, da se povežemo, se zavemo sebe, sebe v skupini, svojega osebnega prostora ter, da navežemo tudi prve fizične stike med seboj, saj jadrnica ne bo dopuščala odmaknjenosti drug od drugega. Sledila je delavnica na temo timsko delo. Divjaki so bili postavljeni v namišljeno krizno situacijo zjutraj, v zalivu otočka, nam je odpovedal motor in vsa elektronika. Njihova naloga je bila, da na vidni točki otoka postavijo veliko konstrukcijo in nekako prikličejo pomoč. Na voljo so imeli vse kar smo na sami jadrnici imeli, torej rekvizite, pisala, barve, balone ipd. Z delavnico smo želeli povezati skupino mladostnikov ter jim zagotoviti možnost, da na lastni koži preizkusijo, kaj je za dobro skupinsko delo koristno in kaj na skupino vpliva negativno. Delavnica komunikacija, ki se je razpotegnila (zavoljo obsežnosti teme) v kar dva dneva, je imela prav tako plemenite cilje in namene: preizkušanje in občutenje neenakovredne komunikacije, enosmerne in dvosmerne komunikacije, komunikacijskih šumov, verbalne in neverbalne komunikacije, t.i.»jaz stavkov«, prenos informacij ipd. Vse skupaj pa je bilo skozi igre in praktične preizkuse zaokroženo s polvodeno diskusijo in z zapisovanjem, za našo skupino pomembnih zaključkov na plakat, ki smo ga pozneje obesili. Zakopali smo tudi skriti zaklad, sestavljen iz predmetov, ki jih je prispevala vsa posadka. Napravili smo tudi precizen načrt predela manjšega otoka kjer smo ga sprva nameravali zakopati, a je plan zavoljo tehničnih težav (odpoved motorja na zasilnem gumenjaku naše jadrnice) splaval po vodi, zato smo

22 naš zaklad zakopali na idiličnem otoku Sušcu, skrili pa smo ga med nizko otoško rastje, nanj pa je vsak od nas položil svoj kamen, da ga močna burja ne odpihne. (PSSSST... zaklad je najverjetneje še vedno zakopan tam, najditelja čaka presenečenje! Če ste ga našli, nam prosim javite, saj bo morala nova ekipa Divjakov zakopati novega : ) Upamo.) Tako nekako smo sklenili sklop vnaprej pripravljenih delavnic s strukturo, ki si jo je zastavil vsak vodja delavnice po svoje. Služile so kot baza, nosilni steber celotnega jadranja, saj nam brez dogovorov, sodelovanja in pristopanja k delu s pozitivne perspektive sicer najverjetneje ne bi uspelo priti niti do konca prvega tedna tritedenskega jadranja. Vse ostale delavnice so bile odgovor na potrebe na sami jadrnici. Ažurnost pri obravnavanju tako prijetnih kot tudi neprijetnih pripetljajev in situacij nam je omogočila, da smo vsi zdravi, polni novih izkušenj, vtisov in poznanstev ter spoznanj o sebi, okolju, ki nas obdaja, morskemu svetu ter nenazadnje obvladovanju tako velike»mrcine«kot je bila naša Zvjezda mora, prišli na cilj. Morda pa le nov začetek : ). Vir: Rozman, U. (2006). Trening socialnih veščin. Nova Gorica: Educa DAN 11 na plenumu smo se dogovorili za današnji urnik najprej čiščenje barke, potem»divji otok«, po kosilu pa delavnica jaz sporočila in nato razglednice Nejc predlagal nočno stražo Po tem, ko smo se zasidrali, smo naredili skriti zaklad, katerega smo hoteli zakopat na divjem otoku, ki smo ga poimenovali SM3EŠNVUG. V zaklad smo vsak dali nekaj svojega potem smo šli na otok ena runda ko sm hotu it nazaj, pa motor ni hotel vžgati. Tako da smo imeli reševalno akcijo Avstrijci in Nemci, ki so nam posodili pomožni čoln Med tem smo popravili naš motor Matej

23 KAJ JE DOBRO VEDETI ZA IZVEDBO DELAVNICE (NA JADRNICI) Avtorja: Gregor Rožanc (VIZ Smlednik), Matej Zaplotnik Delavnice so že zelo uveljavljena metoda kreiranja učnih situacij, ki se vsakodnevno uporablja tako pri delu z mladostniki kot tudi pri delu z odraslimi. Kljub temu, da so obravnavane teme in problematike pri različnih populacijah različne, pa se kvalitetna priprava in izvedba delavnice dela po zelo podobnih principih. O znanju potrebnem za kvalitetno izvedbo delavnic je že veliko napisanega, precej strnjeno pa to poda Robert Kržišnik v delu svojega članka»kdaj je delavnica zares dobra«, ki je objavljen na spletni strani humus.si/index.cgi?k=54&j=1&54=da. Avtor v članku pravi, da moramo paziti na: dramaturški lok delavniškega dne od zagrevanja, krize, viška in pomiritve, izmenjavanje teorije in praktičnih vaj, ravnotežje med predavateljskimi vložki in prispevki udeležencev, učenje z levo in desno možgansko poloblo, aktivacijo čim več čutov, pravo razmerje med pasivnim sedenjem in gibanjem, vrvohodstvo med začrtanim programom in prilagajanju programa konkretnim potrebam udeležencev, sproščeno, s kreativnimi prebliski poživljeno ozračje, humorno in zabavno komponento, vzdrževanje stika s samim seboj ter z dogajanjem v prostoru odzivi slušateljev. Pri pripravi in poteku dobre delavnice pa avtor omenja: Priprava: 3. Prilagoditev delavnice specifiki skupine in njenih potreb. 4. Umiritev in»centriranje«udeležencev poskrbeti, da se bodo z vsem svojim bitjem prestavili v čas, prostor in temo delavnice. 5. Predstavitev predavatelja in okvirnega poteka delavnice. 6. Ogrevanje vzpostavljanje medsebojnega stika med udeleženci samimi in s predavateljem. 7. Evidentiranje individualnih interesov, problemov in potreb vsakega udeleženca ter njihova vizualna ponazoritev, vidna ves čas poteka delavnice (ki služi kot»opomnik predavatelju«v času med delavnico ter dodaten»preskus uspešnosti«ob njenem zaključku). 8. Osrednji del obravnavanje tematike oziroma problema: kombinacija predavateljskih vložkov, praktičnih vaj, medsebojne podelitve uvidov po vajah in povzetka naučenega, izmenjave izkušenj, vprašanj in odgovorov, obravnave konkretnih problemov. 9. Individualni in skupinski pogled nazaj ter pregled dejstev, občutkov, odkritij ter idej za spremembe v bodočem življenju in delu udeležencev. 10. Izdelava individualnih in/ali skupinskih akcijskih načrtov za izboljševanje konkretnih razmer procesov v delovnem okolju. Evalvacija: 1. Posameznik sam pri sebi oceni lasten napredek, ki ga je doživel, odkar se je delavnica začela. 2. Evalvacija delavnice s strani udeležencev. 3. Evalvacija delavnice s strani podjetja/organizacije. 1. Jasna opredelitev namena in problema. Izvedba: 2. Poznavanje udeležencev: profila, delovnega mesta, izobrazbe, dosedanjih relevantnih izobraževanj in usposabljanj, starosti, spola. Glavne napake pri izvedbi delavnice: 1. Neprimerna izbira načina podajanja novih znanj: dolgovezno govorijo (ali še huje berejo) stvari, ki si jih lahko sami hitreje preberemo v pisarni ali doma. 2. Neevidentiranje specifičnih problemov posameznikov in skupine na začetku delavnice

