UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE KOMUNIKACIJA S PACIENTOM Z AFAZIJO (Diplomsko delo) Maribor, 2016 Mateja Rednak

2 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Mentor: Predav. Jasmina Nerat

3 POVZETEK Izhodišča. Govor, kot edinstvena človekova funkcija omogoča posamezniku zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Afazija, kot pridobljena motnja govora (ki nastane zaradi poškodbe ali bolezni možganov), pri pacientu ogrozi različna področja njegovega življenja. V procesu zdravstvene nege je komunikacija medicinske sestre s pacientom prvi in najpomembnejši pristop v celotni rehabilitaciji. Poznavanje oblik komunikacije, metod in pripomočkov pripomore h kakovostni, učinkoviti in celostni obravnavi pacienta. Namen diplomskega dela je predstavitev govorne motnje afazije in načine komunikacije medicinske sestre s pacientom z afazijo. Ugotoviti želimo, kateri obliki komunikacije posvetijo medicinske sestre največ pozornosti in ali čutijo potrebo po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije s pacienti z afazijo. Raziskovalne metode. V diplomskem delu je bila uporabljena deskriptivna in kvantitativna metoda raziskovanja. Za zbiranje podatkov empiričnega dela smo uporabili metodo anketiranja. Raziskovalni vzorec je zajemal 32 medicinskih sester, katere sodelujejo pri zdravstveni negi pacientov z afazijo. Rezultati. Rezultati raziskave so pokazali, da anketirane medicinske sestre (88 %) namenijo največ pozornosti pri komunikaciji s pacientom z afazijo verbalni in neverbalni komunikaciji hkrati. Najpogosteje uporabljeni pripomočki v procesu komunikacije so slike (65 %), potrebo po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije s pacientom z afazijo pa je izrazilo 69 % anketirank. Diskusija in zaključek. Za uspešno, celostno in kakovostno obravnavo pacienta z afazijo, mora medicinska sestra v procesu rehabilitacije in kasnejši vključitvi v širšo socialno okolje, poznati potek bolezni, individualnost posameznika ter načine ter oblike komunikacije. Ključne besede: afazija; komunikacija; pomoč medicinske sestre I

4 ABSTRACT Introduction: Speech as a unique human feature/function allows an individual to meet basic human needs. Aphasia as acquired disorder (caused either by damage or disease of the brain) affects different areas in a patient's life. In the process of medical care, patient nurse communication is the first and most important approaching the overall rehabilitation. Knowing the types of communication, its various methods and tools, contributes to high quality, efficient and comprehensive treatment of the patient. The main focus of research work is demonstration of speach disorder - aphasia and various communication types between nourse and aphasia patient. The goal is to find out wich comunication method is most frequentley used by nourses, and if they feel the need for further improvements in field of communication with aphasia patients. Methodology of research: The descriptive and quantitative method were used in the research work. In the empirical part we used a survey method. The research sample included 32 nurses who are/were involved in health care of the patients with aphasia. Results: The survey results showed that most attention of those involved in the survey (88 %) was devoted to verbal and non-verbal communication at the same time.the most commonly used tools in the communication process are pictures (65 %), while the need for additional education in the field of communication with patients with aphasia is expressed by 69 % of the survey respondents. Discussion and conslusion: For a successful, holistic and quality treatment/therapy of a patient with aphasia, the nurse in the rehabilitation process and later in the inclusion process in the wider social environment should be well aware of the course of the patient s disease, his individuality and the ways and forms of communication. Key words: aphasia; communication; help of the nurse II

5 KAZALO VSEBINE 1 UVOD IN OPIS PROBLEMA NAMEN IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA Namen diplomskega dela Cilji diplomskega dela MOŽGANI IN GOVORNA SPRETNOST Zgradba in delovanje možganov Vloga Brocovega področja v možganih Vloga Wernickovega področja v možganih AFAZIJA Definicija afazije Vzroki za nastanek afazije Vrste afazij Wernickova afazija Brocova afazija Globalna afazija Anomična afazija Transkortikalna afazija Težave, ki spremljajo pacienta z afazijo KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE S PACIENTI Z AFAZIJO Verbalna komunikacija Neverbalna komunikacija Kinestetično komuniciranje Proksemično komuniciranje Komuniciranje z molkom III

6 5.2.4 Dotik Sporočanje z barvami Sporočanje prek predmetnega okolja Kronemično komuniciranje Komuniciranje s čustvi Parajezik Drugačne oblike komunikacije Sporazumevanje s pisanjem Sporazumevanje s kretnjami Sporazumevanje s pomočjo slik Pomoč medicinske sestre pri komunikaciji s pacienti z afazijo EMPIRIČNI DEL Raziskovalna vprašanja Metodologija Raziskovalne metode Raziskovalno okolje Raziskovalni vzorec Etični vidik REZULTATI INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA SKLEP LITERATURA PRILOGE... 1 Anketni vprašalnik... 1 IV

7 KAZALO SLIK Slika 1: Področja za govor v možganih...11 Slika 2: Komunikacijski pripomoček...30 Slika 3: Elektronska tablica...32 KAZALO TABEL Tabela 1: Oblike neverbalne komunikacije uporabljene pri pacientih z afazijo KAZALO GRAFOV Graf 1: Spol anketiranih oseb Graf 2: Starost anketiranih oseb Graf 3: Izobrazba anketiranih oseb Graf 4: Pogostost srečanja s pacientom z afazijo Graf 5: Vpliv komunikacije na proces zdravljenja pacienta z afazijo Graf 6: Najpogosteje uporabljena oblika komunikacije pri pacientih z afazijo Graf 7: Uporaba pripomočkov pri neverbalni komunikaciji s pacientom z afazijo Graf 8: Namen izražanja neverbalne komunikacije Graf 9: Načini pridobivanja informacij o pacientu z afazijo Graf 10: Pogostost težav pri komunikaciji s pacientom z afazijo Graf 11: Pridobitev znanja o komunikaciji s pacientom z afazijo v času izobraževanja Graf 12: Potreba po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije Graf 13: Želja o načinu pridobivanja znanja o komunikaciji s pacientom z afazijo V

8 1 UVOD IN OPIS PROBLEMA Afazija je pridobljena motnja govora, ki nastane zaradi poškodbe ali bolezni možganov, in sicer v določenem področju možganov (Brocovo in Wernickovo področje), ki je odgovorno za govor. Stopnja in obseg afazije sta odvisni od lokacije in resnosti možganske poškodbe. Vzroki za nastanek afazije so najpogosteje posledice možganske kapi, poškodbe glave in možganski tumorji (Magdič in Hojs-Fabjan, 2012). Afazija s številnimi, različnimi in nenadnimi spremembami pri sporazumevanju, je močan dejavnik, ki bistveno vpliva in spremeni življenje posameznika, ko jo enkrat doživi. Močno poseže in spremeni odnos do ožje in cele širše družine. Spremeni stik in sporazumevanje z širšim socialnim okoljem. Nastanek bolezni zahteva prilagajanje z drugačnimi načini sporazumevanja in v načinu življenja (Žemva, 2007). Z afazijo se srečujejo ljudje v vseh starostnih obdobjih. Žemva (2011) navaja, da je afazija kronično stanje. Temu soglašajo tudi terapevti, ljudje z afazijo in njihovi družinski člani. Poznavanje afazije, sprememb pri sporazumevanju, načinov za izboljšanje in spodbujanje sporazumevanja so bistveni ukrepi pri zagotavljanju učinkovite in primerne komunikacije med pacienti z afazijo in zdravstvenimi delavci, ki se pri svojem delu srečujejo z njimi v različnih obdobjih okrevanja in rehabilitacije (Žemva, 2011, str ). V vsakdanjem življenju človek komunicira enovito, torej verbalno in neverbalno, in šele celota obeh načinov komuniciranja daje komunikacijski učinek (Ule, 2009). Takšna komunikacija poteka tudi med medicinsko sestro in pacientom z afazijo. Celoto obeh načinov komunikacije, ki jih medicinska sestra uporablja pri pogovoru s pacientom z afazijo in učinkovitost komunikacije, lahko še podkrepi s poznavanjem in uporabljanjem drugačnih oblik neverbalne komunikacije (sporazumevanje s pisanjem, kretnjami, slikami, tablicami ter elektronskimi pripomočki). Če le te niso pravilno, oz. primerno uporabljene, takšen odnos dolgotrajno vodi v neučinkovite rezultate pacientove rehabilitacije govora. 1

9 V celotnem procesu komunikacije lahko privede do stiske, nezaupanja, nesporazumov, jeze, slabega počutja, nemoči in obupa, tako pri pacientih z afazijo kot tudi pri zdravstvenih delavcih (Thompson in Mckeever, 2014). Kot pravi Stanton (1986, v: Sancin 2006, str. 75) je celoten namen komunikacije biti slišan in priznan, razumljen in sprejet. Za nudenje kakovostne zdravstvene oskrbe je komunikacija osnova, ne glede na mesto posameznika v zdravstveni ureditvi in ne glede na zdravstveno disciplino. Uspešna komunikacija vodi do višje in boljše postavljenih standardov nudenja zdravstvene oskrbe (Rungapadiachy, 2003). 2

10 2 NAMEN IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA 2.1 Namen diplomskega dela Namen diplomskega dela je predstavitev govorne motnje afazije in načine komunikacije medicinske sestre s pacientom z afazijo. Ugotoviti želimo, kateri obliki komunikacije posvetijo medicinske sestre največ pozornosti in ali čutijo potrebo po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije s pacienti z afazijo. 2.2 Cilji diplomskega dela Predstaviti področja v možganih, kjer se razvija govor. Predstaviti vrste afazije in težave, ki spremljajo paciente z afazijo. Predstaviti verbalno in neverbalno komunikacijo medicinske sestre s pacienti z afazijo. Predstaviti pripomočke pri komunikaciji medicinske sestre s pacienti z afazijo. Ugotoviti, kateri obliki komunikacije namenijo medicinske sestre največ pozornosti pri komunikaciji s pacienti z afazijo. Ugotoviti, katere pripomočke uporabljajo medicinske sestre pri komunikaciji s pacienti z afazijo. Ugotoviti, ali medicinske sestre čutijo potrebo po dodatnem izobraževanju o komunikaciji s pacienti z afazijo. 3

