UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA

Transcription

1 UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA DIPLOMSKA NALOGA KAJA KOMPARA KOPER 2015

2 UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA Visokošolski strokovni študijski program prve stopnje Predšolska vzgoja Diplomska naloga OBLIKOVANJE SPODBUDNEGA OKOLJA ZA RAZVOJ GOVORNIH IN JEZIKOVNIH ZMOŽNOSTI PREDŠOLSKEGA OTROKA Kaja Kompara Koper 2015 Mentorica: doc. dr. Vanja Riccarda Kiswarday

3 ZAHVALA Najlepše se zahvaljujem mentorici doc. dr. Vanji Riccarda Kiswarday za strokovno svetovanje, pomoč, potrpežljivost in spodbudo pri izdelavi diplomske naloge. Hvala tudi Otroškemu vrtcu Ajdovščina, ki mi je omogočil izvedbo praktičnega dela naloge in vsem sodelavkam, ki so mi z nasveti stale ob strani. Največja zahvala pa gre vsem mojim Levčkom v skupini, saj so z velikim veseljem sodelovali pri vajah, ter njihovim staršem, ki so mi omogočili uporabo slikovnega gradiva. Posebna zahvala gre tudi moji družini in Andražu za brezpogojno podporo in razumevanje med pisanjem diplomske naloge in tekom celotnega študija. Hvala vam!

4 IZJAVA O AVTORSTVU Podpisana Kaja Kompara, študentka visokošolskega strokovnega študijskega programa prve stopnje Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomska naloga z naslovom Oblikovanje spodbudnega okolja za razvoj govornih in jezikovnih zmožnosti predšolskega otroka - rezultat lastnega raziskovalnega dela, - so rezultati korektno navedeni in - nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih. Podpis: V Kopru, dne

5 POVZETEK V prvem delu diplomske naloge so predstavljena teoretična izhodišča. Teoretični del je razdeljen na dva dela. V prvem delu je poudarek na govoru, jeziku in komunikaciji, kjer je opisan razvoj govora, dejavniki, ki vplivajo na razvoj govora, ter razvoj govora glede na starost otroka. V drugem delu teoretičnega dela pa smo se osredotočili na govorno-jezikovne motnje, kjer smo opisali kriterije za določitev stopnje in vrste govorno-jezikovnih motenj ter različne vrste pomoči otroku z govornojezikovnimi motnjami. V empiričnem delu je predstavljenih enajst vaj za jezikovno spodbujanje otrok, ki smo jih izvajali v vrtcu s skupino 12 otrok. Najprej prikazujemo začetno izhodišče dejansko uspešnost otrok pri izvajanju teh vaj. Zanimalo nas je, kako bodo otroci izvajali jezikovne vaje in kakšno bo končno stanje čez štiri mesece. Diplomsko nalogo zaključimo s predstavitvijo ugotovitev, ali so otroci enakomerno napredovali v sklopu teh enajstih vaj. Cilj diplomske naloge je, da bi otroci v najzgodnejšem obdobju njihovega govornega razvoja dobili ustrezno in močno spodbudo za govorni razvoj. Ta cilj smo hoteli doseči preko serij vaj za jezikovno spodbujanje otrok. Ključne besede: predšolski otrok, govorni razvoj, govorno-jezikovne motnje, vaje za jezikovno spodbujanje, vzgojitelj, spodbudno vrtčevsko okolje

6 ABSTRACT Creating a stimulating environment for preschoolers language development The first part of the thesis presents the theoretical foundations divided into two segments. The first segment focuses on speech, language, communication, which further outlines the development of speech, its factors and speech development in relation to the age of the child. The second segment focuses on speech and language disorders, where we describe the criteria for determining the level and type of speech and language disorders. We also present various types of special aid and techniques to help children with speech and language disorder. The empirical part presents eleven exercises for language improvement. These exercises were implemented in kindergarten to a group of twelve children. We were interested in how the exercises would improve language skills within the duration of four months. The thesis concludes with a presentation of results. The aim of this thesis was getting children an adequate and strong incentive for language development at its earliest development stage through a series of exercises for language development promotion. Key words: pre-school children, language development, speech and language disorders, exercises for language development, teacher, supportive environment

7 KAZALO VSEBINE UVOD... 1 TEORETIČNE OSNOVE KOMUNIKACIJA Podporna in nadomestna komunikacija GOVOR Razvoj govora Dejavniki za razvoj govora Fiziološke podlage za razvoj govora Začetek govora Predšolska doba govornega razvoja Govorno-jezikovni razvoj v starosti od 0 do 7 let OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI NA PODROČJU GOVORNO- JEZIKOVNEGA RAZVOJA Prepoznavanje težav in zgodnja obravnava Postopek usmerjanja Prilagoditve v izvajanju programa Logopedija in logoped GOVORNO-JEZIKOVNE MOTNJE Kriteriji za določitev stopnje govorno-jezikovne motnje Vrste govorno-jezikovnih motenj Kdaj smo lahko zaskrbljeni, da ima naš otrok jezikovne težave? Kako lahko vzgojitelji in starši pomagamo? Opis vaj za jezikovno spodbujanje otrok EMPIRIČNI DEL NAMEN IN CILJI RAZISKOVALNA VPRAŠANJA METODOLOGIJA RAZISKOVANJA Raziskovalna metoda Raziskovalni vzorec Potek raziskave Postopek zbiranja podatkov Postopek obdelave podatkov REZULTATI IN INTERPRETACIJA Zapisi opažanj ob izvajanju vaj za jezikovno spodbujanje otrok... 27

8 8.1.1 Vaje dihanja in pihanja Vaje za jezik, čeljust in žvečenje Vaje za ustnice Vaje za gibljivost mehkega neba Spodbujanje slušnega zaznavanja Spodbujanje vidnega zaznavanja Spodbujanje jezikovnega razumevanja Spodbujanje govora Spodbujanje razvoja fine motorike Vaje motorike Spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti SKLEPNE UGOTOVITVE VIRI IN LITERATURA... 50

9 KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Govorno-jezikovni razvoj otroka v starosti od 0 do 7 let... 8 Preglednica 2: Vaja dihanja in pihanja Preglednica 3: Vaje za jezik, čeljust in žvečenje Preglednica 4: Vaje za ustnice Preglednica 5: Vaje za gibljivost mehkega neba Preglednica 6: Spodbujanje slušnega razumevanja Preglednica 7: Spodbujanje vidnega zaznavanja Preglednica 8: Spodbujanje jezikovnega razumevanja Preglednica 9: Spodbujanje govora Preglednica 10: Spodbujanje razvoja fine motorike Preglednica 11: Vaje motorike Preglednica 12: Spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti Preglednica 13: Skupni napredek otroka... 46

10 KAZALO SLIK Slika 1: Možgani in njihovi centri...5 Slika 2: Število otrok glede na starost Slika 3: Pihanje plamena svečk Slika 4: Vaja dihanja in pihanja Slika 5: Oponašanje renčanja leva Slika 6: Vaja za jezik, čeljust in žvečenje Slika 7: Pošiljanje poljubčka Slika 8: Vaja za ustnice Slika 9: Prenašanje vate s slamico Slika 10: Vaja za gibljivost mehkega neba Slika 11: Spodbujanje slušnega razumevanja Slika 12: Spodbujanje vidnega zaznavanja Slika 13: Spodbujanje jezikovnega razumevanja Slika 14: Opisovanje slike v knjigi Slika 15: Spodbujanje govora Slika 16: Deklica med natikanjem likov na vrvico Slika 17: Božičkove nogavice Slika 18: Spodbujanje razvoja fine-motorike Slika 19: Vaje motorike Slika 20: Deklica med učenjem pravilnega umivanja zob Slika 21: Spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti Slika 22: Skupni napredek otroka... 47

11 UVOD Izbira teme diplomske naloge je povezana z opravljanjem dela v otroškem vrtcu. Začelo se nam je porajati veliko vprašanj, povezanih z razvojem govora pri otrocih. Kdaj je prvo obdoje otroškega govora? Zakaj je pri nekaterih mlajših otrocih govor veliko bolje razvit kot pri starejših sovrstnikih? Kakšne govorno-jezikovne motnje poznamo? Kako otroku lahko pomagamo? Nato se je pojavila ideja, da bomo otroke opazovali in z njimi skozi igro in različne vsakodnevne dejavnosti opravljali vaje za spodbujanje jezikovnega razvoja. V diplomski nalogi z naslovom Oblikovanje spodbudnega okolja za razvoj govornih in jezikovnih zmožnosti predšolskega otroka, se v teoretičnem delu dotakamo razlag, kaj je komunikacija, govor, kako poteka govorni razvoj in nadaljujemo z govornojezikovnimi motnjami. V povezavi z njimi naštevamo, katere vrste motenj poznamo in kdo ter kako lahko otroku pri tem pomaga. Nadaljujemo z empiričnem delom, kjer opišemo enajst vaj za jezikovno spodbujanje otrok. Izvajanje vaj za jezikovno spodbujanje ocenjujemo v skupini dvanajstih otrok, opazovanje pa poteka tako, da zapišemo začetno in končno stanje stanje. Iz rezultatov opazovanja ugotovimo njihov skupni napredek. Otroci se največ naučijo z lastno aktivnostnjo. Najlažje se naučijo skozi, zato morajo biti dejavnosti zelo dobro načrtovane. Poleg staršev smo vzgojitelji tisti, ki z otrokom preživimo največ časa. S skupnimi močmi in sodelovanjem se trudimo otroku nuditi največ, kar lahko. 1

