VREDNOST ZNANJA PLAVANJA ZA OTROKE V PROCESU INTEGRACIJE. Key words: integration, teaching of swimming, parents, physical education teachers

Transcription

1 Rajko Vute VREDNOST ZNANJA PLAVANJA ZA OTROKE V PROCESU INTEGRACIJE Izvleček Nova zakonodaja, ki usmerja otroke z različnimi vrstami težav, npr. na gibalnem, senzornem in intelektualnem področju, v redne šole, predstavlja izziv za te otroke same, njihove starše, sošolce in učitelje. Vrednost znanja plavanja v smislu samostojnega gibanja pri omenjeni populaciji v mnogočem presega naravo telesne vadbe in obvladovanja tehničnh elementov v vodi. V procesu integracije v šolah ima športna vzgoja, katere del je tudi plavanje, pomembno vlogo. Športni pedagogi so tista skupina strokovnjakov, ki s sodelovanjem s starši, terapevti in specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi lahko zagotovijo učinkovito plavalno opismenjevanje pri tistih otrokih, katerih narava obolenja ali poškodbe terja individualen pristop. Vključenost v športno dejavnost sodi med pomembne vzpodbujevalce procesa integracije. Ključne besede:integracija, učenje plavanja, otroci, starši, športni pedagogi THE IMPORTANCE OF SWIMMING FOR CHILDREN IN THE INTEGRATION PROCES Key words: integration, teaching of swimming, parents, physical education teachers 1

2 1. Otroci z gibalno oviranostjo v procesu integracije S poudarjenim procesom integracije je opazno, da v rednih šolah narašča število vključenih otrok, ki imajo zaradi različnih vzrokov nekatere telesne oziroma druge za življenje pomembne sposobnosti zmanjšane v tolikšni meri, da potrebujejo poseben pristop pri šolskem delu. Pri tem je športna vzgoja, ki vključuje tudi učenje plavanja, še posebej izpostavljena. Razvijanje in ohranitev sposobnosti gibanja ter z njo povezano športno udejstvovanje in samostojnost je ključnega pomena. Ohraniti telo pri močeh in prožno, vzdrževati srčno žilno in dihalno sposobnost na optimalni ravni so pomembni za telesno pripravljenost vsakogar, ne glede na njegove ali njene telesne in duševne sposobnosti. (Shaw, D'Angour, 1997). Športne dejavnosti lahko izpolnejo pričakovanja, če so vodje motivirani in uposobljeni za tovrstno vadbo. Domena vodenja športne vzgoje velja športnim pedagogom, čeprav v skladu z veljavno zakonodajo v proces vodenja športne vzgoje posegajo v različnih oblikah tudi vzgojitelji predšolskih otrok, razredni učitelji in specialni in rehabilitacijski pedagogi. Nova zakonodaja, ki usmerja otroke z raznolikimi zmožnostmi v redne šole, predstavlja za športne pedagoge dobrodošel izziv, ki pa zahteva poznavanje otrok, njihova športna pričakovanja in dejanske zmožnosti. Športna vzgoja je predmet, ki lahko in mora povezovati otroke še tako raznolikih sposobnosti. Športni pedagogi se, opažamo, navkljub specializiranemu znanju, soočajo s premalo izkušnjami za delo z otroki, ki imajo prirojene ali pridobljene težave na gibalnem in duševnem področju in so po novem vključeni v redne izobraževalne ustanove. Seveda kljub vsemu pričakujemo, da bodo ti otroci in mladostniki aktivno sodelovali pri urah športne vzgoje in za svoja znanja tudi ocenjeni. Vloga športnega pedagoga pri procesu integracije ima velik pomen, saj imajo prav pri urah športne vzgoje ti otroci priložnost, da dokažejo vrstnikom svoje sposobnosti in spretnosti v prilagojenih oblikah športne vadbe in pokažejo, da so lahko partnerji v igri. Športne dejavnosti so med tistimi, ki lahko obogatijo življenje posameznika. Plavanju pripisujemo poseben pomen, saj omogoča svobodo gibanja v vodi tudi tistim, ki so gibalno zelo omejeni in tako močno presega naravo obvladovanja tehničnh elementov v vodi. Pozornost velja posvetiti plavanju tudi kot pomembnemu faktorju vključevanja v okolje. 