UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE PREHRANA PRI OTROCIH - UŽIVANJE SADJA IN ZELENJAVE PRI 11- LETNIH OSNOVNOŠOLCIH.

Transcription

1

2 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE PREHRANA PRI OTROCIH - UŽIVANJE SADJA IN ZELENJAVE PRI 11- LETNIH OSNOVNOŠOLCIH (Magistrsko delo) Maribor, 2011 Beti Zafran

3 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Mentor: doc. dr. Cirila Hlastan Ribič, univ. dipl. ing. živ. tehnol.

4 ZAHVALA Ob zaključku dela se zahvaljujem mentorici doc. dr. Cirili Hlastan Ribič za vse nasvete. Posthumno se zahvaljujem tudi prof. dr. Dražigostu Pokornu, ki je delno sodeloval kot somentor pri izdelavi dispozicije za magistrsko delo. Zahvala je namenjena tudi ge. Miljani Vegnuti za pomoč pri podatkih, gdč. Vertnik Lidiji in gdč. Pristov Neži za prenašanje mojih nadležnih vprašanj, ge. Miri Šijanec za lektorsko obdelavo ter sodelavkam za stoično prenašanje mojih slabih dni. Zahvaljujem se tudi učiteljem, učencem in ravnateljem, ki so sodelovali v raziskavi in Zavodu za šolstvo RS za pomoč. In nazadnje, čeprav je zame najbolj pomembno, se zahvaljujem družini za vso potrpežljivost, finančno podporo in vse dobro, ki sem ga prejela v času študija in izdelave magistrskega dela. i

5 PREHRANA PRI OTROCIH - UŽIVANJE SADJA IN ZELENJAVE PRI 11-LETNIH OSNOVNOŠOLCIH POVZETEK V magistrskem delu je predstavljen problem nezadostnega uživanja sadja in zelenjave pri otrocih v Ljubljanski regiji. Nezadosten vnos je predstavljen z vidika spola, s kulturnega, z izobraževalnega vidika ter socialno-ekonomskega statusa in vpliva zaužite količine sadja in zelenjave na telesno težo otrok. Metodologija raziskovanja. Uporabljena je bila kvantitativna metoda dela. Raziskovalna inštrumenta sta validirana anketna vprašalnika za starše in otroke. Vsebujeta kombinirane tipe vprašanj in za otroke vključujeta metodo jedilnika prejšnjega dne (24-hour recall) ter metodo pogostosti uživanja posameznih živil (food frequency questionnaire). Rezultati. Na podlagi vzorčnih podatkov sklepamo, da povprečen enajstletni otrok v Ljubljanski regiji ne zaužijejo dovolj sadja v primerjavi s prehranskimi priporočili, čeprav kar 40% otrok ni zaužilo vsaj 150 g sadja in 18,7% otrok v opazovanem dnevu ni zaužilo sadja. Veliko premalo v primerjavi s priporočenimi vrednostmi pa otroci pojejo zelenjave. Povprečni dnevni primanjkljaj zelenjave znaša 175 g od priporočene količine 250 g. Skoraj 35 % otrok v opazovanem dnevu ni pojedlo zelenjave. V vzorcu enajstletnih otrok ni povezanosti med indeksom telesne mase in količino zaužitega sadja in zelenjave, pač pa obstaja šibka pozitivna povezanost med zaužito dnevno količino sadja in dnevno količino zelenjave (Spearmanov rho = 0,310). V primerjavi s fanti, deklice zaužijejo povprečno 17g več zelenjave. Za polovico otrok (dečkov in deklic) v vzorcu lahko rečemo, da pojejo manj kot 40 g zelenjave dnevno. Razlike v dnevnih količinah zelenjave med spoloma so mejno statistično značilne. Socialnoekonomske lastnosti družin opazovanih otrok ne vplivajo na količine zaužitega sadja in zelenjave. Sklep. Rezultati so pomemben prispevek k povečanju znanja o količini zaužitega sadja in zelenjave pri otrocih. Nova spoznanja so lahko temelj za zdravstveno-vzgojno delo pri preventivnem delu s šolarji na področju povečevanja vnosa sadja in zelenjave, skladno s strateškimi usmeritvami za preusmeritev pozornosti od bolezni k zdravju. Ključne besede: sadje in zelenjava, otroci, nezadosten vnos, zdravstvena vzgoja. ii

6 CHILD NUTRITION - FRUIT AND VEGETABLES CONSUMPTION FOR 11 YEAR OLD SCHOOL CHILDREN ABSTRACT This master's thesis presents the problem of insufficient fruit and vegetables consumption with children in the Ljubljana region. Insufficient consumption is presented in the terms of gender, cultural and educational aspect, socio-economic status and also in the affect of insufficient fruit and vegetable consumption on the children weight. Research methodology. The quantitative method of research was used. The research instruments are validated surveys for parents and children. They include combined type of questions and contain a 24 hour recall of the menu and a food consumption frequency questionnaire for the kids. Results. Based on the sampled data we conclude that an average eleven year old child in the Ljubljana region consumes enough fruit compared with the dietary recommendations. However 40% of the children consumed less than 150 g of fruit, and 18.7% of children have not consumed fruit during the observation day. Compared to the recommended values children eat far too little vegetables. An average daily deficit of consumed vegetables is 175 g below the recommended quantity of 250 g. Almost 35% of the children have not eaten vegetables during the observation day. In the sample of 11 year old children there is no connection between the Body Mass Index (BMI) and the quantity of the consumed fruit and vegetables, but there is a weak relation between the quantity of consumed fruit and the quantity of consumed vegetables (Spearman s rho=0,310). Compared to the boys, the girls consume on average 17g more vegetables. One can say, that half of the children (boys and girls) in the sample, eat less than 40 g of vegetables a day. The difference between the daily consumed quantities of vegetables relative to sexes is statistically marginally characteristic. The socio-economic status of the observed children families doesn t have an effect on the consumed quantity of fruit and vegetables. Conclusion. The results are an important contribution to increase the knowledge about the children s consumption of fruit and vegetables. New recognitions could be the foundation for health education to increase the fruit and vegetables consumption of children, in iii

7 accordance to strategic orientations to divert the attention from sickness to health. Keywords. fruit and vegetables, children, insufficient consumption, health education iv

8 KAZALO ZAHVALA... I POVZETEK... II ABSTRACT... III KAZALO... V SEZNAM TABEL... VII SEZNAM GRAFIKONOV... IX 1 UVOD NAMEN MAGISTRSKEGA DELA CILJI MAGISTRSKEGA DELA POMEN SADJA IN ZELENJAVE V PREHRANI ZAŠČITNE SNOVI V SADJU IN ZELENJAVI Viri zaščitnih snovi Vpliv sadja in zelenjave na preprečevanje srčno-žilnih bolezni Vpliv sadja in zelenjave na preprečevanje rakavih bolezni Vpliv sadja in zelenjave na preprečevanje sladkorne bolezni Vpliv sadja in zelenjave na preprečevanje debelosti VNOS SADJA IN ZELENJAVE V PREHRANI Stanje vnosa sadja in zelenjave pri otrocih v Evropski uniji Stanje vnosa sadja in zelenjave pri otrocih v Sloveniji PRIPOROČEN VNOS SADJA IN ZELENJAVE RESOLUCIJA O NACIONALNEM PROGRAMU PREHRANSKE POLITIKE UKREPI ZA ZVIŠANJE VNOSA SADJA IN ZELENJAVE Ukrepi na ravni Evropske unije Ukrepi na ravni Slovenije ZDRAVSTVENO-VZGOJNI VIDIK Zdravstvena vzgoja na primarni ravni Promocija zdravja Cilji zdravstvene vzgoje Multi-sektorski pristop RAZISKOVALNI DEL METODOLOGIJA RAZISKOVANJA Pomen raziskave za profesijo zdravstvene nege Mednarodna raziskava Pro greens Prispevek magistrskega dela Raziskovalno vprašanje Hipoteze Raziskovalne metode in statistični postopki Raziskovalno okolje Raziskovalni vzorec Etično razmišljanje Čas raziskave Predvideno širjenje raziskovalnih rezultatov Predpostavke in omejitve v raziskavi PREDSTAVITEV REZULTATOV Vprašalniki za starše Vprašalniki za otroke Povezanost spremenljivk RAZPRAVA v

9 4.1 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE H1: PRIMANJKLJAJ VNOSA GLEDE NA PRIPOROČILA JE STATISTIČNO ZNAČILNO VEČJI PRI ZELENJAVI KOT PRI VNOSU SADJA H2: OCENJENE KOLIČINE ZAUŽITEGA SADJA IN ZELENJAVE SO STATISTIČNO ZNAČILNO MANJŠE PRI OTROCIH S PREKOMERNO TELESNO MASO, V PRIMERJAVI Z VRSTNIKI Z NORMALNO TELESNO MASO H3: PRISOTNE SO STATISTIČNO POMEMBNE RAZLIKE V KOLIČINI ZAUŽITEGA SADJA IN ZELENJAVE GLEDE NA SPOL H4: SOCIALNOEKONOMSKE DETERMINANTE STATISTIČNO POMEMBNO VPLIVAJO NA VNOS SADJA IN ZELENJAVE PRI OSNOVNOŠOLSKIH OTROCIH KOMENTAR K UGOTOVITVAM SKLEP LITERATURA IN VIRI PRILOGE... 1 vi