24 3. Nevzpostavitev varnega prostora, v katerem se udeleženci odprejo in preidejo iz faze zanikanja problemov k izpostavitvi dejanskih potreb po spremembi, ki jih zaznavajo v delovnem okolju. 4. Premalo vključenosti in angažiranosti udeležencev. 5. Premalo spodbujanja udeležencev, da se sami dokopljejo do rešitev za konkretne probleme; predavatelj ni le predavatelj, pač pa individualni mentor in moderator skupinskega procesa iskanja rešitev. 6. Preveč sedenja in premalo gibanja slušateljev. 7. Prevelik poudarek na govoru in pisanju (verbalna/lingvistična inteligenčnost), premalo na drugih načinih učenja (z upoštevanjem vizualne/prostorske, telesne, okoljske, eksistencialne... razsežnosti v skladu s teorijo mnogotere inteligenčnosti po Howardu Gardnerju). 8. Pretirano sledenje programu in neupoštevanje odzivov in potreb udeležencev. 9. Čas za izmenjavo izkušenj med udeleženci samimi ni predviden ali ga zmanjka. 10. Zmanjka časa za vprašanja in odgovore DELAVNICA NA JADRNICI - IZKUŠNJE IZVAJALCEV Splošni elementi, ki jih mora upoštevati izvajalec delavnice, če želi povečati možnosti za uspešno izvedbo so opisani v zgornjem članku. Izvajalce programa TRIJE D.I.V.J.I. TEDNI pa poleg tega zanima tudi, katere so tiste specifičnosti, ki jih je dobro upoštevati pri izvajanju delavnice na jadrnici. Kaj so prednosti in kaj slabosti tega prostora? Kakšne možnosti sploh imamo na jadrnici in morju? Določene stvari se da predvideti, seveda pa smo se tudi mi letos veliko naučili po principu izkustvenega učenja, ko smo evalvirali izvedbo programa in delavnic. Osnovna lastnost jadrnice je, da je to majhen, omejen prostor. To posledično za izvedbo delavnice pomeni, da je lahko vključeno majhno število ljudi. Mi smo iz aktualne čarterske ponudbe izbrali eno večjih jadrnic, a še vedno nas je bilo na krovu le 10, od tega 6 udeležencev. Razmišljanja o tem, koliko oseb je idealna številka za izvajanje delavnice se razlikujejo od izvajalca do izvajalca. Načeloma pa se ta številka giblje nekje med 8 in 16 udeležencev. Mi bi torej potrebovali večjo jadrnico. Naslednja lastnost jadrnice, ki jo lahko izpostavimo je njena mobilnost. Jadrnica, ki se premika, ali pa se le ziblje na mestu, zahteva, da udeleženec določen del energije in pozornosti porablja, da spremlja to dogajanje. Tako posameznik ni z vsem svojim bitjem prestavljen v čas, prostor in temo delavnice, kar je eden od pomembnih elementov, ki so našteti v članku. Vendar to oviro se da preseči s prilagoditvijo delavnice. Kjer so prisotni sonce, veter, morje in nestabilna tla pod nogami je jasno, da delavnica, ki vključuje branje, razmišljanje, pisanje in preveč govorjenja ne bodo obrodile dobrih sadov. Boljše je, če je delavnica gibalno naravnana, kjer mora udeleženec upoštevati okolje, ki ga obdaja. Tako bodo njegova čutila usmerjena v selektivno pridobivanje informacij iz okolja, ki v tem primeru ne bo nastopilo kot moteč dejavnik, pač pa kot vir informacij. Naše izkušnje kažejo, da je delavnico boljše izvesti v dopoldanskem času, ko sonce in jadranje še nista utrudila udeležencev. Tudi sicer je po nekaj dnevih jadranja utrujenost lahko prisotna pri vseh članih»posadke«, zato je boljše večino delavnic izvesti na začetku, da se postavijo temelji nadaljevanja projekta, potem pa se na delavnicah pridobljeno znanje le še utrjuje, trenira skozi vsakodnevne situacije in dogodivščine. Seveda pa je potrebna refleksija teh vsakodnevnih situacij, saj na ta način udeleženci lažje ozavestijo določeno dogajanje, lastno ali vedenje drugih in sprejemajo nove akcijske načrte. Refleksija vsakega posameznega dne se je pri nas dogajala na jutranjem plenumu. To je bil čas, kjer smo evalvirali prejšnji dan. Viri: OBJAVE Kdaj je delavnica zares dobra (b.d.). Ljubljana: Humus, d.o.o.. Pridobljeno s svetovnega spleta: cgi?k=54&j=1&54=da