12 TEORETIČNE OSNOVE 1 KOMUNIKACIJA V preteklosti je svetovno priznan avtor rekel:»nemogoče je ne komunicirati«, kar se je pokazalo tudi v praksi (Grilc, 2013). Vse vedenjske in izrazne oblike, s katerimi drugim ljudem nekaj sporočamo, imenujemo komunikacija. Komunikacija je veliko več kot le besedni jezik. Majhni otroci nam bodo že z očesnim stikom, telesno držo, kazanjem, prijemanjem in jokom jasno pokazali svoje potrebe (Wilken, 2012). Kako bi pravzaprav lahko definirali komunikacijo? Pri sami definiciji še vedno ostajamo brez odgovora. Lahko pa bi jo razložili takole: komunikacija je, ko nekdo neko sporočilo pove in to sporočilo potuje do nekoga drugega, ki ga sprejme, pogoj pa je, da ga tisti, ki ga sprejme, tudi razume. Takrat lahko govorimo o komunikaciji (Trček, 1994). Upoštevati moramo tri pogoje, in sicer da sporočevalec nekaj pove in preda informacijo, nato mora naslovnik to sprejeti in tudi razumeti, ta pa mora dobiti nazaj povratno informacijo. Vedno večkrat pa se pojavlja še četrti pogoj, da morata dva, ki komunicirata, imeti skupni okolji, kjer sta to izkusila (prav tam). Različni avtorji razdelijo komunikacijo na različne vrste komuniciranja, glede na načine in tehnike. Nekateri avtorji delijo komuniciranje na glasovno besedno in nebesedno sporočanje, na neglasovno besedno (sporočanje s pisavo) in nebesedno neglasovno sporočanje (sporočanje z gibi, mimiko). Čeprav se definicije komuniciranja pri različnih avtorjih nekoliko razlikujejo, lahko komuniciranje razdelimo na dve osnovni področji: besedno komuniciranje: denotacija, konotacija, sintaksa, fonetika in parajezik; nebesedno komuniciranje: kinestetična in proksemična, dotik, fiziološke reakcije, komuniciranje preko uporabe predmetnega okolja, uporaba barv in tudi molk kot komunikacija (Janežič, 1999). 2

13 1.1 Podporna in nadomestna komunikacija To komunikacijo uporabljajo osebe, ki niso sposobne govorno-jezikovne komunikacije. Poznamo podporno in nadomestno komunikacijo. Podporna komunikacija Podporna komunikacija zajema vso pedagoško in terapevtsko pomoč, ki je na voljo osebam z omejenim sporazumevanjem ali brez glasovnega jezika. Podporno komunikacijo ločimo na nebesedne oblike in komunikacijo s pripomočki. Nebesedne naravne oblike so: pogled, mimika, kazanje, dogovarjanje, geste, kretnje. Komunikacija s pripomočki: konkretni material, simboli za stvari, slike, komunikacijske plošče, table ali knjige, računalnik z jezikovnim izborom, pisava (Wilken, 2012). Nadomestna komunikacija Poznamo več vrst nadomeste komunikacije: kretnje, mimika, govorica telesa, kazanje s pogledom, tabla z besedami ali z abecedo, otipljivi simboli, slika, komunikator, ki oddaja glas idr. (Wilken, 2012). 3

14 2 GOVOR Vsak človek je sposoben govoriti. Vsi ljudje na tem svetu govorijo. Pri ljudeh različnih ver, kultur in plemen se razlika ne kaže v vsebini ali bistvu govora, ampak v tem, koliko različnih besed se kje uporablja. Mnogi komunikologi pravijo, da se govora in jezika naučimo brez truda in namenov v otroštvu in ga zato jemljemo kot nekaj samoumevnega in nezahtevnega (Trček, 1994). Vendar pa velja govor za najbolj sestavljeno funkcijo centralnega živčnega sistema. Človek je edino živo bitje, ki govori. Govor nas oblikuje, označuje in dela človeške ter dviga visoko nad ostali živi svet. Govor lahko opazujemo, saj je oblika vedenja. Poslušamo lahko besede in stavke, vidimo mimiko in pantomimiko ter razumemo sporočilo. Ljudje smo poslušalci in govorniki, z govorom izražamo svoje želje, čustva, misli in izkušnje. Definicij o govoru je veliko. Ena izmed njih trdi, da je govor optimalna zvočna človeška komunikacija, oblikovana z ritmom zloga, besede in stavka (Žnidarič, 1993). Govor je v celoti voden iz obeh hemisfer. Nekatere sestavine govora so bolj vodene iz leve, druge pa iz desne polovice možganov. V levi polovici možganov so centri za semantične in logične znake govora (logika, matematika, jezik, branje pisanje idr.), v desni polovici pa so estetski znaki govora (ritem, kreativnost, vizualne predstave idr.) (prav tam). 4

15 Slika 1: Možgani in njihovi centri (Žnidarič, 1993) Govorni organi so tisti, ki neposredno izvajajo govorne premike. Razdeljeni so v tri skupine organov: respiracijski (prepona, oprsje s pljuči in sapnik), fonacijski (grlo z glasilkami), artikulacijski (grlena, žrelna, ustna in nosna votlina). 2.1 Razvoj govora Govor se razvija na podlagi socialnega okolja ter bioloških in psiholoških faktorjev. Večkrat si ljudje mislimo, da se bo otrok naučil pravilno govoriti kar sam. To je ljudem postalo samoumevno. Govor in jezikovno znanje nam nista prirojena in se ju moramo naučiti. Prav predšolsko obdobje je za razvoj govora in jezikovnih zmožnosti najbolj pomembno. Pri razvoju govora je ključnega pomena sposobnost poslušanja. Že dojenček je občutljiv na poslušanje, vendar pa je njegovo oglašanje omejeno na jok. Otrok govor prej razume, šele kasneje ga lahko producira (Vizjak Kure, 2010). 5

16 Otrok mora preiti mnogo razvojnih faz preden lahko izrazi svoje misli z govorom. Znanstveniki so razvoj otroškega govora razdelili na več dob. W. Stern (v Žnidarič, 1993) deli razvoj govora na štiri faze: kričnje, beblanje, posnemanje govora in spontan govor. Tudi Kornilov (v Žnidarič, 1993), ruski psiholog, deli razvoj govora na štiri faze: pripravljalna predfonemična doba (prvo leto starosti), obdobje oblikovanja glasovnega govora (1. 3. leto starosti), doba bogatenja govora in besednega zaklada (od 3. leta do vstopa v šolo), šolska doba obvladovanje pisne in govorjene besede. 2.2 Dejavniki za razvoj govora Socialni dejavniki: zgleden in pravilen govor v okolju, v katerem otrok živi. V zgodnjem obdobju otrokovega govornega razvoja imajo največji vpliv zagotovo starši. Stimulativno socialno okolje, lep in pravilen govor ljudi, ki otroka obdajajo, prav gotovo pospešijo razvoj besednega zaklada. Psihološki dejavniki: motivacija otroka, da govori. Če otrok ni motiviran, govora ne bo uporabljal, zato se govor ne bo razvijal. Na razvoj govora dobro vplivajo pozitiven čustveni odnos, ki ga mati vzpostavi z otrokom že takoj po rojstvu, spoštovanje otrokove osebnosti in upoštevanje njegovih razvojnih potreb, kar pomeni, da z nalogami ne smemo prehitevati, saj tako lahko otroku zmanjšujemo samozavest. Fiziološki dejavniki vključujejo zdrav živčni sistem, ustrezno duševno osnovo, razvita čutila, zdrava in spretna govorila ter razvito motoriko (Janežič, 1999). 2.3 Fiziološke podlage za razvoj govora Razvoj splošne motorike telesa in govornih organov je podlaga za razvoj govora. Sem spada tudi dobro organiziran psihomotorični sistem. 6

17 Razvoj zvočnega zaznavanja in razlikovanja: zvoki in šumi spremljajo otroka že od rojstva naprej, otrok njihov izvor spoznava postopoma. Ta faza se začne z refleksnim obračanjem glave proti smeri prihajanja zvoka. Razvoj vidnega zaznavanja je pri otroku zelo pomemben, saj s tem otrok dobiva popolno predstavo o predmetih ali osebah, ki jih vidi in sliši. Razvoj sposobnosti za koncentracijo in pozornosti: otroka je potrebno usmerjati, da dojame nekatere senzorne dražljaje. Moramo jih vzgajati, da se bodo veselili in odkrivali njihovo ponovno javljanje ter spremljali dejstva in njihovo trajanje. Razvoj intelektualnih sposobnosti: pogoj za komunikacijski odnos je sposobnost ohranjanja pozornosti za daljše obdobje na govor, sliko, predmet ali akcijo. Otrok mora registrirati vse, kar se dogaja v okolici. Razvoj odzivanja s telesnimi gibi: otrok sodeluje v govoru še preden je sposoben govoriti. To nam pokaže z gibi posameznih delov telesa ali z mimiko obraza, ki morajo ustrezati govorni situaciji. Razvoj odzivanja z osnovnim glasom in govornimi poskusi spontano poteka od prvega krika novorojenčka do prvih oblik imitacije govora in govornega osamosvajanja (Grilc, 2013). 2.4 Začetek govora Ko otrok odmisli hojo in ga ta ne zaposluje več toliko, da mora razmišljati o tem, se začne obdobje prvega govora, ki poteka med 15. in 18. mesecem starosti. Malčki začnejo odkrivati, postanejo radovedni, vse otipajo, si ogledujejo, odkrivajo nova imena in besede. Kmalu se pojavi tudi vprašalnica kaj je to. To vprašanje postavlja odraslim osebam in jih s tem opozarja na potrebo po govornem izražanju. Besede, ki so lažje, bo večkrat uporabil, težje pa izpušča ali jih zamenja z lažjimi. Razvoj govora ne poteka pri vseh otrocih enako. Vsak otrok mora preiti govorne faze v različnih starostih, zato pravimo, da je vsak otrok individualen. Eni radi veliko govorijo, drugi so tihi in zadržani. Nekateri otroci zelo hitro spregovorijo, lahko pa začnejo govoriti tudi šele po drugem letu starosti in v kratkem času vse nadoknadijo. Otrokovem razvoju moramo potrpežljivo slediti, otroka prav tako ne smemo siliti in ga popravljati, saj bo tako dobil odpor (Žnidarič, 1993). 7