10 SEZNAM TABEL Tabela 1: Dokazi o preventivnem delovanju zelenjave pri raku Tabela 2: Priporočen dnevni vnos za vitamine in minerale (Natrij, Klorid, Vitamin A, D, B6, Tiamin, Riboflavin, Niacin, Folna kislina) Tabela 3: Priporočen dnevni vnos za vitamine in minerale (Vitamin E, K, Pantot. kislina, Biotin, Selen,Baker, Mangan, Krom, Molbiden) Tabela 4: Priporočen dnevni vnos za vitamine in minerale (Vitamin B12, C, Kalij, Kalcij, Fosfor, Magnezij, Železo, Jod, Cink) Tabela 5: Opravljanje plačanega dela Tabela 6: Glavni poklic anketiranega starša Tabela 7: Opravljanje plačanega dela partnerjev Tabela 8: S kom živijo Tabela 9: Število članov gospodinjstva Tabela 10: Teža, višina in starost otroka Tabela 11: Življenje s starši oz. drugimi odraslimi Tabela 12: Alergija na določeno sadje Tabela 13: Alergija na določeno zelenjavo Tabela 14: Uživanje sadnega soka in sadja pred odhodom v šolo Tabela 15: Količina zaužitega sadja in sadnega soka pred odhodom v šolo v gramih.. 54 Tabela 16: Uživanje drugih vrst sadja Tabela 17: Uživanje surove zelenjave pred odhodom v šolo Tabela 18: Količina zaužite surove zelenjave pred odhodom v šolo v gramih Tabela 19: Druge vrste zaužita surova zelenjava pred odhodom v šolo Tabela 20: Uživanje hrane in pijače pred kosilom in po kosilu Tabela 21: Uživanje sadnega soka in sadja pri kosilu Tabela 22: Količina sadja in sadnega soka zaužitega v šoli v gramih Tabela 23: Druge vrste sadja zaužitega pri kosilu Tabela 24: Uživanje solate v šoli in pri kosilu Tabela 25: Količina zaužite zelenjave v šoli in pri kosilu v gramih Tabela 26: Druge vrste zaužita solata Tabela 27: Uživanje druge vrste surove zelenjave v šoli in pri kosilu Tabela 28: Vrsta zaužite surove zelenjave Tabela 29: Uživanje hrane in tekočine popoldan ali pred večerjo Tabela 30: Količina zaužitega sadja in 100% sadnega soka popoldan, pri večerji oziroma po večerji v gramih Tabela 31: Druge vrste zaužitega sadja popoldan, pri večerji oziroma po večerji Tabela 32: Uživanje solate in druge vrste surove zelenjave popoldan, pri večerji Tabela 33: oziroma po večerji Vrsta druge surove zelenjave zaužite popoldan, pri večerji oziroma po večerji Tabela 34: Uživanje kuhane zelenjave popoldan, pri večerji ali po večerji Tabela 35: Količina zaužite solate in zelenjave (kuhane,surove) Tabela 36: Vrsta druge kuhane zelenjave zaužite popoldan, pri večerji ali po večerji.. 62 Tabela 37: Tabela 38: Količina zaužitega sadja (brez 100% sadnega soka) po skupinah v gramih Količina zaužite zelenjave (sveža, kuhana, solate in juhe) po skupinah v vii

11 gramih Tabela 39: Povprečne enodnevne količine zaužitega sadja (surovo sadje in 100% sadni sok) v gramih in zelenjave s podskupinami (surova, kuhana, zelenjavne solate in juhe) v gramih po spolu v prejšnjem dnevu Tabela 40: ITM skupine glede na WHO reference iz leta 2011 za dekleta in fante Tabela 41: Porazdelitev ITM glede na starosti prilagojene norme iz dokumenta»who Reference 2011«po dveh skupinah ustreznosti dnevnih količin sadja in zelenjave glede na skladnost s priporočili Tabela 42: Percentili porazdelitve dnevnih količin sadja in zelenjave skupaj z njunimi podskupinami v gramih po spolu Tabela 43: Ustreznost po številu (glede na priporočila) dnevnih količin skupaj za sadje in zelenjavo po skupinah in spolu Tabela 44: Struktura ustreznosti dnevnega vnosa sadja in zelenjave (glede na priporočila o dnevnih količinah sadja in zelenjave) pri anketiranih otrocih glede na socialno-ekonomski položaj njihovih družin socialne determinante družine Tabela 45: Struktura ustreznosti dnevnega vnosa sadja in zelenjave (glede na priporočila o dnevnih količinah sadja in zelenjave) pri anketiranih otrocih glede na socialno-ekonomski položaj njihovih družin ekonomske determinante starša Tabela 46: Struktura ustreznosti dnevnega vnosa sadja in zelenjave (glede na priporočila o dnevnih količinah sadja in zelenjave) pri anketiranih otrocih glede na socialno-ekonomski položaj njihovih družin ekonomske determinante partnerja Tabela 47: Povezanost socialnoekonomskih determinant in ustreznost/neustreznost dnevnih količin sadja in zelenjave (glede na priporočene količine) viii

12 SEZNAM GRAFIKONOV Graf 1: Kdo od staršev je izpolnjeval vprašalnik Graf 2: Zaključena stopnja izobrazbe Graf 3: Stopnja dokončane izobrazbe partnerjev Graf 4: Glavni poklic partnerja Graf 5: Razmerje po spolu Graf 6: Porazdelitev zaužitih količin sadja in zelenjave glede na priporočeno dnevno količino v gramih Graf 7: Porazdelitev ITM po spolu z okvirjem z ročaji Graf 8: Razsevni diagram med spremenljivkama ITM in dnevne količine sadja Graf 9: v gramih Razsevni diagram med spremenljivkama ITM in dnevne količine zelenjave v gramih Graf 10: Razsevna diagrama med spremenljivkama dnevne količine zelenjave v gramih in dnevne količine sadja v gramih po spolu Graf 11: Porazdelitve zaužitih dnevnih količin sadja in zelenjave po spolu z okvirjem z ročaji ix

13 1 UVOD Dejstvo je, da prehranjevanje s sadjem in z zelenjavo krepi zdravje in da prispeva k preprečevanju kroničnih obolenj. Za preprečevanje kroničnih nenalezljivih obolenj, ohranjanje zdravja in povečevanje zdravja je nujno potrebno uživanje zadostnih količin sadja in zelenjave (Referenčne vrednosti, 2004). Dejanska zaužita količina sadja in zelenjave se med državami zelo razlikuje in hkrati ne dosega priporočenih količin (Yngve et al., 2005). V Sloveniji na podlagi več raziskav ugotavljamo nezadostno uživanje sadja, še manj pa zelenjave, pri splošni populaciji (Zaletel-Kragelj et al., 2002), mladostnikih (Emeršič et al. 2004, str. 82) in pri predšolskih otrocih (Hlastan-Ribič et al., 2006). Iz različnih študij je razvidno, da redno in obilno uživanje sadja, zelenjave in polnozrnatih izdelkov, ki se začne v otroštvu, zmanjšuje tveganje za nastanek degenerativnih kroničnih obolenj, bolezni srca in ožilja ter raka. Tveganje se zmanjšuje z vnosom naravnih antioksidantov, kot so vitamin C, E in β-karotena ter selena (Block et al.,1992; Rimm et al., 1996). V Sloveniji podatki raziskave Obnašanje v zvezi z zdravjem v šolskem obdobju v okviru raziskave Health Behavior in Scool-Aged Children: WHO Cross National Study (HBSC) kažejo, da 11 letniki ne uživajo dovolj sadja in zelenjave. Redno uživanje zelenjave je prisotno le pri 21% fantov in 27% deklet. Z uživanjem energetsko goste hrane in majhnim vnosom energetsko redke hrane lahko povezujemo tudi porast telesne teže. Tako se je za malo pretežke ali bolj debele ocenilo 29% fantov in 47% deklet, čeprav so realno izmerjeni rezultati nekaj nižji (WHO, 2007). Slovenci povprečno pojedo le en sadež dnevno, 12% jih nikoli ne uživa sadja in 10% nikoli zelenjave (Koch, 2007). Sadje in zelenjava imata pomembno mesto pri preventivi naraščanja debelosti pri otrocih in odraslih, ki pa je premalo izkoriščeno, saj je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, 2006) ima prekomerno telesno maso že vsak peti otrok. Tako naj bi bilo prekomerno prehranjenih že 14 milijonov otrok, od tega kar 3 milijone debelih. Za leto 2010 velja napoved, da naj bi bil eden od 10 otrok debel in skupno 15 milijonov 1

