Od elektronske zdravstvene dokumentacije do fizičnega arhiva

Transcription

1 64 Ljubljana, 22. september 2015 Špela SEČNIK Alma Mater Europaea ECM, Maribor Od elektronske zdravstvene dokumentacije do fizičnega arhiva Izvleček: Zdravstvena dokumentacija je v zdravstvenih zavodih pacientova osebna mapa. V njej najdemo vse (za zdravstvene delavce) neprecenljive podatke o njegovem zdravju. Ti so bistveni v času pacientovega zdravljenja, še posebej, če govorimo o kontrolnih pregledih, ko se zdravstveno stanje spremlja in primerja. Ker pa se v današnjem času vse bolj uveljavljajo računalniški programi, s katerimi se popiše pacientove osebne podatke in v katerih se hranijo tudi zdravniški izvidi je povezava med elektronsko kartoteko in fizično kartoteko toliko bolj pomembna. Članek obrazloži, kako s pomočjo računalniškega programa najdemo lokacijo kartoteke v arhivu in kakšna je vsebinska razlika med njima in zakaj se še vedno uporabljata obe. Ključne besede: zdravstvena dokumentacija, arhiv, e-kartoteka Abstract: From electronic medical records to physical archives Medical records represent patients ID or personal folder in medical institutions. We can find (for the medical staff) all the important data about his health condition. This sort of data is crucial on patients rehabilitation or medical treatment, especially if check-ups or condition monitoring are in progress, when medical staff has to compare data. In nowadays computer programs for patients personal data registration and storage of medical reports, the link between electronic file and physical file is all the more important. The paper explains how with the help of computer program we find the location of the physical file in the archive, what is the content difference between them and why do we still keep both of them. Key words: medical records, archives, e-medical record UVOD Z razvojem medicine se je razvijala tudi zdravstvena dokumentacija, danes pa jo v grobem lahko razdelimo na dve: fizično in elektronsko. Pri elektronski dokumentaciji ne gre le za prenos iz papirne oblike v elektronsko, ampak se ustvarja elektronski zdravstveni zapis (Blažič, 2011). Članek poskuša z deskriptivno metodo raziskovanja opisati zakaj se še vedno uporabljata obe in kakšna je povezava med njima. Izraz bolnik je v članku enačen z izrazom pacient, izraz zdravstvena dokumentacija pa z izrazom kartoteka in zdravstveni karton. ZGODOVINA MEDICINE IN ZDRAVSTVENE DOKUMENTACIJE Medicina se je skozi stoletja spreminjala, z njo pa tudi oblika zdravstvene dokumentacije. Med zametke medicine štejemo že nekakšno fuzijo magije in ''zdravega razuma'' (Lambert, 2014), ko so primitivna ljudstva rane in živalske ugrize zdravila z rastlinami oz. snovmi, pridobljenimi iz naravnih virov (Van der Crabben, 2011). Težave so nastopile pri boleznih, za katere niso našli

2 Ljubljana, 22. september površinskega vzroka. Za te so smatrali, da jih povzročajo zle sile oz. črna magija, ki jo je nekako izvedel sovražnik in rešitev za te je bila ravno magija (Lambert, 2014). Z razvojem civilizacij se je razvijala tudi medicina. Stari Egipčani so se sicer še opirali na magijo, vendar so začeli iskati tudi fizične razloge za bolezni, uvedli pa so tudi službo zdravnika (ibid.) ter prve zdravstvene ustanove, imenovane Houses of Life (Van der Crabben, 2011). Nekaj so se naučili iz mumificiranja, izvajali pa so tudi operacije predvsem so korigirali zlome, opekline, abscese in rane (Lambert, 2014). Iz tega časa pa je znana tudi prva medicinska knjiga Ebers Papyrus (1500 p.n.