11 3 MOŽGANI IN GOVORNA SPRETNOST 3.1 Zgradba in delovanje možganov Možgani so najbolj zapleten organ človeškega telesa in nenadomestljivi. Človeški možgani predstavljajo približno 2 % telesne teže odraslega človeka. Tehtajo nekje od 1300 do 1500 g in porabijo nekje 20 % celotne energije v telesu. Zaščiteni so s tremi ovojnicami (pia, arahnoidea in dura), s kostmi lobanje in kostmi hrbtenice. Plavajo v možganski tekočini (likvor), ki jih varuje pred tresljaji. Osrednji živčni sistem z neprestanim sprejemanjem podatkov s periferije pošilja ustrezne signale v tkiva in organe (Strojnik, 2010, str. 17). Radonjič-Miholič (2009) navaja, da potrebujejo možgani za svoje nemoteno delovanje kar petino vsega kisika, ki ga potrebuje telo. Vsako pomanjkanje kisika jih ogroža, daljše pa povzroči nepopravljivo škodo. Osrednji živčni sistem sestavljajo veliki možgani, mali možgani, možgansko deblo in hrbtenjača. Dahmane-Gošnak (2005) opisuje, da le ti skupaj nadzirajo vse procese v telesu, kot je dihanje, bitje srca, budnost, gibanje, vid, in tudi pomnjenje ter druge višje živčne dejavnosti, kot so govor, branje, pisanje in računanje. Senzorični živci zbirajo informacije iz okolja in jih pošiljajo v hrbtenjačo, po kateri nato informacije potujejo do možganov. Slednji razberejo smisel sporočila in nato dajo odgovor, ki potuje v določen del telesa. Možgani so sestavljeni iz pretežno dveh vrst celic: nevronov in glialnih celic. Glialne celice služijo pretežno varovanju in podpori nevronov (Radonjič- Miholič, 2009). Nevroni, ki se lahko s številnimi izrastki nenehno med seboj povezujejo in prav od gostote teh povezav so odvisne naše zmogljivosti, prenašajo informacije v obliki električnih sunkov (akcijski potencial). Z drugimi nevroni v možganih in po telesu komunicirajo tako, da preko stikov, imenovanih sinapse, pošiljajo molekule kemijskih snovi, imenovanih nevrotransmiterji. Človeški možgani so glede na telesno velikost nadpovprečno veliki in kompleksni (Dahmane-Gošnak, 2005). 4

12 Veliki možgani (cerebrum) Veliki možgani so najobsežnejši in najrazvitejši del osrednjega živčevja, saj zapolnjujejo skoraj vso lobanjo. Sestavljeni so iz centralnega dela (diencephalon) in dveh hemisfer (telencephalon) (Strojnik, 2010, str. 20). Vsaka hemisfera ima tri pole (polus frontalis, polus temporalis, polus occipitalis) in tri strani (facies superolateralis convexa, facies medialis in facies interior) (Pejković, 2007). Kot navajata Kolb in Whishaw (2011), so možgani razdeljeni na dve simetrični polovici, levo in desno hemisfero. Z longitudinalno brazdo sta hemisferi med seboj povezani s skupkom živčnih vlaken (corpus callosum), ki poteka po sredini možganov. To delitev imenujemo lateralizacija možganov. Siegel in Payne-Bryson (2013) pravita, da skozi vlakna med hemisferama potekajo informacije, ki omogočajo, da delujeta usklajeno. Radonjič-Miholič (2009, str. 4) razlaga, da se hemisferi razlikujeta po pomenu, ki ga imata za človekovo doživljanje in vedenje. Poznana je njuna križna funkcija. Centri za čutenje in gibanje so razporejeni simetrično zrcalno v obeh poloblah. Zaznava čutov desne polovice se odraža v levi hemisferi, impulzi za motorično dejavnost leve polovice telesa pa nastanejo v desni hemisferi. Tako leva polovica možganov sprejema občutke iz desne strani telesa in jo nadzoruje, desna pa ravno obratno. Leva možganska hemisfera zahteva red, je praviloma odločilnejša na področju govornih sposobnosti (razumevanje, branje, pisanje), organizira misli v stavke, pomembna je pri računskih operacijah, je logična, omogoča zaporedno obdelavo informacij, pomembnejša je pri analitičnih procesih mišljenja (Radonjič-Miholič, 2009; Siegel in Payne-Bryson, 2013). Desna možganska hemisfera bolj uravnava sintetično mišljenje, kadar moramo upoštevati več dejavnikov hkrati, ima pomembnejšo vlogo pri sočasnem obdelovanju informacij, pri prepoznavanju obrazov, pri tolmačenju in sprejemanju čustvenih informacij, omogoča "nagonske" ali intuitivne občutke, smisel za ritem, barve, umetnost in ustvarjalnost (Radonjič-Miholič, 2009). Siegel in Payne-Breyson (2013) označujeta desno hemisfero prav nasprotno levi, saj dojema stvari bolj celostno (holistično). Podvržena je branju neverbalnih znakov, sprejema in pošilja signale za komunikacijo npr. stik z očmi, izraz obraza, ton glasu, kretnje, drža. 5

13 Okoli 95 % ljudi je desničarjev in ti imajo govorno dominantno levo hemisfero, enako je pri % levičarjev. Dominanca je manj izražena pri otrocih in ženskah. Tudi okvare v nedominantni hemisferi lahko povzročijo motnje govora, kot so aprozodija (monoton, nenaglašen govor) in apragmatizem (razmeram neprimeren govor, nerazumevanje šal, prispodob) (Magdič in Hojs-Fabjan, 2012, str. 115). Na površini hemisfer je možganska skorja ali cortex, ki je nagubana in zavzema površino do pol kvadratnega metra. Mohorko et al. (2007) opisujejo, da je možganska skorja najvišje razvito področje človeških možganov. Odgovorna je za izvajanje hotenih gibov, za razumevanje jezika, za govor, razvijanje spretnosti ter druge višje miselne funkcije (razmišljanje, pomnjenje). Naša zavest, volja in mišljenje so odvisni od delovanja možganske skorje velikih možganov. Hemisferi gradita sivina in belina. Sivina je na površini kot možganska skorja, v notranjosti pa je zbrana v možganska jedra. Notranjost velikih možganov je bele barve, imenovana belina. Sestavljajo jo živčna vlakna, ki potekajo v različnih smereh, kot živčne proge, ki povezujejo možgansko skorjo z možganskimi jedri, malimi možgani, možganskim deblom in hrbtenjačo (Štiblar-Martinčič et al., 2012, str. 78). Možgani obdelujejo različna sporočila. Večje skupine celic, možganska središča ali centri pa so zadolženi za posamezne vrste sporočil. Imamo več možganskih središč, kot so: središče za razumevanje in presojanje, gibalna središča, središča za pisanje, govor, središče za urejanje misli, središče za sluh, središča za vid, telesne in osebnostne predstave ter druga središča (Dahmane-Gošnak, 2005). Vsako hemisfero sestavljajo štirje režnji. Ti režnji so med seboj razdeljeni z žlebovi (sulci). Vsaka možganska polobla se, kot navajajo Kahle in Frotscher (2003) in Stables (2007), deli na: ČELNI (FRONTALNI) REŽENJ je najobsežnejši in zajema sprednji del možganov. Ima funkcijo zavestne kontrole gibanja telesa, ga nadzoruje, uravnava in spodbuja. Nadzoruje višje spoznavne procese: načrtovanje, reševanje problemov, predstavo, presojo, motivacijo in emocije. V levem čelnem delu je Brocovo središče, kjer je center za govor (Kahle in Frotscher, 2003; Stables, 2007), zato je pri okvari le tega pogosteje opažena motnja govora ali Brocova afazija. 6

14 Okvaro desnega čelnega režnja pa spremlja zmanjšana sposobnost pri oblikovanju besed (Radonjič-Miholič, 2007). Poškodba možganov v čelnem predelu je vzrok, da pacient slabše nadzoruje, uravnava in prilagaja svoje vedenje. Prav tako težko prične in vztraja v aktivnostih in pomanjkljivo presoja socialne situacije (Radonjič-Miholič, 2007). TEMENSKI (PARIETALNI) REŽENJ je pomemben za čutne zaznave, prostorske zaznave in oblikovanje abstraktnih pojmov. Tu se zbirajo senzorični podatki, prav tako je področje pomembno za kratkotrajni spomin. Levi temenski del je pomemben za hranjenje in usmerjanje čutnih dražljajev ter združevanje vidnih, slušnih in motoričnih dražljajev, kar je pomembno za hotno gibanje. Posebno vlogo ima v procesih branja, pisanja, računanja in govora, kjer so tudi njihovi centri. Tu se nahaja tudi center za zaznavanje prostora (Stables, 2007). Okvara levega temenskega režnja lahko povzroči motnje govora, branja, pisanja, računanja in zamenjavo desne z levo. Okvara desnega temenskega režnja prinaša motnje na področju prostorske orientacije. Tak pacient slabo dojema levo polovico telesa, zanemarja levo stran v prostoru in ima težave pri konstrukciji in prepoznavanju težav. Prav tako se spopada s težavami pri oblačenju, gibanju, hranjenju, osebni higieni, branju, pisanju (Radonjič- Miholič, 2007). SENČNI (TEMPORALNI) REŽENJ se nahaja pod lateralnim sulkusom oz. Silvijevo brazdo. V njem se nahaja primarno polje za sluh in je odgovoren za analizo in percepcijo ter prepoznavanje vidnih informacij. Ima pomembno vlogo pri spominu, čustvovanju in v procesu pomnjenja. V levem senčnem režnju je tudi Wernickovo področje, ki je specializirano za sprejem govora (Kahle in Frotscher, 2003; Stables, 2007). Pacient z okvaro temporalnega režnja, kot razlaga Radonjič- Miholič (2007), ima lahko moten dolgotrajni spomin, spremenjeno čustvovanje in vedenje. Pogoste so motnje razumevanja in slušnega razumevanja govora. ZATILNI (OKCIPITALNI) REŽENJ predstavlja primarno polje vida in ima primarno vlogo pri obdelavi in zaznavanju vizualnih informacij, ki jih povezuje z dražljaji iz drugih delov možganov (Vuković, 2002). 7