14 debelih v Evropski regiji. Zaščitni učinek pri preventivi kroničnih nenalezljivih boleznih se nanaša na prehrano s sadjem in zelenjavo in ne na uživanje prehranskih dopolnil kot nadomestil. Biorazpoložljivost sekundarnih rastlinskih snovi iz sredstev za dopolnjevanje prehrane doslej skoraj ni raziskana in ni znano, katere sekundarne rastlinske snovi konkretno delujejo in v kakšni količini delujejo preventivno (Referenčne vrednosti, 2004). Ugoden učinek na več telesnih funkcij in zmanjšanje tveganja za bolezni imajo tudi pre-biotiki, ki se nahajajo med drugim tudi v sadju in zelenjavi (Pokorn, 2001; Mičetić-Turk, 2005). Izsledki raziskav so potrdili tudi ugoden učinek uživanja več obrokov sadja in zelenjave na zmanjšanje tveganja za razvoj možganske kapi ter bolezni srca in ožilja, ker znižuje serumski holesterol in trigliceride, krvni pritisk, preveliko telesno težo, trebušno maščevje ter niža raven krvnega sladkorja in inzulina (Ignarro et al., 2007). Mediteranski tip prehrane z veliko sadja in zelenjave je pokazal, da je zaščitni dejavnik za bolezni srca in ožilja in pri zmanjševanju ponovnih srčnih infarktov pri bolnikih s koronarno boleznijo (De Lorgeril et al., 1999; Sing et al., 1992). Sodobne raziskave potrjujejo, da vsebujeta sadje in zelenjava številne antioksidante. Med najpomembnejše, ki s svojimi sestavinami preprečevalno vplivajo na nastanek raka, sodijo: brokoli (sulfurafan), zelje (indol-3- karbinol), česen (dialil-sulfid), paradižnik (likopen), soja (genistein), grozdje (resveratrol), zeleni čaj (epigalokatehin-3-galat) in drugi (Skok, 2006). Že leta 1981 so iz ZDA poročali o povezavi med prehrano in pojavnostjo raka. Tako naj bi 35% raka nastalo zaradi neustrezne prehrane (Doll in Peto, 1981). O pozitivnem vplivu uživanja veliko zelene in rumene zelenjave na zmanjšanje možnosti za raka na želodcu poročajo tudi z Japonske. Pojavnost naj bi se znižala za 60% (Ngoan et al., 2002). O podobnem učinku sadja in zelenjave poročajo za raka prostate iz Urugvaja (Deneo-Pellegrini et al., 1999). S Kitajske poročajo, da redno uživanje sadja zmanjšuje tveganje za raka črevesja za 30% pri moških in za 40% pri ženskah (Chiu et al., 2003). Pri strategijah za povečanje uživanja sadja in zelenjave pri otrocih in mladostnikih moramo upoštevati velik vpliv domačega okolja in staršev. V prihodnjih intervencijah za povečanje porabe sadja in zelenjave pri otrocih je potrebno spodbuditi starše, da bodo pozitiven zgled 2

15 in da se ustvari podporno okolje za dobre prehranske navade (Perry et al., Pearson et al., 2009). Zgodnja intervencija pri pridobivanju dobrih prehranjevalnih navad se zdi v današnjem času še bolj aktualna zaradi večje obremenitve staršev in podaljševanja delovnega dne. S tem se poveča vpliv šolskega okolja, čeprav ni zanemarljiv ravno vpliv staršev in domače okolice. Otroci, ki pridobijo dobre prehranjevalne navade že v otroštvu, bodo verjetno te obdržali v veliki meri tudi v odrasli dobi. Zato je zelo pomemben ravno preventivni vidik zdravstvenega varstva in vse preventivne zdravstvene dejavnosti že v otroški dobi. 1.1 Namen magistrskega dela Namen magistrskega dela je na podlagi rezultatov poiskati učinkovite pristope in strategije v domačem in šolskem okolju ter lokalni skupnosti, da bi povečali uživanje sadja in zelenjave pri osnovnošolskih otrocih Ljubljanske regije kot preventivo proti naraščajočem trendu kroničnih nenalezljivih bolezni. Namen magistrskega dela je pri 11- letnih osnovnošolcih Ljubljanske regije: analizirati obstoječe stanje pri uživanju sadja in zelenjave, opozoriti na nezadostno uživanje sadja in zelenjave, preučiti vplive socialno- ekonomskih determinant in spola na stopnjo uživanja sadja in zelenjave, preučiti vpliv zaužite količine sadja in zelenjave na telesno maso otrok, predlagati možne rešitve za povečanje vnosa sadja in zelenjave pri zdravstveno vzgojnem delu ob preventivnih pregledih osnovnošolcev. 1.2 Cilji magistrskega dela Ugotoviti, ali 11-letni osnovnošolci Ljubljanske regije zaužijejo dovolj sadja in 3

16 zelenjave glede na prehranska priporočila, ugotoviti, ali je morebitni primanjkljaj večji pri vnosu zelenjave kot pri vnosu sadja, ugotoviti, ali ima količina zaužitega sadja in zelenjave vpliv na telesno maso otrok, ugotoviti, ali so prisotne statistično pomembne razlike v količini zaužitega sadja in zelenjave glede na spol, ugotoviti, ali je prisoten vpliv socialno-ekonomskih determinant na vnos sadja in zelenjave pri otrocih. 4

17 2 POMEN SADJA IN ZELENJAVE V PREHRANI Sadje in zelenjava je funkcionalno oz. večfunkcionalno živilo, kar Hribar in Vidrih (2000, str. 232; 2009, str. 171) utemeljujeta s tem, da so ostanki prebavljenega sadja in zelenjave bazični. Tako nevtralizirajo kisle ostanke, kakršni ostanejo po prehranjevanju z bogato beljakovinsko hrano. Poudarjata pomen barv, okusov in prehranskih vlaknin, saj niso pomembne samo za pravilno delovanje gastro-intestinalnega trakta, ampak vplivajo tudi na metabolizem lipidov, glukoze in ravnotežje mineralov v sledeh. To trditev sta podkrepila z dejstvom, da so antioksidanti v sadju in zelenjavi zaščitni faktor za vrsto bolezni. Med zaščitne snovi spadajo vitamini, predvsem vitamini A, C in E, selen (mineral), karotinoidi, flavonoidi, vlaknine, fitoestrogeni in številni drugi. Zaščitne snovi, tako imenovani antioksidanti,»lovijo«škodljive snovi, ki nastanejo kot stranski produkti presnove. Njihova škodljivost je v tem, da poškodujejo (oksidirajo) različne pomembne sestavine celic (Belović, n.d.). Antioksidanti se v telesu stalno porabljajo in jih moramo zato stalno nadomeščati s sadjem in zelenjavo, ki sta najbolj bogata vira zaščitnih snovi v prehrani ljudi (Simčič et al., 2009, str. 52). Fitokemikalije najdemo v vseh rastlinskih proizvodih. Priporočljivo je, da uživamo veliko različnih vrst sadja in zelenjave, da bi pridobili kar največ koristi od hranilnih snovi in fitokemikalij, ki jih vsebujejo. Vnos sadja in zelenjave je neprimerno boljši, kot uživanje prehranskih dodatkov. V prehranskih dodatkih je zagotovljeno le nekaj fitokemikalij, ki so tudi manj učinkovite od naravnih resursov. Poleg tega, fitokemikalije v naravnih virih delujejo v sinergiji, zato je njihov učinek kot vsota vseh večji (Prehranska priporočila, 2004, str. 192; Caribbean Food and Nutrition Institute, 2005, str. 4). Prehranska dopolnila v kliničnih preizkusih niso uspela popolnoma nadomestiti koristnih učinkov uživanja sadja in zelenjave. Pokazalo se je, da koristnih učinkov ni ali pa da so ti učinki celo škodljivi (Pavčič, 2007). 98% vitaminskih in mineralnih preparatov-dodatkov na trgu je sintetičnih in v prosti obliki, niso vezani na matrico živila. Telo se na različne oblike mineralov odzove tako, da tiste v organski obliki (podobni kot so v živilu) prepozna in izkoristi. Na drugi strani pa so nekateri anorganski nevezani minerali neprimerni za vključevanja v 5

18 človeška ali živalska tkiva (Paš in Raspor, 2009, str. 99). Costain (2004, str. 26) tudi svari pred vsesplošnim nadomeščanjem zaščitnih snovi v funkcionalni hrani, saj je skoraj nesmiselno npr. dodajati fitokemikalije čipsu ali drugim sladkarijam zaradi slabega učinka osnovnega živila na telo. Smiselno se je zavzemati za državno regulacijo na tem področju. Kljub temu, da je v Evropi mogoče dokazati pomanjkanje nekaterih hranil, Skrt in Pogačnik (2009, str. 82) opozarjata, naj se v prehrano dodaja le minerale, ki so njen normalni sestavni del. Tako naj se tudi uživajo, saj se štejejo za telesu nujno potrebna (esencialna) hranila, čeprav to ne pomeni, da je njihovo dodajanje nujno. Minerali pa se ne smejo dodajati nepredelanim živilom, kot sta npr. sadje in zelenjava. Pri vrednotenju zaužitega sadja in zelenjave je potrebno upoštevati tudi, da se je od leta 1914 do 1992 vrednost mineralov in vitaminov v sadju znižala od npr. 7% do 84% za posamezni vitamin ali mineral v jabolkih in paradižniku, čeprav je verjetno, da se je metodologija določanja v tem časovnem obdobju spremenila (Bradamante, 2002, str., ). Razlike v prehranjevanju oz. vnosu mineralov so vidne v Evropi predvsem pri magneziju, kaliju, kalciju in železu (Welch et al., 2009). Mayer v: Hribar in Vidrih (2009, str. 172) je ugotovil, da se je v razmiku 50 let v Veliki Britaniji znižal delež kalcija na 81% prvotno ocenjene vrednosti v zelenjavi. Statistično značilno se je znižala vrednost magnezija, bakra in natrija v zelenjavi ter vsebnost magnezija, železa, bakra in kalija v sadju. 2.1 Zaščitne snovi v sadju in zelenjavi VITAMINI: Vitamini in minerali so nujno potrebni za življenje. Ob pomanjkanju se pojavijo motnje v delovanju telesa, saj je veliko procesov v človekovi presnovi vezano na njihovo prisotnost. Prištevamo jih k življenjsko pomembnim hranilnim snovem, ker jih telo ne more samo proizvajati ali pa vsaj ne v zadostni količini. Potrebe po vitaminih se drastično povečajo ob stresu, prisotnosti obolenj, nezdravem življenjskem slogu npr. kajenje, drastične diete, prekomerno uživanje alkohola in druge razvade (Lanbein, 2007, str. 70). V nosečnosti je posebej pomembna folna kislina (vitamin B9), saj v 60%- 70% preprečuje primarne 6

