Peter Cmager: Zdravstvena nega pacienta z anemijo POVZETEK

Transcription

1 POVZETEK Slabokrvnost oz. anemija je najpogostejša skupina hematoloških bolezni in v več kot polovici primerov le eden od simptomov neke druge osnovne bolezni. O anemiji se govori, kadar je znižana celotna količina hemoglobina v telesu in je znižano število eritrocitov. Kot posledica nastopi hipoksija v tkivih, ki se je organizem brani na različne načine, pri pacientu pa nastopijo različni simptomi, katerih intenziteta je odvisna od količine hemoglobina v krvi, od poteka bolezni ter od načina nastanka anemije. V teoretičnem delu diplomskega dela so opisani zgradba, delovanje ter naloge krvi, podane so definicije pojma slabokrvnosti oz. anemije, sledita pa razvrstitev in kratka predstavitev posameznih vrst anemij. Nadalje so prikazani splošni simptomi omenjene bolezni, težave, ki pestijo slabokrvne paciente, diagnostično-terapevtski program ter vloga in naloge medicinske sestre pri obravnavi pacienta z anemijo. V empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave, opravljene med medicinskimi sestrami oddelka za hematologijo in hematološko onkologijo ter oddelka za nefrologijo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Njen namen je bil ugotoviti, s katerimi znaki anemije se medicinske sestre pri svojem delu najpogosteje srečujejo, na katere težave naletijo pri obravnavi anemičnega pacienta ter ali pri delu z anemičnimi pacienti same»izgorevajo«. Ključne besede: anemija, pacient, medicinska sestra, zdravstvena nega, zdravstvena vzgoja I

2 ABSTRACT Anemia is the most common group of hematologic diseases and in more than half of the cases just one of the symptoms of some other basic disease. We speak of anemia when the whole amount of hemoglobin in a body is reduced and the number of erythrocyte is reduced. As a consequence hipocsy in tissues evolves, from which the organism tries to defend itself in different ways. A patient shows various symptoms and their intensity depends from the level of hemoglobin in the blood, from the course of the disease and from the way anemia evolved. In the theoretical part of my diploma the structure, operation and function of the blood are presented. Definitions of the concept anemia are given, followed by the classification and presentation of different types of anemia. Further, the basic symptoms of the mentioned disease are shown, problems anemic patients have to deal with are also presented, as well as diagnostic-therapeutic program and the role a medical nurse has, when dealing with an anemic patient. In the empirical part the results of my research are presented, which was made between the nurses in the department for hematology and hematologic oncology and in the department for nephrology in the University Medical Centre Maribor. The goal of the research was to find out which signs of anemia medical nurses most often encounter during their work, which problems they are facing when they are treating an anemic patient and if they burn out when they work with such patients. Key words: anemia, patient, medical nurse, heath care, health education II

3 KAZALO POVZETEK... I ABSTRACT... II 1 UVOD KRVOTVORNO TKIVO Hemostaza Vranica ANEMIJA Simptomi pri anemiji Preiskave v hematologiji pri pacientu z anemijo Razvrstitev anemij Mikrocitne anemije Makrocitne anemije Normocitne anemije ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA Z ANEMIJO Vloga in naloge medicinske sestre pri obravnavi pacienta z anemijo Medicinska sestra v negovalni enoti Pomen komunikacije medicinske sestre z anemičnim pacientom Zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre pri pacientu z anemijo EMPIRIČNI DEL Namen Cilji Raziskovalna vprašanja Predpostavke in omejitve raziskave METODOLOGIJA RAZISKOVANJA Raziskovalna metodologija Raziskovalno okolje Raziskovalni vzorec Etični vidik REZULTATI RAZISKAVE IN INTERPRETACIJA RAZPRAVA SKLEP III

4 10 LITERATURA ZAHVALA PRILOGE... 1 VPRAŠALNIK... 1 IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE DIPLOMSKEGA DELA... 6 ODOBRITEV ANKETE... 7 IV

5 KAZALO SLIK Slika 1: Kri... 7 Slika 2: Eritrocit... 8 Slika 3: Kost (rdeči kostni mozeg) Slika 4: Krvni strdek Slika 5: Vranica Slika 6: Hemoglobin V

6 KAZALO GRAFOV Graf 1: Spol Graf 2: Starost Graf 3: Oddelek Graf 4: Delovna doba Graf 5: Izobrazba Graf 6: Pogostost srečevanja pacientov z anemijo na delovnem mestu Graf 7: Najpogostejši znaki anemije na delovnem mestu Graf 8: Najpogostejše težave pri zdravstveni negi anemičnega pacienta Graf 9: Pojav anemije glede na starostno obdobje Graf 10: Vloga medicinske sestre oz. zdravstvenega tehnika pri pacientu z anemijo Graf 11: Povprečna ležalna doba pacienta z anemijo na oddelku Graf 12: Najpogostejša oblika zdravljenja pacienta z anemijo na oddelku Graf 13: Fizična obremenjenost pri delu z anemičnim pacientom Graf 14: "Izgorevanje" na delovnem mestu Graf 15: "Izgorevanje DA" (preveč stresno in naporno delo, težki in nepomični pacienti, nesodelovanje pacientov) Graf 16: "Izgorevanje NE" (delovna izkušenost, dobro sodelovanje zdravstvenega in negovalnega tima, profesionalni medosebni odnosi, rad/-a opravljam svoj poklic in sem mu popolnoma predan/-a) Graf 17: Pogovor z anemičnim pacientom Graf 18: Vztrajnost pri pogovoru z anemičnim pacientom, ki vas odklanja VI

7 1 UVOD Kri je tekoče tkivo, ki je sestavljeno iz krvne plazme in krvnih celic. Normalni volumen krvi je 5000 ml, od tega je plazme 3000 ml, celic pa 2000 ml. Kri prenaša hranilne snovi do celic, od tam odnaša nepotrebne produkte presnove, prenaša toploto, hormone, opravlja obrambo pred tujki, deluje kot pufer in preprečuje, da ne izkrvavimo. V krvni plazmi so raztopljene različne snovi (plazemske beljakovine, koagulacijski faktorji), plazma pa se stika tudi z izvenceličnim prostorom. Če iz nje odstranimo fibrinogen, ostane serum (Glaser, 2000, str. 301). Slika 1: Kri Vir: Arnau (2001, str. 35) Krvne celice so eritrociti, levkociti in trombociti. Vse krvne celice nastajajo pri človeku v krvotvornem ali hematopoetskem tkivu. Pri odraslem sta to rdeči kostni mozeg in limfatično tkivo. V rdečem kostnem mozgu nastajajo iz matičnih celic, ki se pod vplivom rastnih dejavnikov in v primernem mikrookolju večkrat delijo ter dozorijo v funkcijsko sposobne celice. 7