15 Vmesni možgani (diencephalon) Vmesni možgani ležijo na sredini med obema hemisferama velikih možganov in pred srednjimi možgani, ter so zgrajeni pretežno iz sivine. Diencefalon sestavljajo: talamus, epitalamus, metatalamus, subtalamus, hipotalamus in tretji možganski prekat (Pejković, 2007). Strojnik (2010, str. 27, 28) opisuje, da talamus služi kot prenosna povezovalna postaja med možgani in hrbtnim mozgom. Pomemben je za aktivnosti, ki se odvijajo na različnih mestih v možganih. Epitalamus vsebuje češariko, ta sodeluje pri fizični rasti in spolnem razvoju. Naloga hipotalamusa pa je vzdrževanje homeostaze v telesu (telesna temperatura, nadzor izločanja hormonov v hipofizi, potreba po hrani in vodi, vpliv na aktivnosti vegetativnega sistema). Mali možgani (cerebellum) Mali možgani ležijo nad možganskim deblom, v zadajšnji lobanjski kotanji in predstavljajo deset odstotkov skupne teže možganov. Sestavlja jih srednji, vzdolžni del - črv (vermis), in večja stranska dela - polobli ali hemisferi. Zgrajeni so iz sivine, na površini kot malomožganska skorja, v notranjosti pa kot malomožganska jedra (Cvetko, 2012). Po Štiblar-Martinčič et al. (2012, str. 79) izpolnjuje ostalo notranjost belina, ki povezuje male možgane s hrbtenjačo, velikimi možgani, možganskim deblom in jedri organa za ravnotežje v notranjem ušesu. Skrbijo za usklajeno delovanje naših gibov, katerih ne spodbujajo, ampak jih samo uravnavajo ter vzdržujejo mišični tonus. Možgansko deblo (truncus cerebri, truncus encephali) Možgansko deblo leži v zadajšnji lobanjski kotanji. Sivina ni strnjena, je zbrana v notranjosti in tvori številna simetrično ležeča jedra možganskih živcev. Jedra, iz katerih izhaja motorično nitje, so motorična jedra. 8

16 Senzorična jedra pa so jedra, v katerih se končuje senzorično nitje. Belina povezuje možgansko deblo z malimi možgani, velikimi možgani, hrbtenjačo in je na površini kot snop vlaken (Cvetko, 2012). Mohorko et al. (2007) razlagajo, da možgansko deblo delimo v tri dele: podaljšano hrbtenjačo, ki je podaljšek hrbtenjače in je pomembna za nadzor življenjskih funkcij (dihanje, krvni tlak), most ali pons - del med podaljšano hrbtenjačo in srednjimi možgani, ter srednji možgani ali mezencefalon (gornji del možganskega debla), ki so pomembni za uravnavanje spanja in pozornosti. Iz možganskega debla izhaja dvanajst parov možganskih živcev, ki oskrbujejo glavo, vrat in notranje organe. Hrbtenjača (medulla spinalis) Hrbtenjača ima dve glavni funkciji: izvršuje preproste reflekse in predstavlja glavno komunikacijsko pot med možgani in telesom. Preko nje prihajajo sporočila iz možganov in vanje prihajajo občutki iz telesa (Cvetko, 2012) Vloga Brocovega področja v možganih Center govora se v možganih nahaja v Brocovem področju. Paul Broca je leta 1861 prikazal, da je okvara v spodnjem delu čelnega režnja, ki ga sedaj imenujemo Brocovo področje, povezana z nezmožnostjo govora, saj pacient ne najde besede (Grad, 2014, str. 4). Brocovo področje v možganih je ključnega pomena pri ustvarjanju programa za produkcijo jezikovnih simbolov in prenosu ukazov v primarno motorično skorjo. Ta nadalje pošlje inpulze v ustrezne artikulatorje (mišice grla, neba, jezika in ustnic), ki omogočajo realizacijo procesa artikulacije in fonacije. Brocovo kortikalno območje je odgovorno za sintaktične in fonetsko fonološke vidike jezika (Vuković, 2002, str. 20). 9

17 3.1.2 Vloga Wernickovega področja v možganih Nemški zdravnik Carl Wernicke je dokazal, da je možganski center za razumevanje govora v zgornjem zadnjem delu senčnega režnja, ki ga danes imenujemo Wernickovo področje (Grad, 2014, str. 4). V Werrnickovem področju v možganih se opravlja kompleksna interpretacija sporočil in integracija sestavljenih sedanjih in preteklih, več modalnih informacij. Poslušalec dekodira motiv sporočila, odkrije izražene pomene in razume globlji smisel s pomočjo sinteze avditivnih dražljajev in tudi že shranjenih somatosenzornih in vidnih predstav. Wernickovo področje je odgovorno za razumevanje govora in avditivno programiranje glede na pravilen pomen sporočila, hkrati pa vpliva na: razumevanje izrečenega sporočila drugim, glasno in tiho branje z razumevanjem, odziv na sestavljene verbalne ukaze, spontano pisanje, pisanje po nareku, opisovanje in poimenovanje vidnih predmetov, glasno ponavljanje besed in njihovo razumevanje. Pri pacientih z Wernickovo afazijo je govor gramatično ustrezen, vsebinsko oz. semantično pa brez pomena (Vuković, 2002). 10

18 Slika 4: Področja za govor v možganih Vir: Govorna področja v možganih (n.d) Na sliki 1 so prikazana primarna govorna področja v možganih, in sicer Brocovo polje v spodnjem delu čelnega režnja dominantne hemisfere, Wernickejevo polje ob zadnjem delu Sylvijeve brazde v zgornjem senčničnem režnju ter povezava med njima, kot jih omenjata tudi Magdič in Hojs-Fabjan (2012, str. 114). 11

19 4 AFAZIJA 4.1 Definicija afazije Afazija je pridobljena jezikovna motnja, ki nastane zaradi bolezni ali poškodb centralnega živčevja možganov. Kaže se z redukcijo ali disfunkcijo jezikovnega izraza, vsebine, v spontanem govoru, razumevanju govora, ponavljanju, imenovanju, pisanju in branju, jezikovnem mišljenju in kot motnja pozornosti, pomnjenja in mišljenja (Zupanc-Isoski, 2010, str. 98). Na tip in resnost afazije vplivata lokacija poškodbe možganov ter obseg poškodovanega dela. Afazija ne vpliva na inteligenco (Zupanc-Isoski, 2006). Zelo malo je pacientov z afazijo, ki resnično ničesar ne razumejo. Pri njih gre predvsem za to, da besede dojemajo megleno in jih ne prepoznajo. Pomembno je pogosto ponavljanje besed, saj besede, ki jih pacient večkrat sliši, tudi lažje prepozna oziroma razume (Žemva, 2007). Afazije v grobem delimo na takšne, kjer je govor delno ali popolnoma izgubljen, in na tiste, kjer oseba govori, vendar je njen govor nerazumljiv (Lunder, 2007, str. 84). 4.2 Vzroki za nastanek afazije Vuković (2002, str. 60) pravi, da do afazije lahko pride zaradi različnih dejavnikov, ki privedejo do poškodbe centralnega živčnega sistema (CŽS). Glavni etiološki vzroki afazije so: cerebrovaskularna obolenja (tromboza, embolija, krvavitev, prehodni ishemični napad, arterioskleroza, hipertenzijska encefalopatija). Skupaj predstavljajo 80 % vzrokov afazije; travmatske poškodbe možganov (odprte in zaprte); 12

20 vnetna obolenja centralnega živčnega sistema (encefalitis, meningitis, abces možganov); intrakranialni tumorji (primarni in sekundarni); progresivne bolezni centralnega živčnega sistema (demenca); intoksikacije (zastrupitve); motnje metabolizma (motnja funkcije tireoidne žleze, hipoglikemija, ipd.); prehranske motnje (pomanjkanje vitamina A in pomanjkanje vitamina B) (prav tam, str. 60). 4.3 Vrste afazij Vsak pacient z afazijo ima svojo obliko afazije. Nobena afazija ni enaka kot kakšna druga in redko katero afazijo lahko uvrstimo v točno določeno vrsto. Kljub temu je pomembno, da se pozna vse vrste in značilnosti vsake afazije. Poznamo nekaj glavnih vrst: globalna afazija, Wernickova afazija, Brocova afazija, transkortikalna afazija, konduktivna in amnestična afazija (Žemva, 1994, str. 24) Wernickova afazija Pri Wernickovi ali senzorni afaziji je v ospredju motnja razumevanja govora. Kot opisujeta Zupanc-Isoski (2006) ter Arbib (2012, str. 92), je zanjo značilna izguba razumevanja govora in besed, pisave in slike. Govor učinkuje povsem tekoče, pacient lahko govori v dolgih stavkih, vendar je nemogoče razumeti njegov smisel, saj je vsebinsko prazen. Pacient z Wernickovo afazijo lahko v govoru dodaja nepotrebne besede ali celo izumlja nove. Žemva (2007) opisuje, da je videti, kot da nam pripoveduje v tujem jeziku. 13