18 2.5 Predšolska doba govornega razvoja To je obdobje od treh do šestih let. V tem obdobju izpopolnjuje stavek, začne uporabljati čase, sklanjatve idr. Začne dojemati, da ime ne pripada samo enemu predmetu. Otroci v tem obdobju radi govorijo sami s seboj, z igračami in živalmi. V tem obdobju se pojavi vprašalnica zakaj in kako. To je znak, da se otrokovo mišljenje razvija in prehaja na logično raven. To je tudi obdobje izmišljenih zgodb, ki se prepletajo z resničnimi dogodki. Na razvoj jezika in domišljije pa vplivajo tudi pravljice, ki jih v tem obdobju otroci zelo radi poslušajo. V tem obdobju so že vidne velike individualne razlike, ki pa niso le posledica okolja, v katerem otrok živi, in njegove inteligentnosti, ampak so lahko posledica predporodnih, obporodnih ali poporodnih težav. Razvoj govora je odvisen od številnih dejavnikov. Lahko ga spodbujajo, prepustijo svojo pot ali ovirajo. Če vsi pogoji za razvoj govora niso izpolnjeni, se lahko pojavijo govorne motnje različnih oblik in stopenj (Žnidarič, 1993). 2.6 Govorno-jezikovni razvoj v starosti od 0 do 7 let Preglednica 1 nam prikazuje govorno-jezikovni razvoj otroka v starosti od 0 do 7 let. Prikazane so stopnje normalnega razvoja in simptomi upočasnjenega govornojezikovnega razvoja (Grilc, 2013, str.14 17). Preglednica 1: Govorno-jezikovni razvoj otroka v starosti od 0 do 7 let STAROST NORMALNI GOVORNO-JEZIKOVNI SIMPTOMI OTROKA RAZVOJ UPOČASNJENEGA RAZVOJA Od 0 do 3 mesecev - Svoje razpoloženje izraža s kričanjem, smehom, jokom. - Ne odziva se na močne zvoke. Od 3 do 9 mesecev - Igra se z govornimi organi. - Pojavlja se veliko glasov. - Manjka odziv na znani glas, po šestih mesecih ne posnema glasov odraslih. 8

19 STAROST NORMALNI GOVORNO-JEZIKOVNI SIMPTOMI OTROKA RAZVOJ UPOČASNJENEGA RAZVOJA - S smehom odgovarja na ugodne glasove in z jokom na neugodne. - Nima zanimanja za zvočne igrače, se ne smeje naglas. - Oponaša glasove po šestem mesecu. - Slišijo se zlogi, npr. mamama, bababa. Od 9 do 15 mesecev - Razume geste, izraz obraza, spremembe v tonu glasu in se nanje tudi odziva. - Razume preprosta navodila. - Ne žlobudra ali pa je žlobudranje osiromašeno. - Ne odziva se na svoje ime. - Razume pomen več preprostih besed. - Ne prepozna razpoloženja v glasu odraslih, ne pojavlja se - Zlogovanje je bogato in je podobno prva beseda s pomenom. pravim glasovom: ma-ma, da-da, ba-ba. - Ni očesnega kontakta s - Pojavi se beseda s pomenom. sogovornikom. - Oponaša nove zvoke in akcije, s pogledom išče imenovani predmet. - Kaj želi, pokaže z gesto, vokalizacijo ali prikazovanjem. - Maha pa-pa. - Zmaje z glavo v pomenu ne. - Stran daje stvari, ki jih ne mara. - Podaja roke, ko bi se rad prijel. - Gre stran od nepoznanih oseb. - Odziva se na svoje ime. 9

20 STAROST NORMALNI GOVORNO-JEZIKOVNI SIMPTOMI OTROKA RAZVOJ UPOČASNJENEGA RAZVOJA Od 15 do 18 mesecev - Govori od pet do dvajset besed. - Besede, ki se pojavljajo, so največkrat samostalniki. - Ne razume pa-pa in ne govori. - Ne razume ne. - Ponavlja besede in fraze, kot npr. daj piti, mama papa. - Intonacija brbranja je podobna intonaciji povedi. - Odgovarja na vprašanja, kaj je to, išče z besedo daj še. - Ne razume gest in jih ne uporablja, govori manj kot pet besed. - Ne razume preprostih navodil in preprostih vprašanj. - Sledi preprostim navodilom, npr. prinesi žogo. - Pokaže, kaj želi. - Pokaže enega do treh delov telesa. - Pokaže dva ali več predmetov na slikah. - Prinaša stvari, ki jih potem pokaže drugim. - Govori pa-pa in nekatere ritualne besede. - Protestira za ne in se odmakne. Od 2 do 3 let - Imenuje stvari, ki se uporabljajo vsak - Ne odgovarja na preprosta dan. vprašanja, ne postavlja vprašanj. - Povedi vsebujejo dve do tri besede. - Govor je svojcem in drugim - Postavlja preprosta vprašanja. osebam nerazumljiv. 10

21 STAROST NORMALNI GOVORNO-JEZIKOVNI SIMPTOMI OTROKA RAZVOJ UPOČASNJENEGA RAZVOJA - Odgovarja na vprašanja kdo, kaj, kje. - Poleg samostalnikov, glagolov in pridevnikov uporablja zaimke in predloge. - Začne uporabljati pretekli in prihodnji čas. - Ne uporablja niti preprostih povedi. - Zgodbic in pesmic ne mara poslušati. - Posluša kratke zgodbe. - Sestavlja in združuje enake barve. - Pozna predloge v, na, pod, zgoraj, spodaj. - Pozna veliko in malo. - Razume nevarnosti. - Pozna vrstni red dnevnih aktivnosti, npr. priprava in odhod na spanje. - Lista po slikanicah in imenuje slike. - Vključuje se v kratke pogovore. - Izraža emocije (občutke). - Vzbuja pozornost z besedami. Od 3 do 4 let - Uporablja povedi s tremi do štirimi - Besedišče je siromašno. besedami. - Ne izgovarja večine glasov. - Postavlja vprašanja zakaj, kdaj, kaj če. - Okolica otroka ne razume. - Uporablja zaimke. - Ne razume navodil z dvema ali tremi zahtevami. 11

22 STAROST NORMALNI GOVORNO-JEZIKOVNI SIMPTOMI OTROKA RAZVOJ UPOČASNJENEGA RAZVOJA - Povezano govori o stvareh, ki so se mu zgodile. - Pripoveduje krajše zgodbe, razlaga dogajanja. - Ne uporablja govora za reševanje težav. - Ne sodeluje z drugimi otroki. - Pozna svoje ime, starost (leta) in spol. - Odgovarja na navodilo, ki vključuje tri zahteve, npr. pojdi v sobo, najdi žogo in jo prinesi. - Pri štirih letih prepozna osnovne barve. - Prilagaja svoj govor, ko se pogovarja z mlajšimi otroki. -»Bere«slikanice. - Posluša zgodbe približno deset minut. - Vključuje se v daljši pogovor. - Lahko prevzame vlogo druge osebe v igri. - Išče (prosi) za dovoljenje. - Razlaga, če ga sogovornik ne razume. Od 4 do 5 let - Otrok pripoveduje dolge zgodbe. - Primerno odgovarja na vprašanja koliko, kako. - Otrok ima skromen besedni zaklad. - Tvori zelo preproste povedi. - Sprašuje za pomen besede. - Pogoste so slovnične napake. 12

23 STAROST NORMALNI GOVORNO-JEZIKOVNI SIMPTOMI OTROKA RAZVOJ UPOČASNJENEGA RAZVOJA - Mehanično šteje do deset, na prste pokaže pa do pet. - Uporablja štiri do šest besedne povedi. - Slovnično pravilno uporablja vse besedne vrste.. - Imenuje krog in trikotnik. - Otrok izpušča glasove. - Ne razume pomena besed. - Ne pozna barv. - Ne razume in ne uporablja predlogov. - Otrok se umika vase, povezanost z okoljem je slaba. Od 5 do 6 let - Otrok pravilno izgovarja glasove. - Otrok dela napake v izgovoru glasov in slovnične - Uporablja sestavljene povedi in vse napake. besedne vrste slovnično pravilno. - Otrok ima težave pri - Pripovedovanje zgodbe je pravilno. razumevanju in uporabi - Prepletata se domišljija in resničnost. posameznih besednih vrst, npr. predlogov (spodaj, - Razume pojme časa danes, včeraj, jutri, zgoraj, poleg idr.) zjutraj, zvečer. - Ne razume besed z - Otrok ima vpogled v odnose, vzroke in nasprotnim pomenom posledice. (široko ozko, ipd.). nizko visoko - Prepozna in imenuje geometrijske oblike. - Ne pozna pesmic, zgodbic. - Zanima se za črke, knjige in prepozna številke in črke. - Ne spomni se pomembnih dogodkov in o njih ne more - Otrok zna napisati svoje ime. pripovedovati. - Po petem letu in pol lahko izloči prvi glas v besedi. 13

24 STAROST NORMALNI GOVORNO-JEZIKOVNI SIMPTOMI OTROKA RAZVOJ UPOČASNJENEGA RAZVOJA - Otrok ve, da besedilo predstavlja govorni jezik. Od 6 do 7 let - Otrok z lahkoto uporablja sestavljene besedne strukture. - Besedišče je zelo siromašno. - Usvaja abstraktne pojme, npr. sreča, bogastvo, ljubezen, sovraštvo. - Zna poimenovati dneve v tednu. - Povedi so preprostih oblik. - Ne razume abstraktnih pojmov. - Pri pripovedovanju vključuje dogodke, teme in osebe. - Svoj govor prilagaja socialnim situacijam. - Ne razlikuje črk in številk. - Ne zaveda se glasovne analize in sinteze. - Otrok vodi dolge pogovore. - Nadzoruje glasnost. - Otrok si informacije težko zapomni. - Povečano je zanimanje za črke, pisanje. - Otrok usvaja slušno analizo in sintezo. - Izloči lahko prvi in zadnji glas v besedah in besede lahko razdeli na glasove. - Pojavlja se vezava črka glas. 14