8 Slika 2: Eritrocit Vir: Arnau (2001, str. 36) Slabokrvnost oz. anemijo lahko definiramo kot bolezensko stanje, kjer je zmanjšano število eritrocitov oz. je koncentracija hemoglobina (prenašalci kisika) pod normalno vrednostjo (Smith, 2004, str. 85). Pacienti s krvnimi boleznimi nimajo enotne klinične slike. Zato moramo pri zdravstveni negi pacienta z anemijo upoštevati vzrok in prognozo bolezni, prizadetost celične vrste, starost ter prisotnost drugih bolezni (Glaser in Ražman, 2000, str. 368). Zdravstvena nega pacienta z anemijo ima določene posebnosti, ki izvirajo predvsem iz narave same bolezni, zato pacienta vedno obravnavamo individualno in celovito, vključujemo fizični, psihični ter socialni vidik. Medicinska sestra sodeluje v postopku ugotavljanja in zdravljenja bolezni, v diagnostično-terapevtskih postopkih, predvsem pa pri zdravstveni negi pacienta. Pacient z anemijo potrebuje vrsto informacij in znanj v vsem življenjskem obdobju. Delo s pacientom je timsko in vključuje zdravnika hematologa, učitelja, vzgojitelja, fizioterapevta, starše, zakonske partnerje ter nenazadnje medicinsko sestro. Zdravstvena nega je del celovite zdravstvene oskrbe (Božjak in Rožič, 1998, str. 107). Najpomembnejši člen svetovanja in pomoči je prav medicinska sestra. Je tisti član tima, ki je največ v stiku s pacientom ter posledično najgloblje pozna njegove stiske, težave in 8

9 strahove. Kot nosilka zdravstvene nege zagotavlja pacientove potrebe po zdravstveni negi in načrtuje aktivnosti za njegovo bolj kvalitetno življenje. Pomemben element zagotavljanja kakovosti v zdravstveni negi so negovalne diagnoze. Z njimi nastaja jasna prepoznava stroke zdravstvene nege in jasna razmejitev področja znanosti nege ter drugih strok (Hajdinjak in Meglič, 2006). 9

10 2 KRVOTVORNO TKIVO Vse krvne celice nastajajo pri človeku v krvotvornem ali hematopoetskem tkivu, in sicer v rdečem kostnem mozgu ter limfatičnem tkivu. Kostni mozeg je v kosteh že v petem fetalnem mesecu. Ob rojstvu je rdeči kostni mozeg v vseh kosteh, po četrtem letu starosti pa ga začne nadomeščati rumeni kostni mozeg, ki ga tvorijo predvsem maščobne celice. Kostni mozeg je glavni krvotvorni organ in predstavlja okrog 5 % telesne mase. Pri zdravem odraslem človeku je v vretencih, rebrih, lobanji, medenici ter proksimalnih epifizah stegnenic in nadlahtnic (Andoljšek, 2005c, str. 1172). Slika 3: Kost (rdeči kostni mozeg) Vir: Arnau (2001, str. 48) Glede na aktivnost ločimo aktivni rdeči kostni mozeg in neaktivni rumeni kostni mozeg. Rdeči kostni mozeg vsebuje krvotvorne celice, ki ležijo v mrežju opornega tkiva in žil. Te celice so eritrociti, trombociti, granulociti, monociti, delno limfociti in matične celice za limfocite. Oporno tkivo in kapilarno mrežje tvorita hematopoetsko mikrookolje, ki omogoča proliferacijo (delitev) in diferenciacijo (dozorevanje) matičnih krvotvornih celic. 10

11 Rumeni kostni mozeg tvorijo predvsem maščobne celice ter oporno tkivo. Kadar so potrebe povečane, se neaktivni rumeni pretvori v aktivni rdeči kostni mozeg. Limfno tkivo najdemo v vranici, bezgavkah, pljučih, mandljih, priželjcu, prebavnem traktu in majhnih limfoidnih vozlih kostnega mozga. V njem nastajajo limfociti in delno matične celice limfocitov. Glavna lastnost matičnih celic je sposobnost samoobnove in s tem ohranitve svojih lastnosti ter sposobnost dozorevanja v matične celice, ki so usmerjene v določeno vrsto krvnih celic. Osnovna matična celica je torej pluripotentna, z delitvijo se obnavlja, po drugi strani pa dozoreva v multipotentne. Ta se deli v dve hčerinski celici, od katerih ostane ena nediferencirana in ohrani svoje lastnosti, druga pa se razvije ter deli naprej. Iz pluripotentne matične celice (PMC) se razvijeta: (Andoljšek, 2005) matična celica limfatične vrste (MMC-L) in multipotentna matična celica mieloične vrste (MMC-M). Iz multipotentne matične celice limfatične vrste se razvijejo limfociti vrste B in T ter plazmatke, iz multipotentne matične celice mieloične vrste pa nastanejo po večkratni delitvi eritrociti, granulociti (nevtorfilni, eozinofilni in bazofilni), monociti in trombociti. Nastajanje krvnih celic je natančno uravnano in omogoča stalno ter enakomerno nadomeščanje propadlih krvnih celic. Dnevno stvarja odrasel človek 2,5 milijarde eritrocitov, 2,5 milijarde trombocitov in milijardo granulocitov na kilogram telesne mase. Kadar je potrebno, se stvarjenje lahko še poveča (Andoljšek, 2005c, str. 1173). Delitev in dozorevanje pluri-multi potentne in usmerjene matične celice ter tudi dozorevanje že diferenciranih krvotvornih celic uravnava vrsta humoralnih dejavnikov. Ti sodelujejo pri nastanku krvnih celic kot tudi pri drugih procesih v organizmu. Imenujemo jih limfokini, monokini in citokini. Najbolj znani rastni in diferenciacijski dejavniki, ki vplivajo na zorenje krvnih celic, so: 11