19 napake in v 72% ponovne napake nevralne cevi (Farkaš-Lainščak et al., 2008, str. 68), v odrasli dobi pa preprečuje določene anemije (Janković, 2004, str. 12). 13 vitaminov delimo na vodotopne vitamine in vitamine, topne v maščobi. Vodotopni vitamini so B1, B2, B6, B12, C, folna kislina, pantotenska kislina, niacin in biotin. Te vitamine telo lahko sprejme in jih tudi izloči že po nekaj dneh ali tednih, zato se pomanjkanje pokaže hitreje kot pri vitaminih, topnih v maščobah. Pri pripravi sadja in zelenjave moramo biti pozorni na predolgo izpiranje vitaminov, npr. čiščenje solate ali izluženje vitaminov, npr. kuhanje zelenjave. Vode, v kateri smo kuhali zelenjavo, ne zavržemo. Čeprav se del vitaminov zaradi toplote uniči, je v njej še vedno veliko koristnih snovi. Vitamini, ki so topni v maščobah, so A, D, E in K. Za optimalen sprejem teh vitaminov morajo v želodcu pristati skupaj z maščobami. Večina teh vitaminov je tudi prisotna v mastnih živilih, npr. vitamin E v olju iz pšeničnih kalčkov in sončničnem olju. Telo vitamine, topne v maščobi, ob presežku odloži v maščobne celice, iz katerih jih črpa ob pomanjkanju. Zato se tudi pomanjkanje pokaže kasneje kot pri vodotopnih vitaminih (Lanbein, 2007, str. 70). Pri presnovi mastne hrane se hitreje izločata vitamina E in C, podoben učinek ima tudi sončenje ( Pokorn, 2001, str. 24). MINERALI: Minerali so anorganske spojine, brez katerih človeško telo ne bi moglo obstajati, saj so iz njih zgrajeni koža, lasje, in nohti. Odgovorni so tudi za številne funkcije za normalno delovanje človeškega organizma. Uravnotežena in raznolika prehrana zapolni potrebo po mineralih. Vzroki za pomanjkanje mineralov so isti kot pri vitaminih. Skupno je znanih 21 mineralnih snovi, ki opravljajo določene naloge v telesu. Večina od njih je potrebna v majhnih količinah, tako da se večje pomanjkanje opazi redko (Lanbein, 2007, str. 73). 99% telesne mase predstavljajo esencialni elementi, ki so vodik, ogljik, dušik, kisik, fosfor, žveplo, mangan, natrij, klor, kalcij, magnezij, kalij (Mertz v: Mičetić-Turk in Šikić- Pogačar, 2009, str. 114). Makro minerali so tisti, ki se v telesu nahajajo v večjih količinah. Splošna definicija pravi, da so to elementi, katerih dnevni vnos je večji od 100 mg. Makro minerali v človeškem telesu so: kalcij, fosfor, magnezij, natrij, kalij in klor. Žveplo tudi spada med makro minerale, vendar človeški organizem ne uporablja prostega žvepla kot hranila (Poklar-Urlih, 2009, str. 46). Minerali v sledovih so tisti, ki prispevajo manj kot 7

20 0,01 celotne telesne mase. Za človeški organizem je bistvenega pomena petnajst elementov v sledovih. To so kobalt, krom, baker, fluor, železo, jod, magnezij, molibden, nikelj, selen, vanadij, cink, silicij in kositer. Minerale omenja Rahman (2007) kot elemente, ki so pomembni tudi za delovanje antioksidantov in jih predstavlja kot sodejavnike pri zaščitni vlogi antioksidantov. Izpostavlja baker, železo, selen, mangan, cink in koencim Q10. Med so-dejavnike prišteva tudi vitamin B1 in B2. Vloga sodejavnikov je opazna pri zaščiti pred rakom, kardiovaskularnimi boleznimi, osteoporozi, neurodegenerativnih boleznih, boleznih kože in utrujenosti (Khansari et al., 2009). Vzrok za pomanjkanje mineralov navaja Poljšak s sodelavci (2009, str. 41): manjšanje raznolikosti prehrane, oženje izbora živil in njihovih bioloških virov v povezavi z socialnim statusom in spremembami v industrializirani sodobni družbi. ANTIOKSIDANTI - SEKUNDARNE RASTLINSKE SNOVI: V 50. letih 20. stoletja so pojasnili nujnost in pomen uživanja vitaminov; v 60. letih so poudarili pomen mineralnih snovi; v 70. letih so bile v ospredju balastne snovi; v 80. letih je bilo raziskovanje usmerjeno v omega -3 maščobne kisline; v 90. letih so bili v ospredju antioksidanti in začetek 21. stoletja je zaznamovan s tako imenovanimi sekundarnimi rastlinskimi snovmi, ki jih je Dechent v: Hribar in Vidrih (2000, str. 233) razdelil takole: sekundarna rastlinska snov: karotoinoidi glukozinolati polifenoli terpeni sulfidi inhibitorji proteaz fitosterini fitoestrogeni vir: zeleno-rumeno obarvano sadje in zelenjava kapusnice in korenovke sadni sokovi in rastlinski izvlečki citrusi, zelišča, rastlinski izvlečki por, česen, čebulnice stročnice, žitarice rastlinska semena, olja stročnice, žitarice 8

21 Učinki sekundarnih rastlinskih snovi so: antikancerogenost zmanjšujejo možnost nastanka rakavih obolenj, antiosidativnost lovijo proste radikale, antimikrobno ščitijo pred infekcijami, antitrombotično zmanjšujejo nevarnost nastankov krvnih strdkov, imunost povečujejo obrambno sposobnost organizma. Oksidativni stres je definiran kot moteno ravnotežje med nastajanjem reaktivnih kisikovih spojin oz. prostih radikalov in delovanjem antioksidantov, ki oksidante nevtralizirajo. Posledica oksidativnega stresa je zvečanje prostih radikalov v tkivih in celicah. Antioksidanti so predvsem prisotni v sadju, zelenjavi, oreščkih, semenih, jagodičju, vinu, čaju, oljih, ribah, mesu in aromatičnih rastlinah (Boskou, 2006). Antioksidante razvrščamo v tri skupine (Simčič et al., 2009, str. 52): 1. antioksidanti, ki vežejo proste radikale, 2. reducenti, ki reducirajo oksidante, 3. antiosidantni sinergisti, ki povečujejo učinkovanje antioksidantov prve skupine. Antioksidanti so lahko encimski ali neencimski. Predpogoj za zaščitni učinek, ki je odvisen od prehrane, je, da je motnjo ravnovesja med pro- in antioksidanti (oksidativni stres) mogoče odpraviti z uživanjem encimskih kofaktorjev endogenega antioksidativnega encimskega zaščitnega sistema (npr. selen, baker, mangan, cink) ali antioksidantov eksogenega neencimskega zaščitnega sistema (askorbinska kislina, tokoferoli, karotenoidi, flavonoidi in druge sekundarne rastlinske snovi). Neravnovesja verjetno ne odpravi posamezni antioksidant, temveč mešanice različnih antioksidantov (Referenčne vrednosti, 2004, str. 192). Na prehransko vrednost živila in na njen zaščitni učinek vpliva tudi neprimerna priprava hrane, saj večina antioksidantov izgubi v procesu predelave antioksidativne lastnosti zaradi nestabilnosti (Hribar in Simčič, 2000, str ). Temu nasprotuje Pavčič (2007), saj kuhanje naj ne bi uničilo vse učinkovine. Nekateri vitamini, predvsem vitamin C, se pri kuhanju res uničijo, ne uničijo pa se druge anioksidativne snovi, jih je v zelenjavi in sadju 9

22 zelo veliko. Hribar in Simčič (2000, str ) opozarjata, da se lahko v živilu tudi poveča antioksidacijski potencial. Ob ustreznem ravnanju, npr. antioksidativni potencial rdečih vin je zelo odvisen od načina skladiščenja, pri mehanskem rezanju zelenjave iz rodu križnic (ohrovt, zelje, brstični ohrovt ) pride najprej do kratkotrajnega zmanjšanja antioksidacijskega potenciala, temu pa sledi povečanje, tako da je končni antioksidativni potencial lahko tudi do 50% večji od začetnega. V sadju in zelenjavi je veliko vlaknin, ki spadajo med ogljikove hidrate. Ogljikovi hidrati (sladkor, škrob) se presnovljeni absorbirajo in s tem zvišujejo raven glukoze v krvi. Tako celice oskrbujejo z energijo. Neškrobni polisaharidi in fruktooligosaharidi so ogljikovi hidrati in oblika vlaknin, ki je odporna na presnovo. Vlaknine spodbujajo imunsko odpornost črevesja in sodelujejo pri proizvodnji nekaterih vitaminov in delujejo kot prebiotiki. Topne vlaknine v kombinaciji z vodo upočasnijo prebavo in absorpcijo hrane. To pa nam pomaga uravnavati raven glukoze in holesterola v krvi ter daje dalj časa občutek sitosti (Costain, 2004, str ). Vlaknine varujejo pred zaprtjem, divertikulozo, rakom, žolčnimi kamni, debelostjo, sladkorno boleznijo, povišanim krvnim tlakom in boleznimi srca in ožilja (Pokorn, 2001, str. 26). V rastlinski hrani so maščobe skromno zastopane, zato jih v tem delu ne bomo posebej obravnavali. Prav tako beljakovine, ki za pričujoče delo niso tako pomembne Viri zaščitnih snovi Razdelitev antioksidantov - prirejeno po Korošec, 2000, str ; National Cancer institute, n.d.; Costain, 2004: Vodotopni antioksidanti so: Vitamin C (askorbinska kislina) se nahaja v večini sadja in zelenjave, kot je kivi, jagode, borovnice, črni ribez, šipek. V vrtninah je prisoten v rdeči papriki, svežem kislem zelju, peteršilju in solati. Zvišuje telesno odpornost, sodeluje pri tvorbi vezivnega tkiva, omogoča nemoten potek presnove, ščiti celične membrane in deluje kot antioksidant - reducent in zmanjšuje oksidacijo LDL holesterola. Ob pomanjkanju pride do krvavitev, sprememb na 10