21 Vzrok za Wernickovo afazijo je poškodba možganov ob senčnici in prizadeto Wernickovo področje v senčnem režnju dominantne možganske hemisfere. Zaradi motnje razumevanja pacient ne more poimenovati predmetov in ne ponavljati. Pacient se sam vseh motenj pogosto niti ne zaveda, zato ga moti, da ga nihče ne razume. S težavo ostane pri določeni temi in pogosto uporablja besede, ki vsebinsko ne pomenijo nič. Na primer, na vprašanje:»kje živite?«, odgovori:»kakšen?; Aja, a ja«. Prosnik in Sikošek (2003, str. 231) dodajata, da so hkrati prizadeti tudi branje (paraleksija) in pisanje (paragrafija). Pacient je zaradi motenj kljub navidezno ohranjeni govorni funkciji komunikacijsko in v celotni socialni interakciji izraziteje in huje prizadet, kot pacient s pretežno izraženo ekspresivno Brocovo afazijo. Po navadi pacient z Wernicovo afazijo ni telesno oslabljen, saj poškodba možganov ni v bližini predela, ki nadzira gibanje. Hemipareza je redka, pogoste pa so spremljajoče težave z vidom. Logopedska obravnava je usmerjena na izboljšanje specifičnih motenj jezikovne funkcije; razumevanje, imenovanje, branje, pisanje in spontano konverzacijo (Zupanc- Isoski, 2006) Brocova afazija Brocova afazija se imenuje tudi motorična ali ekspresivna afazija. Ta vrsta afazije predstavlja 20 % vseh diagnosticiranih afazij. Najpogostejši vzrok nastanka je možganska kap, sledijo možganski tumorji in krvavitve (Žemva, 1994). Zanjo je značilen zelo okrnjen govor. Po opisih Prosnikove in Sikoška (2003) in Arbib (2012) se lahko ekspresivna afazija kaže s popolno izgubo govora (popolna izguba spontanega govora), otežen govor je podoben neslovničnemu oz. telegrafskemu stilu, izpuščanje veznikov, členov, predlogov, oblikoslovja ni oziroma ga je zelo malo. Pacient govori v kratkih stavkih, ki jih izgovarja z veliko težavo. Moteno je imenovanje predmetov, pisanje in branje, prisotno je ponavljanje stavkov. Žemva (2008) razlaga, da človek z Brocovo afazijo težko izraža svoje misli in ob velikem naprezanju išče besede. Takšen pacient do določene mere razume govor drugih, zato se 14

22 hitro zaveda svojih težav, kar vodi v frustracije, umik vase in depresijo. Brocova afazija je posledica prizadetega Brocovega področja v čelnem delu dominantne možganske hemisfere. Prosnik in Sikošek (2003) navajata, da ne gre za izolirano omejeno okvaro Brocovega območja, temveč okvara običajno zajema tudi sosednje kortikalne (senzorični korteks) in subkortikalne predele (striatum). Pacient z Brocovo afazijo odgovarja na posamezna vprašanja z eholaličnim ponavljanjem. Na primer:»ali ste prišli?prišel!«. Če odgovor na postavljeno vprašanje zahteva dejavno iskanje novih govornih funkcij»kako ste zboleli?«, odgovor običajno izostane. Pri imenovanju posameznih predmetov nima težav, prav tako običajno nima težav pri ponavljanju zlogov. Ponavljanje parov glasov je oteženo. Pri ponavljanju stavka z nenavadnim sporočilom, ga zamenja s stavkom s pravilnim in dobro utrjenim sporočilom (letalo leti zelo počasi- letalo leti hitro). Pri imenovanju dveh ali treh izmenično prikazanih predmetov, pa se vrača na prvega, druge interpretira v kontekstu prvega predmeta (jabolka, češnja, višnja- jabolka in mala jabolka) (Zupanc-Isoski, 2006, str. 192) Globalna afazija Globalna afazija prizadene večje dele, ki v možganih nadzirajo govor. Pri pacientu je seštevek ekspresivnih in senzoričnih motenj praktično vedno posledica popolnega teritorialnega infarkta. Prosnik in Sikošek (2003) razlagata, da pacient z globalno afazijo prav tako ne more ponavljati besed in stavkov, imenovati predmetov, pisati in brati. Motena je tudi artikulacija, včasih tudi resonanca. Včasih pacient lahko izgovori nekaj besed, v glavnem stereotipnih fraz in v toliki meri tudi razume sogovornika. Pogosto pacienti ne morejo zanesljivo razlikovati med»da«in»ne«in ju uporabiti v pogovoru. Spremljajoče nevrološke motnje pri takem pacientu zožujejo možnost neverbalnega sporazumevanja (apraksija, omejitev vidnega polja, agnozija). Tak pacient ne more govoriti in je zelo omejen v razumevanju jezika. Kot navajata Zupanc-Isoski (2006) in Žemva (2007), je pacient s to vrsto afazije najtežje prizadet. 15

23 4.3.4 Anomična afazija Anomična ali amnestična afazija predstavlja fluentno obliko afazičnega sindroma, katerega osnovni vzrok je anomija- motnja sposobnosti pri iskanju besede iz lastnega leksikona. Pacient ima komaj da opazne težave pri razumevanju, lahko tekoče govori. Njegov govor se ustavlja, ker se ne spominja in ne najde pravih besed (Zupanc-Isoski, 2006). Kot ugotavljata Zupanc-Isoski (2006) in Žemva (2007) postanejo težave očitne pri poimenovanju posameznih predmetov. Če takemu pacientu pokažemo predmet, ga bo»prepoznal«, opisal njegov pomen, ne more pa se spomniti imena tega predmeta. Razumevanje govora je, prav tako kot ponavljanje, pisanje in branje dobro. Ta motnja govora nima posebnega lokalizacijskega pomena. Okvare, ki do nje vedno vodijo, so pogosto razširjene, predvsem levo- temporalno- parietalno. Zdravljenje anomične afazije temelji na treh osnovah (Zupanc-Isoski, 2006): izboljšanje oškodovanih procesov; generalizacija oškodovanih procesov; razvijanje učinkovitih kompenzatornih strategij Transkortikalna afazija Za transkortikalno afazijo so značilne motnje razumevanja, ob dokaj dobrih sposobnostih ponavljanja pa borna govorica (Žemva, 2007). 16

24 4.4 Težave, ki spremljajo pacienta z afazijo Pojavnost izolirane afazije ostane teoretično poimenovanje. Kot navaja Vuković (2002), je ob afaziji skoraj še vedno prisotna neka spremljajoča motnja oziroma težava. Le-te lahko razdelimo v več skupin: spremljajoče motorične motnje (hemianopsija ali izpad vidnega polja); spremljajoče motnje višjih kognitivnih funkcij (motnje pozornosti, koncentracije, spomina), apraksija oziroma centralna motnja (zaradi okvare CŽS) veščega gibanja in ravnanja ob ohranjeni motorični moči in koordinaciji (ideomotorična, ideatorna, konstrukcijska, bukofacialna, govorna); agnozija ali motnja prepoznavanja čutnih dražljajev (vidna, taktilna, avditivna, motnja o zavedanju telesa npr. anozognozija, kjer se pacient ne zaveda svoje motnje, bolezni); aleksija ali motnja branja; agrafija ali motnja pisanja; akulkalija ali motnja računanja; povečana vzdražljivost, motnje čustvovanja in razpoloženja (npr. depresija). 17

25 5 KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE S PACIENTI Z AFAZIJO 5.1 Verbalna komunikacija Ljudje smo edina živa bitja, ki uporabljamo jezik zavestno in ustvarjalno. Za človeka je komuniciranje dejavnost osrednjega pomena, življenjski element, v katerega se rodimo in v katerem živimo, je neizogiben in univerzalen del našega bivanja in bistva. Komuniciranje zahteva sodelovanje. To ni nikoli samo rezultat napora enega, je rezultat odnosa med partnerji v komunikaciji. Komuniciranje je bistveno odvisno od občutka za razlike med ljudmi in želje, da bi kljub tem razlikam razumeli drug drugega. Je širok pojav, ki vsebuje procese med ljudmi kot procese v nas samih (Ule, 2005). Poznamo več vrst in načinov komunikacije, z namenom, da sporočamo in oblikujemo odnos z drugimi. Nezmožnost verbalne komunikacije zmanjšuje vzpostavitev kontakta in število socialnih udeležencev, pogostost, dolžino ohranjanja in kvaliteto komunikacijskega odnosa (Bajc, 2014, str. 21). Komuniciranje je bistveno več kot samo izmenjava besed. Kot razlaga Ule (2003) je nadvse zapleten proces medsebojne udeleženosti. Le komunikativna medicina poskrbi za to, da pri obolelem človeku ponovno vzpostavi zdrav odnos med kognicijo, čustvovanjem in telesom. Sporazumevanje s pacientom z afazijo je zelo oteženo, saj se včasih pacient niti ne zaveda, da ima težave in je prepričan, da trditev pravilno pove. Veliko težje pa je tistemu pacientu, ki dobro razume govor drugih, vendar sam zelo težko kaj pove. Ti pacienti se zavedajo svoje nemoči in imajo zaradi tega pogosto veliko psihičnih težav (depresija). Pri najhujših oblikah oseba nenehno ponavlja posamezne zloge ali besede brez pomena. Pacient ne zmore ponoviti besede, ki jo sliši. Velikokrat take osebe z lahkoto preklinjajo in je to edino, kar lahko razumljivo povedo (Lunder, 2007, str. 84). 18