25

26 SODELOVANJE IN SODELOVALNE VEŠČINE Avtor: Gregor Rožanc (VIZ Smlednik)»Ljudje so oblikovali skupine z namenom doseganja ciljev in nalog že od začetka človeške zgodovine. Majhna skupina, katere člani delujejo sodelovalno za njihovo skupno dobro ali preživetje, je najstarejša oblika socialnega sistema. Skupine so odigrale pomembno vlogo tako v ohranitvi človeške vrste, kot tudi v razvoju človeške kulture. Malokdo bi oporekal, da naša sposobnost, da delujemo skupaj, je bila in je ključ do preživetja in napredka človeštva. Delovne skupine imajo dolgo in pomembno zgodovino uspeha. Od začetka človeštva so ljudje koristno uporabljali delovne skupine za proizvajanje novih idej, za to, da so nekaj naredili in za vzgojo posameznikov.«susan, A. Wheelan (1999, str. 1). Sodelovanje je pojem, ki se danes precej pogosto uporablja. Čedalje več ljudi se zaveda nujnosti in učinkovitosti sodelovanja. Na področju dela se narava delovnih opravil neizmerno hitro spreminja iz individualne v skupinsko. Družbeni, ekološki in zdravstveni problemi so na meji katastrofe in njihovo reševanje bo možno le s skupnimi močmi, s sodelovanjem. Študije bratov Johnson (Johnson in Johnson, 1987) pa kažejo, da je sodelovalnost pozitivno povezana tudi z duševnim zdravjem, t.i. čustveno zrelostjo, dobrimi medsebojnimi odnosi, močno osebno identiteto ter temeljnim zaupanjem v ljudi in optimizmom o ljudeh. Na drugi strani pa je individualnost povezana z duševno patologijo, čustveno nezrelostjo, socialno neprilagodljivostjo, delinkvenco, samo-odtujitvijo ter samo-zavrnitvijo. Izmed naštetih področij pomembnosti sodelovanja je meni, kot mladinskemu delavcu in vzgojitelju, za moje delo pomembno predvsem usposabljanje mladih za sodelovanje oz. timsko delo. Danes namreč večina delodajalcev že v razpisu za delovno mesto izrazi pričakovanje o sposobnostih timskega dela in dobre komunikacije (ki je za uspešno sodelovanje neizbežna), ki naj bi jih imel potencialni kanditat. Naš projekt TRIJE D.I.V.J.I TEDNI je bil iz teh razlogov precej zaznamovan z učenjem sodelovanja. Jadrnica kot prostor sodelovanje»posadke«dobesedno zahteva (podobno kot delodajalec). Zato se mi zdi smiselno, da o sodelovanju vemo kaj več kot le to, da je v današnji družbi zelo pomembno.

27 DAN 12 Danes smo vstali že ob Obiskali smo svetilnik na Sušcu, ki je visok 94m. Globinomerju in brzinomerju se je zmešalo, ker oba kažeta narobe. Vsi so spali med potjo razen jaz sem veselo vozil in vozil Premetavalo nas je sem ter tja. Zakopali smo tudi skriti zaklad in ga označili z rdečim križcem. Ervin

28 SODELOVANJE Pojem sodelovanje Rot (1983) in Peklajeva (2001) označita kot skupno aktivnost (dveh ali več oseb) za doseganje skupnega cilja. Havelka (1980) pa ravno tako označuje cilj, kot najpomembnejši pojem že omenjenega Deutscha in njegove teorije sodelovanja in tekmovanja.»sodelovanje je oblika interakcije, pri kateri osebe v interakciji ena drugo podpirajo v aktivnostih, ki jo izvajajo. Pri sodelovanju ljudje eden drugemu lajšajo uresničevanje ciljev, ki jih vsak od njih ali nekdo od njih želi doseči ali z zagotavljanjem vloženih naporov lajšajo oziroma omogočajo realizacijo skupnih ciljev.«(rot, 1983) To lahko zelo enostavno ponazorimo z jadranjem. Če hoče posadka na jadrnici jadrati od točke A do točke B, mora za to poleg jadralskih veščin uporabljati tudi sodelovalne veščine. Tekmovanja za doseženi cilj tu ne more biti, ker je cilj za vse isti. V tem primeru je pomembno, kako si bodo člani posadke med seboj razdelili delo, ki je potrebno za upravljanje jadrnice, da bo dosegla točko B. Poleg tega pa jadrnica še z nečim sili v sodelovanje. Z omejenostjo prostora. Če npr. dva od desetih članov posadke želita iti na točko C, se bo skupina morala nekako sporazumeti o cilju poti. V okolju, kjer posamezniki niso na fizično omejenem prostoru, bi se lahko omenjena posameznika ločila od skupine in samostojno dosegla svoj cilj točko C. V našem primeru jadrnici pa je nujna uskladitev potreb posameznikov. Smiselna delitev dela in uspešna uskladitev potreb sta dve izmed pomembnih sestavin sodelovanja. Da pa bi to dvoje in še kakšen drug element sodelovanja lahko uresničili, potrebujemo sodelovalne veščine. SODELOVALNE VEŠČINE Različni avtorji (Peklaj, 2001; Puklek Levpuščkek & Maretnič Požarnik, 2005; Brocher 1972) so opredelili vrsto sodelovalnih veščin. Spodaj so naštete nekatere izmed njih: 1. spretnost dajanja in sprejemanja pomoči; 2. spretnost vzpostavljanja zaupanja in medsebojne izmenjave med člani; 3. usmerjanje pozornosti na vse člane skupine; 4. sprejemanje (zamisli, drugih članov), odprtost, spodbujanje izražanja različnih zamisli, izrekanje pohval; 5. SPODBUJANJE: prevzemanje odgovornosti do drugih, priznavanje drugih in njihovih idej, sprejemanje in soglašanje z njimi; 6. sproščanje in umirjanje napetosti v skupini (usklajevanje razlik, iskanje kompromisov, sproščanje negativnih čustev, uporaba humorja, iskanje različnih možnosti za rešitev konfliktov): 7. razvijanje občutka odgovornosti; 8. IZRAŽANJE SKUPINSKIH ČUSTVOVANJ: ugotavljanje čustev, ki jih je opaziti v skupini, opisovanje reakcij članov, posredovanje opazovanj in podzavestnih reakcij članov na izražene ideje ali rešitve; 9. vživljanje v perspektivo drugih ljudi (spoznavanje različnih mnenj, učenje sprejemanja teh mnenj ter hkrati zagovarjanja in argumentiranja lastnega stališča ali ideje za rešitev problema); 10. INICIATIVA IN AKTIVNOST: predlaganje novih idej, iskanje novih definicij o problemih, novo razreševanje problemov, nova organizacija materiala; 11. usmerjanje pozornosti na nalogo in vztrajanje pri nalogi; 12. uspešna komunikacija, zlasti spretnost oddajanja sporočila (sporočanje) in spretnost sprejemanja sporočil (poslušanje, odzivanje). Komunikacija je uspešna takrat, ko poslušalec razume sporočilo tako, kot je nameraval sporočevalec, ko je sporočilo poslal. 13. ISKANJE INFORMACIJ: vprašanja zaradi večje jasnosti predlogov, zahteve po dopolnilnih informacijah ali dejstvih (podatkih); 14. POSREDOVANJE INFORMACIJ: prikazovanje dejstev ali posplošitev, povezovanje lastnih izkušenj z obravnavanimi problemi, da bi tako razložili nekatere procese; 15. KOORDINACIJA: prikazovanje odnosov med različnimi idejami in predlogi, povezovanje idej in predlogov, združevanje aktivnosti različnih podskupin in posameznikov; 16. SINTEZA: povezovanje sorodnih idej in predlogov, formuliranje in pojasnjevanje predlogov;