23 kosteh in obzobnem tkivu skorbut. Glutation aminokislina je sestavljena iz glutamata, ciestina in glicina. Ima antioksidativno in antikancerogeno delovanje. Nahaja se predvsem v svežem sadju in zelenjavi - surovem avokadu, beluših, grenivki, orehih, jagodah, paradižniku, pomarančah, ohrovtu, zelju in cvetači. Veliko glutationa uniči kuhanje, nekaj pa tudi mletje. Vsebnost glutationa v krvi povečamo z jemanjem vitamina C. Fenolne spojine - Rastlinski polifenoli (flavonoidi) so številna skupina rastlinskih barvil (več kot 4000 različnih flavonoidov) v sadju in zelenjavi. Bioflavonoidi so biološko aktivni antioksidacijski flavonoidi. Flavonoidi se nahajajo v skoraj vseh živilih rastlinskega izvora (sadju, zelenjavi, čaju in rdečem vinu). Med flavonoide spadajo flavoni, flavanoli, flavonoli, flavanoni, reservatrol, antocianini in proantoiani ter izoflavoni. Najpomembnejši liopfilni antioksidanti (Korošec, 2000, str ; National Cancer institute, n.d.; Costain, 2004): Koencim Q10 (umbikinon) ki ga je največ v mesu, ribah, soji, arašidih in špinači je eden najmočnejših antioksidantov, lovilec prostih radikalov in zaviralec oksidacije lipidov. Koencim Q10, poznan tudi kot ubikinon, je po načinu delovanja podoben vitaminom. Pomemben je pri sintezi adenozin trifosfata (ATP) v mitohondrijih in je učinkovit antioksidant. Njegovo pomanjkanje v telesu je posledica premajhnega vnosa s hrano, motnje v biosintezi ali pa v povečanih potrebah organizma. V telesu nastaja v procesu biosinteze, vendar pa ga del zaužijemo tudi s hrano (Rus in Rus, 2008, str. 89). Vitamin E (tokoferoli in tokotrienolni derivati) pri človeku je najbolj pomemben alfa tokoferol. Vitamin E se nahaja v mandljih, v oljih, pšeničnih kalčkih, žafraniki, koruzi, soji, v mangu, orehih, brokoliju in jetrih. Pomanjkanje se kaže kot skleroza (pozabljivost). Pomemben je za zaščito celic in mišic. Karotenoidi in retinoidi, ki jih je v rastlinah veliko vrst (približno 6000), vendar pa jih je v živilih, ki jih uživamo ljudje, samo 20. Od teh samo 6 takih, ki so jim dokazali pomembno vlogo pri ohranjanju zdravja. Karotenoide najdemo v cvetači, paradižniku, grenivki, fižolu, brokoliju, v pomarančah in mangu. Zavirajo lipidno oksidacijo, varujejo kožo, sluznice, jetra, pljuča in varujejo pred nekaterimi vrstami raka. Med karotenoide in retinoide spada alfa in beta karoten, likopen, lutein, kriptosantin ter zeaksantin. 11

24 Costain (2004), omeja tudi ostale zaščitne fitokemikalije. To so: 1. fitoestrogeni, ki delujejo proti boleznim srca, raku prostate oziroma dojke, osteoporozi in proti težavam povezanimi z menopavzo. Obstajajo tri glavne skupine fitoestrogenov, ki so vsi fenolne spojine in obsegajo izoflavone, sumestane, lignane ter reservatrol je vrsta stilbena in prav tako spada v družino fitoestrogenov (glej vodotopne antioksidante); 2. druge fenolne spojine, delujejo antioksidativno, protivnetno, protibakterijsko, preprečujejo razvoj raka in tromboze žil. Sem prišteva fenolne kisline (hidroksibenzojske kisline in hiodroksicimetne kisline) in ostale fenolne spojine (kapsacin, kondenzirani tanini, stilben in reservatrol, ter kumarine); 3. česnove spojine: česnova žveplena spojina znižuje krvni tlak in holesterol, preprečuje razvoj raka, deluje protibakterijsko, protivirusno in protiglivično. Najemo jo v česnu, čebuli, poru, drobnjaku in šalotki; 4. ditioltioni in glukozinolati: sem sodijo indoli in izoticianati, ki imajo preventiven učinek na razvoj raka. Najdemo jih v brokoliju, zelju, zelenem in brstičnem ohrovtu, kolerabi, hrenu, repi in vodni kreši; 5. inhibitorji proteaze, ki delujejo preventivno na razvoj raka, najdemo v polnovrednem žitu, ovsu, soji, čičerki, ječmenu in leči; 6. fitinska kislina tudi deluje antikancerogeno in jo najdemo v otrobih, polnovrednih živilih, sezamu, soji, mandlju, črnem fižolu, leči in arašidu; 7. fitosteroli: sem sodijo beta sisterol, kempesterol in stigmasterol. Največ jih je v soji, žitnem, bučnem, sončničnem semenu, koruzi, baziliki, jajčevcu in arašidu. Fitosteroli ali rastlinski steroli znižujejo vrednost LDL holesterola v krvi s tem, da zmanjšujejo absorpcijo holesterola iz črevesja. Manj vplivajo na zniževanje trigliceridov in HDL holesterola. Dnevni vnos od 2 do 2,5 g rastlinskih sterolov zniža LDL holesterol za 14% (Calpe-Berdiel et al., 2009, str ). Fitosteroli se sintetizirajo samo v rastlinah in so strukturno podobni holesterolu. Prisotni so v vseh rastlinah in tudi v hrani, ki vsebuje rastlinske surove materiale. Največ jih je v rastlinskih oljih (Lagarda et al., 2006, str ). Ostale zaščitne fitokemikalije so še fruktooligosaharidi, monotrpeni, limonidi, saponini, 12

25 biogeni amini, alkaloidi ksantina, rastlinski encimi in fukoksantini ter lentanin (Korošec, 2000, str ; National Cancer institute, n.d.; Costain, 2004). Med vire rastlinskih oksidantov uvršča Pokorn (2001, str. 24; Referenčne vrednosti, 2004, str. 192) tudi elementa: cink, ki ga najdemo v stročnicah, neoluščenih žitih in semenih, deluje na krepitev imunosti ter je pomemben sestavni del številnih encimov. Veliko količino cinka so potrdili v bučnih semenih, katerih izvor je jugovzhodna Slovenija (Ovca v: Poljšak et al., 2009, str. 36), selen, ki se nahaja v čebuli, česnu, žitih, pšeničnih kalčkih, zelenjavi in deluje na krepitev imunskega sistema ter kot preventiva pri raku in kapi. V Evropi je selena v tleh relativno malo, zato se ga v telo največ vnese z mesom. Drugi dobri viri so še ledvice, ribe raki, školjke, gobe in brazilski oreščki (Rayman v: Poljšak et al., 2009, str. 40). Zaščitni potencial antioksidantov v zelenjavi in sadju (zmožnost absorpcije poškodb, ki jih naredijo prosti radikali) so izmerili v Nutrient data laboratory (2007) z ORAC - oxygen radical absorbance capacity metodo, kjer so dokazali največji zaščitni učinek pri česnu, špinači, kalčkih alfa-alfa, radiču, suhih jabolkih, borovnicah in med drugim sadjem in zelenjavo tudi v slivah. Ogljikovi hidrati-vlaknine: Največ vlaknin vsebujejo (v g/100 g): polnozrnati izdelki (10-12), ješprenj (16,1), neoluščen riž (4,0), ovseni kosmiči (9,5), otrobi (40-50). Zelenjava z veliko vlaknin je (korenasta in gomoljasta zelenjava vsebujeta od 1,0-2,5): plodovke: paprika (2,0), jajčevec (ni podatka), stročnice: beli fižol (7,5), grah (5,0), solatnice: endivija (1,6), kristalka ( 1,2), motovilec (ni podatka), druga listnata zelenjava: špinača (2,2), blitva, cvetača (2,5), brokoli (4,0), brstični ohrovt (4,4), ohrovt, zelje (2,5), nadzemna koleraba (1,2), rabarbara (2,5), gomoljnice in korenovke: koleraba (1,5), rdeča pesa (2,5/30 gr živila), hren, zelena (4,0), korenje (2,9), 13