25 3 OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI NA PODROČJU GOVORNO-JEZIKOVNEGA RAZVOJA 3.1 Prepoznavanje težav in zgodnja obravnava Zgodnje prepoznavanje otrokovih težav in posebnosti v razvoju ter čim prejšnji začetek obravnave le-teh je za nadaljevanje otrokovega razvoja najbolj optimalno. Zgodnja obravnava se lahko začne že preden otrok vstopi v vrtec in se osredotoča na otroka (ocena otrokovega funkcioniranja ter pregledi in obravnave pri različnih specialistih osebnih zdravnikih, logopedih, specialnih pedagogih, fizioterapevtih). Osredotoča pa se tudi na starše in otrokovo širše okolje, vrtec in vzgojitelje. Strokovnjaki nudijo pomoč in svetovanje, kako čim bolje skrbeti za otroka in spodbujati njegov razvoj (Bela knjiga, 2011). 3.2 Postopek usmerjanja Ob vključitvi v vzgojno-izobraževalni sistem (vrtec ali šolo) je pomoč otroku s posebnimi potrebami zagotovljena preko postopka usmerjanja v ustrezno prilagojen in podporen vzgojno-izobraževalni program. Prošnjo za postopek usmerjanja lahko vložijo otrokovi starši oz. zakoniti zastopniki. To lahko stori tudi vrtec, šola, socialni ali zdravstveni zavod, če se jim usmeritev zdi potrebna, vendar ob predhodni seznanitvi staršev. Zahtevo za uvedbo postopka se vloži na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo v pristojni območni enoti (Spletna stran Zavoda Republike Slovenije za šolstvo). Otroci s posebnimi potrebami so upravičeni do individualiziranega programa, v katerem so opredeljene prilagoditve in oblike, vrste in obseg dodatne strokovne pomoči. 3.3 Prilagoditve v izvajanju programa V navodilih h kurikulu za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami najdemo tudi dopolnitve za delo z otroki z govorno-jezikovnimi motnjami. Pomembne so časovne prilagoditve, saj tak otrok potrebuje več časa da razume, sprejme, predela informacijo in odgovori po svojih zmožnostih. Potrebno je zagotoviti tudi prilagoditve prostora, ki omogoča možnost individualne obravnave ter individualno strokovno delo z otrokom. Prilagoditi je 15

26 potrebno tudi področja izvajanja dejavnosti, pri čemer so najpomembnejši odnosi med odraslim, otrokom ter drugimi otroki. Pri vodenih dejavnostih mora biti otrok z govornojezikovnimi motnjami bližje odraslega, da mu bo ta lažje ponovil navodila in ga spodbujal. 3.4 Logopedija in logoped Logopedija je veda, ki preučuje govorno-jezikovne motnje. Ugotavlja prisotnost in vrsto motnje, vzroke, njihove posledice ter načine preprečevanja in rehabilitacije. Logoped je strokovnjak z univerzitetno izobrazbo. Ukvarja se s preprečevanjem in odpravljanjem različnih oblik govorno-jezikovnih motenj. Logoped dela v različnih ustanovah, v centrih za sluh in govor, zdravstvenih domovih, bolnišnicah, vrtcih in šolah. Logopedska obravnava je zelo pomembna, obenem pa mora biti pravočasna, pravilno načrtovana in izvajana. Posamezniku omogoča učinkovitejši razvoj govora in komunikacije, celotne osebnosti ter tako uspešnejše vključevanje v socialno okolje (Spletna stran Društva logopedov Slovenija). 16

27 4 GOVORNO-JEZIKOVNE MOTNJE Odločilno leto v razvoju govora je tretje leto starosti. V obdobju tretjega leta otrok običajno že izgovarja večino glasov, tvori besede in govori v razumljivih povedih. Otrok se v tretjem letu starosti rad pogovarja in govori z določenim namenom. Petletni otrok pa govor že uporablja za izražanje svojih misli, potreb in želja (Vizjak Kure, 2010). Problem se pojavi, ko so določene sposobnosti pomanjkljive ali pa se ne razvijejo pravilno. To je bistvena razlika med otroki s posebnimi potrebami in otroki brez težav. Otroci s posebnimi potrebami, med katerimi so tudi otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, potrebujejo ustrezno strokovno pomoč (Vizjak Kure, 2010). Van Ryper (v Žnidarič, 1993) pravi, da je govor moten, ko toliko odstopa od govora vrstnikov v okolju, da pritegne pozornost, moti komunikacijo in povzroča slabo prilagoditev posameznika. Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami imajo zmanjšano zmožnost razumevanja, izražanja in smiselne uporabe jezika, govora in komunikacije. To močno vpliva na otrokovo vsakodnevno sporazumevanje in učenje, na vzgojno-izobraževalne potrebe in njegovo delovanje. Govorno-jezikovna motnja je lahko posledica drugih motenj ali pa se pojavi popolnoma samostojno. Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami imajo lahko težave še na drugih področjih. Pogosta so odstopanja pri grobi in fini motoriki, motnje pri zaznavanju, pri spominu, zato imajo lahko težave tudi pri učenju in uporabi naučenega. Zaradi težav pri komuniciranju se lahko pojavijo tudi čustvene težave, kar oteži proces socializacije. Vse našteto lahko prizadene otroka, ki ve, kaj je narobe, ne zmore pa teh težav rešiti sam (Vizjak Kure, 2010). Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami potrebujejo ustrezno pomoč, tj. logopedsko obravnavo. Logoped opredeli govorno-jezikovno motnjo v skladu s strokovnimi standardi in po kriterijih za opredelitev motnje. Otroci, ki imajo težave, so vključeni v redne programe ali pa v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (Vizjak Kure, 2010). Govorno-jezikovne motnje se kažejo na stopnji od lažje do težje (Spletna stran Zavoda Republike Slovenije za šolstvo). 17

28 4.1 Kriteriji za določitev stopnje govorno-jezikovne motnje Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primankljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami so opredeljeni v posebnem dokumentu, ki je določen v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011). Otroke z govorno-jezikovnimi motnjami po teh kriterijih razdelimo na otroke z lažjimi, zmernimi, težjimi in težkimi govorno-jezikovnimi motnjami. Otroci z lažjimi govorno-jezikovnimi motnjami Popačenje, izpuščanje več glasov, neustrezen ritem, tempo, hitrost in nadomeščanje so lahko krivci za nerazumljivost otrokovega govora. To lahko vpliva tudi na njegovo socialno vključevanje. Otroci z zmernimi govorno-jezikovnimi motnjami Tu je težav še veliko več kot le neustrezen tempo, ritem, hitrost, izpuščanje več glasov, popačenje. Za to stopnjo so značilni še neustrezna raba ali izpuščanje besed, skromnejše besedišče, krajša povprečna dolžina povedi, zaostanek v fonološkem razvoju ipd. Tak otrok komunicira samo z njemu znanimi ljudmi. Otroci s težjimi govorno-jezikovnimi motnjami Otrok se sporazumeva z besedami in kratkimi povedmi, z gestami in posameznimi glasovi. Otrok potrebuje logopedsko obravnavo v predšolskem in šolskem obdobju. Težave, ki jih ima otrok, so naslednje: nadomeščanje, izpuščanje več glasov in zlogov, popačenje, osiromašeno besedišče, neustrezna raba besed, težave v motorični realizaciji govora, poenostavljenje in okrnjene povedi, neustrezen ritem, tempo in hitrost govora, zaostanek v fonološkem razvoju. Značilno je tudi, da uporablja dopolnilno in nadomestno komunikacijo. Otroci s težkimi govorno-jezikovnimi motnjami Otrokov govor je nerazumljiv ali pa se sploh govorno ne izraža. Razume sicer znane besede in fraze, ampak le v komunikaciji s poznano osebo v otroku znanem okolju. Pri učenju uporabe enostavne nadomestne in dopolnilne komunikacije otrok potrebuje logopedsko pomoč (Spletna stran Zavoda Republike Slovenije za šolstvo). 18

29 4.2 Vrste govorno-jezikovnih motenj Govorne motnje izhajajo iz možganskih središč in subkorteksa ter živčnih povezav med njimi (Omerza, 1972). Alalija Otrok s tako motnjo ne govori. Kar nam želi povedati, nam pokaže z ekstremnim vedenjem, lahko joče, vrešči, je agresiven ali nemiren. Z odraščanjem se vedno bolj kaže odstopanje od sovrstnikov. Pri lažji obliki te motnje otrok ne govori, delno pa razume govor. Dveletnik s tako motnjo uporablja le približno deset preprostih besed. Otrok ima zelo skromen besedni zaklad, ne uporablja veznikov, predlogov, pomožnih glagolov in osebnih zaimkov. Stavki so preprostejši, kot bi morali biti v določeni starosti (Žnidarič, 1993). Disartija Do te govorno-jezikovne motnje pride zaradi posledic bolezni ali poškodb nekaterih predelov osrednjega živčnega sistema. Pojavlja se pri osebah z multiplo sklerozo, cerebralno paralizo in Parkinsonovo boleznijo (prav tam). Jecljanje Ta motnja je najbolj opazna. Prepoznamo jo takrat, ko otrok ponavlja dele besede ali celotno besedo, ko podaljšuje glasove ali zastoji v govoru. Jecljanje lahko spremlja strah, rdečica, znojenje, hitro bitje srca in izmikanje očesnega kontakta. Ko se pri otroku pojavi jecljanje, moramo takoj poiskati strokovno pomoč (prav tam). Naslednje motnje izvirajo iz napak govornih organov ali njihovih funkcij. Te so na primer deformacija ustne votline, trdno ali mehko ustno nebo, pomanjkljiv sluh ipd. (Omerza, 1972). Dislalija To je motnja artikulacije, ki se nanaša na nezmožnost ali nepravilnost pri izreki glasov. Če ima oseba težave pri izgovoru črke R, se motnja imenuje rotacizem, L lambdacizem, K kapacizem, če pa ima pri izgovoru sičnikov jezik med zobmi, pravimo temu interdentalni medzobni sigmatizem. Dislalijo večkrat spremljajo tudi druge težave, kot so slabo razvita motorika, slabša vidna zaznavanja, orientacija in levičnost, slabša slušna percepcija in diskriminacija (Žnidarič, 1993). 19