2. Prilagojen način učenja plavanja po metodi Halliwick Plavanje je pomembna življenjska veščina, ki se nanaša na vse nas in ne pomeni samo premikanja v vodi, temveč tudi biti z njo. Koristno lahko uporabimo zakonitosti kot sta plovnost in gostota, ki nam med drugim omogočata, da se obdržimo na vodi, se potapljamo in plavamo. Prilagojen način učenja plavanja, ki ga imenujemo Halliwickov plavalni koncept, je v petdesetih letih v Londonu razvil James McMillan in ga utemeljil na principih hidrostatike, hidrodinamike in telesne mehanike. Osnovni namen je bil in ostal spodbujati veselje in zadovoljstvo v vodi, skrbeti za varnost in opogumiti ljudi, ki se zaradi različnih težav niso uspeli ali želeli naučiti plavati, da sprejmejo vodo kot svojega zaveznika. Ta prilagojen način učenja plavanja je zasnovan na individualnem pristopu in pri učenju izključuje uporabo takih pripomočkov, ki bi povečevali plovnost učenca v vodi. Halliwickov plavalni koncept sledi logičnemu zaporedju sposobnosti, ki jih mora 2

3 bodoči plavalec obvladati, da bi v vodi postal resnično samostojen. Program učenja plavanja je utemeljen v desetih točkah, ki se nanašajo na: 1. Psihično prilagoditev, 2. Samostojnost, 3. Prečno vrtenje, 4. Sagitalno vrtenje, 5. Vzdolžno vrtenje, 6. Sestavljena vrtenja, 7. Vzgon, 8. Vzdrževanje plovnosti v mirovanju, 9. Drsenje z vrtinčenjem vode in 10. Elementarno gibanje v vodi in osnovni plavalni slogi (Halliwick Association of Swimming Therapy, 2002). S pomočjo sistema desetih točk lahko opazujemo in nadzorujemo napredek učenca v različnih fazah učenja, od načina prilagajanja na vodo, kontrole vrtenj in gibanj, do stopnje samostojnosti v vodi. Komponente, kot so psihična prilagoditev, kontrola ravnotežja in gibanje v vodi predstavljajo tudi osnovo motoričnega učenja. Učenje poteka individualno toliko časa, dokler učenec ne postane v vodi popolnoma samostojen. Par učitelj učenec seveda sodeluje v skupinskih dejavnostih in igrah, ki pomembno prispevajo k obvladovanju plavalnih spretnosti in socialni integraciji s soplavalci. V vodi lahko otrok, ki je vezan na uporabo invalidskega vozička, pridobi tiste gibalne izkušnje, ki jih na kopnem ne bi mogel. 3. Sodelovanje staršev pri učenju plavanja otrok Starši so med tistimi, ki se vključujejo v tečaje prilagojenega učenja plavanja po Halliwickovi metodi predvsem zaradi svojih otrok, ki potrebujejo pomoč. Njihovo vključevanje se je že izkazalo kot produktivno, še posebej takrat, ko gre za otroke v predšolski dobi. Praksa, da precej otrok dobi prve izkušnje v vodi in napotke za plavanje prav pri svojih starših, je dokaj pogosta. Res pa je tudi, da mnogi med njimi nimajo priložnosti biti z njimi v vodi, kaj šele učiti jih plavati. Čeprav se zdi, da starši niso najprimernejši za učenje plavalnih veščin svojih otrok, pa lahko veliko pripomorejo k občutku varnosti in ugodnemu vzdušnju v bazenu oziroma plavališču. Čas, ki ga starši preživijo v vodi s svojimi otroki, je lahko nagrada za oboje. Izkušnje z delom s starši pri učenju plavanja so raznolike, dobre in slabše. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da so starši zelo različni po svojih športnih izkušnjah in znanju. Tudi športniki, ki so med njimi, včasih težko razumejo potrebe in načine potrebnega prilagajanja, ko imajo otroci gibalne in druge težave. Pogosto se dogaja, da starši pričakujejo od svojih otrok, da se pri učenju plavanja ravnajo po njihovih izkušnjah in predstavah. Vključevanje staršev kot prostovoljcev v plavalne programe v mnogočem povečuje možnosti otrokom, ki imajo gibalne in druge težave, da se naučijo plavalnih veščin, saj kot smo omenili, poteka učenje plavanja po Halliwickovi metodi po načelu, da v vodi dela en učitelj ali pomočnik z enim otrokom. Vemo tudi, da le načrtna vadba omogoča željen napredek. Na področju prilagojenih športnih dejavnostih je možnost tudi za sodelovanje staršev otrok, ki so integrirani v redno šolsko delo. Povezovanje s športnim pedagogom zaradi nekaterih izobrazbenih, socialnih, kulturnih in drugih razlik ni vedno najpreprostejše. Starši, ki se želijo uveljaviti kot prostovoljci pri športnih dejavnostih, se morajo prav tako seznaniti in upoštevati vplive, povezave z dejavnostjo in naravo prizadetosti, ali težave. Starši so praviloma prvi in najpomembnejši učitelji svojih otrok, dom pa otrokova prva učilnica. Vsi starši imajo za svoje otroke želje in pričakovanja, ki naj bi se uresničila, med seboj se razlikujejo le v načinu, kako si prizadevajo za to uresničitev, in načinu, kako pri tem podpirajo otrokovo prizadevanje (Auxter, Pyfer, Huettig, 1993). 3

4 4. Vključenost športnega pedagoga v prilagojene oblike učenja plavanja Verjamemo, da so športni pedagogi poklicna skupina s potencialno največjim znanjem s področja športa in posledično tudi plavanja. Dosedanjo nizko stopnjo vključenosti športnih pedagogov v prilagojene oblike učenja plavanja želimo izboljšati z bolj načrtnim seznanjanjem o koristih in možnostih tovrstnega plavalnega opismenjevanja. Stališča športnih pedagogov do otrok, ki imajo status gibalno ali drugače ovirane osebe in do njihovega športnega udejstvovanja predstavljajo pomemben dejavnik v kompleksnem procesu integracije teh otrok v redne šole. K oblikovanju pozitivnih stališč lahko pripomore ustrezno zasnovan študijski program, ki vključuje spoznavanje načinov prilagoditev in poenostavitev športnih zvrsti, vplive različnih obolenj in poškodb na izvedbo športnih dejavnosti, oblikovanje individualnih načrtov dela, zagotovitev varnega okolja za izvajanje prilagojenih športnih dejavnosti, itd. Prilagojena športna vzgoja pomeni, da so športne vsebine prirejene ali spremenjene do tiste mere, da se jih lahko udeležujejo tudi otroci s takšno stopnjo gibalne oviranosti, ki jo zakon opredeljuje kot posebno potrebo (Vute, 1999). Povezanost s strokovnjaki drugih področij omogoča športnemu pedagogu uspešno in predvsem varno delo z otroki. Multidisciplinarna skupina lahko vključuje starše otrok, fizioterapevta, delovnega terapevta, šolskega psihologa, specialnega in rehabilitacijskega pedagoga, zdravnika, če je potrebno in primerno pa tudi učenca. Z različnih strokovnih področij pridobljene informacije pomagajo športnemu pedagogu, da odstrani potencialne nevarnosti in zagotovi varno in uspešno vadbo integriranih otrok, kar je pri učenju plavanja še posebej pomembno. Pri izvajanju plavanja je priporočljivo, da beležimo vse probleme, ki se pojavljajo v povezavi z otroki, beležimo pa tudi vse stopnje njihovega napredovanja. Otrokom, ki se učijo plavanja po posebnem prilagojenem programu, lahko veliko pomagamo že tako, da verjamemo v njihove sposobnosti, saj ti otroci pogosto potrebujejo le več časa, da jih lahko dokažejo.to kasneje dokazujejo tudi kot tekmovalci na različnih ravneh, od klubskih