26 čebulnice: mlada čebula, čebula (1,5), por, šalotka (ni podatka), gobe (2,5/30 gr živila). Sadje z več vlaknine je: jagodičje: borovnice (5,2), brusnice, jagode (2,0), robidnice (7,5), maline (6,5), ribez (3,5-5,0), kosmulje (ni podatka), domače sadne vrste: jabolka (1,5-2,5), hruške (2,5-3,0), grozdje (1,6), slive (1,7), češnje (1,9), marelice (2,0), kutine, breskve (2,5), južno sadje: banane (2,0), kaki, mandarine, pomaranče (1,5) (Medvešček in Pavčič, 1992, str. 26; Lanbein, 2007, str. 59; Food data chard, n.d.) Vpliv sadja in zelenjave na preprečevanje srčno-žilnih bolezni Patogeneza ateroskleroze je ključni element za pojavnost bolezni srca in ožilja, v katero pa so vpleteni tudi prosti radikali (Galle et al., 2006). Vpletenost prostih radikalov v pojavnost srčnega popuščanja in ishemično možgansko kap je dokazal Mariani s sodelavci (2005), vlogo prostih radikalov pri poškodbi žilne stene pa Elahi in Matata (2006). Dokazi o pozitivni vlogi antioksidantov in vitaminov pri preprečevanju številnih kroničnih bolezni pri odraslih so si nasprotujoči in nejasni, predvsem pa ni jasnih dobrobiti pri uživanju prehranskih dopolnil (Ness, 2001, str ). Uživanje nizkih količin antioksidantov (mineralov in vitaminov) v obliki prehranskih dopolnil se ni izkazalo za učinkovito pri preventivi ateroskleroze (Halliwel, 2000; Briasoulis, 2009) in pojavnosti plakov na karotidnih žilah (Zureik et al., 2004). Prejšnjim trditvam lahko nasprotujejo raziskave, v katerih je bilo ugotovljeno, da je uživanje prehranskih dopolnil, ki vsebujejo vitamine in elemente v sledovih, povezano z nižjo stopnjo CRP (C-reaktivni protein) pri ženskah, ne pa pri moških (Scheurig et al., 2008). Nasprotne pa so ugotovitve, da se zmanjšanje tveganja za srčno-žilne dogodke ni zmanjšalo pri vitaminu E in karotenoidih (Knekt et al., 2004). Pri uživanju naravnih karotenoidov pa se je pokazala pozitivna korelacija za preventivo srca in ožilja (Voutialainen et al., 2006). Vitamin A kot preventivni dejavnik pri hipertrofiji srca opisuje Maier (2008), učinek pa potrjuje (sicer na podganah) tudi Choudhary s sodelavci (2008). 14

27 Zaščitni učinek mediteranske prehrane, ki vsebuje veliko sadja in zelenjave, na manjšo pojavnost bolezni srca in ožilja je predstavil Willett (2006). 25% manjše tveganje za kardiovaskularne bolezni je bilo dokazano pri tistih moških, ki so pojedli najmanj 3 obroke zelenjave na dan v primerjavi s tistimi, ki so pojedli manj zelenjave na dan (mediana 0, 6 obroka na dan). Tudi meta analiza kohortnih študij, ki so jo naredili Deuchet in ostali (2006), je pokazala, da se je tveganje za bolezni srca in ožilja zmanjšalo za 4% za vsak dodatni delež na dan sadja in zelenjave v prehrani in za 7% pri vnosu samega sadja. Preventivni učinek sadja in zelenjave sta pri koronarni bolezni srca izpostavila v pregledu 147 raziskav Hu in Willett (2002, str ). Predvsem sta poudarila prehranske strategije pri preprečevanju bolezni srca in ožilja. Uživanje večkrat nenasičenih maščob in nadomeščanje trans nasičenih maščob, povečanje porabe omega - 3 maščobne kisline iz rib in uživanja hrane z veliko sadja in zelenjave. Potrditev, da je povečano uživanje sadja in zelenjave povezano z zmanjšanim tveganjem za infarkt (Ness in Powles, 1997, str. 1-3) in tudi za koronarno bolezen srca je v meta analizi pokazal He s sodelavci (2006, str ; 2007, str ). Povečano uživanje sadja in zelenjave z najmanj 3 do največ 5 obrokov dnevno je povezano s 17% zmanjšanjem tveganja bolezni srca in ožilja. Ti rezultati dajejo močno podporo priporočilom, da se poje več kot 5 obrokov sadja in zelenjave na dan. Z upoštevanjem teh priporočil bi lahko zmanjšali tudi hemoragično in ishemično kap. Učinke polifenolov s poudarkom na flavonoidih in podrazredih flavonolov, flavonov, katehinov in lignanov na srčno- žilna obolenja sta z raziskavo študij potrdila Arts in Hollman (2005). Podatki kažejo pozitivne učinke tako flavonoidov in lignanov. Na pozitiven učinek polifenolov v preventivi bolezni srca in ožilja opozarja tudi Grassi s sodelavci (2009). Poudarja pa, da večina raziskav podpira dokaze za flavonoide, predvsem za flavone v kakavu in čaju, medtem ko je za ostale polifenole kot kompleksno družino različnih kemikalij še potrebno razširiti raziskave. Visoka poraba sadja in zelenjave je tesno povezana z manjšim tveganjem za bolezni srca in ožilja ter možganske kapi in je pomemben del zdravega prehranjevanja (Smith-Warner, 2001, str ; Pandel-Mikuž in Poljšak, 2005, str ). S preventivnimi ukrepi, 15

28 ki jih moramo potrebno obravnavati skupaj, bi lahko dosegli zmanjšanje kardiovaskularnih bolezni za približno 80% (Buttar et al., 2005) Vpliv sadja in zelenjave na preprečevanje rakavih bolezni Raziskava EPIC, ki je doslej največja epidemiološka raziskava o povezanosti raka in prehrane ter drugih dejavnikov tveganja, povezanih z življenjskim slogom, in je vključila več kot posameznikov iz desetih evropskih držav, je potrdila, da rdeče meso in mesni izdelki večajo ogroženost z rakom debelega črevesa in danke, sadje in zelenjava pa sta zaščitna za praktično vse epitelijske rake. Uživanje sadja je negativno povezano z rakom na pljučih, vendar verjetno ne z rakom prostate in rakom dojke. Uživanje zelenjave, predvsem čebule in česna, verjetno zmanjšuje tveganje za raka črevesja in želodca. Vendar pa verjetno ni povezano z rakom pljuč, prostate in rakom dojk. Nevarnostna dejavnika za pojav raka sta tudi čezmerna telesna masa in premajhna telesna dejavnost (Gonzales et al., 2006, str., ; Gonzales in Riboli, 2006, str ; International Agency for Research of Cancer, 2009). Mehanizme naravnih produktov v preventivi raka, kot so surovi ekstrakti, izolirane naravne spojine in derivati, vključno s flavonoidi, fitosteroli, kumarini, z tanini, alkaloidi, lignani in drugimi, so preučevali Boulkas in sod. (2009). Le te kažejo znatno citotoksično in kemopreventivno dejavnost. Velika večina mehanizmov, ki delujejo zaščitno, ne delujejo samo preko indukcije apoptoze (preko notranje mitohondrijske poti), ampak tudi preko aktivacije, deaktivacije in modulacije večjih signalnih poti, povezanih z rakom, npr. aktivacija protivnetnih poti (vnetje je povezano z rakom). Uživanje veliko zelene in rumene zelenjave bistveno (za 60%) zmanjša možnost nastanka raka želodca (Ngoan et al., 2002, str ). Do podobnih rezultatov so prišli Deneo- Pellegrini s sodelavci (1999, str ) v raziskovanju raka prostate. Sadje in zelenjava verjetno zmanjšujejo tveganje za raka v ustni votlini, požiralniku, želodcu in kolorektumu (Key et al.,2004, str ; Ames in Swirsky-Gold, 2000, str. 8). 16

29 Tabela 1: Dokazi o preventivnem delovanju zelenjave pri raku. DOKAZI IZPOSTAVLJENOST RAK PREPRIČLJIVO Ø Ø VERJETNO Ne-škrobna zelenjava Usta, farinks, ezofagus, larings, trebuh Čebulnice Česen Hrana s folati Hrana z β karoteni Hrana s karatenoidi Trebuh Kolorektum Pancreas Ezofagus Usta, farinks, larinks, pljuča Hrana z likopenom Prostata Hrana z vitaminom C Ezofagus Hrana s selenom Prostata OMEJENO Ne-škrobna zelenjava, Nazofarinks, pljuča, kolorektum, jajčniki ( WCRF v: Van Breda, 2009). Korenje Hrana s folati, Hrana z vitaminom E Hrana z Quercentinom Hrana s selenom Maternični vrat Trebuh, prostata Ezofagus, prostata Pljuča Pljuča, trebuh, kolorektum Samo s pravilno prehrano bi bilo možno preprečiti do 66% primerov raka in samo s povečano količino zaužitega sadja in zelenjave z najmanj 7% dnevnih energijskih potreb bi lahko preprečili okoli 20% vseh oblik raka (Hlastan-Ribič in Pokorn, 2006, str. 49), (Tabela 1). Pomembno je, da otroke že v rani mladosti navajamo na pravilno in uravnoteženo prehrano z zadostnimi količinami sadja in zelenjave, saj se zaščitni učinek pokaže že zgodaj, predvsem pri raku dojk in raku želodca (Primic-Žakelj, 1993, str. 255) Vpliv sadja in zelenjave na preprečevanje sladkorne bolezni Vse več je dokazov, da je oksidativni stres oziroma da so prosti radikali vpleteni v nastanek sladkorne bolezni in glukozne intolerance (Wright et al., 2006). Poškodbe, ki nastanejo na ožilju in zaplete pri diabetesu, kot posledico delovanja prostih radikalov, je opisal tudi Jay 17