š.), kjer so zdravniki zapisovali zdravila in njihove sestavine, npr. tablete so naredili z mešanico testa, uporabljali so tudi laksative (ibid). Poleg te je ohranjena tudi Kahun Gyneacological Papyrus, v katerem so bile zapisane pritožbe žensk, vključno s težavo kontracepcije (Van der Crabben, 2011). Diagnostični priročnik je nastal v prvi polovici drugega tisočletja pred našim štetjem in velja za najstarejši babilonski zapis o medicini v katerem najdemo pojme, katere v medicini poznamo še danes: diagnoza, prognoza, fizični pregled in zdravniški recept (Van der Crabben, 2011). Priročnik opiše tudi metode terapij in etiologijo ter uporabo empirizma, logike in racionalnosti pri postavljanju diagnoz in terapij, na podlagi teh pa poda tudi seznam simptomov (ibid.). Govorimo torej o delnem prestopu iz 'magičnega' na 'racionalno'. Poleg tradicionalne medicine se je razvijala tudi ajurveda, ki je medicino razdelila na osem vej: interno, kirurško, otorinolaringološko, pediatrično, spiritualno, toksikološko, pomlajevalno in afrodizijsko (ibid.). V antični Grčiji so nastajale prve zdravstvene šole, najbolj znan zdravnik pa je bil Hipokrat. Njegove trditve so temeljile na načelu observacije pacientov in njihovih simptomov, ter zapisovanju opaženega (Lambert, 2014). Predvideva se, da je bil ravno on kot 'oče medicine' prvi, ki je kategoriziral bolezni kot akutne, kronične, endemične in epidemične (Van der Crabben, 2011). Šole so napredovale v Aleksandriji. Tam so zdravniki secirali človeška telesa in se tako anatomije učili iz prakse (Lambert, 2014), raziskali pa so tudi povezave živčnih sistemov z gibanjem ter čutili (Van der Crabben, 2011). V Evropi je v srednjem veku prišlo do razvoja na področju zdravstvene dokumentacije in sicer so se zapisovala imena in priimki pacientov, zapisali pa so tudi podatke o plačilu za zdravljenje ali recepte (Marinič, 2015). Napram prejšnjim zapisom, ki so bili podlaga razvoju medicine s splošnimi simptomi in opažanji, lahko tu govorimo o ''začetku zdravstvene dokumentacije posameznika'' (ibid., str. 288). Med leti 1500 in 1700 so najbolj ohranjeni t.i. ''Casebooks'' oz. knjige primerov avtorjev Formana in Napierja, v katerih lahko najdemo sistematično in podrobno zapisano zdravstveno dokumentacijo pacientov (Kassel in drugi, 2011). V letih v zapisih Theodora de Mayerna najdemo okoli 1000 primerov, ki so zapisani v logičnem zaporedju: ime pacienta, datum, pritožba (težave), seznam zgodovine (verjetno prejšnje bolezni in bolezni v družini), diagnoze, terapija in plačilo (ibid.). Svojo knjigo primerov je latinsko poimenoval ''observationes'' in ''ephemerides'', kar pomeni dnevne evidence (''day by day records''), najdemo pa tudi druga poimenovanja, npr. knjiga eksperimentov, knjiga zdravil, dnevnik bolezni itd. (ibid.). Gre torej za knjige, v katerih so bile zbrane informacije, ki so bile pridobljene s pogovorom, opazovanjem, rešitvami vse to pa je bilo zapisano (ibid.). Pridobivanje teh informacij je torej slično današnjemu zdravniškemu pregledu, zapisana dejstva pa so pripomogla k razvoju medicine in posledično farmacije, ter k izboljšanju same oblike zdravstvene dokumentacije. Če torej povzamemo, je bila zdravstvena dokumentacija (ne glede na obliko) skozi stoletja v celoti namenjena učenju. Zdravniki so lahko s primerjavo opazovali bodisi predhodno stanje pacienta bodisi ponavljanje bolezenskih znakov oz. simptomov pri različnih ljudeh, v družini ipd. Da pa ta dokumentacija predstavlja pomemben del zdravljenja bomo videli tudi v nadaljevanju.