26 5.2 Neverbalna komunikacija Le del našega komuniciranja z drugimi ljudmi se dogaja na jezikovni ravni, saj komuniciramo s celotnim telesom, npr. z gestami, kretnjami, mimiko, telesno oddaljenostjo, z uporabo časa, prostora, s telesnim videzom, parajezikom. Neverbalno komuniciranje pomeni vrsto komunikacij, kjer ne uporabljamo govora, oziroma besed, sporočila pa lahko posredujemo nehoteno ali nenamerno, spontano, pa tudi rutinsko. Kar % vsega sporočanja v socialnih srečanjih je sestavljenega iz neverbalnih znakov (Prebil et al., 2009). Vloga neverbalnega komuniciranja je najpogosteje definirana kot pomoč in okrepitev verbalnega govora, sestavine obeh pa delujejo skupaj kot usklajeni del celote. Govor bi bil brez nenehne podpore neverbalne komunikacije osiromašen Kinestetično komuniciranje Kinetika je veda o govorici telesa, ki razlaga in opisuje značilnosti vedenjskih odzivov, hoteno in refleksno gibanje kateregakoli dela telesa ali celega telesa. Komuniciramo z vsem telesom, ne le z določenim delom telesa. Govorica telesa zajema mimiko (oči in izraz obraza), gestiko (gibe glave, kretnje rok in nog) in proksemiko (gibanje v prostoru in položaj, držo, hojo). Obsega vsaj izrazov (Selič, 2007, str. 28, 29). Govorica gibov oziroma kretenj je najstarejša človekova govorica. Besedno izraženo misel podkrepimo s kretnjami ali pa jo nadomestimo. Med najbolj pogostimi gibi je premikanje glave, zmajevanje, odkimavanje, prikimavanje, podpiranje glave. Uletova (2009, str. 188) poudarja, da je obraz izjemno pomemben medij za izražanje in sporočanje osnovnih človekovih čustev, veselja, žalosti, strahu, jeze, gnusa, presenečenja. Za te izraze je značilno, da trajajo kratek čas in se konstantno spreminjajo ter prehajajo drug v drugega. 19

27 Na obrazu so posebej zgovorne naše oči. Stik s pogledom je nujno potreben za sporazumevanje, saj je eden od najpogostejših in najbolj učinkovitih neverbalnih signalov. Na splošno velja, da moramo sogovorniku gledati v oči (Ule, 2009, str. 186). Selič (2007, str. 88) pravi, da ima stik s pogledom, pri sporazumevanju štiri pomembne funkcije: uravnava potek pogovora, sogovorniku daje pomembne informacije o tem, kar je povedal in ga hkrati obvešča o odnosu, izraža čustva in informira udeležence pogovora o naravi odnosa v katerem sta. Oči izražajo predvsem dve čustveni stanji: strah in presenečenje. Veljajo posebna nanapisana pravila, koliko časa naj traja pogled. Ta čas naj bi bil 2,95 sekunde, nato je potrebno pogled umakniti in sogovornika ponovno pogledati. Če pogleda ne umaknemo, pošiljamo dodatna sporočila, kot so dominantnost, napadalnost, Upoštevati moramo, da je lahko preveč očesnega stika vsiljivo, premalo pa kaže na strah ali sramežljivost, negotovost, zavajanje ali globoko razmišljanje. Direkten in odprt pogled naj bi dokazoval zanesljivost, iskrenost in poštenost (Pease in Pease, 2008). Pomemben izrazni organ našega obraza so tudi ustnice. Z usti najpogosteje izražamo čustva, kot so veselje, žalost, začudenje, jeza, strah, stud. Pri delu z ljudmi, je v naši kulturi nasmeh velikega pomena in vedno privabi prijetno občutje (Vec, 2005). Poleg izražanja z obrazom je najbolj pogosta govorica naših rok. Z njimi neprestano gestikuliramo. Znanstveno je ugotovljeno, da je največ živčnih povezav v telesu prav z rokami, zaradi česar položaj rok dosti pove o našem čustvenem stanju (Pease in Pease, 2008). Funkcije gibov rok so kot ilustracija pripovedovanega, popravljanje pripovedovanega, poudarjanje tistega, kar z besedami nismo mogli dovolj izraziti. Najpogostejše neverbalno komuniciranje je rokovanje ob srečanju, ob pozdravu in slovesu. Odprte roke pomenijo odprtost, prepletene roke pa obrambo ali nestrinjanje. S pomočjo kretenj rok sogovornika pomirjamo, spodbujamo, prosimo, pozivamo, rotimo (Prebil et al., 2009; Vec, 2005). Kadič (2013) navaja, da imajo svojo vlogo pri komunikaciji tudi noge. Ljudje se obračamo k stvarem, ki so nam všeč. Naklonjenost ali nenaklonjenost je razvidna s položaja stopal. Če v pogovoru obrnemo eno ali celo obe stopali proti osebi, je to znak naklonjenosti. 20

28 V primeru, da obrnemo stopalo stran od sogovornika ali proti izhodu, to pomeni, da želimo oditi, oziroma ne želimo sodelovati v pogovoru. Noge so od možganov najbolj oddaljen del telesa. Ravno zato se ljudje najmanj zavedamo gibov, ki jih počnemo z njimi. S sedenjem, z neprekrižanimi nogami, postavljenimi nekoliko narazen, sogovornika vabimo v komunikacijo (Selič, 2007; Pease in Pease, 2008). Drža telesa je dober kazalec našega počutja in odnosa do sogovornika ali teme. Z njo sporočamo svoje počutje, sproščenost, napetost, bolečino, stopnjo samozavesti in zaupanja. Mimika obraza, kretnje sogovornika, telesna drža pa nas lahko tudi zavedejo, saj se včasih spremenijo zaradi bolezni, starosti ali poškodb različnih organov (Prebil et al., 2009, st. 67) Proksemično komuniciranje Proksemično komuniciranje lahko opišemo kot prostor med ljudmi v času interakcije. Kot pravi Rungapadiachy (2003, str. 254, 255), je optimalna razdalja za človeka velikega pomena, v življenju pa se lahko znajdemo v situaciji, ko nimamo izbire in moramo dovoliti vdor v svoj intimni prostor. V kliničnih okoljih pride do upravičenega vdora zdravstvenih delavcev v osebni prostor pacienta, kjer le ta nastane ob skrbi za pacientovo zdravje, ob premikanju in dotikanju pacienta ter izvajanju negovalnih intervencij. Tako ravnanje razumemo kot nekaj, kar se počne v dobro pacienta. V prikazu vrst razdalje med partnerjema v medsebojni komunikaciji, Edward Hall (1959, v: Ule, 2009, str. 196, 197) navaja naslednje: Intimna razdalja je najmanjša možna razdalja med dvema človekoma. Obsega do 50 centimetrov, to pomeni razdaljo ene roke. Za to razdaljo uporabljamo v zelo tesnih odnosih, intimnih, starševskih, prijateljskih. Za to razdaljo je značilno, da lahko poleg vidnega in slušnega zaznavanja zaznamo tudi telesno toplino in telesni vonj drugega, besedno izražanje pa je minimalno. 21

29 Osebna razdalja se lahko giblje med 45 in 75 centimetrov, kar poimenujemo bližnja faza, ter od 75 do 120 centimetrov, kar je oddaljena faza. Ta razdalja še omogoča komuniciranje iz oči v oči, ne zaznavamo pa več telesne toplote in vonja drugega. Uporabljamo jo v neformalnih odnosih, klepetih s prijatelji, sorodniki, znanci. Socialna razdalja se giblje med 1,2 do 2,1 metra v bližnji fazi ter med 2,1 do 3,6 metra v oddaljeni fazi. To je razdalja, ko intimne značilnosti obraza niso več prepoznavne. Drugega slišimo, vendar ne vidimo več natančno. Namenjena je formalnim, poslovnim, izobraževalnim pogovorom. Javna razdalja se giblje med 3,6 in 6 metrov ali več. Pomen glasu in obrazne mimike je minimalen, poudarek je na gestah in telesni drži. Uporabljamo jo za komuniciranje v javnosti Komuniciranje z molkom Po Rungapadiachy (2003, str. 266), lahko tišino opišemo kot premor med govorom, lahko pa pomeni vse od tega, da ne želimo ničesar povedati, do tega, da ne vemo, kaj bi povedali. Kot pravi, lahko tišino definiramo le na splošno, njen pravi pomen pa moramo iskati v kontekstu, v katerem se pojavlja. Z molkom izkazujemo razumevanje, spoštljivost, sočutnost. Z njim lahko povemo, da se z nečim ne strinjamo, da si mislimo svoje, smo prestrašeni, vdani, da nečesa ne poznamo. Molk je zelo zgovorno sporočilo. Molk je tudi čas, ko poslušamo, razmišljamo, se odločamo, ustvarjamo (Vec, 2005). Za uspešno komuniciranje se je po mnenju Prebil et al. (2009, str. 67) potrebno naučiti tudi molčati. Obvladovanje molka je v zdravstvu zelo pomembno, saj morajo biti informacije podane zelo premišljeno. Obvladovanje molka predstavlja posebno kvaliteto zrele osebnosti. Stričević in Ivanc (2006, str. 68) pa poudarjata, da je molk del komunikacije in ne odsotnost le-te. Besedna sporočila običajno kontroliramo, nebesedne govorice, ki jih sporočamo v okolje s telesno držo, gestami, mimiko obraza, očesnim stikom, pa so bolj spontana, pristna in se jih ne zavedamo. 22

30 5.2.4 Dotik Dotik spada v proksemično komunikacijo, saj predstavlja poseganje v intimni prostor. Medsebojno dotikanje ljudi sodi v prvih letih otrokovega življenja med najpomembnejše neverbalne signale, kar ima velik pomen za človekov normalni razvoj. Rungapadiachy (2003, str. 262, 263) meni, da lahko ima pomanjkanje dotika psihične in fizične posledice na posameznika. Pomen dotika je odvisen od situacije in kulture, socialnega odnosa, starosti, spola. Dotiki nam sporočajo o dimenzijah odnosov med ljudmi, zato po Uletovi (2009, str. 195) govorimo o: dotikih intimnosti, dotikih dominantnosti in ritualni vlogi dotikov. Pri negi pacienta dosežemo razbremenitev, če z njim komuniciramo, mu jasno in razumljivo povemo, s kakšnim namenom posegamo v njegovo intimo. Kot pravi Rakovec- Felserjeva (2009, str. 223, 224), ima stisk roke, kratko trepljanje po ramenih, brisanje solz in božanje po licih, za pacienta, ki ga je strah in trpi, terapevtske učinke. Tako lahko ima pacient občutek, da ni več sam, da ga razumemo in da lahko pričakuje ustrezno pomoč. Z ustreznim dotikov v pravem trenutku lahko s pacientom vzpostavimo zaupljiv odnos (zaradi katerega bolje sodeluje z medicinsko sestro), ga pomirimo, zmanjšamo napetost, strah, vplivamo na zaupanje in upanje, ter zmanjšamo bolečino. Jankovec (2006, str. 26) pa dodaja, da z dotikom sporočamo povezanost, simpatijo, toplino in čustva. Ihan (2014, str. 615) razlaga, da naše telo začne ob dotiku proizvajati hormon oksitocin, ki med drugim upočasni mentalne procese in slabi spominske funkcije. To pomembno dejstvo lahko uporabimo pri stresni razbremenitvi, saj je oksitocin, ki se sprosti pri objemu, odgovoren, da lahko pozabimo na bolečino in težave v tej anti-dotik družbi. Medicinska sestra pa se mora tudi zavedati in razumeti, da dotik nima vselej blagodejnega učinka na pacienta. Potrebno je skrbno opazovati njegova povratna nebesedna sporočila. Ljudje bi bili brez dotika oropani za eno od svojih najosnovnejših človeških potreb. To bi po Rungapadiachy (2003) imelo resne posledice za našo rast in razvoj. 23