12 (CSF-1) faktor, ki spodbuja razvoj predhodnikov monocitov, (G-CSF) faktor, ki spodbuja razvoj granulocitov, (GM-CSF) faktor, ki spodbuja zorenje granulocitov in monocitov, (IL-3) faktor, ki spodbuja nastanek granulocitov, monocitov in eritrocitov, (eritropoetin) spodbuja nastanek eritrocitov (Andoljšek, 2005c, str. 1173). 2.1 Hemostaza Hemostaza je odziv telesa na poškodbo žile ali na krvavitev. Obsega usklajeno delovanje trombocitov in številnih beljakovin (ali faktorjev) strjevanja krvi, vključno s»tkivnim faktorjem«, beljakovino, ki povzroči nastanek krvnega strdka. Pri zdravih ljudeh telo krvavitev praviloma v kratkem času obvlada. Primarna hemostaza je zelo hitra. Če pride do poškodbe žile, se ta skrči in tako prepreči iztekanje krvi. Istočasno se okoli poškodovane intime začnejo zbirati trombociti, ki se prilepijo in na poškodovanem mestu sproščajo aktivne snovi (npr. kalcij, serotonin) ter receptorje za vezavo faktorjev koagulacije tako nastane beli strdek (Glaser, 2000, str. 303). Slika 4: Krvni strdek Vir: Arnau (2001, str. 36) 12

13 Sočasno z nastajanjem trombocitnega strdka nastaja fibrin. Gre za tako imenovano sekundarno hemostazo. Fibrin nastane po zaporedju encimskih reakcij, ki jih imenujemo koagulacija krvi, v kateri sodelujejo tudi ostali faktorji koagulacije, ki so v plazmi v neaktivni obliki. Faktorjev je 13 in jih označimo z rimskimi številkami. Za aktivirano obliko koagulacijskega faktorja dodamo rimski številki črko a, npr. FV a, pomeni aktivirani faktor V. Faktorje delimo v tri skupine. To so od vitamina K odvisni, trombin občutljivi in kontaktni faktorji. Koagulacijo aktivirata: endrogeni sistem, ki se aktivira ob stiku faktorja XII s kolagenom v žili, eksogeni sistem, ki se aktivira ob poškodbi tkiva (Glaser, 2000). Nato pride do sproščanja tromboplastinov. Oba sistema aktivirata faktor X, ta s pomočjo kalcijevih ionov aktivira protrombin v trombin, ki sproži strjevanje v krvni plazmi raztopljenega fibrinogena v vlaknasti fibrin. Slednji se učvrsti pod vplivom faktorja XIII. Strdek nastane rdeč, ker se vanj ulovijo eritrociti. 2.2 Vranica Vranica (lat. Lien) je v embrionalnem življenju krvotvorni organ, kasneje to nalogo prevzame rdeči kostni mozeg. Po svoji zgradbi in funkciji pripada tako limfatičnemu kot monocitno-makrofagnemu tkivu. Tehta g, je gobaste oblike, za pest velika in temno rdeče barve. Leži pod levo polovico trebušne prepone, nekako ob devetem levem rebru. Vranico pokriva ovojnica, iz katere prodirajo v notranjost vezivni trakovi (trabekule). Med njimi je vranična pulpa, ki jo delimo na belo in rdečo. Belo pulpo tvorijo arteriole, ki jih obdaja limfatično tkivo, sestavljeno iz limfocitov T, kateri podpirajo imunsko obrambo organizma. Rdeča pulpa je zgrajena iz podolgovatih skupkov limfnega tkiva, t.i. vraničnih (Billrothovih) povezkov, ki ležijo med krvnimi sinusi. Deluje kot skladišče eritrocitov. Glavna naloga vranice je odstranjevanje in razkroj dotrajanih eritrocitov ter sodelovanje v boju proti infekcijam s tvorbo protiteles in sproščanjem fagocitov ter limfocitov (Glaser, 2000, str. 303). 13

14 Slika 5: Vranica Vir: Arnau (2001, str. 31) 14

15 3 ANEMIJA Slabokrvnost oz. anemijo lahko definiramo kot bolezensko stanje, kjer je zmanjšano število eritrocitov oz. je koncentracija hemoglobina (prenašalca kisika) pod normalno vrednostjo (Smith, 2004, str. 85). Svetovna zdravstvena organizacija priporoča spodnjo normalno vrednost koncentracije hemoglobina v krvi, in sicer za: moške 130 g/l, ženske 120 g/l (v nosečnosti pod 110 g/l, hematokrit je nižji od 31 %), otroke pod 110 g/l. Zmanjšane vrednosti hemoglobina za več kot 20 g/l od normalne vrednosti lahko pri pacientu prav tako obravnavamo kot bolezensko stanje (Debenjak, 2007, str. 155). Slika 6: Hemoglobin Vir: Arnau (2001, str. 36) Če pri posameznem pacientu poznamo koncentracijo hemoglobina iz obdobja, ko je bil še zdrav, vzamemo to vrednost za njegovo normalno vrednost. Odklon od slednje je pomembnejši kot odklon od priporočene referenčne vrednosti (Kocijančič et al, 2005, str. 1054). 15

16 Pri anamnezi moramo upoštevati pojav anemije v družini (dedne anemije), pacientov poklic, prehranske navade in razvade (alkohol) ter zdravila, ki jih uživa, menstruacijo pri ženskah, možne krvavitve in druge kronične bolezni (Glaser, 2000, str. 310). 3.1 Simptomi pri anemiji Na anemijo se telo prilagodi s povečanjem minutnega srčnega iztisa in redistribucijo obtoka v organe, ki potrebujejo več kisika, npr. v možgane. Klinični simptomi pri pacientu z anemijo so lahko posledica same anemije ali osnovne bolezni, ki je povzročila anemijo. Simptome, ki so enaki ne glede na vrsto anemije, imenujemo splošni simptomi anemije in so odvisni od hitrosti nastanka ter stopnje anemije (Andoljšek, 2005a, str. 1194). Razdelimo jih v štiri večje skupine in izvirajo iz: srca in ožilja: palpitacija, dispneja, stenokardija, ortopeja, nikturija, klavdikacija in se bolj izražajo med naporom; osrednjega živčevja in mišičja: glavobol, vrtoglavica, šumenje v ušesih, zaspanost, slaba koncentracija, hitra utrudljivost in splošna šibkost; slabe prekrvljenosti prebavil: zaradi redistribucije krvnega obtoka anoreksija, navzeja, flatulenca, zaprtje ali driska; spolnih organov: pri hudi anemiji motnje menstrualnega ciklusa, amenoreja, menoragija pri ženskah, izguba libida ali potence (Andoljšek, 2005a, str. 1195) Preiskave v hematologiji pri pacientu z anemijo Anamneza Pacienta sprašujemo po znakih, ki jih povzroča krvna bolezen. Lahko so splošni (utrujenost, slabo počutje) ali pa značilni za krvno bolezen (pikčaste krvavitve, hematomi, bleda koža, pekoč jezik). Nekatere bolezni ima več članov družine (dedne bolezni). Pacientu postavimo dodatna usmerjena vprašanja o podobni bolezni v pacientovi družini, njegovem poklicu, zdravilih, ki jih je prejemal, prehranskih navadah, uživanju alkohola in o morebitnih krvavitvah ter trajanju anemije. 16