3 66 Ljubljana, 22. september 2015 ZDRAVSTVENA DOKUMENTACIJA DANES Zdravstvena dokumentacija danes nastaja vse od rojstva pa do smrti osebe, na katero se nanaša (Marinič, 2014). Ena oseba oz. pacient, kot ga bomo poimenovali, pa nima nujno samo enega zdravstvenega kartona oz. kartoteke. Najbolj znana nam je tista, ki jo imamo pri osebnem zdravniku, v kateri so zbrane vse pomembne informacije o naših preteklih in sedanjih boleznih, simptomih in zdravljenjih. Pa vendar vsaka zdravstvena ustanova, kamor gre bolnik na pregled oz. konzultacijo ustvari svoj zdravstveni karton, v katerem se hranijo dokumenti, ki se nanašajo na dotično težavo tako imamo lahko praktično v vsaki ustanovi eno obliko zdravstvene dokumentacije oz. kartoteke, bodisi elektronsko ali fizično. Zakon o zbirkah podatkov v zdravstvu iz leta 2000 to dokumentacijo opiše kot osnovno zdravstveno dokumentacijo, s katero za vsakega pacienta upravljajo izvajalci zdravstvene dejavnosti na vseh ravneh izvajanja zdravstvene dejavnosti. Ta dokumentacija vsebuje: podatke o pacientu: osebno ime, datum rojstva, spol, EMŠO, številka zdravstvenega zavarovanja, vrste in obseg zdravstvenih zavarovanj, zakonski stan, zunajzakonska skupnost ali istospolna skupnost, izobrazba in delo, ki ga opravlja, naslov stalnega oziroma morebitnega začasnega prebivališča, telefon in/ali elektronski naslov, interna identifikacijska oznaka, pomembnejše pisne izjave volje posameznika glede privolitve ali zavrnitve zdravljenja in glede obdelave osebnih podatkov, podatke o zdravstvenem stanju pacienta ter načrtu in poteku zdravljenja: družinska, socialna in klinična anamneza, krvna skupina, donorstvo, alergije in preobčutljivosti, cepljenja, nosečnost in predviden datum poroda, klinični pregled, diagnostični in terapevtski postopki, diagnoze, terapije, napotitve, razlog in vsebina zdravstvene obravnave, datum zdravstvene obravnave, načrtovana zdravstvena obravnava (zdravljenje, operacije ipd.), podatki o začasni nezmožnosti za delo in invalidnosti, datum smrti in njen vzrok, identifikacija zdravnika in drugega zdravstvenega osebja, podatke o zdravstveni negi in drugih spremljajočih dejavnostih: načrt in potek zdravstvene nege, prehrana; del dokumentacije so tudi: izvidi in odpustnice, napotnice, recepti in naročilnice, diagnostično dokumentarno gradivo, konziliarna in druga mnenja, izjave pacienta in drugi dokumenti, ki so potrebni za izvajanje zdravstvene dejavnosti (Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva ZZPPZ, 2000). Gre za širok nabor podatkov, od katerih so osebni podatki o pacientu napisani že na KZZ (kartici zdravstvenega zavarovanja) in jih sistem za popisovanje podatkov pacienta (računalniški program v zdravstveni ustanovi) avtomatsko prebere. Lahko torej rečemo, da zdravstvena dokumentacija v zdravstvenih ustanovah predstavlja ID oz. nekakšno osebno mapo s podatki pacienta. Vsebina je od ustanove do ustanove drugačna, saj v specialističnih ambulantah hranijo le tiste podatke (govorimo predvsem o izvidih, raznih slikah in napotnicah), ki so relevantni za njihovo dejavnost, na drugi strani pa je zdravstvena dokumentacija pri osebnem zdravniku tista, ki hrani celoten nabor pacientovih zdravstvenih podatkov in stanj. Podatki znotraj pacientove kartoteke so relevantni za celotno zdravstveno osebje od zdravnikov, medicinskih sester in tehnikov do administratorjev. V prvih dveh primerih so relevantni podatki o zdravstvenem stanju, v zadnjem pa predvsem osebni podatki in podatki o opravljenih storitvah. Glede na široko paleto podatkov, ki dejansko ''razkrije'' človeka je na mestu vprašanje varovanja osebnih podatkov. V ta namen se uporablja Zakon o varstvu osebnih podatkov iz leta 2007, ki podatke o zdravstvenem stanju uvršča med občutljive osebne podatke (Zakon o varstvu osebnih podatkov, 2007). V povezavi z osebnimi podatki pacienta Šmid in Štrumbl (2015) navedeta tudi Hipokratovo prisego, ki se uporablja še danes, v kateri se zdravnik zaveže k popolni molčečnosti o zdravstvenih stanjih svojih pacientov, a vendar to v celoti ni izvedljivo, saj si danes zdravstveno osebje, za potrebe zdravljenja in nege, med seboj podatke izmenjuje. Poleg navedene vsebine pa zdravstvene ustanove za svoje potrebe ustvarjajo interne obrazce (Marinič, 2015), nujne za oceno stanja oz. napredka pacienta, npr. razna sestrska poročila, ocenjevalne lestvice, meritve gibljivosti itd.