30 s sodelavci (2006). Ugoden učinek antioksidantov na znižanje zapletov pri sladkorni bolezni sta predstavila Osawa in Kato (2005), ki sta pozitivne rezultate dobila iz raziskave na podganah. Predvsem sta izpostavila kurkumin (rumeni pigmenti kurkumetetrahidrokurkumin) in glutation, ki sta delovala zaščitno pri sivi mreni, diabetični nefropatiji in neuropatiji. Podobno raziskavo na podganah so opravili v Indiji in ugotovili zaščitni učinek kurkumina na razvoj očesne mrene pri sladkorni bolezni (Suryanarayana et al., 2005). Prehrano z visoko energijsko gostoto in pojavnost sladkorne bolezni so raziskovali Wang in sodelavci (2008, str ), kjer so ugotovili, da je energijska gostota hrane pozitivno povezana z incidenco sladkorne bolezni, prilagojeno z znanimi dejavniki tveganja. Za 60% je večje tveganje za diabetes v najvišji kvantilih energetske gostote v primerjavi z najnižjimi kvantili. Raziskava med uživanjem sadja in zelenjave, količino vitamina C v plazmi, ki je dober biomarker prehrane in pojavnostjo sladkorne bolezni tipa 2, je temeljila na populaciji iz prospektivne kohortne študije (European Prospective Investigation of Cancer-Norfolk) in je zajemala zdravih oseb v starosti od 40 do 75 let. V 12 letih (od 1993 do 2005) je bilo dokazano, da so višje plazemske ravni vitamina C in v manjši meri sadje in zelenjava v prehrani, povezani z zmanjšanim tveganjem za sladkorno bolezen (Harding et al., 2008, str ) Vpliv sadja in zelenjave na preprečevanje debelosti V naši državi ima čezmerno telesno maso že vsak četrti otrok (IVZ, 2009a). Prekomerna telesna masa in debelost v otroštvu ima pomemben vpliv na fizično in psihično zdravje. Mehanizem razvoja debelosti ni v celoti razjasnjen in je bolezen z več vzroki. Skoraj vsi raziskovalci se strinjajo, da bi lahko bilo preprečevanje ključna strategija za nadzor sedanje epidemije debelosti (Dehghan et al., 2005). Porast debelosti v zadnjih 30 letih je vzporedna s povečanjem velikosti porcije številnih 18

31 živil in razširjenosti prehranjevanja izven doma. Predvsem je zaskrbljujoča prehrana izven doma, saj ima visoko gostoto energije (kj / g). Obetajoča strategija je zmanjšati energetsko gostoto hrane, kar lahko dosežemo z višjo uporabo zelenjave in sadja. Hkrati pa moramo ohranjati maso ali prostornino, tako da lahko potrošniki jedo isto količino, ki zapolni krožnik in posledično želodec, hkrati pa zmanjša energetski vnos (Ledikwe, 2005). Spoznanje, da vsebuje zelenjava približno pol manj energije kot sadje, nam pomaga pri izboru hrane za hujšanje. Povečano uživanje zelenjave in sadja pa tudi znižuje količino zaužitih maščob in tako še bolj vpliva na dobre prehranske navade (Pavčič, 2007). Številne študije so pokazale, da uživanje nizko energetsko bogatih živil (kot so sadje, zelenjava in juhe) vzdržuje sitost, čeprav je energetski vnos zmanjšan. V kliničnih raziskavah je bilo svetovanje posameznikom, da bi jedli nizko energetsko bogata živila, bolj uspešna strategija hujšanja, kakor je zmanjšanje maščob v povezavi z omejevanjem porcij. Zadovoljstvo pri uživanju hrane z nizko energetsko gostoto lahko prispeva k okrepitvi nadzora sitosti in lakote, medtem ko omejuje vnos energije za obvladovanje telesne mase (Ello-Martin et al., 2005). Dokazi kažejo, da je učinkovita strategija znižanja telesne mase kombiniranje nasvetov za povečanje uživanja sadja in zelenjave z nasveti za zmanjšanje vnosa energetsko bogate hrane. Ta pristop lahko olajša izgubo telesne mase, saj poudarja pozitivna sporočila, ne pa negativna in omejevalna sporočila (Rolls et al., 2004). Jasno povezavo med tremi podskupinami flavonoidov in preprečevanjem povišane telesne teže so dokazali Hughes in sodelavci (2008). Raziskava je potekala 14 let in v tem obdobju je bilo spremljanih 4280 moških in žensk, starih od 55 do 69 let. Povezava je bila dokazana pri ženskah z normalno telesno težo, ki so tudi uživale več sadja in zelenjave. Količini zaužitega sadja in zelenjave pa tudi raziskovalci pripisujejo rezultat, da pri moških te povezave niso našli, saj je bil vnos nižji kot pri ženskah. Pozitivne vplive uživanja sadja in zelenjave na telesno težo so Buijsse in ostali (2009) dokazali tudi pri moških in ne samo pri ženskah. Predvsem se je pokazal pozitiven učinek pri tistih, ki so prenehali kaditi. 19

32 2.2 Vnos sadja in zelenjave v prehrani Stanje vnosa sadja in zelenjave pri otrocih v Evropski uniji Otroci v Evropi pojejo manj sadja in zelenjave, kot je priporočeno. V študiji Pro Children je bilo raziskovano, kolikšen je vnos sadja in zelenjave med 11 do 12-letnimi otroki v Evropi. Na reprezentativnem vzorcu otrok iz devetih evropskih držav (Avstrija, Belgija, Danska, Islandija, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Španija in Švedska) je bilo ugotovljeno, da je vnos prenizek, vendar po količini in izbiri zelo raznolik. Vnos zelenjave je nižji kot vnos sadja. Fantje zaužijejo manj sadja in zelenjave kot dekleta. Najvišji vnos je bil v Avstriji in Portugalskem (do 265 g), najnižji pa v Španiji in Islandiji (do 143 g). Sadja so največ pojedli v Avstriji (povprečno 167 g), zelenjave pa na Portugalskem (povprečno 108 g). 48% otrok vsakodnevno uživa sadje in 45% otrok vsakodnevno uživa zelenjavo (Yngve et al., 2005 str ). V Islandiji je 64% otrok jedlo sadje manj kot enkrat na dan, 61% je jedlo zelenjavo manj kot enkrat na dan (Kristjansdottir et al., 2006). Tudi na Danskem je poraba sadja pri 11- letnih otrocih prenizka. Ugotovljeno je, da je 40% učencev uživalo sadje 200 g / dan in 25% jih je jedlo zelenjavo 130 g / dan. V šolah več sadja in zelenjave, z razliko od deklet, pojejo fantje (Krølner et al., 2009). Pri materah otrok, ki so sodelovali v raziskavi, so rezultati pokazali, da dosega priporočila Svetovne zdravstvene organizacije za porabo sadja in zelenjave > ali = 400 g / dan le 27% vseh sodelujočih mater (Wolf et al., 2005). Razveseljivo je, da imajo otroci v Evropi pozitiven odnos do sadja in zelenjave v prehrani. Bolj so pozitivno naravnani do sadja kot do zelenjave in v povprečju deklice bolj kot fantje. Poročali so o dobri do zelo dobri dostopnost sadja in zelenjave doma. Vendar pa se zdi ta dostopnost nižja v šoli in med dejavnostmi prostega časa kot doma (Sandvik et al., 2005). 20

33 2.2.2 Stanje vnosa sadja in zelenjave pri otrocih v Sloveniji Preliminarni podatki, ki jih je predstavila Jeriček (2007) za uživanje sadja in zelenjave v letu 2006 (raziskava»z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju 2006) kažejo, da otroci še vedno ne uživajo redno vsak dan sadja in zelenjave, čeprav je razveseljujoče, da se je v mlajših starostnih skupinah nekoliko povečal odstotek tistih otrok, ki redno posegajo po sadju. Vsak dan uživa sadje enkrat ali večkrat 47,2 deklet in 34,4 fantov. Izkazalo se je, da v letu 2006 več šolskih otrok uživa sadje enkrat dnevno (20,6 %) kot v letu 2002 (16,7 %). Statistično pomembne razlike so se pokazale med različnimi starostmi (p<0,05). Enkrat ali večkrat na dan zaužije sadje največ enajstletnikov (48 %), sledijo trinajstletniki (40,8 %), sledijo jim petnajstletniki (32,8%). Enkrat ali večkrat dnevno uživa sadje največ otrok iz skupine z visoko ocenjenim socialnoekonomskim standardom (42,5%), sledijo jim otroci iz skupine z ocenjenim srednjim standardom (39,70 %), najmanj pa uživajo sadje učenci iz družin z ocenjenim nizkim socialno ekonomskim standardom (36,9 %). Očitno je otrokom manj všeč zelenjava, saj se je odstotek tistih, ki jo uživajo redno, zmanjšal v primerjavi z letom Tako je 34 % fantov in 47 % deklet navedlo, da jedo zelenjavo enkrat ali večkrat dnevno, od tega več v mlajših starostnih skupinah. Enkrat ali večkrat na dan zaužije zelenjavo največ enajstletnikov (27,7 %), sledijo trinajstletniki (22,2 %) ter za njimi petnajstletniki (21 %) (Jeriček, 2007, str. 19; Gabrijelčič-Blenkuš, 2007). Tudi najnovejši podatki za osnovnošolce še niso zadovoljujoči. Od 60 anketiranih otrok (polovica deklic in polovica fantov) na osnovni šoli Frankolovo (iz vsake triade po 20 otrok), sadje uživajo vsak dan v skupini najmlajših (od 6 do 8 let) in najstarejših (od 12 do 14 let) v 70% in v srednji skupini v 50% (od 9 do 11 let). Vsak dan uživa zelenjavo 50% najstarejših otrok, 25% najmlajših in 40% otrok v srednji skupini. 25% najmlajših otrok zelenjave sploh ne uživa (Lukman, 2009, str ). 2.3 Priporočen vnos sadja in zelenjave Uravnotežena prehrana ima primerno in zdravo količino ter razmerje med vsemi 21