17 Pregled pacienta Zdravnik pacienta natančno pregleda. Značilnosti pregleda se razlikujejo glede na vrsto anemije. V nadaljevanju so opisane značilnosti anemije zaradi pomanjkanja železa (Andoljšek, 2005a, str. 1196). Pregledamo: kožo, sluznice, nohte (bledica, ragade, sploščeni, vdolbeni nohti), srce (tahikardija, funkcionalni sistolični šum nad srcem), obnašanje (razdražljivost, pica sindrom), prebavila (slabost, zaprtje, motnje požiranja) ter opravimo: pregled blata na prikrito krvavitev hematest, endoskopske preiskave prebavil, ginekološki pregled pri ženskah. Krvna slika Pregled krvne slike je osnovna preiskava pri ugotavljanju krvnih bolezni. Kadar opravimo pregled celotne krvne slike, pregledamo eritrocite in njihove značilnosti, levkocite z razmazom ter trombocite. Pri pregledu rdeče krvne slike preštejemo eritrocite, ocenimo koncentracijo hemoglobina, hematokrit (volumen stisnjenih eritrocitov), določimo eritrocitne indekse, opišemo spremembe v obliki, velikosti in obarvanosti eritrocitov ter določimo število retikulocitov. Pri določenih krvnih boleznih najdemo spremenjeno obliko eritrocitov. Če je več različnih oblik, govorimo o poikilocitozi, in sicer ločimo srpaste eritrocite, sferocite, eliptocite, tarčaste eritrocite, shizocite. Hitrost sesedanja eritrocitov Pospešena sedimentacija eritrocitov nam pomaga pri ugotavljanju nekaterih bolezenskih stanj. Sedimentacijo določimo v posebni pipeti, v kateri se eritrociti posedajo v časovni enoti (mm/h). Hitrost posedanja je odvisna od števila in oblike eritrocitov ter od vnetnih in patoloških sprememb. Sedimentacija eritrocitov je pospešena pri anemijah, vnetjih, 17

18 fiziološko med nosečnostjo. Njena normalna vrednost je do 15 mm/h, pri ženskah je lahko nekoliko višja. Preiskava kostnega mozga Pri krvnih boleznih sta za njihovo opredelitev potrebna citološka in histološka ocena kostnega mozga. Pri odraslih punktiramo prsnico ali zadnji trn črevnice, kjer opravimo tudi biopsijo. Med punktiranjem vsrkamo majhen vzorec kostnega mozga, da imamo čim manj primesi krvi. Vzorec obarvamo, celice pa pregledujemo z mikroskopom. Coombsov test S tem testom ugotavljamo prisotnost protiteles proti eritrocitnim antigenom, ki so lahko vezana na eritrocitni membrani direktni Coombsov test, ali pa so protitelesa v serumu indirektni Coombsov test. Test je pozitiven, kadar pride do aglutinacije. Direktni Coombsov test je pomemben pri opredelitvi imunih hemolitičnih anemij, indirektni pa pri ugotavljanju hemolitične bolezni novorojenčkov in pri transfuzijah. 3.2 Razvrstitev anemij Anemija je lahko samostojna bolezen (idiopatska ali primarna), pogosteje pa je posledica drugih bolezni (simptomatska ali sekundarna) (Andoljšek, 2005a, str. 1195). Anemije razvrščamo glede na: koncentracijo hemoglobina v krvi in jo opredelimo kot (Andoljšek, 2005): blaga anemija (do 90 g/l Hb), srednje huda anemija (90 70 g/l Hb), huda anemija (70 30 g/l Hb), zelo huda anemija (pod 30 g/l Hb); način nastanka (etiopatogenetska razvrstitev): anemije zaradi krvavitev, anemije zaradi čezmernega razpada eritrocitov (hemolitične anemije), anemije zaradi pomanjkljivega nastajanja eritrocitov in Hb ter 18

19 morfološko razvrstitev, ki temelji na osnovi PVE (povprečnega volumna eritrocitov): mikrocitne (zaradi pomanjkanja železa, sideroblastne), makrocitne (megaloblastne) in normocitne (hemolitične, anemije pri kroničnih boleznih) Mikrocitne anemije O mikrocitni anemiji govorimo takrat, ko je povprečni volumen eritrocitov (PVE) v krvi manjši od 77 fl, kadar je znižana povprečna količina hemoglobina, medtem ko se povprečna koncentracija hemoglobina v eritrocitih zniža le pri hudih anemijah. Normalno se eritroblasti delijo štirikrat, če pa je sinteza hemoglobina okrnjena, se število delitev poveča, z vsako delitvijo pa se zmanjša velikost eritroblastov. Tako nastanejo eritrociti, ki so manjši kot normalno in vsebujejo manj hemoglobina razvoj hipohromnih eritrocitov (Andoljšek, 2005d, str. 1202). Vzrok pomanjkljive sinteze Hb in s tem mikrocitne hipohromne anemije so lahko: pomanjkanje železa, motnje v vključitvi atoma železa v molekulo hema, nezadostna sinteza polipeptidnih verig. V Sloveniji je najbolj pogosta vrsta mikrocitna hipohromna anemija, sideropenična anemija (anemija zaradi pomanjkanja železa) Anemija zaradi pomanjkanja železa Anemija zaradi pomanjkanja železa je najpogostejša anemija. Pojavlja se pri ljudeh vseh starosti, različnega socialnega in ekonomskega položaja. Pogostejša je pri mladih do pubertete in pri ženskah v rodni dobi. 19