4 Ljubljana, 22. september Čas hrambe podatkov na področju zdravstvene dokumentacije določa Priloga zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva, podatki pa so različni, npr. osnovna medicinska dokumentacija ima določen rok trajanja 10 let po smrti bolnika (ibid.). FIZIČNA IN ELEKTRONSKA OBLIKA ZDRAVSTVENE DOKUMENTACIJE Danes se vse bolj uveljavlja elektronska oblika zdravstvene dokumentacije, lahko bi ji rekli kar e- kartoteka. Lahko bi celo trdili, da že skoraj brez e-kartoteke ni fizične kartoteke, zakaj: pacientovi osebni podatki so zapisani na kartici zdravstvenega zavarovanja in se v ustanovah popišejo s pomočjo računalniškega programa. Izbrani podatki, ki so potrebni za zdravstveno osebje, npr. za lažje iskanje fizičnih kartotek (priimek, ime, naslov), za potrebe primerjave izvidov s prejšnjimi oz. identifikacije pacienta (priimek, ime, naslov, rojstni podatki), za potrebe pisanja napotnic in receptov (priimek, ime, naslov, datum rojstva, št. zdravstvenega zavarovanja), so nato zbrani v fizični kartoteki. V njej se nahajajo tudi pisna opažanja zdravstvenega stanja pacientov pri katerih Novak (2007) navaja težavo različnih formatov in kakovosti papirja, pisav in zapisov, posebnih podlag: rentgenske slike, ultrazvočni posnetki, vedno več različnih nosilcev zapisov (CD, DVD) za vse te zapise pa je potrebno zagotoviti posebno hrambo. Elektronska dokumentacija je sistem, ki uporablja računalniško in specializirano programsko opremo z namenom zbiranja, shranjevanja, obdelovanja, razvrščanja, tiskanja in prikazovanja zdravstvenih podatkov o pacientu, ki so potrebni za analizo kliničnih podatkov (po Aiken, 2004 v Blažič, 2011). Ker pa se uporablja še fizična kartoteka govorimo o podvajanju podatkov (Blažič, 2011). Aiken (2004, v Blažič 2011) navaja tudi nekaj prednosti in slabosti elektronske zdravstvene dokumentacije s področja zdravstvene nege, nekatere od njih lahko implementiramo na splošno zdravstveno dokumentacijo in sicer kot prednosti: prihranitev časa in denarja, zmanjšanje papirne birokracije, zmanjšanje odvečnih dokumentov, uporaba pacientovih podatkov z več računalnikov hkrati, manjša možnost prirejanja podatkov; slabosti: izbris pacientovih podatkov, namerna/nenamerna izdaja zaupnih podatkov, vnos nepravilnih podatkov v računalnik. Pa vendar se je potrebno vprašati, ali je res možno čisto opustiti fizično obliko zdravstvene dokumentacije. V določenih primerih verjetno lahko za podpis izvidov bi se lahko uporabili e- podpis, katerih kopija bi se avtomatsko ohranila v elektronskem sistemu, en izvod pa bi se poslal pacientu na dom, anamnestični podatki bi se s strani zdravnikov in medicinskih sester lahko vnašali računalniško, vsi podatki (če sklepamo, da so pravilno ohranjeni) pa bi se obdržali dlje kot zapis na papirju (temu lahko v arhivih grozi vlaga, naravne nesreče, splošno slabo rokovanje z njim ipd.). A vendar nastopi težava pri urgentnih primerih, ko je potrebno pacientu pomagati na licu mesta, računalnika pa nimamo v bližini ali v primeru, da pride do izpada elektrike oziroma kakršne koli računalniške napake, ki povzroči, da elektronske kartoteke ne delujejo (npr. napaka programa, virus ipd.). V teh primerih je fizična kartoteka še vedno ''zlata rezerva''. ROKOVANJE Z ZDRAVSTVENO DOKUMENTACIJO IN PROBLEMATIKA Pot elektronske kartoteke je v zdravstveni ustanovi bistveno krajša in lažja, saj se dejansko prenaša le iz 'računalnika na računalnik' in ne zahteva posebnih dodatkov (npr. same fizične kartoteke, listov ipd.), manjši pa so tudi stroški, saj ne potrebujemo fizičnega arhiva. Na tem mestu je prednost elektronske kartoteke tudi krajši čas iskanja predhodnih zdravstvenih zapisov in podatkov nekega pacienta, če se ta vrne v isto ustanovo. V tem primeru je potrebno le 'aktiviranje' elektronske kartoteke, ne pa tudi dejansko iskanje fizične kartoteke. Po vsaki zaključeni obravnavi (t.j. opravljeni zdravstveni storitvi) se namreč elektronska kartoteka zaključi in 'pospravi' v elektronski arhiv. Tak sistem nam omogoča večjo in boljšo preglednost nad kartotekami, saj dejansko ostanejo aktivirane le tiste, ki so v teku.