30 Rinolalija Z drugim imenom tej motnji pravimo tudi nosljanje. Poznamo odprto in zaprto nosljanje. Pri odprtem nosljanju izdišni zrak pri govoru prehaja skozi nos, zato je izreka ustnih glasov je nepravilna. Pri zaprtem nosljanju pa izdišni zrak ne prehaja skozi nos, zato osebe s to motjo nepravilno izgovarjajo nosnike (Omerza, 1972). Brbotanje Za to govorno-jezikovno motnjo je značilno, da otrok prehitro govori. Pojavi se zaradi prehitrega pretoka misli. Otrok z motnjo brbotanja je nemiren, nereden, odprt in simpatičen (Žnidarič, 1993). 4.3 Kdaj smo lahko zaskrbljeni, da ima naš otrok jezikovne težave? Da ima naš otrok jezikovne težave lahko sklepamo, če otrok pri dveh letih še ne govori in mislimo, da nas otrok ne razume, če je govor otroka pri starosti 3 ali 4 let še vedno težko razumljiv ali če otrok po 4. letu starosti izpušča besede in zamenjuje zloge. Znak jezikovnih težav so tudi nepopolne povedi, v katerih manjkajo vezniki, predlogi in pomožni glagoli. Na jezikovne težave pomislimo tudi, ko je govor slovnično nepravilen, kadar se pojavljajo težave s postavljanjem vprašanj in komunikacijo nasploh zaradi nepoznavanja izrazov ali težav s poslušanjem in pomnjenjem informacij. 4.4 Kako lahko vzgojitelji in starši pomagamo? Najpomembnejša pomoč in podpora otroku pri govornem razvoju je prav gotovo ta, da smo otroku vzor pravilne izgovorjave. Z otroki je potrebno govoriti počasi, jasno in razumljivo ter govoru dodati kretnje in mimiko. Ko odrasli govorimo z otroki, moramo uporabljati njim primeren besedni zaklad, da si ga lahko vtisnejo v spomin. Največja napaka odraslih je ta, da z otrokom govorimo v pomanjševalnicah in s pootročenim govorom. S tem otroku ne pomagamo, temveč otežimo učenje ustrezne rabe besede. Otroku pri govornem razvoju pomagamo, če : beremo čim več knjig, 20

31 ponavljamo zgodbo, ki mu je všeč, ponavljamo imena predmetov, barv, prepevamo pesmice, pravilno izgovarjamo daljše besede, ki jih otrok poenostavlja (ne zahtevamo pa, da ponavlja za nami), si vzamemo čas in otroka poslušamo, kadar nam nekaj govori, odgovarjamo na njegova vprašanja. Dober govor se ne razvije s prisilno vajo. Včasih mišice govoril še niso dovolj razvite, zato moramo otrokom pomagati. To lahko počnemo skozi igro, ne pa s prisilnim ponavljanjem vaj. Wilken (2012) našteje različne vaje, s katerimi lahko otroku pomagamo razvijati govor in jezik: vaje dihanja in pihanja, vaje za jezik, čeljust in žvečenje, vaje za ustnice, vaje za gibljivost mehkega neba, spodbujanje slušnega zaznavanja, spodbujanje vidnega zaznavanja, spodbujanje jezikovnega razumevanja, spodbujanje govora, spodbujanje razvoja fine motorike, vaje motorike in spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti. 4.5 Opis vaj za jezikovno spodbujanje otrok Vaje dihanja in pihanja Vaje za dihanje in pihanje nas spremljajo vsakodnevno in jih opravljamo nezavedno. Vaje otrokom ponazorimo med igranjem in jih ne priganjamo k pravilnemu nastavku, temveč pohvalimo njihovo prizadevanje. Vaje skozi igro izvajamo glede na zanimanje otroka. Velja tudi, da duda ni samo neka slaba razvada za otroka. Z uporabo le-te otrok uri jezik, ustnice, zapiranje ust in dihanje skozi nos (Wilken, 2012). 21

32 Vaje za jezik, čeljust in žvečenje Vaje za jezik so pomembne za pravilno izgovarjavo glasov r, l, sičnikov in šumnikov. Normalna motorika jezika je pogoj za pravilno požiranje, žvečenje, sesanje in za govor. Z otrokom lahko začnemo vaditi žvečenje med sedmim in devetim mesecem starosti. Gibanje spodnje čeljusti je pogoj za žvečenje. Otrok z grizenjem igrač izvaja vaje za čeljust in žvečenje. Poznamo tudi posebne masaže jezika in čeljusti za spodbujanje k normalnemu sprejemanju hrane (Wilken, 2012). Vaje za ustnice Da spodbudimo gibljivost ustnic pri otroku, mu moramo razločno prikazati vse položaje ustnic, npr. šobljenje, brenkanje, vibriranje, raztegovanje ustnic, pošiljanje poljubčkov, ustnice lahko oblizujemo ali otipamo ipd. (Wilken, 2012). Vaje za gibljivost mehkega neba Vaje se med seboj prepletajo in povezujejo. Pri vajah za gibljivost mehkega neba so zelo dobre že prej omenjene vaje pihanja, še boljše pa so vaje vsrkavanja. Spodbujanje slušnega zaznavanja Pri slušnem zaznavanju je pomembna razlika med zmožnostjo slišanja in zmožnostjo poslušanja zvoka. Glas določene osebe je za otroka lahko bolj zanimiv kot kateri koli drugi zvok. V prvem letu starosti moramo biti pozorni na občutljivo obdobje za izgradnjo usmerjenega slušnega zaznavanja. Učenje za slušno zaznavanje je v primerjavi z obdobjem za vidno zaznavanje relativno kratko (Wilken, 2012). Spodbujanje vidnega zaznavanja Vidno zaznavanje je za otrokov socialni razvoj zelo pomembno. Vzpostavljanje stika omogoča pozorno gledanje in opazovanje. Otroku za nadaljnji razvoj zelo pomaga urjenje koordinacije oči roke (Wilken, 2012). Spodbujanje jezikovnega razumevanja Otrok se iz opazovanja odraslih oseb uči, kako ga razumemo in se odzivamo na njegovo vedenje. V vsakodnevnih situacijah spodbujamo jezikovno razumevanje otroka, učimo ga tudi, da se odziva na svoje ime. Otrok si zapomni določena dejanja in njihove posledice, npr. da bo v otroškem stolu z zavezanim slinčkom dobil jesti, da posteljica in zaprta luč pomeni čas za spanje ipd. Otrok postopoma razvija 22

33 razumevanje nekega dejanja. S časom razvije tudi jezikovno razumevanje, ki ga usvoji spontano in brez napora. Razumevanje vprašanja in odgovora se nanaša na nadaljnjo gradnjo jezikovnega razumevanja (Wilken, 2012). Spodbujanje govora Otrokovo pozornost moramo pritegniti na svoj obraz, da ga spodbudimo k posnemanju, za kar poznamo več različnih vaj. To je pogoj in spodbuda za razvoj govora (Wilken, 2012). Spodbujanje razvoja fine motorike Razvoj fine motorike se začne razvijati že pri dojenčku - odpiranje in zapiranje dlani, miganje s prstki, vrtenje rok v zapestju. Otrok med odraščanjem z različnimi igračami in pripomočki uri motoriko rok. K temu spadajo preproste igre za vtikanje, rezanje s škarjicami, nizanje kroglic in sestavljanje kock. Vaje so lahko tudi v vsakodnevnih opravilih, to so hranjenje, pitje, oblačenje, slačenje idr. (Wilken, 2012). Vaje motorike Otrokova hoja, tek, sedenje, stanje, dviganje, plazenje, obračanje telesa in glave so pozitivni za otrokov jezikovni in celostni razvoj. Spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti Samostojnost in socialne spretnosti se nanašajo na vsakodnevne izkušnje in dejavnosti. Otroški vrtci, šole, soseska, v kateri živimo, družina in igra z ostalimi otroki so pomembni za razvoj samostojnosti in socialnih spretnosti (Wilken, 2012). 23

34 EMPIRIČNI DEL Govorni in jezikovni razvoj poteka od rojstva otroka dalje, zato moramo biti v vsakem obdobju pozorni na otrokov govor. V prvem starostnem obdobju predšolskega otroka je jezikovni in govorni razvoj v ospredju. 5 NAMEN IN CILJI Odločili smo se, da bomo v diplomski nalogi usmerjeno spodbujali jezikovni razvoj in opazovali, kako otroci izvajajo izbrane vaje. Vaje so potekale skozi igro in vsakodnevne dejavnosti v vrtcu. Namen diplomske naloge je bil osredotočiti se na zgodnje spodbujanje in odkrivanje razlik v razvoju govora s ciljem, da naredimo izbor vaj, s katerimi bi v najzgodnejšem obdobju otrokovega razvoja nudili ustrezne in močne spodbude za predgovorni razvoj ter tako spodbudili napredek otrok na tem področju. 6 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA Ali so med opazovanimi otroki že v izhodišču večje razlike v zmožnosti realizacije govorno-jezikovnih vaj? Ali bodo otroci enakomerno napredovali v sklopu izbranih enajstih vaj? 7 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA 7.1 Raziskovalna metoda Uporabili smo kvalitativno metodo pedagoškega raziskovanja. V skupini smo izvajali sklop vaj za jezikovno spodbujanje otrok. Otroke smo pri njihovem izvajanju opazovali in si beležili značilnosti njihovega sodelovanja in napredka. Zabeležili smo začetno stanje pri posamezni vaji ali jo je otrok zmogel realizirati delno, v celoti, čisto brez težav ali sploh ne. Ocene so tako postavljene na 4-stopenjski lestvici. Enak postopek ocenjevanja smo izvedli tudi za ugotovitev končnega stanja, po štirimesečnem izvajanju dejavnosti. Z otroki smo vaje za spodbujanje govornega aparata izvajali v sklopu dnevne rutine, kar pomeni tudi večkrat dnevno, npr. vaje oblizovanja, pitje po slamici idr., in v sklopu posebnih dejavnosti, npr. pihanje, različne gibalne vaje, ki smo jih delali enkrat dnevno. 24