29 17. OMEJEVANJE: poskus, da bi drugim udeležencem omogočili sodelovanje, kot. npr. omejitev časa za razpravo, da bi tako vsem omogočili sodelovanje; 18. OBLIKOVANJE PRAVIL: (skupno) formuliranje pravil, ki so pomembna za vsebino, postopek ali ocenjevanje, opozarjanje članov na odločitve, ki so v nasprotju s temi pravili; 19. iskanje konsenza (iskanje mnenj o določeni temi, iskanje rešitev, s katerimi se vsi strinjajo, pogovor in iskanje novih rešitev za konsenz); 20. vrednotenje (uspešnosti pri reševanju problema, ustreznosti rešitev, kako bi rešitev delovala, če bi jo sprejeli); 21. povzemanje (idej in predlogov, reformuliranje predlogov, potem, ko se je skupina pogovorila o njih, preverjanje, ali je skupina dosegla cilje, ki si jih je postavila); 22. odkrivanje problemov (odkrivanje vira težav, odkrivanje korakov za njihovo rešitev, analiza največjih težav na poti k cilju). Vpliv uporabe sodelovalnih veščin se seveda kaže v uspešnosti skupine. Avtor Deutsch (Rot, 1983) v svojem raziskovanju sodelovanja in tekmovanja predpostavi 6 področij skupinskih procesov in aktivnosti, v katerih se manifestira uspešnost sodelovalnega načina delovanja skupine: 1. ORGANIZACIJA AKTIVNOSTI SKUPINE v sodelovalnih skupinah bo prišlo do boljše koordinacije in večje specifikacije nalog. 2. MOTIVACIJA ČLANOV SKUPINE pri sodelovalnem vedenju se lažje dosega soglasnost, hitreje sprejema odločitve, več energije vlaga v uresničevanje ciljev. 3. KOMUNIKACIJA MED ČLANI SKUPINE pri sodelovanju kroži več informacij, namenja več pozornosti idejam drugim in tudi bolj se sprejemajo. 4. ORIENTACIJA ČLANOV SKUPINE pri sodelovanju so posamezni člani bolj pomembni in večja je složnost v gledanju na skupinske cilje ter načine njihovega uresničevanja. 5. SKUPINSKA PRODUKTIVNOST v sodelovalni skupini se več, hitrejše in kvalitetnejše proizvaja. 6. MEDOSEBNI ODNOSI V SKUPINI pri sodelovanju bodo odnosi med člani skupine bolj prijateljski kot pri tekmovanju, bolj se ceni vloga in udejstvovanje drugih in več je soglasij v ocenah aktivnosti vsakega člana skupine. Uporaba zgoraj napisanih in še kup drugih sodelovalnih veščin je potrebnih za usklajeno delovanje neke skupine, tima. Vendar poznavanje sodelovalnih veščin še ni zagotovilo za uspešno delo. Osnovni pogoj za to je pripravljenost na sodelovanje. Pripravljenost na sodelovanje nas usmerja, da prihajamo drugim nasproti, nas spodbudi da kdaj naredimo tudi kaj več, da smo se pripravljeni odreči kakšni svoji potrebi zavoljo drugega, da iščemo rešitve za probleme in ne krivcev za njihov nastanek. Viri: Brocher, T. (1972). Skupinska dinamika in izobraževanje odraslih. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Havelka, N. (1980). Psihološke osnove grupnog rada. Beograd: Naučna knjiga. Johnson, D.W. & Johnson, R.T. (1987). Learning togehter and alone. Cooperative, Competitive and Individualistic Learning. Englewood Cliffs, New Jersey: Prentice-Hall, Inc. Peklaj, C. (2001). Sodelovalno učenje ali kdaj več glav več ve. Ljubljana: DZS Puklek Levpušček, M., Marentič Požarnik, B., (2005). Skupinsko delo za aktiven študij. Ljubljana: Center za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete. Rot, N. (1983). Psihologija grupa prvenstveno malih grupa i organizacija. Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva. Wheelan, A. Susan (1999). Creating effective teams: a guide for members and leaders. Thousand Oaks, London, New Delhi: SAGE Publications, Inc.

30 DIVJAKINJA SIMONA Meni je na jadranju bilo ful vredu kako smo vlekli vrvi, vinčali, krmarili oz»jadrali«. Zelo vredu so pa bile tudi delavnice oz. treningi socialnih veščin, res so bili zakon. Zakon so bili tudi podvigi v rove na Lastovu, kateri so bili kar strašljivi bilo je polno strašljivih živalic, ki so gomazele po kotih. Vesela sem, da sem spoznala nove prijatelje in da sem okrepila prijateljstva z dvema prejšnjima prijateljema. Sprva mi je bilo hudo in sem hotela domov. Potem pa mi je postalo vse bolj všeč in nisem nikakor hotela domov, pa sem morala. Jadranje in seveda zelo dobra in vredu družba katero, zelo pogrešam, ker mi je bilo res lepo z njimi oz. smo bili zelo, zelo vredu skupina, zelo pogrešam in bi šla še enkrat. DAN 14 za tem sva šla jaz in Gregor s šlaufom in krtačo pucala jadrnico, nato sta se nam pridružila še Valo in Maja Č Nejc nam je pokazal jadranje s sprednjim jadrom in nato je vrgel v vodo bokobran in mi smo izvedli reševanje. Ervin je bil cel čas za krmilom Simona

31 DAN 15 Odpluli smo iz Rogoznice ter jadrali potem smo odrinili iz zaliva ter se vlekli za sabo na vrveh Potem smo nadaljevali v luko Šibenik. Maja se je zažgala tako, da je naenkrat čisto rjava Valentino

32 DIVJAKINJA MAJA DAN 16 Iz Šibenika smo odšli na slapove Krke. Zasidrali smo se v Skradinu kjer smo pojedli in nato odšli na ladjo, ki vozi do slapov Krke. Na slapovih Krke smo se sprehodili skozi nacionalni park in nato so se nekateri odšli kopat. Iz slapov Krke smo odšli na jadrnico kjer smo imeli kočerjo. Po kočerji smo delali razglednice in bili v mestu. Maja