5 68 Ljubljana, 22. september 2015 V primeru, da se uporabljata obe, tako elektronska kot fizična kartoteka pa je potrebna dodatna organizacija oz. sistem, ki v takem primeru dopušča iskanje obojih. Prvi predpogoj je, da poznamo sistem organizacije samega fizičnega arhiva. Tu gre lahko za enostavno abecedno zaporedje, ločeno po letih, lahko je ločeno glede na oddelke v posameznih ustanovah itd. Vsekakor je poznavanje razporeditve kartotek v arhivu nujno. Ko v elektronskem sistemu poiščemo elektronsko kartoteko, nam ta razkrije pacientove podatke ter kdaj in zakaj je bil pacient nazadnje v ustanovi. S temi podatki in prej podanim pogojem lahko fizično kartoteko zlahka najdemo na primer, imamo arhiv, ki je razdeljen po letih in znotraj enega leta po abecedi, z aktiviranjem elektronske kartoteke pa vidimo, kdaj je bil pacient nazadnje v naši ustanovi, v arhivu nato poiščemo letnico in priimek, z ostalimi osebnimi podatki, ki jih dobimo iz elektronske kartoteke pa potrdimo, da se s fizično kartoteko ujemajo vsi podatki. Vsekakor pa imata obe obliki zdravstvene kartoteke svoje prednosti in slabosti. Elektronska oblika zahteva dodatna znanja in izobraževanja celotnega zdravstvenega osebja, saj se vsi podatki vnašajo računalniško, računalniki morajo biti locirani praktično na vsakem koraku in dostopni celotnemu zdravstvenemu osebju. Prav tako se poraja vprašanje varovanja podatkov, saj se lahko zgodi, da nekdo poseže v računalniški sistem oz. se podatki zaradi računalniške napake zbrišejo. Težava se pojavi tudi pri rentgenskih posnetkih in raznih izvidih, ki jih pacient prinese s sabo na različnih medijih (npr. CDju). V teh primerih je še vedno nujna fizična kartoteka, saj sama interpretacija teh slik velikokrat ni dovolj. Na drugi strani pa je težava pri fizičnih kartotekah sama hramba, predvsem na primeru EKG papirja, ki čez leta pobledi in je zapis praktično neviden, računalniško shranjenega zapisa pa (na primer) nimamo v tem primeru se je potrebno zanesti na zdravnikovo interpretacijo zapisa, če ta obstaja. Veliko težavo lahko predstavlja tudi slaba hramba (npr. neprimerno urejen prostor, nevarnost vdora vode, razne napeljave..) in malomarno ravnanje z vsebino fizične kartoteke, ki lahko uničita podatke. Fizična kartoteka je tako veliko bolj nagnjena k poškodbam kot elektronska, saj se prenaša iz rok v roke, kar pa lahko hitro terja svojo ceno. ZAKLJUČEK Zdravstvena dokumentacija se vseskozi spreminja. Od hieroglifov smo preko knjig primerov prišli do fizične in elektronske kartoteke. Članek je pokazal, da sta pomembni tako fizična kot elektronska oblika kartoteke. Vsekakor je v obeh primerih potrebno pazljivo in dosledno ravnanje s podatki, tako osebnimi kot s podatki o zdravstvenem stanju pacienta. Pokazali smo, da kartoteka prestavlja tudi nekakšen oseben dokument v zdravstvenih ustanovah, saj so v njej shranjeni vsi podatki, relevantni tako za pacienta kot za zdravstveno osebje. Ti so različni in zelo podrobni, saj lahko nekaterim zdravstvenim stanjem botruje tudi življenjski slog, družinska anamneza ali kakšen tretji dejavnik. Predvsem je pomembno dosledno ravnanje s fizično kartoteko, ki se lahko v primeru malomarnosti hitro poškoduje, kar pa lahko vodi v poškodbo same vsebine kartoteke. Nujni sta tudi dosledno popisovanje in hramba osebnih podatkov. Na primeru fizične kartoteke je nujna tudi korektna hramba, primerno urejen prostor in dosledno upoštevanje pravil organizacije arhiva, ki omogoča iskanje kartotek tistih pacientov, ki so že bili v neki zdravstveni ustanovi in se vanjo vračajo. V tem primeru je pravilna hramba in ohranjanje celovitosti zdravstvene dokumentacije toliko bolj pomembno, saj so predhodna zdravstvena stanja in anamneze ključne. Elektronskim kartotekam pa poleg človeških napak, grozijo še različne računalniške napake in virusi. Vsekakor pa se elektronska in fizična kartoteka, kljub svojim pomanjkljivostim dopolnjujeta in sta ponekod še vedno nuja.