35 7.2 Raziskovalni vzorec Vaje s področja jezikovnega spodbujanja otrok smo izvajali v skupini, v kateri je bilo dvanajst otrok, od tega je 5 deklic in 7 dečkov. 2 otroka sta bila stara od 9 15 mesecev, 4 otroci so bili stari od mesecev in 6 otrok je bilo starih od 2 3 let. Starost otrok je prikazana na sliki 2. Slika 2: Število otrok glede na starost 7.3 Potek raziskave Raziskava temelji na izvajanju sklopa vaj za jezikovno spodbujanje otrok (Wilken, 2012). Vaje smo izbrali in prilagodili za izvajanje v vrtcu, v starostni skupini 1 2 let. Opisali smo jih v poglavju Opis vaj za jezikovno spodbujanje otrok. Vaje so potekale skozi igro in vsakodnevne dejavnosti, izvajali smo jih bodisi skupinsko bodisi individualno, odvisno od težavnosti vaje. Opazovanje je potekalo približno 4 mesece, od avgusta do decembra Postopek zbiranja podatkov Opazovali smo vse otroke v skupini. Pozorni smo bili na način izvajanja različnih vaj za jezikovno spodbujanje, morebitne težave pri izvajanju in na izboljšanje strategij opravljanja vaj. Čeprav smo opažanja beležili le enkrat mesečno, so otroci skozi igro in nenačrtovane dejavnosti vaje izvajali bolj pogosto. Ker so nekatere vaje povsem običajne in rutinske, jih v diplomski nalogi ne bomo natančno opisovali. 25

36 7.5 Postopek obdelave podatkov Na podlagi pridobljenih podatkov bomo opažanja strnili v ugotovitve. Primerjali bomo začetno in končno stanje govornega razvoja otrok. Ocenili bomo tudi napredek celotne skupine in posameznih otrok. 26

37 8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA Spodaj so opisana opazovanja otrok med vsakodnevnimi dejavnostmi in med vnaprej pripravljenimi vajami. Pripravljene vaje smo točkovno ocenjevali. Za zelo dobro izvedbo so otroci dobili 3 točke, za dobro 2 točki, za pomanjkljivo izvedbo pa 1 točko. Če vaje niso izvedli, jim nismo dodelili točke. Rezultate bomo prikazali v dveh delih. V prvem delu je zapisano opažanje, v drugem pa točkovna ocena in grafični prikaz napredka otroka. 8.1 Zapisi opažanj ob izvajanju vaj za jezikovno spodbujanje otrok Vaje dihanja in pihanja Zmožnost dihanja in pihanja otrok smo opazovali preko preprostih dejavnosti, ki so del vsakdanjega življenja, in sicer dihanje skozi nos ob pitju po slamici, pihanje ipd. V skupini nihče ni imel težav s pitjem po slamici. Pri pitju so nezavedno dihali skozi nos. Le najmlajši so potrebovali pomoč pri držanju slamice, da so jo obdržali v ustih. Predvidevamo, da nimajo še dovolj razvitih ustničnih mišic, da bi slamico trdno držali, medtem ko pijejo. Dihanje in pihanje otroci vadijo tudi ob igranju na flavto ali pa pri praznovanju rojstnega dne, ko upihnejo plamen svečk na torti. Za praznovanje rojstnih dni imamo pripravljeno kartonasto torto, na katero pritrdimo svečke. Vsakič, ko smo praznovali, smo opazovali otrokovo zmožnost upihniti plamen svečke. Vsi, ki so praznovali dve leti, so samostojno upihnili plamen, z izjemo enega otroka, ki ustnic ni nastavil pravilno. Ko je želel pihniti, je imel ustnice preveč priprte, zato je z njimi le zavibriral. Po več poskusih mu je uspelo ugasniti plamen. Če mu ne bi, bi mu ponudili pomoč. Svetovali bi, naj pihne skozi slamico, ki jo usmeri proti svečkam. Enoletnikom smo plamen na svečki pomagali ugasniti mi. Pihanje otrok je slikovno prikazano na sliki 3. 27

38 Slika 3: Pihanje plamena svečk Vsako vajo smo opravili dvakrat in pri tem opazovali izvedbo. Rezultati opazovanja so zbrani v preglednici 2. Na sliki 4 lahko vidimo napredek posameznega otroka. Preglednica 2: Vaja dihanja in pihanja Otroci starejši od 2 let Otroci mlajši od 2 let Otrok Poskus Ocena izvedbe vaje Posamezen otrok je enako dobro izvedel posamezno vajo, pitje po slamici in pihanje plamena svečke. Vsako vajo smo izvedli dvakrat. Iz preglednice 2 lahko razberemo, da so bili otroci starejši od dveh let za izvedbo vaje ocenjeni bolje kot mlajši. Vidimo lahko, da so trije otroci že v prvem poskusu dosegli najvišje število točk. Dva otroka izmed najmlajših pa v prvem poskusu nista dosegla nobene točke, saj nista opravila vaje. 28

39 Slika 4: Vaja dihanja in pihanja Slika 4 prikazuje napredek posameznega otroka. Prav vsak izmed njih je v drugem poskusu bolje izvedel vajo in posledično dobil višje število točk. V večini primerov so napredovali za eno stopnjo. Tisti, ki so največje število točk prejeli že v prvem poskusu, so enako število točk prejeli tudi v drugem, vendar je bila tudi pri njih izvedba vaje v drugem poskusu boljša Vaje za jezik, čeljust in žvečenje Zmožnost uporabe jezika in čeljusti ter zvečenje smo pri otrocih opazovali vsakodnevno, pri obrokih, ko so oblizovali žlico ali prst. Pri oblizovanju prsta niso imeli nobenih težav. Zanimivo pa je bilo, kako so oblizovali žlico s hrano. Nekateri so poskusili v usta vstaviti celo žlico in s pomočjo ustnic zaobjeti preostanek hrane. Drugi, predvsem starejši otroci, pa so se tega lotili, kot bi lizali sladoled. Na ta način so postopoma popolnoma očistili žlico. Vaje smo nato vključili še v igro, pri kateri smo oponašali mimiko živali. Otrokom smo ponudili sliko ali lutko mačke, leva in zajca. Pri sliki mačke smo jim pokazali, kako se mačka oblizne z jezikom, ko popije polno skodelico mleka. Otroci so kmalu začeli posnemati dejanje. Opazili smo, da nekateri z jezikom migajo samo levo in desno, ne pa v krogu, nekateri pa so uspeli oblizniti samo zgornjo ustnico. Ko so poskušali oblizniti še spodnjo, jim to ni uspelo, ampak so ponovno obliznili zgornjo ustnico, tokrat iz drugega kotička ustnic. V nadaljevanju smo izbrali lutko leva predvsem zato, ker se naša skupina imenuje Levčki. To je otroke še bolj pritegnilo k sodelovanju. V tej igri smo posnemali renčanje leva. Vajo so bolje opravili starejši otroci, ki so pokazali zobe in zarenčali. Maljši otroci 29

40 so tišje zarenčali in pri tem niso pokazali zob. Oponašanje renčanja leva je lepo vidno na sliki 5. Slika 5: Oponašanje renčanja leva Zaključili smo s sliko zajčka. Dva otroka sta takoj dobila asociacijo na pesem Zajček dolgoušček, ki smo jo v nadaljevanju tudi zapeli. Besedilo pesmi smo pospremili z animacijo. Najprej smo skakali kot zajček, nato pa še 'glodali repo in korenje'. Starejši otroci so kazali zobe in posnemali glodanje korenja, mlajši pa so le malo odpirali usta in stiskali zobe. Vajo posnemanja živali smo ocenili s točkami in rezultate združili v preglednici 3 in na sliki 6. Preglednica 3: Vaje za jezik, čeljust in žvečenje Otroci starejši od 2 let Otroci mlajši od 2 let Otrok Poskus Ocena izvedbe

41 Iz preglednice 3 lahko razberemo, da so starejši otroci bolje oponašali živali kot mlajši. Zanimivo je, da veliko otrok mlajših od dveh let v prvem poskusu ni dobilo nobene točke. Slika 6: Vaja za jezik, čeljust in žvečenje Slika 6 prikazuje velik napredek pri izvedbi vaje v drugem poskusu, kar se bolj izrazito pokaže pri mlajših otrocih. Ti so napredovali tudi za dve stopnji Vaje za ustnice Zmožnost uporabe mišic ustnic smo opazovali vsakodnevno, ko so otroci pili iz kozarca z uporabo slamice in brez, ter tudi s pripravljenimi vajami, npr. pošiljanje poljubčkov in posnemanje oglašanja mačke. Zbrani v krogu smo se igrali pošiljanje poljubčkov. Otroci so cmoknili z ustnicami, vendar jih pri tem niso našobili, ampak so jih zadržali v običajni legi. Tudi pri posnemanju oglašanja mačke niso razpotegnili ustnic, kot to počnejo odrasli. Zdi se, da mišic ustnic še ne obvladajo v tolikšni meri, kot mišice v ostalih delih telesa. To je popolnoma razumljivo, saj mnogi od otrok še ne govorijo. Mimika ustnic je problematična tudi pri nekaterih odraslih, ki nerazločno odpirajo usta. V takih primerih zelo težko razberemo, kaj nam želijo povedati, če opazujemo samo gibanje ustnic. Pošiljanje poljubčka ene od deklic v skupini je prikazano na sliki 7. Rezultati vaj so zbrani v preglednici 4 in na sliki 8. 31