34 potrebnimi hranili in varovalnimi snovmi, ki jih človek potrebuje za zdravje in dobro počutje. Osnova zdravega prehranjevanja je upoštevanje prehranskih priporočil (tabela 2, tabela 3, tabela 4). Prehranska priporočila pokrivajo potrebe po hranilnih snoveh večine ljudi (98%) neke skupine zdravega prebivalstva (Referenčne vrednosti, 2004, str. 9). Za določitev individualnih potreb moramo poznati posameznika in njegov način življenja (gibanje, bolezensko stanje ), saj le tako lahko določimo prehrano, ki bo zanj optimalna (Pavčič, 2006). Zelenjavo in sadje naj bi zaužili pri vsakem obroku, pri zajtrku, kosilu in večerji in pri opoldanski in popoldanski malici in to v presni ali kuhani obliki (Pavčič, 2007). Pri določanju prehranskih smernic oz. pri vrednotenju prehrane je potrebno upoštevati zelo velike razlike v vsebnosti antioksidantov v posameznih vrstah in lokaciji koncentracije (npr. več flavonoidov je v lupini jabolk kot v sredici). Upoštevati je potrebno tudi tehnologijo predelave sadja, saj se razlike s tem še povečujejo (Simčič et al., 2009, str. 54). Priporočila za prehranjevanje otrok in dijakov obsegajo temeljna navodila, ki jih je pripravila Hlastan-Ribič s sodelavci (2008). Za sadje in zelenjavo so priporočila naslednja: pestra prehrana, naj vključuje različne vrste žit in škrobnih živil, zelenjave in sadja, mleko, mlečne izdelke, meso, ribe in kvalitetne maščobe; sadje in zelenjavo je priporočljivo zaužiti v večjem delu kot svežo, presno hrano, ostali delež pa v kuhani obliki. Priporoča se uporaba lokalno in sezonsko pridelanega sadje in zelenjave, saj se tako izognemo dolgotrajnemu transportu in skladiščenju, s tem pa izgubi hranljivih snovi. Priporoča se čim manjša obdelava, saj le ta pospešuje oksidacijske procese. Kuhanje ali dušenje naj poteka v majhni količini vode in kratek čas. Vode, v kateri se je zelenjava ali sadje kuhalo, ne zavržemo. Izogibati se je potrebno ocvrti zelenjavi vključno z ocvrtim krompirjem in zelenjavi, ki je konzervirana s soljo; vsak dan je potrebno v obroke vključiti: 1. sveže sadje (kot del obroka, kot predjed ali kot sladico); 2. svežo zelenjavo, primerno narezano ali v solatah; 3. svežo zelenjavo kot surovino za pripravo jedi (glavne jedi, priloge, stročnice vključite vsaj 1 do 2-krat tedensko). 22

35 Priporočila Svetovne zdravstvene organizacije so pri sadju in zelenjavi za splošno populacijo od 400 g do 650 g, od tega zelenjave najmanj 250 g (brez krompirja) in najmanj 150 g sadja ter za manjše otroke sorazmerno manjši vnos glede na energetske potrebe otroka. (WHO, 2003). Prav tako kot za odraslo populacijo, se tudi za načrtovanje jedilnikov otrok uspešno uporabljajo enote živil. Za otroke v starostni skupini let se priporoča 3 sadeže (enote) in 4 porcije (enote) zelenjave dnevno. Enota za zelenjavo tehta od 40 g do 200 g (suha teža oziroma mera surovega živila) in za sadje tehta enota od 20 g do 250 g (Gabrijelčič-Blenkuš et al., 2005 str ). Sadje in zelenjava vsebujeta velik delež prehranske vlaknine. Priporočilo za dnevni vnos skupne prehranske vlaknine (neškrobni polisaharidi in rezistentni škrob) je g, od tega 16-24g neškrobnih polisaharidov (Rezar v: Simčič, 2009, str. 54). Otroci naj bi zaužili najmanj 10 g prehranske vlaknine na 1000 kcal na dan (Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004). Tabela 2: Priporočen dnevni vnos za vitamine in minerale (Natrij, Klorid, Vitamin A, D, B6, Tiamin, Riboflavin, Niacin, Folna kislina) (Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004). 23

36 Tabela 3: Priporočen dnevni vnos za vitamine in minerale (Vitamin E, K, Pantot. kislina, Biotin, Selen,Baker, Mangan, Krom, Molbiden) 1-ocenjena vrednost za minimalni vnos 2- prehranski folat 3- visoka vrednost izhaja iz povezave z vnosom energije 4-1 mg retinolnega ekvivalenta = 1 mg retinola = 6 mg all-trans-b-karotena = 12 mg drugih provitamin A karotenoidov = 1,15 mg all-trans-retinilacetata = 1,83 mg all-trans-retinilpalmitata; 1 IE = 0,3 m g retinola 5-1 m g = 40 IE; 1 IE = 0,025 m g 6-1 mg niacinskega ekvivalenta = 60 mg triptofana. 7- Izračunano po vsoti folatno učinkovitih spojin v običajni prehrani = folatni ekvivalent (po novi definiciji). 8-1 mg RRR-a-tokoferolnega ekvivalenta = 1 mg RRR-a-tokoferola = 1,49 IE; 1 IE = 0,67 mg RRR-atokoferola = 1 mg allrac- a-tokoferilacetata. 9-1 mg RRR-a-tokoferolnega (D-a-tokoferola) ekvivalenta = 1,1 mg RRR-a- tokoferilacetata (D-atokoferilacetata) = 2 mg RRRb- tokoferola (D-b- tokoferola) = 4 mg RRR-g-tokoferola (D-g-tokoferola) = 100 g RRR-d-tokoferola (D-d-tokoferola) = 3,3 mg RRR-a-tokotrienola (D-a-tokotrienola) = 1,49 mg all-rac-a-tokoferilacetata (D, L-a-tokoferilacetata). 10-Številni drugi viri za naše območje priporočajo (glede na število sončnih dni) 7 m g. * Za vitamine A, C, D, B6, B12, tiamin, riboflavin, niacin, folno kislino, kalcij, fosfor, magnezij, železo, jod in cink veljajo priporočila, medtem ko so za vitamine E, K, pantotensko kislino in biotin ter elemente natrij, klorid, kalij, selen, baker, mangan, krom in molibden navedene ocenjene vrednosti za priporočen vnos. (Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004). Vnos antioksidantov, kot preventiva kroničnih nenalezljivih bolezni, je zadosten v okviru polnovredne prehrane. Biokemična in patofiziološka spoznanja potrjujejo potrebo po antioksidativni zaščiti, ki pa jo je potrebno doseči z vnosom vsaj minimalnih priporočenih dnevnih količin za sadje in zelenjavo. Samo v izjemnih primerih, po posvetovanju z zdravnikom, se lahko priporoča jemanje prehranskih dopolnil, ki pa ne smejo biti nadomestilo za uravnoteženo prehrano (Referenčne vrednosti, 2004, str ). 24

37 Tabela 4: Priporočen dnevni vnos za vitamine in minerale (Vitamin B12, C, Kalij, Kalcij, Fosfor, Magnezij, Železo, Jod, Cink) (Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004). Za mnoge sekundarne rastlinske snovi so nezadostni podatki o njihovi vsebnosti v živilih, biorazpoložljivosti, transportu in presnavljanju. Velikokrat je samo delno pojasnjeno delovanje, kriteriji za optimalen vnos pa niso znani. Zanesljive znanstvene podlage za priporočila glede uživanja ali omejevanja uživanja trenutno ni. Udeleženost sekundarnih rastlinskih snovi z višanjem vnosa sadja in zelenjave v preventivi kroničnih nenalezljivih bolezni je nesporna. Priporočila za zelenjavo so višja kot za sadje, saj je zaščitni učinek zelenjave večji. Nemško prehransko društvo priporoča za splošno populacijo dnevno uživanje okoli 400 g zelenjave in g sadja. Ameriški inštitut za raziskave raka priporoča uživanje 400 g sadja in zelenjave na dan pri vnosu 2000 kcal. Zaradi množice sekundarnih rastlinskih snovi je treba izkoristiti ves razpon ponudbe zelenjave, sadja in polnozrnatih žitnih izdelkov v podporo preventivni prehrani za krepitev zdravja (Referenčne vrednosti, 2004, str ). 2.4 Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike Državni zbor Republike Slovenije je 22. marca 2005 potrdil Resolucijo o nacionalnem programu prehranske politike (ReNPPP ), (Ministrstvo za zdravje, n.d.). 25