6 Ljubljana, 22. september VIRI IN LITERATURA Blažič, M. (2011). Računalniško podprta dokumentacija zdravstvene nege in varovanje pacientovih podatkov : magistrsko delo. Dostopno na naslovu: pregledano Kassell, L. in drugi. (2014). About the Casebooks Project. Dostopno na naslovu: pregledano Lambert, T. (2014). A brief history of medicine. Dostopno na naslovu: pregledano Marinič, M. (2015). 'Zdravstvena dokumentacija nekoč in danes.' V: Filej, dr. Bojana, ur. Mednarodna znanstvena konferenca Znanost in kultura za zdravo družbo. Maribor: Alma Mater Europaea- ECM. Novak, M. (2007). Preslikava vsebin v arhivskih strokovnih postopkih. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor. Šmid, G. in Štrumbl, Ž.. (2015). 'Dostopnost in nedostopnost zdravstvene dokumentacije.' V: Nina Gostenčnik, ur. Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Materialno varstvo arhivskega gradiva : zbornik mednarodne konference, [Radenci, april 2015]. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, str Dostopno na naslovu pregledano Van der Crabben, J. (2011). Medicine. Dostopno na naslovu: pregledano Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva ZZPPZ, Uradni list RS, št. 65/2000. Zakon o varstvu osebnih podatkov. (2004, 2007). Uradni list. RS, št. 86/2004 in 94/2007. Summary The paper shows the differences between physical and electronic medical records and the connection between them. The history shows how medical records developed through time from Egyptian Ebers Papyrus, Babylonian Diagnostic Handbook, Forman's and Napier's Casebooks to the medical records, known today. The biggest problem with both forms of medical records is preservation and protection of personal data. The physical medical records additionally need special storage-archive, which has to guarantee safety to the medical records itself and it has to be locked and only authorised people should have access to it. The archive should be organised, so the archivist can easily find the medical record when needed (for example it could be organised by years and alphabetically within a year). The connection between both forms appears when the archivist has to find a certain medical record the electronic medical records shows when the patient was in the institution which makes searching for the record, together with understanding of organisation, possible. However both forms are endangered in their own ways for example negligent handling for physical medical records and different computer viruses for electronic medical records. Electronic medical records are easier to handle, since they travel from computer to computer, and are always easy to find (assuming we have access to a computer program), whereas the physical medical records are easy to misplace. But all in all, both are still valuable necessities for health institutions. O avtorici Špela Sečnik je študentka magistrskega študijskega programa arhivistike in dokumentologije na Alma Mater Europaei, ECM, Maribor. Univerzitetno izobrazbo je pridobila na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz etnologije in kulturne antropologije. Poleg študija sodeluje tudi v domačem kulturnem društvu, kjer dela raziskave o lokalni zgodovini. About the Author Špela Sečnik is an Archives and Records Management student, Alma Mater Europaea, ECM Maribor. She got her bachelor s degree in Ethnology and Cultural Anthropology, Faculty of Arts Ljubljana. She also works for local Cultural Association, where she is doing researches on local history.

7 70 Ljubljana, 22. september 2015