42 Slika 7: Pošiljanje poljubčka Preglednica 4: Vaje za ustnice Otroci starejši od 2 let Otroci mlajši od 2 let Otrok Poskus Ocena izvedbe V preglednici 4 vidimo, kako so se otroci odrezali pri pošiljanju poljubčkov. V prvem poskusu nobenemu izmed otrok ni uspelo doseči vseh točk. Samo eden od najmlajših je v prvem poskusu prejel točko za svojo izvedbo. Slika 8: Vaja za ustnice Na sliki 8 lahko vidimo, da so v drugem poskusu prav vsi otroci napredovali in bolje izvedli vajo. Velik napredek je opaziti predvsem pri mlajših otrocih. 32

43 8.1.4 Vaje za gibljivost mehkega neba Že prej omenjena vaja pitja po slamici je dobra tudi za gibljivost mehkega neba. Izkazalo se je, da otroci s tem nimajo nobenih težav. S starejšimi otroci smo slamico uporabili tudi za prenašanje lažjih koščkov, papirčkov ali vate. Košček jim je s slamico uspelo prijeti in ga za trenutek zadržati, niso pa ga uspeli prenesti iz ene posode v drugo. To jim je uspelo šele pri ponovni izvedbi vaje. Izvedbo vaje lahko vidimo na sliki 9. Vaje, s katerimi urimo gibljivost mehkega neba, so še žvižganje, igranje na glavnik, napihovanje balona, mrmranje melodije idr. Slika 9: Prenašanje vate s slamico Kako so se otroci odrezali pri tej vaji, lahko vidimo v preglednici 5 in na sliki 10. Preglednica 5: Vaje za gibljivost mehkega neba Otroci starejši od 2 let Otroci mlajši od 2 let Otrok Poskus Ocena izvedbe V preglednici 5 lahko vidimo, da so se otroci, starejši od dveh let, zelo dobro izkazali pri izvedbi vaje. Štirje od šestih so namreč že prvi prvi izvedbi dosegli največje 33

44 možno število točk. Otrokom, mlajšim od dveh let, je šlo v prvem poskusu slabše, vendar pa so mnogi v drugem poskusu dosegli vse točke. Slika 10: Vaja za gibljivost mehkega neba Na sliki 10 vidimo, da napredek pri starejših ni velik, saj so se že v prvem poskusu dobro odrezali. Pri mlajših otrocih pa opazimo napredek za dve stopnji Spodbujanje slušnega zaznavanja V naši skupini nas že od začetka leta spremlja zvonček. Ko imajo otroci prosto igro, se igrajo sami, s prijatelji ali listajo knjige, uporabimo zvonček, da vzbudimo njihovo pozornost. To je ponavadi v času malice, kosila ali takrat, ko imamo pripravljeno dejavnost. Ko zvonček zacinglja, se otroci prenehajo igrati, nas pogledajo in prisluhnejo našim besedam. Menimo, da je tak način pridobivanja otrokove pozornosti zelo dober, saj na tak način lahko komuniciramo brez kričanja. Z otroki vzpostavimo očesni stik, da nam prisluhnejo, ko jim damo navodila za naprej. To je vaja za slušno zaznavanje, ki nas spremlja skozi celo leto. Vsako dejavnost v skupini začnemo na črti. Otroke povabimo na črto s pesmico Mi hodimo po črti. Ko otroci zaslišijo to pesmico, zaključijo z dejavnostjo, ki jo opravljajo, in pridejo k nam. Ko smo vsi zbrani, se usedemo na črto. Enoletniki rabijo malo več spodbude, zato jih kdaj pokličemo po imenu. Za preverjanje slušnega zaznavanja smo jim pripravili tudi dejavnost, s katero smo posnemali živalske glasove. Uporabili smo sliko konja, krave, race, prašiča, mačke in psa. Slike smo postavili na sredino kroga in vsakemu otroku naročili, da poišče tisto žival, katere oglašanje bo slišal. V naši skupini so otrokom živali zelo všeč in vsi otroci poznajo njihovo oglašanje. Da smo malo popestrili igro, smo otroke vprašali še po 34

45 imenu živali, ko so nam prinesli sliko. Večina starejših otrok nam je odgovorila, mlajši pa so le ponovili njeno oglašanje. Otroci se posnemanja živali naučijo že zgodaj, ko skupaj s starši listajo knjige in skupaj s starši posnemajo živalske zvoke. Rezulati zmožnosti prepoznavanja živalskih glasov so združeni v preglednici 6 in na sliki 11. Preglednica 6: Spodbujanje slušnega razumevanja Otroci starejši od 2 let Otroci mlajši od 2 let Otrok Poskus Ocena izvedbe V preglednici 6 lahko vidimo, da je zmožnost prepoznavanjna živalskih glasov ena izmed vaj, pri kateri so se otroci najbolje odrezali. Že v prvem poskusu je večina dobila največ točk. Slika 11: Spodbujanje slušnega razumevanja Na sliki 11 lahko pogledamo napredek posameznega otroka. Zanimivo je, da so prav vsi otroci napredovali do najvišje stopnje in dosegli vse možne točke Spodbujanje vidnega zaznavanja V skupini smo opazovali, ali nas otroci gledajo v oči, ko jih kaj vprašamo, se z njimi pogovarjamo in jim kaj pripovedujemo. V teh primerih so otroci želeli vzpostaviti očesni stik z nami. Pri večini otrok smo opazili, da se izogibajo očesnemu stiku predvsem takrat, ko naredijo kaj narobe in jim povemo, da to ni prav. Otroci so obračali glave vstran in gledali čez ramo, ali pa so umaknili pogled v kotičke očesa, da niso ujeli 35

46 našega pogleda. Ko smo poskušali vzpostaviti očesni stik z njimi, ker smo jim želel povedati, da ni prav, kar počnejo, jim je postajalo vedno bolj hudo. Nekateri so začel tudi jokati. Zmožnost vidnega zaznavanja smo opazovali tudi pri izdelovanju ropotuljice. Izdelovanje ropotuljice je odlična vaja za urjenje koordinacije oči in rok. Ropotuljico smo izdelali tako, da smo plastične pokrovčke z luknjico nanizali na žico. Otrokom smo dali potreben material in pričeli so z delom. Starejši otroci niso imeli težav. Na žico so z lahkoto nanizali pokrovčke. Problem pri nekaterih starejših otrocih je bil v tem, da jim je pogled uhajal na vse strani in so se pokrovčki le po naključju znašli na žici. Večkrat smo jih morali opozoriti, da morajo gledati v roke in biti pozorni na svoje delo. Kljub temu da so imeli mlajši otroci več težav, so bili pri vaji bolj skoncentrirani in vztrajni. Da so lahko nanizali pokrovčke, smo jim morali držati žico. Kako uspešni so bili otroci pri nizanju pokrovčkov na žico, lahko vidimo v preglednici 7 in na sliki 12. Preglednica 7: Spodbujanje vidnega zaznavanja Otroci starejši od 2 let Otroci mlajši od 2 let Otrok Poskus Ocena izvedbe V preglednici 7 vidimo, da so otroci, starejši od dveh let, odlično nizali pokrovčke na žico. Njihovo vidno zaznavanje in kordinacija oči in rok je bila izjemna. Nagradili smo jih z največjim številom točk. Mlajšim je šlo nekoliko slabše, vendar je uspelo prav vsakemu. Slika 12: Spodbujanje vidnega zaznavanja 36

47 Na sliki 12 vidimo, da so vsi otroci napredovali s ponovitvijo vaje oziroma ostali na že najvišjem nivoju Spodbujanje jezikovnega razumevanja Jezikovno razumevanje preverjamo večkrat dnevno, npr. ko otroka pokličemo k sebi, ga kaj vprašamo, mu naročimo naj kaj pospravi ali nam nekaj prinese. Tako vidimo, kakšna je zmožnost otrokovega jezikovnega razumevanja. Pri podrobnem opazovanju otrok nismo opazili nobenih težav. Za preverjanje otrokovega jezikovnega razumevanja smo izkoristili tudi čas, ko smo imeli otroka na previjalni mizi. Preverili smo, kako dobro poznajo svoje telo. Imenovali smo dele telesa, oni pa so kazali, kje imajo roke, noge, glavo, lase, nos, oči in ušesa. Bili smo presenečeni, saj nam je prav vsak otrok namenil pozornost in nam z nasmeškom na obrazu pokazal imenovan del telesa. Zanimivo je bilo, da je ena od deklic s krajšimi lasmi ob navodilu, naj pokaže lase, pobožala dolge lase vzgojiteljice. Menimo, da tu ni šlo za nerazumevanje, ampak zgolj za dekličino naklonjenost dolgim lasem. Opazili smo namreč, da večkrat mimogrede poboža tistega, ki ima dolge lase. Pripravljena vaja, s katero smo preverjali jezikovno razumevanje otrok, je bila skrivanje kock. Otroci so po naših navodili nosili kocke na ali pod mizo, stol in polico. To so uspešno opravili dveletniki. Enoletniki te vaje niso razumeli, zato so težko ohranjali koncentracijo. Rezultati te vaje so prikazani v preglednici 8 in na sliki 13. Preglednica 8: Spodbujanje jezikovnega razumevanja Otroci starejši od 2 let Otroci mlajši od 2 let Otrok Poskus Ocena izvedbe V preglednici 8 lahko vidimo, da so otroci, starejši od dveh let, že v prvem poskusu vajo izvedli do popolnosti. Mlajši so bili v prvem poskusu slabši, vendar so nalogo kljub temu opravili. 37