31 5.2.5 Sporočanje z barvami Barve imajo v našem življenju velik vpliv, tesno so povezane z vsemi vidiki našega življenja in so postale pomemben del našega jezika. Z barvami opisujemo telesno zdravje, čustva, razpoloženje in duhovna doživetja, poleg tega pa lahko z barvami vplivamo na delovanje človekovega organizma. Zato se jih uporablja v zdravilne namene. Zdravljenje z barvami imenujemo kromoterapija (Prebil et al., 2009). Barve so različne frekvence svetlobe, ki učinkujejo na različne energije našega telesa. Lahko so spodbudne ali moreče, konstruktivne ali destruktivne. Nekatere barve nas odbijajo, druge privlačijo. Wills (2002) opisuje naslednje lastnosti različnih barv: Rdeča; je barva ognja in življenja, veča srčno frekvenco, viša srednji arterijski tlak in hitrost dihanja. Pretirana vzpostavitev privede do jeze, agresije. Oranžna; izboljšuje razpoloženje in premaga zaspanost. Uporablja se pri zdravljenju depresije in pesimizma. Rumena; naj bi krepila živčevje in možgane, spodbujala metabolizem in boljšala koncentracijo. Zelena; je barva harmonije, koncentracije in pomiritve. Pomanjkanje pa naj bi vodilo v občutek ranljivosti. Modra; je barva miru, ki pomirja. Povezujejo jo z govorom, sposobnostjo izražanja, zdravljenjem stresa, glavobola. Pomanjkanje le te pa vodi v nezaupanje, dvom. Indigo; je barva dojemanja in intuicije, pomirja in zdravi oči, ušesa, nos. Vijolična; je barva čustev, pomirja živčni sistem in relaksira mišice. Roza; vzpodbuja sočutje in odprto srce. Bela; zmanjšuje neprijetne občutke ali razočaranja, daje svež videz, pomeni nove začetke. 24

32 Vsaka barva ima edinstveno delovanje in se lahko uporabi za zdravljenje in uravnovešanje, ter tudi za prebujanje globokih ravni zavesti. Pri uporabi barv in njihovih kombinacijah se vedno prilagodimo posamezniku (Andrews, 2009). Pri neprimerni izbiri in uporabi barv, pa lahko pri pacientih ustvarimo neugodne čustvene reakcije, ki jih povezuje s svojo boleznijo. Barve lahko uporabljamo kot didaktičen pripomoček npr. slike in plakati Sporočanje prek predmetnega okolja Kot navaja Paladinova (2011), sta v procesu neverbalne komunikacije pomembna tudi zunanji videz in okrasje. Komuniciramo z obleko, s predmeti, ki jih imamo na sebi in okoli sebe. To nas označuje in vpliva na mnenje drugih o nas. Sporočilna vrednost predmetov pa nas lahko tudi zavede in si o drugem ustvarimo napačno mnenje. Naša obleka odraža odnos do sebe, do drugih in do poklica. Prebil et al. (2009, str. 76) opozarjajo, da morajo zdravstveni delavci obvezno nositi identifikacijske tablice, saj to omogoča pacientom, da vedo s kom komunicirajo. Prav tako je pomembno, da zdravstveni delavci opazijo predmete, ki jih ima pacient pri sebi v kliničnem okolju (npr. obeski, verske podobe, amuleti, ). Pacientovi predmeti nam o njem veliko povedo, pa vendar ne moremo zagotovo trditi, da so popolnoma zanesljivi pokazatelj, kaj pacienta zanima, kaj pacient počne in kaj verjame Kronemično komuniciranje Način uporabe časa pri komunikaciji imenujemo kronemija ali temporalnost. Pri tem mislimo na čas, ki ga nekomu namenimo mi, ali ga nam nameni nekdo drug. Že najkrajša časovna nepozornost je znak podcenjevanja. Temeljni pogoj spoštovanja in vljudnosti pa je takojšnja pozornost (Jankovec, 2006, str. 25, 26). 25

33 Kot pravijo Prebil et al. (2009, str. 76), moramo pri komunikaciji upoštevati, da ljudje iz različnih kultur različno doživljajo časovni tok. Medicinska sestra mora pacientu z afazijo razložiti, da vsak tak pacient potrebuje veliko, veliko časa, preden bo lahko spet govoril in izražal svoje misli, občutke. Medicinska sestra se mora zavedati, da se pacient brez tuje pomoči ne bo ponovno naučil govoriti Komuniciranje s čustvi V procesu komunikacije morajo biti čustva prepoznavna in upoštevana kot pomemben del tega procesa, ne samo zaradi svoje ekspresivne moči, ampak zaradi svoje sporočilne vrednosti. Komuniciranje brez čustev je komuniciranje brez empatije in sočutja. Ljudje izražamo čustva in občutke na različne načine. Upravljanje s čustvi je del naše samopredstavitve. Posameznikova kultura določa intenziteto in način izražanja čustev. Prebil et al. (2009, str. 78) navajajo, da so čustva biološki odziv na dražljaje, so posebna oblika komuniciranja in jih večinoma izražamo z neverbalnimi signali. Čustva nam omogočajo, da vzpostavimo in oblikujemo odnose z drugimi, torej imajo zelo pomembno komunikacijsko vlogo. Kakšen odnos vzpostavimo, je najbolj odvisno od sposobnosti izražanja in prepoznavanja čustev pri drugih in sebi. Čustva vplivajo na posameznikovo duševno in telesno stanje (Babšek, 2009). Zavest o naravi čustev je ključ do dobrega delovnega odnosa in pozitivnega stališča do pacienta, kar omenja tudi Rungapadiachy (2003, str. 262). Obstaja šest osnovnih čustvenih izrazov, to so žalost, veselje, jeza, strah, presenečenje in gnus, drugi so njihova mešanica. Prebil et al. (2009, str. 79) so mnenja, da z drugimi verbalnimi in neverbalnimi načini izražanja želimo včasih ta čustva prekriti, lahko jih hlinimo ali izsilimo. Čustveno stanje najbolj izraža obraz, ob tem pa uporabljamo še glasovne znake in gibalne signale, ki kažejo intenzivnost čustev. 26

34 Med komuniciranje s čustvi spadata zlasti smeh in jok. Sta tipično človeška in univerzalna. Temeljno sporočilo joka je bolečina, smeha pa sreča in veselje. Pomembno je, da pustimo paciente jokati in jim stojimo ob strani, lahko jih objamemo ali držimo za roko. Smeh je lahko tudi maska. Uporabljamo ga tudi v terapiji imenovani geloterapija ali zdravljenje s smehom. Smeh ohranja zdravje in blaži bolečino (Prebil et al., 2009, str. 80, 81). Medicinska sestra mora znati prepoznati čustva pacienta, svojcev in tudi svoja lastna Parajezik Človek v določenem trenutku ne komunicira samo besedno ali samo nebesedno. Rungapadiachy (2003) razlaga, da parajezik predstavlja posebno glasovno komunikacijo. Sem spadajo jok, stokanje, vzdihovanje, vzkliki, žvižganje, višina glasu, ritem in tempo govora. Prebil et al. (2009, str. 78) so mnenja, da je parajezik pogost ob občutenju bolečine ali močnejših negativnih čustvih. Pomen besednega sporočila lahko prek parajezika spreminjamo, prav tako lahko zanikamo besedno izražanje občutij. 5.3 Drugačne oblike komunikacije V človekovem vsakdanjiku sta glas in govor nekaj, kar ima in kar s pridom uporablja pri sporazumevanju. Žemva (1994) pravi, da o govoru običajno ne razmišljamo. Šele izguba nas prisili v iskanje odgovorov, kako pomemben je in koliko nam pomeni. Uporaba nekaterih drugačnih oblik sporazumevanja ugodno vpliva na vračanje govora. Žemva (1994, str. 70) ugotavlja, da ravno zato, ker zmanjšujejo napetost in izrazito usmerjenost v govor, kot edini način sporazumevanja. Pacient z afazijo mora vedeti, da bomo sprejeli vsak njegov poskus komuniciranja. Njegovo zaupanje v lastne sposobnosti se bo ob ugodnih izkušnjah krepilo. Trudil se bo iskati različne načine sporočanja. 27