20 Med splošne znake sideropenične anemije prištevamo slabost, utrujenost, bledo kožo, hitro bitje srca, utrujenost pri fizičnem delu, glavobol, kratko sapo, vrtoglavice, otrplost. Znaki so odvisni od stopnje anemije in starosti pacienta. Večkrat se razvijejo vidne spremembe v obnašanju, imenovane»pica«sindrom. V tem primeru se pri pacientu pojavi želja po neobičajni hrani led, kreda, karton, sladoled. Predvsem pa zaradi pomanjkanja železa trpijo celice, ki vsebujejo železovezujoče encime. Zaradi prizadetosti celic perifernega živčevja se pojavijo parastezije, prav tako pa pride do prizadetosti celic prebavnega trakta od ust do dvanajstnika, pa tudi do nastanka sploščenih ali vdolbenih nohtov. Sideropenično anemijo zdravimo predvsem s preparati železa (peroralno ali v hujših primerih parenteralno), moramo pa tudi odstraniti vzrok, zaradi katerega je anemija nastala. Ker je najpogosteje posledica okultnih (prikritih) krvavitev, je ne moremo za stalno ozdraviti in napolniti zalog železa, če krvavitev ne preneha Makrocitne anemije Pri makrocitnih anemijah je PVE večji od 100 fl. Delitve eritroblastov so manj številne in trajajo dlje. Dozorevanje jedra zaostaja za citoplazmo. Pri tem sinteza hemoglobina ni okrnjena. Eritroblasti so povečani in jih imenujemo megaloblasti. Ti deloma odmrejo, preden dozorijo neučinkovita eritropoeza. Če dozorijo, nastajajo večji eritrociti, ki vsebujejo tudi več hemoglobina in hitreje odmrejo. Razvije se anemija, ki jo zaradi velikih eritroblastov v kostnem mozgu imenujemo megaloblastna (Andoljšek, 2005d, str. 1202) Megaloblastna anemija Megaloblastne anemije so skupine bolezni, za katere je značilna makrocitna krvna slika. Imenujemo jo po značilno spremenjenih eritroblastih v kostnem mozgu megaloblastih. 20

21 Vzrok zanjo je pomanjkanje folatov, vitamina B 12 ali obeh hkrati in zdravil, ki ovirajo sintezo DNK, dednih nepravilnosti. Pojavlja se v vseh starostnih obdobjih ter pri obeh spolih enako. Razvoj megaloblastne anemije in spremembe v krvni sliki ter kostnem mozgu so enaki, ne glede na to, ali gre za pomanjkanje folatov ali vitamina B 12. Oba vitamina sta namreč soudeležena pri sintezi DNK, ki je ob pomanjkanju enega ali obeh motena, medtem ko je sinteza RNK normalna (Andoljšek, 2005d, str. 1202). Anemijo zaradi pomanjkanja vitamina B 12 zdravimo nadomestno z intramuskularnimi injekcijami hidroksokobalamina ali cianokobalamina. Anemijo zaradi pomanjkanja folne kisline zdravimo v obliki oralnih preparatov folna kislina sama ali v kombinaciji z drugimi vitamini oz. minerali ali kot vodna raztopina za injiciranje Normocitne anemije Pri normocitnih anemijah je PVE v normalnem območju (od 80 do 95 fl), prav tako tudi velikost eritrocitov in vsebnost hemoglobina. Glede na število retikulocitov delimo normocitne anemije na tiste, pri katerih je zmanjšano ali normalno število retikulocitov (anemija pri kroničnih boleznih, aplastična anemija), pri povečanem številu retikulocitov pa ločimo anemije po akutni krvavitvi in hemolitične anemije (Andoljšek, 2005a, str. 1191) Hemolitične anemije Anemije nastanejo zaradi povečanega razpada eritrocitov (hemoliza) v krvi ali v retikuloendotelijskem sistemu, in sicer zaradi skrajšane življenjske dobe eritrocitov z normalnih 120 dni na nekaj tednov ali dni. Zaradi hemolize je tvorba eritrocitov v kostnem mozgu lahko od petkratno do sedemkratno povečana. Posledica hemolize je pospešena eritropoeza, ki nadomesti pospešeno propadanje eritrocitov in jo imenujemo kompenzirana hemoliza. Kadar pa niti pospešena eritropoeza ne dohaja več povečanega razpada eritrocitov, nastane anemija. 21

22 Glede na mesto razpada eritrocitov razlikujemo intravaskulrno hemolizo, kjer eritrociti razpadejo v krvnem obtoku, hemoglobin se sprosti v plazmo, in ekstravaskularno hemolizo, kjer eritrociti razpadejo v retikuloendotelijskem sistemu, predvsem v vranici (Andoljšek, 2005b, str. 1210). Vzrok za hemolizo so lahko dejavniki zunaj eritrocitov ali pa je hemoliza posledica nepravilnosti v zgradbi samih eritrocitov. Tako razlikujemo korpuskularne od ekstrakorpuskularnih hemolitičnih anemij (Andoljšek, 2005b, str. 1210). Korpuskularne hemolitične anemije so dedne, razen paroksizmalne nočne hemoglobinurije. Vzrok za pojav anemij so napake v eritrocitni membrani, pomanjkanju nekaterih encimov v eritrocitu in molekulah Hb. Ekstrakorpuskularne hemolitične anemije so vedno pridobljene in se pojavijo kot samostojna bolezen idiopatske (primarne) ali kot posledica drugih bolezni simptomatske (sekundarne). Glavni znak hemolitične anemije pa je vedno skrajšana življenjska doba eritrocita. Za njeno oceno je najprimernejši test z radioaktivnim kromom ( 51 Cr) (Andoljšek, 2005b, str. 1211). Splošni znaki hemolize so posledica (Andoljšek, 2005): sprostitve hemoglobina iz eritrocitov (Pri intravaskularni hemolizi se sproščeni hemoglobin veže na glikoprotein haptoglobin. Skupek hemoglobina s haptoglobinom odstranijo makrofagi v jetrih in vranici. Pri hujši hemolizi haptoglobin kmalu izgine iz plazme. V krvi se pojavi kot prost hemoglobin (hemoglobinemija). Hemoglobin se izloča s sečem (hemoglobinurija), kadar je absorbcijska sposobnost proksimalnih tubulov presežena.); 22

23 razkroja hemoglobina (Bilirubin je pigment rumene barve in je končni proizvod presnove hemoglobina. Iz makrofagov prehaja v kri, kjer tvori kompleks z albuminom (nekonjugirani bilirubin). Iz plazme prehaja nekonjugirani bilirubin v jetra, kjer se konjuriga v glukoronsko kislino. Po prehodu iz žolča v črevo ga reducirajo bakterije v urobilinogen. Zaradi hitrejšega razpada eritrocitov nastane pri hemolitičnih anemijah večja koncentracija nekonjugiranega bilirubina. To se kaže kot izražena zlatenica kože in beločnice.); povečane proizvodnje eritrocitov (Pri hemolitičnih anemijah je gostota celic kostnega mozga zaradi naraščanja nezrelih celic rdeče vrste velika (eritropoetska hiperplazija). V periferni krvi se povečana proizvodnja eritrocitov kaže v večjem številu retikulocitov, katerih je pogosto okoli 20 %.); sekundarne okvare eritrocitne membrane (nastanejo sferociti, shistociti ali pa so v eritrocitih Heinzova telesca). 23