48 Slika 13: Spodbujanje jezikovnega razumevanja Na sliki 13 vidimo napredek mlajših otrok, ki je bil izjemen. Nalogo so namreč v drugem poskusu izvedli brezhibno Spodbujanje govora Z vsemi do sedaj opisanimi vajami smo spodbujali govor, za katerega mora imeti otrok pravilno razvite vse dele govoril. Otroci, ki imajo težave pri govoru, potrebujejo več spodbude kot otroci, ki nimajo težav. Pri spodbujanju govora smo izvajali tudi govorne igre, ki so otroke spodbujale, da so na hudomušen in zabaven način krepili ustvarjalnost, domišljijo in izražanje. Take igre so na primer prepoznavanje zvoka iz okolja, prepoznavanje glasu prijatelja, ploskanje na zloge, izštevanke, bibarije in uganke. V naši skupini, ki je sestavljena iz dvanajstih malčkov, starih od enega do že dopolnjenih dveh let, sta samo dva dečka, stara dve leti, ki že zelo lepo govorita. Govorita razumljivo in že sestavljata povedi. Zmožna sta tudi opisnega sporočanja tega, kar vidita na sliki. Drugi dveletnik pa govori samo da in ne. V pogovoru s starši smo ugotovili, da otrok tudi doma ne govori. Vsi ostali otroci v skupini pa izgovarjajo glasove in besede, primerne njihovi starosti. Na sliki 14 lahko vidimo otroka med opisovanjem slike v knjigi. Kako se je pri tem izkazal vsak posameznik, je prikazano v preglednici 9 in na sliki

49 Slika 14: Opisovanje slike v knjigi Preglednica 9: Spodbujanje govora Otroci starejši od 2 let Otroci mlajši od 2 let Otrok Poskus Ocena izvedbe Preglednica 9 kaže, da velika večina otrok, starejših od dveh let, že lepo opiše sliko. Pri mlajših otrocih smo v prvem poskusu opazili slabšo izvedbo. Dva otroka slike nista znala opisati. 39

50 Slika 15: Spodbujanje govora Na sliki 15 vidimo napredek vseh otrok, ki je bolj opazen pri mlajših otrocih. V drugem poskusu, ki smo ga izvedli čez nekaj tednov, so otroci bolje pristopili k nalogi Spodbujanje razvoja fine motorike Razvoj fine motorike v vrtcu spodbujamo s samostojnim hranjenjem, pitjem, oblačenjem, umivanjem in brisanjem rok. Prav tako izvajamo različne dejavnosti, s katerimi želimo namensko spodbuditi fino motoriko. Ena takih dejavnosti je zgoraj opisano izdelovanje ropotuljice, pri kateri otroci nizajo pokrovčke na žico, in številne druge natikanke, kjer je potrebna natančnost otrok. Na sliki 16 lahko vidimo, kako se deklica trudi z natikanjem lika na vrvico. Slika 16: Deklica med natikanjem likov na vrvico 40

51 Zanimivo vajo za spodbujanje fine motorike smo izvedli v času praznikov, ko smo si zamislili, da bi z otroki naredili Božičkove nogavice. Nogavice smo jim iz risalnega papirja izrezali vzgojitelji, nato pa smo otrokom ponudili majhne koščke papirja in jim naročili, naj te koščke papirja zmečkajo in jih nalepijo na nogavico. Pri mečkanju papirčkov smo opazoval razlike med otroki. Posebej nam je ostala v spominu ena deklica, ki je košček papirja tako drobno zmečkala, da smo jo še mi poskusili posnemati. Njen izdelek je na panoju izstopal. Dveletniki so koščke malo zmečkali, najmlajši pa so koščke papirja kar nalepili na nogavico. Končni izdelek lahko vidimo na sliki 17, oceno te vaje pa v preglednici 10 in na sliki 18. Slika 17: Božičkove nogavice Preglednica 10: Spodbujanje razvoja fine motorike Otroci starejši od 2 let Otroci mlajši od 2 let Otrok Poskus Ocena izvedbe vaje Preglednica 10 prikazuje, da so starejši otroci zelo dobro ustvarili Božičkove nogavice. Ocenili smo jih na začetku in na koncu ustvarjalne delavnice. Mlajšim je šlo slabše, vendar so proti koncu svojo prakso že izboljšali. 41

52 Slika 18: Spodbujanje razvoja fine-motorike Na sliki 18 vidimo napredek otrok. Starejši otroci so bili že na začetku zelo uspešni pri izdelovanju nogavic, mlajši pa so pri tem potrebovali dodatna pojasnila Vaje motorike Pri urjenju motorike smo se odločili za pesem. Otroci so ji morali dobro prisluhniti, da so izvedli gib po navodilu, ki ga dobijo v pesmi. Ta pesem je hkrati tudi dobra vaja za spodbujanje slušnega in jezikovnega zaznavanja. Naslov pesmi je Od glave do peta. OD GLAVE DO PETA Glasba in besedilo:grega Sulejmanovič, priredba: Boštjan Grabnar Kaj pingvin počne? Obrača glavo, to se ve! Lahko to ponoviš? Seveda, kot želiš! Obračaj glavo, ena, dva in tri in štiri. Razmigaj se, ena, dva, od glave do peta! Kaj opica počne? Z rokami krili, to se ve! Lahko to ponoviš? Seveda, kot želiš! Z rokami krili, ena, dva in tri in štiri. 42

53 Obračaj glavo, leva, desna, ena in dve. Razmigaj se, ena, dva, od glave do peta! Kaj krokodil počne? Se v bokih zvija, to se ve! Lahko to ponoviš? Seveda, kot želiš! V bokih se zvija, ena, dva in tri in štiri. Z rokami krili, ena, dva, tri, štiri. Obračaj glavo, leva, desna, leva, desna. Razmigaj se, ena, dva, od glave do peta! Kamela, kaj počne? Na tla poklekne, to se ve! Lahko to ponoviš? Seveda, kot želiš! Počepni, vstani, dol, gor, dol in gor. V bokih se zvijaj, ena, dva in tri in štiri. Z rokami krili, ena, dva, tri, štiri. Obračaj glavo, leva, desna, ena in dve, Razmigaj se, ena, dva, od glave do peta. Kaj pa slon počne? Z nogo buta ob tla, se ve! Lahko to ponoviš? Seveda, kot želiš! Butaj z nogo, ena, dva, še bolj močno. Počepni, vstani, dol in gor in dol in gor. V bokih se zvijaj, ena, dve, tri in štiri. Z rokami krili, ena, dva, močno, močno. Obračaj glavo, leva, desna, ena in dve, Razmigaj se, ena, dva, od glave do peta! Kaj pa ti počneš? A a a jaz? S prsti migam, kaj ne veš? Lahko to ponoviš? Seveda, kot želiš! Seveda, kot želiš! Seveda, kot želiš! Seveda, kot želiš! Pesem je bila otrokom zelo všeč. Takoj, ko so jo zaslišali, so se začeli gibati. Jasno je bilo, da v tem uživajo. V tej vaji smo združili prijetno s koristnim. Starejši otroci 43

54 so takoj začeli izvajati gibe, ki jih naroča pesem. Najmlajši pa so bili sprva le gledalci, šele čez čas so začeli posnemati starejše otroke. Pesem smo kasneje še večkrat zavrteli, saj so se otroci pogosto spomnili nanjo. Oceno motorike vidimo v preglednici 11 in na sliki 19. Preglednica 11: Vaje motorike Otroci starejši od 2 let Otroci mlajši od 2 let Otrok Poskus Ocena izvedbe V preglednici 11 lahko razberemo, da so starejši otroci že v prvem poskusu plesa dobili veliko število točk. Mlajši otroci pa na začetku niso osvojili točk, ker niso plesali. V drugem poskusu je šlo vsem bolje. Slika 19: Vaje motorike Na sliki 19 je razviden izrazit napredek pri mlajših otrocih, vsi so namreč napredovali za dve stopnji Spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti Razvoj samostojnosti in socialnih spretnosti je precej dolgotrajen in razvojno pogojen proces. Potrebno je postopno učenje. Veliko spodbud in pomoči je potrebno nameniti predvsem najmlajšim otrokom, saj se šele učijo spretnosti pri prehranjevanju, pitju, umivanju rok in zob. Spodbuditi jih je potrebno, da gredo na kahlico in se tako učijo nadzora nad izločanjem. Na sliki 20 vidimo deklico, ki se uči pravilnega umivanja zob. To dejavnost smo tudi ocenili in rezultate zbrali v preglednici 12 in na sliki

55 Slika 20: Deklica med učenjem pravilnega umivanja zob V naši skupni smo vse otroke navajali na kahlico, čeprav imajo še plenice. Učenje je šlo počasi. Najprej smo jih spodbujali, da si sami slečejo hlače. Najmlajšim je bilo to težko, saj so hlače vlekli dol samo s sprednje strani in si jih zato niso mogli sleči. S časom in vztrajnostjo, pa tudi ob urjenju s pomočjo pesmic, ki otroke na igriv način spodbujajo k zaznavanju in obvladovanju telesa in gibanja, smo dosegli, da je otrok samostojno prešel na uporabo stranišča, se je sam obrisal, oblekel in zatlačil majico v hlače. V skupini je bilo 12 otrok. Vsak izmed njih je drugačen in poseben. Med njimi, pa čeprav so eno in dveletniki, se že spletajo prijateljske vezi. Med seboj so se opazovali, posnemali drug drugega in se tako učili s sodelovanjem. Med igro je bilo opaziti, kateri otroci se raje družijo in igrajo skupaj. Vse to pomaga pri razvoju socialnih spretnosti. Opazovanje, posnemanje, sodelovanje, delitev igrač, medsebojna pomoč in zaznavanje potreb drug drugega so pomembne stvari pri učenju ter razvoju socialnega in motoričnega vedenja. Preglednica 12: Spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti Otroci starejši od 2 let Otroci mlajši od 2 let Otrok Poskus Ocena izvedbe