35 Izbor in uvajanje nadomestne ali dopolnilne komunikacije (NDK), ni odvisno le od zmožnosti sporazumevanja, ampak tudi od pacientovih kognitivnih in motoričnih sposobnostih. Najučinkovitejši sistem NDK je individualno prilagojen sistem, ki vključuje različne pripomočke in strategije, posameznik pa jih uporablja pri reševanju izzivov pri sporazumevanju. Vključuje lahko komunikacijske kretnje, geste, slikovne simbole ali komunikacijsko napravo (Ogrin, 2013) Sporazumevanje s pisanjem Pri pacientu z afazijo je zaradi težav na področju gibanja, pogosto je hroma prav tista roka, s katero je pacient pisal, potrebno pripomočke za pisanje prilagoditi. Velikokrat ne pozna več črk in preprosto ne ve, kako in kaj naj bi napisal. Včasih pa lahko pacientovo sporočilo razvozlamo tudi iz napol napisanih besed (Žemva, 1994, str. 70). Kot razlaga Vrankar (2011) je potrebno pacientu zagotoviti primerno podlago, z zapenjalom za papir, papir in pisalo oz. tipkovnico ali miško Sporazumevanje s kretnjami Kot opozarja Žemva (1994, str. 70), je pri tej vrsti sporazumevanja potrebno upoštevati naslednja pravila: kretnje, ki jih medicinska sestra uporablja, morajo biti jasne, preproste, kolikor je najbolj mogoče; dogovorjeni znak mora čim bolj jasno označevati ali predstavljati predmet ali dogajanje; izberemo znake, ki bodo uporabni tudi za pacientovo sporazumevanje z drugimi; vsi, ki se želijo sporazumevati na tak način se morajo naučiti uporabljati te znake (družinski člani, prijatelji, zdravstveni delavci); 28

36 pri odločanju za uporabo kretenj je potreben posvet z logopedom, ki oceni pacientovo razumevanje, kar je zelo pomembno pri učenju. Pri uporabi kretenj je pomemben izbor besed, za katere bomo uporabljali kretnje, samo učenje pacienta in vseh, ki se bodo na tak način sporazumevali z njim, ter uporaba kretenj v vsakdanjem življenju Sporazumevanje s pomočjo slik Kot sistem za NDK lahko izdelamo individualno prilagojene grafične pripomočke, kot so: slike, fotografije, abecedne in besedne table, simbole za potrjevanje in zanikanje. Kot navajata Zagožnova in Jeričeva (2014, str. 10), se v slovenskem prostoru najpogosteje uporabljajo slikovni simboli, z namenom podporne in nadomestne komunikacije. Slikovni simboli so urejeni v komunikacijske table ali knjige. Vrankar (2011) razlaga, da moramo slikovne table, ki vsebujejo slike različnih besed, občutkov, potreb, postaviti pacientu v viden položaj. Pri abecedni sestavljanki lahko pacient izbira na neposreden način z roko, s kazanjem s prstom, usmerjanjem pogleda na abecedo in sestavi črke v besedo. Pri tablicah z "da" ali "ne" pacient samo pokaže na besedo na komunikacijski tablici, ki vsebuje ponavljajoče se potrebe (Geisler, 2008). 29

37 Slika 5: Komunikacijski pripomoček Vir: Knjiga s slikovnimi simboli (n.d) Na sliki 2 je prikazan govorni pripomoček, komunikacijska knjiga s slikovnimi simboli. Nadomestna komunikacija podpira ali nadomesti govorno-jezikovno komunikacijo, kadar je ta motena. Slikovni simboli so lahko posamezni ali urejeni v komunikacijskih knjigah oz. komunikacijskem pripomočku (Ogrin, 2013, str. 15) Sporazumevanje z uporabo elektronskih pripomočkov Podporno in nadomestno komunikacijo učinkovito podpirajo višji tehnično komunikacijski pripomočki - komunikatorji. Kako, kdaj, koliko in kateri multimodalen sistem nadomestne komunikacije in kateri komunikacijski pripomoček uporabimo, je odvisno od individualnih govorno-jezikovnih sposobnosti, kognitivnih potreb ter gibalnih in drugih sposobnosti, ki vplivajo na celotno funkcioniranje uporabnika (Bajc, 2014, str. 21). Pacienti, ki tudi po daljšem času in redni logopedski obravnavi ne zmorejo funkcionalnega govornega sporazumevanja, potrebujejo stalni elektronski pripomoček (Ogrin, 2013, str. 15). 30

38 Lahova in Črničeva (2014) opisujeta prvo mobilno aplikacijo za podporo in nadomestno komunikacijo s predloženimi besedami in sporazumevalnimi vzorci v slovenskem jeziku - MojKomunikator. Omogoča možnost sporazumevanja osebam, ki zaradi različnih vzrokov ne morejo govoriti. Aplikacija deluje na petih različnih operacijskih sistemih (Apple, Android, Blackberry, Windows in spletni portal). V angleško govorečem svetu ter tudi drugje (Nemčija, Nizozemska), je že vrsto let dostopnih nešteto računalniških individualnih programov za vadbo in krepitev možganskih okvar afazij ter»klepetalnice«, ki so namenjene ljudem z afazijo in njihovim družinskim članom. V Združenih državah Amerike so na voljo interaktivne spletne strani s terapevtskimi programi, ki so pripravljeni tako, da krepijo splošne govorno-jezikovne sposobnosti. V uporabi so tudi spletne kamere skype ali podobni programi in internet, kot terapevtski pristopi za ljudi z afazijo (Žemva, 2009). Zelo obetavna tehnološka možnost v rehabilitaciji afazije je navidezni ali virtualni terapevt, ki vodi in usmerja terapijo. Ogrinova (2013) poudarja, da izbiranje, prilagajanje in uvajanje nadomestne in podporne komunikacije zahteva dodatno znanje, fleksibilnost in ustvarjalnost ter timsko sodelovanje vseh članov tima, tudi medicinske sestre. 31

39 Slika 6: Elektronska tablica Vir: Govorni pripomoček - elektronska tablica (n.d) Na sliki 3 je prikazan govorni pripomoček elektronska tablica. Pacienti, ki tudi po daljšem času rehabilitacije in redni logopedski obravnavi ne zmorejo funkcionalnega govornega sporazumevanja, potrebujejo stalni elektronski pripomoček za nadomestno komunikacijo (Ogrin, 2013). 32

40 5. 4 Pomoč medicinske sestre pri komunikaciji s pacienti z afazijo Raziskave po svetu in v Sloveniji kažejo, da je za paciente dobro komuniciranje z zdravstvenim osebjem vsaj toliko pomembno kot dobra strokovna obravnava in da se nezadovoljstvo z zdravstveno oskrbo veže prav na ta del obravnave. Za zdravljenje mnogih problemov in bolečin sodobnega človeka, je spodbudno komunikacijsko okolje velikega, celo odločilnega pomena (Pajnkihar, 1999). Za medicinsko sestro je bistvenega pomena, da se zaveda pomena spodbude, empatije, pohvale in spoštljivega enakovrednega odnosa v komunikaciji s pacientom z afazijo. Imeti mora dovolj znanja in izkušenj, da razume in sliši na pol povedano besedo, kretnjo, pogled, za silo prepoznavno besedo na papirju kot dovolj jasno sporočilo pacienta (Savinc in Zaletel, 2011, str. 151). Ko medicinska sestra nudi pomoč, med drugim komunicira, da bi pomirila pacienta in njegovo družino. Da bi to zmogli, morajo zdravstveni delavci sprejemati druge kot posameznike z lastnimi potrebami in občutki (Sancin, 2006). Po nasvetih Zupanc-Isoski (2006), Žemva (2007) ter Caswell (2012) se moramo v procesu komunikacije s pacientom z afazijo zavedati: da je komunikacija dvosmeren proces, v katerem lahko sogovornik pomaga do izboljšanja komunikacije; da inteligenca pri pacientu z afazijo ni prizadeta. Pacient vsega ne razume ali pa razume zelo malo. To so le znaki težav pri izražanju jezikovnih sposobnosti; nikoli ne hitimo. Pacient lažje komunicira, ko mu je udobno, je spočit, miren; pri nagovarjanju pacienta poskrbimo za mirno okolje, brez hrupa. Pacient namreč mora prepoznati naše govorno sporočilo; s pacientom ne ravnamo in ne komuniciramo kot z majhnim otrokom (»baby talk«); ne izgovarjamo v naprej tistega, kar domnevamo, da bi pacient želel ali moral izgovoriti. To samo povečuje njegovo zamero, jezo, užaljenost in poglablja njegovo prizadetost; ne obnašamo se preveč pokroviteljsko in ne izražamo pretirane skrbi; nikoli se ne pogovarjamo o pacientu, kot da ga ni zraven, četudi je; 33

41 govorimo malo počasneje kot običajno. Sporazumevanje naj bo preprosto, z uporabo jasnih, preprostih, kratkih stavkov, brez odvečnih besed. Uporabljamo znane fraze, besede, ki jih pacient pozna. Med stavki naj bodo kratki premori; govorimo glasneje, vendar ne kričimo (kričanje ni pripomoček za boljše razumevanje); pacientovo pozornost usmerimo v nas. Poskrbimo, da opazuje izraz na našem obrazu in spremlja mimiko obraza; ne govorimo takrat ko govori kdo drug. Oziroma ne govorimo istočasno z nekom drugim, ko pacient že sprejema njegovo sporočilo. Izogibati se je potrebno nenadnim spremembam tem (pacient jim bo težko sledil); pacientu moramo zagotoviti dovolj časa za predelavo sporočila. Ne smemo prehitro sklepati, da nas ni razumel; naklonjeno sprejemamo pacientove poskuse govora, da spregovori, vendar ga v to ne silimo; z možnostjo izbire odgovora z»da«ali»ne«in prikimavanjem ali odkimavanjem pacientu olajšamo odgovor; če pacient vprašanja ne razume, ga ponovimo na malo drugačen način. Poudarimo le ključne besede; izražamo eno misel v enem stavku; uporabljamo humor za lajšanje situacije; nikoli ne smemo obupati, tudi če menimo, da smo izbrali vse možnosti, da bi bili razumljivi. Vedno poskusimo znova; pacientu povemo, da smo tudi mi v zadregi pri sporazumevanju z njim. Pokažemo mu, da se nam nikamor ne mudi in da imamo dovolj časa za sporazumevanje z njim; izogibamo se zahtevi, da mora biti vsaka beseda popolnoma pravilno izgovorjena, ga ne ocenjujemo in ne popravljamo napak, ki jih dela pri sporazumevanju. Pacienta spodbujamo, da uporablja svoj govor, kakršen je; kadar pacient ponavlja le eno besedo ali nerazumljivo govori, mu rečemo, naj utihne in naredi premor, saj sam težko kontrolira tak govor. Ustavljanje govora mu lahko pomaga, da poišče ali uporabi primernejšo besedo; 34