33 VPLIV PROSTORA NA SKUPINO Avtor: Gregor Rožanc (VIZ Smlednik) Jadrnica postaja čedalje pomembnejši pedagoški prostor. Vse več pedagogov, vzgojiteljev in drugih strokovnih delavcev odkriva njene kvalitete in potenciale. Omenjeni strokovnjaki jadranje z otroci ali mladostniki izkoristijo za ustvarjanje dobrih odnosov, učenje socialnih in praktičnih veščin ter še marsičesa drugega. Vse to potem izredno pozitivno vpliva na njihovo pedagoško delo v organizaciji. Jadralsko-pedagoški projekti se počasi, a vztrajno uveljavljajo tudi v Sloveniji, v tujini pa je tovrstna aktivnost že zelo močno»zasidrana«. Eden od mnogih razlogov, ki botrujejo pedagoškim uspehom na jadrnici je nedvomno jadrnica kot prostor za (so)bivanje. S prostorom za bivanje se v praksi največ ukvarjajo arhitekti, teoretično pa ga poskušajo razložiti različne, predvsem psihološke teorije. Zelo znana je ekološka perspektiva, ki tudi sama»zajema različne smeri in pristope, ki naj bi pomagali razumeti vplive okolja na življenje otrok (Thomas, 1995; v Marentič Požarnik, 2005, str. 95).«Po navedbah Darje Hristovski (2003), je eden njenih najpomembnejših predstavnikov Kurt Lewin, ki je razvil teorijo polja izraženo z naslednjo funkcijo: Muuss (1996, str. 126) razlaga zgornjo formulo: Vedenje je funkcija posameznika in okolja, pri čemer sta posameznik in okolje v interakciji. Kaj pa vzajemni vpliv posameznika in okolja konkretno pomeni za delovanje posameznika in skupine? Havelka (1980, str. 47) pravi, da»fizična situacija lahko lajša ali otežuje, lahko celo zahteva ali preprečuje pojav interakcije med osebami, ki so se našle skupaj«. Vendar, dodaja, da»vsaka značilnost fizične situacije nima iste stimulativne vrednosti. V kolikor v nekem trenutku deluje več značilnosti, ki imajo pomembno stimulativno vrednost, so večje možnosti za pojav krajše ali trajnejše interakcije. Od tu vse odločitve, ki so v povezavi z oblikovanjem in strukturiranjem fizične situacije, v kateri bo delovala neka skupina, vplivajo tudi na socialno-psihološke procese v tej skupini.«v tem kontekstu avtor (prav tam, str. 48) nadaljuje, da že prostorsko območje, ki si ga člani neke skupine delijo, predpostavlja določeno socialnopsihološko povezanost.»kolikor je skupni prostor majhen in jasneje omejen v odnosu na zunanji prostor, toliko večja je verjetnost, da bodo med posamezniki, ki si tak prostor delijo, kontakti in običajne interakcije bolj pogoste. Pod takšnimi pogoji lahko že manj značilen povod vodi v pojavljanje globljih in trajnejših odnosov.«havelka (prav tam) tudi pravi, da pri posameznikih pospešimo njihov razvoj v skupino in nastanek občutka skupinske pripadnosti»v kolikor jih»teritorialno«osamosvojimo«, saj jih to bolj»jasno kot karkoli drugega ločuje od drugih skupin«. Kot majhen in v odnosu do zunanjega sveta zelo jasno omejen prostor z lahkoto prepoznamo tudi jadrnico. Pri jadrnici se točno ve, kje so njene meje, medtem ko je pri nekem tabornem travniku to že manj jasno. Slednji je tudi veliko večji, pri čemer si njegove meje mladostniki še dodatno razširijo, ko jim kaj ne ustreza. In kot vidimo, strokovnjaki takemu prostoru kot je jadrnica pripisujejo zelo pomembno vlogo pri gradnji in vzdrževanju medosebnih odnosov. Odgovor na to, zakaj se pospeši ta razvoj na tovrstnem prostoru lahko poiščemo v knjigi Allana Peaseja (1997) z naslovom Govorica telesa. V poglavju Območja in pasovi Pease govori o javnem, socialnem, osebnem in intimnem pasu. To so nekakšna nevidna območja okrog človeka,»ki si ga človek lasti kot podaljšek svojega telesa«. Od tega kdo, kdaj, ob kakšnih priložnostih itd. bo vstopal v to posamično človekovo območje, je delno odvisno tudi njegovo počutje. Za tisti najožji pas okrog človeka, ki ga avtor poimenuje intimni pas, oceni, da pri pripadnikih zahodne mestne kulture znaša med 15 in 46 cm. Ta pas tudi določi kot najpomembnejši,»saj je to tisti prostor, ki ga človek varuje kot osebno lastnino. Le tisti, na katerega je oseba čustveno navezana, smejo prestopiti mejo intimnega pasu. To so ljubimci, starši, zakonski partner, otroci, dobri prijatelji in sorodniki«. Ko te meje prestopijo ljudje, ki ne spadajo v te skupine oz. tujci, nam nepoznani ljudje, se hitro počutimo neprijetno.