do reprezentančnih. Tudi tekmovalno področje, ki sega vse do svetovno uveljavljene Paraolimpijade, je lahko izziv za delo športnega pedagoga v delu športa, ki ga označujemo tudi kot šport invalidov. Vedno več otrok z dokumentom kategorizacijske komisije prihaja v redne šole in jih obravnavamo kot integrirane učence. Pri večini tako vključenih otrok gre za gibalno oviranost, mišična obolenja in težave z vidom in sluhom. Tudi v primeru vključevanja otrok v prilagojene oblike plavanja je pomembno sodelovanje z drugimi strokovnjaki, ki delajo na šolah in izven njih. Pri učenju plavanja je odgovornost za otrokovo varnost zelo izpostavljena, saj sodi delo v vodi med tiste dejavnosti, kjer je nepoznavanje zmožnosti plavalca, neustrezno načrtovanje vadbe in nedisciplina v vadbeni skupini lahko usodna. Zavzemamo se, da bi študenti tistih fakultet, ki izobražujejo za poklice, ki so na kakršen koli način povezani s športno vzgojo in športom nasploh, imeli več priložnosti spoznati oblike in načine prilagajanja športnih dejavnosti otrokom, ki take prilagoditve potrebujejo in se tako bolj odločno in samozavestno vključili v integrativne procese, ki se odvijajo v šolah in zunaj njih. Znati plavati in uživati v vodi in ob njej je odlika v načinu preživljanja prostega časa, ki pogosto izhaja iz šolskega obdobja in se nadaljuje v poznejša življenjska obdobja. Prepričani smo, da športni pedagogi lahko prispevajo več, da bodo otroci z gibalnimi in drugimi z boleznijo ali poškodbami povezanimi težavami, v vodi dosegli tako željeno 4

5 stopnjo samostojnosti in neodvisnosti, ki se nato pozitivno odražata na ostalih področjih življenja. 5. Zaključek V prispevku želimo opozoriti na potrebo po vključevanju športnih pedagogov v programe prilagojenega plavalnega opismenjevanja otrok. Z zastavljenim načrtom integracije otrok z različnimi razvojnimi težavami v redne šole dobiva tudi učenje plavanja, kot del šolskega programa, nov pomen. Znanje te življenjsko pomembne veščine moramo približati vsem otrokom, ne glede na težave, ki jih nekateri med njimi imajo. Primerno zasnovan in prilagojen program učenja plavanja je del te poti. Predstavljeni način učenja plavanja, ki temelji na Halliwickovem konceptu, je v osnovi oblikovan na individualnem principu in namenjen tistim osebam, ki iz različnih, predvsem zdravstvenih razlogov niso uspešni pri drugih načinih učenja, ki praviloma potekajo v večjih skupinah in imajo hitrejši tempo vadbe. Zavedamo se, da prilagojena plavalna vadba sama po sebi še ne zagotavlja uspeha. Športnim pedagogom moramo poleg dobrih namenov omogočiti še dostop do kakovostnih informacij o načinih uspešnega in varnega vključevanja otrok, ki so kot rezultat nacionalnega projekta integracije začeli hoditi v redne šole in tako potrkali na vrata telovadnic in bazenov. Brez osveščenega in za tovrstno delo pripravljenega športnega pedagoga bodo ti otroci kljub vsemu ostali pasivni opazovalci dogajanj pri športni vzgoji in še posebej pri dejavnostih v vodi in ob njej. Prilagojena športna dejavnost je bila, se zdi, predolgo domena maloštevilnih športnih pedagogov v specializiranih ustanovah. 6. Literatura 1. Auxter, D., J. Pyfer, C. Huettig (1993). Adapted Physical Education and Recreation. St. Louis: Mosby. 2. Halliwick Association of Swimming Therapy (2002). The Halliwick Concept. London: Halliwick AST. 3. Shaw, S., D'Angour, A. (1997). The Art of Swimming. Bath: Ashgrove Publishing. 4. Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Ljubljana: Debora. 5