42 vedeti moramo, da so pacientove trenutne sposobnosti komuniciranja veliko nižje od resničnih. Pacient se zaradi spremenjene sposobnosti sporazumevanja ter zadrege in frustracij, izogiba sporazumevanju in govorjenju; uporabljajmo tudi izraz obraza, kretnje, ki govorijo, opisujejo in nosijo sporočilo; izberimo druge načine komunikacije; pisanje, uporabo slik, tablic, elektronske komunikacijske pripomočke; pacienta nikoli ne izločimo iz katerekoli dejavnosti samo zaradi tega, ker ne govori; ne izogibamo se pogovorom o pacientovih težavah pri govorjenju. Pacienta skrbi, ker je njegovo govorjenje zelo moteno, nerazumljivo in neprimerno. 35

43 6 EMPIRIČNI DEL 6.1 Raziskovalna vprašanja V diplomskem delu smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja. - Kateri obliki komunikacije namenijo medicinske sestre pri komunikaciji s pacienti z afazijo največ pozornosti? - Katere pripomočke uporabljajo medicinske sestre pri komunikaciji s pacienti z afazijo? - Ali medicinske sestre čutijo potrebo po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije s pacienti z afazijo? 6.2 Metodologija Raziskovalne metode Pri izdelavi teoretičnega dela diplomskega dela smo uporabili slovensko in tujo strokovno literaturo: knjige, zbornike, polno dostopne članke v revijah in internetne vire. Pridobljeno strokovno in znanstveno literaturo smo preučili, uredili, podatke analizirali in smiselno združili z metodo sinteze. Uporabljali smo vire, ki so dostopni v knjižnicah, preko svetovnega spleta in v uradnih spletnih podatkovnih bazah (COBBIS, PubMed, Pro Quest). Vire smo iskali po ključnih besedah: afazija, komunikacija, medicinska sestra. Zajeti so viri od leta 1994, večina virov ni starejših od 10 let. V empiričnem delu diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela in kvantitativno raziskovalno metodologijo. Kot instrument raziskovanja smo uporabili delno strukturiran anketni vprašalnik, ki je vseboval 14 vprašanj. Pridobljene odgovore smo grupirali, prešteli, analizirali in izračunali deleže. Pridobljene rezultate raziskave smo verodostojno obdelali, analizirali in grafično prikazali s pomočjo računalniških programov Microsoft office in SPSS, ter na osnovi analize rezultatov odgovorili na zastavljena raziskovalna vprašanja. 36

44 6.2.2 Raziskovalno okolje Anketiranje je potekalo v eni izmed slovenskih bolnišnic, na internem oddelku. Pred izvedbo raziskave smo si za opravljanje raziskave v njihovem zavodu pridobili pisno dovoljenje vodstva izbrane bolnišnice Raziskovalni vzorec V raziskavo smo želeli zajeti 40 medicinskih sester, katere sodelujejo pri zdravstveni negi pacientov z afazijo. Vrnjenih anket smo dobili 32. Raziskovalni vzorec je bil realiziran 80 %. Raziskava je potekala v mesecu aprilu Etični vidik Pri raziskovalnem delu smo upoštevali vsa etična načela Kodeksa etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije ter Helsinške deklaracije. Anketiranci so v raziskavi sodelovali prostovoljno, seznanjeni so bili z možnostjo odklonitve sodelovanja in zagotovljena jim je bila anonimnost. Podatki, s katerimi razpolagamo, so verodostojni in uporabljeni izključno v namen priprave diplomskega dela. 37

45 7 REZULTATI Graf 1: Spol anketiranih oseb 100% Ženske Moški V raziskavi je sodelovalo 32 anketiranih, od tega so bile vse ženske. Graf 2: Starost anketiranih oseb 12% 22% 19% 47% let let let let V anketi je sodelovalo 6 (19 %) anketirank starih med 20 do 30 let, 15 (47 %) anketirank starih med 30 do 40 let, 4 (12 %) anketiranke stare med 40 do 50 leti ter 7 (22 %) anketirank starih med 50 do 60 let. 38

46 Graf 3: Izobrazba anketiranih oseb 3% 82% 15% srednješolska izobrazba visokošolska izobrazba drugo Srednješolsko izobrazbo ima 5 (15 %) anketirank, visokošolsko izobrazbo 26 (82 %) anketirank, pod drugo pa je bil naveden magistrski študij (zgolj ena oseba 3 %). Graf 4: Pogostost srečanja s pacientom z afazijo 13% 87% dnevno nekajkrat mesečno Dnevno se s pacienti z govorno motnjo-afazijo srečajo 4 (13 %) anketiranke, nekajkrat mesečno pa 28 (87 %) anketirank. 39

47 Graf 5: Vpliv komunikacije na proces zdravljenja pacienta z afazijo 3% 34% 13% 50% zelo velik velik majhen nima vpliva Polovica anketirank, 16 (50 %), meni, da ima komunikacija na proces zdravljenja pacienta z afazijo zelo velik vpliv, 11 (34 %) anketirank meni, da ima velik vpliv, 4 (13 %) anketiranke menijo, da je vpliv majhen, 1 (3 %) anketiranka pa meni, da nima vpliva. Graf 6: Najpogosteje uporabljena oblika komunikacije pri pacientih z afazijo 3% 9% verbalno neverbalno 88% verbalno in neverbalno Verbalno obliko komunikacije pri pacientih z afazijo uporablja najpogosteje zgo1j 1 (3 %) anketiranka, neverbalno obliko komunikacije uporabljajo najpogosteje 3 (9 %) anketiranke, verbalno in neverbalno hkrati pa uporablja najpogosteje 28 (88 %) anketirank. 40

48 Tabela 1: Oblike neverbalne komunikacije uporabljene pri pacientih z afazijo VEDNO OBČASNO NIKOLI f % f % f % Izraz obraza Očesni stik Telesna drža, kretnje, gibi Medsebojna razdalja Zunanji videz Barve Molk Dotik Nasmeh Vzkliki, vzdihi Pisanje Risanje Drugo *f = frekvenca Najpogosteje uporabljena neverbalna oblika komunikacije anketiranih medicinskih sester pri pacientih z afazijo so izraz obraza, očesni stik, nasmeh, telesna drža, kretnje in gibi ter dotik. Občasno uporabljena oblika neverbalne komunikacije so risanje, pisanje, vzkliki in vzdihi, barve ter medsebojna razdalja. Med nikoli uporabljenimi pa izstopa molk. 41

49 Graf 7: Uporaba pripomočkov pri neverbalni komunikaciji s pacientom z afazijo 16% 6% 13% slike elektronske tablice 65% tablice drugo Relativnostni delež uporabe pripomočkov pri neverbalni komunikaciji s pacientom z afazijo zajemajo pri 32 (65 %) anketirankah slike, tablice uporablja 8 (16 %) anketirank, elektronske tablice uporabljajo 3 (6 %) anketiranke, ter drugo (abeceda, papir ter pisalo) 6 (13 %) anketirank. Graf 8: Namen izražanja neverbalne komunikacije 1% 29% 27% 25% 18% pomoč spoštovanje pomiritev razumevanje drugo Z neverbalno komunikacijo želi 27 (29 %) anketirank izraziti razumevanje, 26 (27 %) anketirank želi izraziti pomiritev, 24 (25 %) anketirank pomoč, 17 (18 %) anketirank spoštovanje in 1 (1 %) anketiranka želi z neverbalno komunikacijo izraziti drugo (navodila). 42

50 Graf 9: Načini pridobivanja informacij o pacientu z afazijo 31% 20% 27% 22% iz zdravstvene dokumentacije s pogovorom s sodelavci v timu s pogovorom s svojci v neposrednem stiku s pacientom Najpogostejši način pridobivanja informacij medicinske sestre o pacientu z afazijo je pri 27 (31 %) anketirankah pogovor s svojci, pri 23 (27 %) anketirankah iz zdravstvene dokumentacije, pri 19 (22 %) anketirankah je način pridobivanja informacij o pacientu z afazijo s pogovorom s sodelavci v timu in pri 17 (20 %) anketirankah v neposrednemu stiku s pacientom. Graf 10: Pogostost težav pri komunikaciji s pacientom z afazijo 22% težko vzpostavim komunikacijo s pacientom 78% imam občasne težave pri vzpostavitvi komunikacije s pacientom nimam težav pri vzpostavitvi komunikacije s pacientom Pri vzpostavitvi komunikacije s pacientom z afazijo ima občasne težave 25 (78 %) anketirank, 7 (22 %) anketirank nima težav pri vzpostavitvi komunikacije, nihče pa komunikacije s pacientom z afazijo ne vzpostavi težko. 43

51 Graf 11: Pridobitev znanja o komunikaciji s pacientom z afazijo v času izobraževanja 13% 87% da ne V času izobraževanja so 4 (13 %) anketiranke pridobile dovolj znanja o komunikaciji s pacientom z afazijo, kar 28 (87 %) anketirank pa pravi, da v času izobraževanja ni pridobilo dovolj znanja o komunikaciji s temi pacienti. Graf 12: Potreba po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije 31% da 69% ne ne vem, nisem prepričan/a Po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije s pacientom z afazijo, želi in čuti potrebo 22 (69 %) anketirank, kar 10 (31 %) anketirank pa ne ve, oz. niso prepričane ali želijo in potrebujejo dodatna znanja s področja komunikacije s pacientom z afazijo. Nobena anketiranka ni odgovorila, da ne želi oz. ne čuti potrebe po dodatnem izobraževanju s področja komunikacije s pacientom z afazijo. 44