34 Če je prostor na katerem se znajde skupina ljudi majhen, kot na primer jadrnica, se najverjetneje zgodi zelo veliko»vdorov«v to intimno področje, ker preprosto ni prostora, da se to ne bi zgodilo. To pa nedvomno spodbuja interakcijo. Omenjeni»vdor«je lahko hitro tudi agresiven, kar posledično pomeni konfliktno situacijo, ki pa pedagogu lahko služi kot podlaga za učenje konstruktivnega reševanja konfliktov. Ena od značilnosti prostora v katerem se oseba ali posameznik v nekem trenutku nahajata je po Havelki (1980, str. 48) bližina, s čimer misli na prostorsko bližino, ki je»značilen dejavnik pojavljanja neposredne interakcije med osebami, ki predhodno niso imele nobenih medosebnih odnosov. Osebe, ki med svojim neodvisnim gibanjem skozi skupni prostor pogosteje prihajajo ena drugi v neposredno bližino, imajo več možnosti, da stopijo v več različnih oblik običajnih interakcij. V teh situacijah se opažajo osebnostne značilnosti, ocenjujejo medosebne podobnosti in razlike, kar po svoje spet predstavlja pomembno osnovo za predvidevanje vedenja teh oseb v novih ali spremenjenih okoliščinah«. Posebno pozornost pa avtor (prav tam) nameni otrokom oz. mlajšim, ko pravi, da pri njih»fizična bližina ne spodbuja le konvencionalno, temveč tudi zelo angažirano in vsebinsko bogato interakcijo.«dan 17 Poleg napisanega je jadrnica prostor, ki od človeka zahteva aktivnost in mu ponuja naravo iz katere se ni moč nehati učiti. Njena umeščenost, zlitost v naravni prostor subjektu omogoča raziskovanje sposobnosti in razvijanje občutka za življenje v skupnosti ob nujnem sodelovanju z okolico. Brez poznavanja vetra, vremena, obal otokov, sidrišč, upravljanja z barko in sodelovanja s so-jadralci, jadralec preprosto ne more jadrati. In dejstvo, da se je mladostnik ali pa kdo drug lahko v treh tednih naučil bivati in sobivati v novem okolju, mu daje nov zagon za učenje istega tudi v svojem starem okolju, kjer ima morda težave. Ker jadrnica kot prostor, jadranje kot sestavni del tega prostora in narava v kateri se vse to dogaja, skupaj ponujajo ogromno možnosti za učenje, lahko jadrnico označim za plavajočo učilnico z ogromno pedagoškimi potenciali, ki jih bomo v prihodnosti vse bolj odkrivali. Viri: Havelka, N. (1980). Psihološke osnove grupnog rada. Beograd: Naučna knjiga. Hristovski, D. (2003). Ekološka perspektiva v razvoju. Socialna pedagogika, 7(3), Muuss, Rolf E. (1997). Theories of adolescence. New York: McGraw-Hill. Pease, A. (1997). Govorica telesa. Ljubljana: Mladinska knjiga. Puklek Levpušček, M., Marentič Požarnik, B., (2005). Skupinsko delo za aktiven študij. Ljubljana: Center za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete. Kar naenkrat smo brez vode in drugih dobrin. Torej smo šli nabavljat, natočili smo vodo in pripravili vse potrebno po včerajšnji šestici se čuti večja motivacija.»super«žurka, tokrat jo pripravljajo»penzionisti«, upam da ne bo nič hudega, ker se nekaj čudnega pripravlja punce so skuhale rižoto z zelenjavo in mesom. Jaz in Gregor pa pudingove (vanilijeve) palačinke sledil dvoboj s smetano (Ervin in Maja) zmagala Maja. Ej, pa tudi vodne igre so bile od smeha pokajo trebuhi Uroš

35

36 DIVJAK UROŠ Ko se oziram nazaj na našo pustolovščino in dogodivščino, bi lahko o tem napiso celo knjigo. Meni osebno je jadranje prineslo izkušnjo v samem jadranju. Naučil sem se kako, se ta premikajoča škatla upravlja. Poleg same veščine jadranja mi je jadranje prineslo tudiizkušnjo sobivanja na tako majhnem prostoru z drugimi devetimi popolnimineznanci, s kateri si jedel, kuhal... Skratka z njimi si živel. Poleg izkušenj sem spoznal čudovite ljudi, ki jih upam in njih imenujem za svoje prijatelje. Če bi imel možnost jadranje ponoviti, bi ga ponovil, ker mi udeležbe na tej dogodivščini ni žal! Upam, da bomo Divjaki šedalje povezani in se bomo radi spominjali te pustolovščine. DAN 18 turisti (starejši Divjaki) smo kot že nekaj dni do sedaj, uživali na polno, v brezdelju krepčilno kopanje, saj je bil tole spet eden od»pasjih dni«po zelo dolgih vodnih norčijah pa smo šli v mesto žurat. Sklenili smo, da se razcepimo, saj nam ni vsem prijalo enako preživljanje večera. Zato smo šli nekateri v oddaljen disko, ostali pa so šli po sprehodu po mestu, na jadrnico. Špela

37 SKUPINSKA DINAMIKA Avtor: Matej Zaplotnik Tritedensko jadranje je bilo posebno prav v vseh pogledih. Med drugim je bil to prvi projekt v slovenskem (pedagoškem) prostoru, kjer naj bi ena skupina kar tri tedne bivala na tako majhnem prostoru kot je jadrnica. Posledično se na takem prostoru razvije tudi specifična skupinska dinamika. Skupinske dinamike na našem projektu torej ne moremo primerjati z obstoječimi pedagoškimi teorijami o skupini, lahko pa primerjamo le določene segmente skupinske dinamike in njene zakonitosti. Tako kot v vsaki skupini je tudi pri naši bilo pomembno, kako smo jo oblikovali kaj je gručo posameznikov naredilo tim. Kot osnova za naše delo na samem projektu so bile delavnice na temo treninga socialnih veščin, skupaj dogovorjena pravila, sooblikovanje programa, dopoldanski plenumi (sestanki vseh Divjakov) idr. Ti plenumi so bili pomembni predvsem zato, ker smo na njih reševali probleme, ki so nastajali tekom vsakodnevnega dogajanja na jadrnici. Izkazalo se je, da smo v naši skupini dosegli kar visoko pripravljenost za reševanje teh problemov in smo zato lahko sproti»metali smeti iz barke«. Reševanje problemov je posebna vrsta reševanja konfliktov, kjer sta dosežena maksimalna skrb zase in za soudeležnce v konfliktu. Z reševanjem problemov poskušamo konflikt rešiti, ne pa sami zmagati v boju z nasprotnikom. Da bi lahko uspešno reševali probleme, je potrebno ustvariti posebno klimo. Gre za odnos med svobodnimi ljudmi, ki hočejo živeti in delati skupaj v prijetnih in neprijetnih situacijah (Lipičnik, 1996). To nam je tudi uspelo ustvarili smo skupino, v kateri smo sami skrbeli za našo psihohigieno in v kateri smo bili pripravljeni sprejemati kompromise. Vzrok in hkrati posledica so intenzivni odnosi na majhnem prostoru, kjer se praktično ne moreš umakniti. Razrešitev problemov in skupno premagovanje ovir pa pozitivno vplivata na čustveno pripadnost posameznika skupini. Strokovnjaki poudarjajo, da gre vsaka skupina pa naj se srečuje vsak dan ali pa samo enkrat na mesec, v svojem razvoju skozi določene faze, ki jih sicer različno poimenujejo. Vec (2006) jih deli na: faza priprave, za katero je značilna emocionalna naravnanost, vznemirjenost ob vstopu v skupino; faza orientacije, ko posameznik išče varnost, stabilnost; faza začetnega strukturiranja gre za razporejanje (moči) posameznikov; faza konfliktov izoblikovanje strukture (socialne vloge in moči); faza očaranosti povezanost med člani; delovna faza značilni stabilni odnosi, ki stopajo v ozadje; faza vzajemnosti - gre za individualnost, sprejemanje drugačnosti ter faza zaključevanja (na odnosnem in čustvenem nivoju). Shematično bi amplitudo skupinske dinamike prikazali podobno kot Gausovo krivuljo: Za skupino Divjakov lahko rečem, da smo sicer šli čez vse zgoraj omenjene faze, vendar le te niso bile povsem izrazite. Ker smo bili tri tedne skupaj, so nekatere faze nastopile večkrat, vendar v drugačni obliki (kot npr. faza orientacije, delovna faza), spet druge niso bile izrazite ipd. Izvajalci programa TRIJE D.I.V.J.I. TEDNI smo bili prepričani, da bo v treh tednih na tako majhnem prostoru vsaj enkrat med nami (vsemi Divjaki)»zares počilo«na odnosnem nivoju seveda. Ves čas smo pričakovali ta vrh konfliktno fazo, ki naj bi na tako dolgem projektu nastopila med 10im in 14im dnevom. Le te pa praktično ni bilo izjema je bil en dan v zadnjem tednu, ko se je med mladostniki nabralo nekaj problemov, katere so na večernem sestanku med seboj sami predelali in rešili. Tako da na našem jadranju o tipičnem razvoju skupine ne moremo govoriti. Najverjetneje je res, da če bi skupina morala sama funkcionirati brez interveniranja nas pedagogov, temu ne bi bilo tako. Pripravljene delavnice, dopoldanski sestanki, soodgovornost pri oblikovanju dnevnega programa... vse to ima velik vpliv na dinamiko znotraj skupine. Shematsko razvoj naše skupine lahko prikažemo nekako takole: Ta shema skupinske dinamike prikazuje, kako je skupina Divjakov ves čas energetsko in odnosno rasla, kar pa ne pomeni, da ni imela problemov. Probleme smo namreč reševali sproti se niso nabirali in tako smo lahko veliko več časa posvetili gradnji odnosov, skupnim doživetjem in povečevanju čustvenega naboja. Ni bilo namreč veliko dela z reševanjem konfliktov, saj smo še pred nastankom le teh rešili probleme. Tako je ob koncu TREH D.I.V.J.I.h TEDNOV celotna skupina čutila izredno visoko povezanost povezanost v preteklem sobivanju, razrešenih problemih, skupnih doživetjih in hkrati v