24 4 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA Z ANEMIJO Zdravstvena nega je stroka, ki deluje v okviru zdravstvenega varstva in zaobsega splet vseh družbenih aktivnosti, ukrepanj in ravnanj posameznikov ter skupin, ki so usmerjeni v ohranjanje, krepitev in povrnitev zdravja (Hajdinjak in Meglič, 2006, str. 9). Bistvo sodobne zdravstvene nege je usmerjenost k pacientu kot celoviti osebnosti. Pacient je v središču dogajanja, njegova vloga je enakovredna in po svojih zmožnostih ter sposobnostih pri zdravstveni negi sodeluje. Sodobna zdravstvena nega podpira odgovornost pacienta do samega sebe in spoštuje njegove odločitve, mnenja ter želje (Hajdinjak in Meglič, 2006, str. 11). Zdravstvena nega pacienta z anemijo ima določene posebnosti, ki izvirajo predvsem iz narave same bolezni, zato pacienta vedno obravnavamo individualno in celovito, prav tako vključujemo fizični, psihični kot tudi socialni vidik. Medicinska sestra sodeluje v postopku ugotavljanja in zdravljenja bolezni, v diagnostično-terapevtskih postopkih, predvsem pa pri zdravstveni negi pacienta. Pacienti s krvnimi boleznimi nimajo enotne klinične slike, zato moramo pri zdravstveni negi pacienta z anemijo upoštevati vzrok in prognozo bolezni, prizadetost celične vrste, starost ter prisotnost drugih bolezni (Glaser in Ražman, 2000, str. 368). 4.1 Vloga in naloge medicinske sestre pri obravnavi pacienta z anemijo Kot za vsako družbeno vlogo veljajo tudi za lik medicinske sestre določena pravila, norme vedenja. Z njo so povezana posebna pričakovanja in predstave, kakšna naj bo posameznica, ki predstavlja lik medicinske sestre (Škerbinek, 2000). Pri obravnavi pacienta z anemijo se zvrstijo različne profesionalne vloge; od vloge učiteljice in svetovalke, zagovornice, zastopnice sprememb, osebe, ki nudi podporo, oporo in pomoč, do izvajalke zdravstvene nege. 24

25 Pri svojem delu uporablja procesno metodo dela ugotavlja stanje in potrebe pacienta, oblikuje negovalne diagnoze, planira in izvaja zdravstveno nego ter jo vrednoti. Medicinska sestra omogoča izvajanje individualne zdravstvene nege, obenem pa spodbuja tudi sodelovanje družine in tako prispeva k dvigu kakovosti zdravstvene nege. V okviru izvajanja zdravstvene nege obravnava pacienta kot celovito osebnost, z nerazdružljivostjo zavesti in človeškega telesa (Harkreader in Hogen, 2004, str. 9). Medicinska sestra mora pri svojem delu obvladati tudi vlogo modela za mlade sodelavke začetnice in študentke, ko jih uvaja v strokovno delo ter daje vzgled, kako izvajati kakovostno zdravstveno nego (Skoberne, 2002). Dela in naloge medicinske sestre zahtevajo ustrezne psihofizične sposobnosti ter osebnostne lastnosti, ki omogočajo human in odgovoren odnos do pacienta. Strokovno znanje, natančnost, sposobnost kritičnega presojanja in ustvarjalno reševanje problemov, komunikativnost ter primerna stopnja optimizma so pogoj za uspešno opravljanje zdravstvene nege (Pajnkihar, 1999). 4.2 Medicinska sestra v negovalni enoti Medicinska sestra v negovalni enoti deluje kot organizatorka, načrtovalka in izvajalka zdravstvene nege. Odgovorna je za negovalni proces, za proces dodelitve pacienta članom negovalnega tima ter za zagotavljanje kontinuirane zdravstvene nege. V dogovorjenem obsegu deluje in sodeluje v diagnostično-terapevtskem procesu v sodelovanju z zdravnikom. Dela in naloge medicinske sestre v negovalni enoti so: preventivne: opazovanje in odkrivanje posebnih odstopanj od zdravja, prepoznavanje in predvidevanje potencialnih komplikacij ter ustrezno ukrepanje, skrb za uresničevanje pravic pacientov; 25

26 negovalne: samostojno ali po naročilu, sistematično in skladno po sodobni metodi procesa zdravstvene nege določati potrebo po njej in jo analizirati, narediti individualni načrt zdravstvene nege in načrtovati potrebne negovalne intervencije, izvajati zdravstveno nego ali pa njeno izvajanje določati ter ga uskladiti, vrednotiti; svetovalne: strokovno svetovanje, svetovanje pacientom, svojcem; poučevalne: spremljanje novosti in uvajanje le-teh v prakso, mentorstvo; diagnostične: sodelovanje v diagnostično-terapevtskem procesu; terapevtske: terapevtsko delovanje; administrativne: dokumentiranje v zdravstveni negi, evidence, statistični podatki; sporočilne: sporočanje informacij, sodelovanje pri pogovorih zdravstvenega tima o pacientu; koordinirajoče: usklajevanje negovalnih dejavnosti, usklajevanje lastne negovalne dejavnosti z drugimi področji zdravstva; oskrbne: nabava materiala, pripomočkov za nemoteno delo (Pajnkihar, 1999). 4.3 Pomen komunikacije medicinske sestre z anemičnim pacientom Življenje lahko vsakemu človeku prinese težave, bolezni in trpljenje, ki se jih ne more ubraniti. Takrat potrebuje pomoč od zunaj. Ko jo išče v zdravstvu, je njen osnovni vir pogosto prav medicinska sestra. Komunikacija s pacienti je sestavni del poklicnega delovanja medicinske sestre. Medsebojne komunikacije dajejo smer in vsebino njenemu delu ter ji zagotavljajo samopotrjevanje v poklicu. Na komunikacijo gledamo kot na osnovno dimenzijo delovanja medicinske sestre in vitalno aktivnost, ki je potrebna za kontakt s pacientom. Komuniciranje v zdravstveni negi je umetnost. Besede lahko človeka osrečijo, razveselijo, obdarijo, opogumijo in obogatijo, lahko pa povzročajo tudi bolečino, žalost, človeka potolčejo. S tega vidika je nujno potrebno, da medicinska sestra obvlada komunikacijo, da se bo pacient lažje spoprijel s težavami in stresnimi situacijami. 26

27 Za medicinsko sestro je komunikacija proces, s katerim osnuje odnos do sočloveka in s tem izpostavlja svoje poklicno poslanstvo kot pomočnica posamezniku ali družini v preventivi, zdravljenju, doživljanju bolezni in trpljenju. Medicinska sestra preko komunikacije posreduje informacije, pomaga pacientu izražati občutke in duševne reakcije na bolezen ter mu pomaga pri zadovoljevanju potreb (Filipič, 1998, str. 221). V zdravstveni negi pomagajo pri zadovoljevanju potreb pacienta dobra komunikacija, znanje ter spretnosti o medsebojnih odnosih. Posamezniki se morajo naučiti, kako oblikovati odnose drug z drugim. Pričakovano je, da medsebojni odnosi izžarevajo toplino, prijaznost in profesionalnost. Poudarjati morajo spoštovanje kot temeljno vrednoto zdravstvene nege in spoštovanje človekovega dostojanstva (Pajnkihar in Lahe, 2006). Kakovostna komunikacija med medicinsko sestro in pacientom je izrednega pomena, od nje je odvisno, kako bo medicinska sestra dosegla svoje cilje, razvijala notranja doživetja in usklajenost z drugimi ter kako bo ustvarjalno reševala nasprotja in različnosti. 4.4 Zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre pri pacientu z anemijo Zdravstveno vzgojno delo ima vedno preventiven cilj. Zdravstvena vzgoja je torej skupek vzgojnih dejavnosti in informacij, ki ljudi osveščajo o potrebnosti ohranjanja zdravja, kako ga doseči, kaj storiti, da bi ostali zdravi, kako poiskati pomoč, kadar jo potrebujejo (Hoyer, 2005, str. 6). Kodeks medicinskih sester opredeljuje njihovo odgovornost za krepitev zdravja in preprečevanje bolezni ter odgovornost za spodbujanje in podporo akcijam v prid zdravstvenih in socialnih potreb ljudi. Zdravstvena vzgoja je eden najpomembnejših vidikov in poslanstev medicinske sestre, je del zdravstvene nege ter splošne vzgoje posameznika. Prepoznamo jo kot eno od pomoči ljudem, da predstavljene informacije razumejo, razjasnijo svoja stališča, oblikujejo nova, spoznajo nove vrednote, jih spoštujejo in so pozorni na lasten odnos do zdravja. 27

28 Zdravstvena vzgoja je del splošne vzgoje ter pomemben dejavnik napredka posameznika in skupnosti. Lahko bi rekli, da je zdravstvena vzgojenost tudi odraz splošne izobrazbe in kulture posameznika ter celotnega naroda (Hoyer, 2005, str. 1). Vsak pacient in obiskovalec naj bi že ob prvem stiku z zdravstveno institucijo spoznal, da je prišel v humano ustanovo, kjer zaposleni spoštujejo človeka in njegovo celovitost, si prizadevajo za ohranjanje njegovega dostojanstva ter dajejo poudarek humanim in enakopravnim partnerskih odnosom (Pajnkihar in Lahe, 2006). Cilj zdravstvene vzgoje je pozitivno vplivati na posameznike, da aktivno sodelujejo in prevzamejo odgovornost za lastno zdravje. Lahko bi rekli, da je cilj zdravstvene vzgoje aktiven posameznik in s tem skupnost, ki pozna zdravje, dejavnike tveganja in se zna ter želi boriti za svoje zdravje in zdravje skupnosti (Hoyer, 2005, str. 7). Trenutek, ko pacient dobi predstavo, kako bo bolezen potekala naprej, je zelo pomemben. Gre za začetek daljšega procesa, ki bo zavzemal zdaj več, drugič manj pacientove zavesti. V pacientu se prepletajo misli, ki jih oblikuje razum (Zakaj prav meni?) in čustva (jeza, žalost, razočaranje, ). Vzporedno s tem se porajajo vprašanja: kaj sedaj, kako naprej? V takih trenutkih zopet stopi v ospredje zdravstvenovzgojno delo, katerega namen je poučiti paciente z anemijo o anemiji, da jo bodo bolje razumeli, izgubili strah pred njo, da bodo znali pravilno ukrepati in si s pridobljenim znanjem izboljšali kakovost življenja. Ravno zato moramo znati paciente ustrezno motivirati in jim posredovati prave informacije. Pacient mora pri svoji obravnavi aktivno sodelovati in soodločati. Pomembno je, da skozi interaktivno delo z njim opredelimo vzajemno sodelovanje, spodbudimo zaupanje in spoštovanje ter na podlagi pričakovanj oblikujemo skupne cilje. V omenjen proces razen pacienta vključimo še njegove svojce, ki mu pomagajo, da lažje doseže zastavljene cilje. K sodelovanju med medicinsko sestro, pacientom in njegovimi svojci enakovredno vključujemo še ostale člane multidisciplinarnega tima, kar je odvisno od posameznika, njegovih značilnosti in potreb. 28

29 5 EMPIRIČNI DEL 5.1 Namen Namen diplomskega dela je bil predstaviti anemije, vlogo medicinske sestre pri obravnavi pacienta z anemijo ter z raziskavo ugotoviti, s katerimi težavami se medicinske sestre najpogosteje srečujejo pri zdravstveni negi pacienta z omenjeno boleznijo. 5.2 Cilji Temeljni cilji so: opisati zgradbo in delovanje krvi, opisati najpogostejše vrste anemij ter njihovo zdravljenje, opisati vlogo medicinske sestre pri pacientu z anemijo, ugotoviti, s katerimi znaki anemije se medicinske sestre najpogosteje srečujejo pri svojem delu, ugotoviti najpogostejše težave, s katerimi se medicinske sestre srečujejo pri zdravstveni negi pacienta z anemijo, ugotoviti, ali medicinske sestre pri delu z anemičnimi pacienti»izgorevajo«. 5.3 Raziskovalna vprašanja V diplomskem delu smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja: Raziskovalno vprašanje št. 1: S katerimi znaki anemije se medicinske sestre najpogosteje srečujejo pri svojem delu v zdravstveni negi? Raziskovalno vprašanje št. 2: S katerimi težavami se medicinske sestre najpogosteje srečujejo pri zdravstveni negi anemičnega pacienta? 29