38 upanju, da ostanemo Divjaki tudi na kopnem po prihodu domov. Visoka stopnja pripadnosti skupini in hkrati želja po čim bolje preživetem času se je kazala tudi v fleksibilnih podskupinah. Vsakdo je že bil član kakšne večje skupine in vemo, da praktično v vsaki nastanejo tudi podskupine po dva, trije ali celo več članov iz skupine je med seboj nekoliko bolj povezanih. Pri nas je bilo v treh tednih moč opaziti pogosto menjavanje teh podskupin. Kar je na eni strani odraz spreminjanja stanja v skupini, razpoloženja posameznika ipd., na drugi strani pa kaže na odprtost vseh nas, ki smo bili pripravljeni deliti trenutke s prav vsakim na jadrnici. Pomembno vlogo pri vsem tem je imelo tudi razporejanje pozornosti predvsem iz strani nas, Divjakov pedagogov. Ob vsakodnevnem reflektiranju smo namreč opazovali dogajanje v skupini mlajših Divjakov. Če je imel kdaj kateri izmed njih uspešen dan in mu je uspelo privabiti veliko pozornosti iz strani drugih, potem smo naslednji dan spodbujali še druge Divjake, da so bili bolj aktivni. S tem ni prišlo do zapostavljenosti katerega izmed Divjakov vsak je dobil svoj kanček pozornosti, kar pa je mogoče le v tako majhni skupini, kot je naša. Če bi npr. ves čas usmerjali pozornost samo na enega posameznika, potem bi se prej ali slej kdo izmed ostalih počutil zapostavljenega. V skupini, kjer se posameznik ne počuti dobro, pa je zelo redko konstrkuktiven. In to bi lahko kmalu privedlo do upora katerega izmed Divjakov. S tem pa bi bili že zelo blizu potencialnim konfliktom. Skupina posameznikov lahko torej tvori le gručo ljudi, lahko pa poenoteno in homogeno ekipo s skupnimi željami, cilji in pričakovanji. Vse to je odvisno od moderiranja skupine in skupinskega procesa, kar je temelj za uspešno izvedbo dlje časa trajajočih projektov. Viri: Lipičnik, B. (1996). Reševanje problemov namesto reševanja konfliktov. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo. Vec, T. (2006). Skupina disocialnih mladostnikov in njeni skupinsko dinamični procesi. Pridobljeno iz: uploads/files/faze_skupinskih_procesov.doc DAN 19 imeli smo zajtrk, katerega je Valo kar sedečki»prespal«potem smo začeli motorirati vse do nekega majčkenega zaliva, kjer smo se skopali no evo, dej pa smo že pristali na Drveniku zdej bomo pa spucali ribe na kune, tko da bomo fajn jedli : ) eni raziskujejo morsko dno v prvi rundi je Ervin prinesel morsko zvezdo, ki se ježi na palubi, v drugi pa sta z Nejcem ujela hobotnico zdej je pa debatni krožek in počasi v posteljo. Maja Č.

39

40 PLENUMI, ODGOVORNOST, DOGOVORI Avtor: Matej Zaplotnik plenumi tudi prostor za prilagajanje in spreminjanje prvi dan V vsakdanjem življenju se znajdemo v različnih skupinah delovnih timih, razredih, v krogu prijateljev, znancev ipd. Vsaka od teh skupin deluje po dogovorjenih oziroma nedogovorjenih pravilih, ki jo delajo posebno. Nič drugačni pa nismo bili Divjaki. Da smo lahko zdržali tri tedne skupaj na jadrnici, smo se morali na začetku vsaj okvirno dogovoriti, kakšna bodo pravila»naše igre«. Zato smo prvi dan sprejeli nekaj dogovorov (pravil), ki so nam vsem zagotavljala osnovno varnost tako osebno, kot fizično. Ti prvi dogovori pa so bili le temelj, ki smo ga kasneje preoblikovali in prilagajali potrebam posameznikov in skupine. Vse to z namenom, da bi se v njej vsi dobro počutili. Vsako jutro po zajtrku smo imeli ti.»plenume«, na katerih smo se pogovarjali o dogajanjih preteklega dne, se med seboj pohvalili, pograjali ter se dogovarjali, kaj bomo tisti dan počeli. To pa je bila priložnost, da je vsak izrazil svoje želje in potrebe. Naše potrebe in potrebe skupine kot celote so se tekom samega jadranja spreminjale. In zato so bili ti dogovorjenih pravil. S tem smo dosegli fleksibilnost skupine in upoštevanje potreb vsakega izmed nas. Vsak je imel torej prostor in čas povedati, kaj bi počel, kam bi šel, kakšno zadolžitev bi imel tisti dan ipd. Med drugim se je bilo namreč potrebno dogovoriti, kam bomo pluli, pogledati kakšno bo vreme, dogovoriti se, kdo bo jadral, kdo kuhal, kdo bo pisal ladijski dnevnik Skratka bivanje na skupnem prostoru, kjer je tvoj gospodar narava, zahteva veliko dogovarjanja in strpnosti. Hkrati pa to pomeni, da če je nekdo izmed nas rekel, da bo dežuren, to pomeni da bo pripravil kosilo, po kosilu pospravil ipd. Če je nekdo rekel, da bo pisal ladijski dnevnik, je moral zapisovati smer plovbe, spremljati vreme, stanje morja... Vse to pomeni, da je bil posameznik odgovoren za to, da se je dobro počutil, da je opravljal svoje delo, da je skrbel zase in za druge itd. Odgovornost torej pojem in dolžnost, ki se je tako radi vsi izogibamo. Na tako majhnem prostoru pa je prepotrebna veščina posameznika v boju z naravo, s sabo in pri samem delovanju skupine. S tem je vsakdo imel možnost, da je znotraj skupine, od katere se praktično ni mogel umakniti, začutil in spoznaval tudi sebe kot pomemben in soodgovoren del le te. Nihče ni boljši, nihče ni slabši. Vsi pa smo bili soodgovorni za to, da smo se na jadrnici imeli dobro. Tako kot je na jadrnici posameznik odgovoren za lastno in za skupno dobro, tako je odgovoren za to tudi v razredu, družini, med prijatelji. Niso drugi tisti, ki krojijo našo usodo. Navadno smo mi tisti, ki si jo ne želimo ali ne upamo. Doseči uvid v to, da smo mi»režiserji in igralci«v lastnem življenju, pa pomeni, da smo dosegli stopnjo zrelosti, ko lahko sami stopimo na pot odraslosti in samostojnosti. To pa je tiha želja vsakega izmed nas.

41 DIVJAK ERVIN Jadranje je bila zame ena zelo velika dogodivščina. Po začetnem trudu, da mi ni bilo treba delati zaključnih izpitov, pa vse do organizacije prevoza in prebijanje skozi morje! Na jadranju sem se veliko naučil o jadranju, metereologiji (vreme), ribolovu, ter tudi nekaj socialnih veščin. Najbolj mi je ostalo v spominu, ko smo hoteli na otoku pri Lastovem pustiti zaklad. Vožnja do tam je bila bolj slalom med valovi, ker sem jaz vozil čolniček. Ko smo prispeli tja, se je motor pokvaril. Nekaj časa smo mahali na pomoč, nato pa je prišel neki Avstrijec z majhnim čolničkom in nas varno pripeljal nazaj. Zelo zanimivo je bilo tudi uloviti hobotnico in jo nato držati v roki. Občutek je bil zelo zelo neverjeten. Na jadranju sem zelo užival in se zabaval, ter ko se je le dalo sem prijel za krmilo. DAN 20 Zadnji dan je bil namenjen zaključevanju projekta izpolnjevanju vprašalnikov, pospravljanju barke, kuhanju zadnjega kosila Popoldne smo se vrnili v trogirsko marino, zvečer pa je mlajša ekipa Divjakov pripravila sklop iger, ki so nas popeljale v zadnjo skupno noč na barki Po ogledu mesta Trogir smo proti jutru še zadnjič na jadrnici pospali Matej

42 VEŠČINE, POTREBNE ZA OBVLADOVANJE JADRNICE IN JADRANJA: 1. Spoznavanje jadrnice a. Premec, krma, bok, jambor, bum b. Glavno jadro, genova priprave c. Krmilo, vinč, bitva, vrvi, štoperji 2. Manevriranje a. Motor (gas, naprej, nazaj, ker ) b. Bowtraster c. Pristajanje, sidranje, privezovanje d. Jadranje obrati (orcalabanda, pojalabanda) 3. Tehnika jadranja a. Zakaj se jadrnica premika b. Jadranje v veter orcanje c. Jadranje z vetrom v bok d. Jadranje z vetrom v krmo (poja) e. Hitrost jadrnice (vozli = navtična milja / h) 5. Vrvi vozli a. pašnjak b. vrzni vozel c. privezovanje na bitvo d. zlaganje vrvi e. moški, ženski vozel 6. Vreme a. Spremljanje vremena (poslušanje napovedi) b. Barometer c. Vetrovi 7. Razno a. WHF komunikacija b. Čiščenje jadrnice c. Ribolov Avtor: Nejc Čampa 4. Navigacija a. Pomorska karta b. Peljar c. GPS d. kje smo pozicija e. kam plujemo kurz f. merjenje razdalj (navtična milja) g. izbira sidrišča

43 ZANIMIVOSTI Starejši Divjaki: Špela, Gregor, Matej Mlajši Divjaki: Maja, Simona, Maja, Valentino, Ervin, Uroš Skiper: Nejc Čampa Vreme v času projekta: v 21 dneh pol ure dežja, sicer sonce Dolžina barke Zvijezda mora: 51 čevljev = 15,55 m Najdaljša plovba: 11h (od Lastovega prek Sušca na Vis) Najhitrejše jadranje: 8,8 vozlov (14,4 km/h) Prenočitve: 14 x v zalivih - zasidrani, 4 x mestni privez, 2 x marina Skupaj prejadrali: cca. 380 milj (608 km) Ne bomo pozabili : opazovanje delfinov, raziskovanje vojaških rovov na Lastovem, jadranje v 1,5 metrskih valovih, vlečenj z vrvmi, ulov hobotnice in morske zvezde, TREH D.I.V.J.I.h TEDNOV

44

45 Z VAŠO dobrosrčnostjo je plavajoča učilnica omogočila obilico novih izkušenj vsem Divjakom. Hvala! GLAVNI FINANCER: MINISTRSTVO ZA DELO, DRUŽINO IN SOCIALNE ZADEVE Donator NASMEJANI MAESTRAL ( ): Donator MORJEPLOVEC ( ):

46 Donator RAZPRTO JADRO ( ): Mestna občina Maribor Samigrad d.o.o.

47 Donator JADRALEC ZAČETNIK (do 199 ):

48 Prihodnje leto... bo nova generacija Divjakov