30 Raziskovalno vprašanje št. 3: Ali medicinske sestre pri delu z anemičnimi pacienti»izgorevajo«? 5.4 Predpostavke in omejitve raziskave Raziskava je bila zaradi ekonomskih in časovnih omejitev izvedena na manjšem vzorcu, zaradi česar dobljenih podatkov ne moremo posploševati. 30

31 6 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA 6.1 Raziskovalna metodologija Uporabili smo deskriptivno metodo dela. Podatke smo zbrali s pomočjo anketnega vprašalnika, sestavljenega iz 18 vprašanj, od tega je bilo 17 vprašanj zaprtega in eno vprašanje odprtega tipa. Za dobljene podatke smo uporabili deskriptivno statistiko, in sicer frekvenčne distribucije (grafični, tabelni prikaz). 6.2 Raziskovalno okolje Raziskava je potekala v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Pred izvedbo raziskave smo si od vodstva zavoda pridobili dovoljenje za njeno izvajanje. 6.3 Raziskovalni vzorec V vzorec smo zajeli preiskovance iz konkretne populacije, in sicer 32 medicinskih sester Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, ki so zaposlene na oddelku za hematologijo in hematološko onkologijo ter oddelku za nefrologijo, vse stare nad 18 let. 6.4 Etični vidik Anketirani so sodelovali prostovoljno in so bili s potekom raziskave seznanjeni. Zagotovljena jim je bila anonimnost in podana možnost zavrnitve sodelovanja v raziskavi. Pri izvedbi raziskave smo upoštevali vsa etična načela Kodeksa etike medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. 31

32 7 REZULTATI RAZISKAVE IN INTERPRETACIJA Graf 1: Spol V raziskavi je sodelovalo 27 (84 %) žensk in 5 (16 %) moških, kar kaže na dejstvo, da je v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor delež žensk večji kot delež moških. 32

33 Graf 2: Starost V starosti od 21 do 25 let so odgovarjali 3 (9 %), 5 (16 %) jih je bilo starih med 26 in 30 let, 5 (16 %) med 31 in 35 let, 4 (13 %) med 36 in 40 let, 3 (9 %) med 41 in 45 let, 9 (28 %) med 46 in 50 let ter 3 (9 %) nad 50 let. Iz teh podatkov je razvidno, da so v raziskavi sodelovale predvsem medicinske sestre srednjih letih, ki imajo veliko življenjskih izkušenj, pa tudi njihova delovna doba je daljša, kar samo potencira izkušenost. 33

34 Graf 3: Oddelek 17 (53 %) anketiranih je zaposlenih na oddelku za hematologijo in hematološko onkologijo, 15 (47 %) pa na oddelku za nefrologijo UKC Maribor, kar pomeni, da sta vzorca precej enakomerna. 34

35 Graf 4: Delovna doba Največ anketiranih medicinskih sester (9 oz. 28 %) ima od 26 do 30 let delovne dobe, 6 (19 %) do 5 let delovne dobe, 5 (16 %) od 6 do 10 let delovne dobe, ravno toliko (5 oz. 16 %) jih ima od 11 do 15 let delovne dobe, 2 (6 %) od 16 do 20 let delovne dobe, 2 (6 %) od 21 do 25 let delovne dobe, ena (3 %) od 31 do 35 let delovne dobe ter 2 (6 %) nad 35 let delovne dobe. Na podlagi teh podatkov lahko ocenimo, da imajo medicinske sestre veliko izkušenj in znanja na področju hematološke ter nefrološke zdravstvene nege. 35

36 Graf 5: Izobrazba Med anketiranimi je 14 (44 %) diplomiranih medicinskih sester oz. diplomiranih zdravstvenikov, 12 (37 %) je tehnic oz. tehnikov zdravstvene nege, 6 (19 %) pa je srednjih medicinskih sester. Iz rezultatov je razvidno, da je v zdravstvu zaposlenih vedno več diplomiranih medicinskih sester oz. diplomiranih zdravstvenikov, kar kaže na izobraženost družbe ter na potrebo po strokovnem izpopolnjevanju v sodobni zdravstveni negi, hkrati pa omogoča lažji in bolj profesionalen pristop k težkim pacientom. 36

37 Graf 6: Pogostost srečevanja pacientov z anemijo na delovnem mestu 17 (53 %) anketiranih se na delovnem mestu pogosto srečuje z anemičnim pacientom, 15 (47 %) pa kar vsakodnevno. Rezultati raziskave kažejo, da je število krvnih obolenj prav tako v porastu, saj se medicinske sestre v zdravstveni negi pogosto oz. vsakodnevno srečujejo z anemičnimi pacienti. 37

38 Graf 7: Najpogostejši znaki anemije na delovnem mestu 11 (35 %) anketiranih je odgovorilo, da so pri anemičnih pacientih prisotni vsi znaki anemije (hitra utrudljivost, dispneja, glavobol, vrtoglavica, zaspanost, splošna šibkost, slaba koncentracija), 8 (24 %) jih prepozna kombinacijo med hitro utrudljivostjo in splošno šibkostjo, prav tako 8 (24 %) jih opozarja na kombinacijo med hitro utrudljivosjto, dispnejo, zaspanostjo ter splošno šibkostjo, 3 (10 %) menijo, da gre za kombinacijo med hitro utrudljivostjo, zaspanostjo ter splošno šibkostjo, 2 (7 %) pa sta odgovorila, da so pri pacientih z anemijo prisotni dispneja, glavobol, vrtoglavica, zaspanost in splošna šibkost. Iz rezultatov je moč razbrati, da se pri pacientih z anemijo najpogosteje pojavljajo znaki, kot so hitra utrudljivost, splošna šibkost, zaspanost ter vrtoglavica, katere medicinske sestre zelo dobro poznajo. 38

39 Graf 8: Najpogostejše težave pri zdravstveni negi anemičnega pacienta 12 (38 %) anketiranih je odgovorilo, da so najpogostejše težave pri zdravstveni negi anemičnega pacienta strah, tesnoba in utrujenost, 7 (22 %) jih je mnenja, da je to utrujenost, 6 (19 %) jih daje prednost kombinaciji med strahom, tesnobo ter neznanjem oz. nepoučenostjo pacienta, 3 (9 %) razmišljajo o kombinaciji med neznanjem oz. nepoučenostjo pacienta ter utrujenostjo, 2 (6 %) sta našla odgovor v kombinaciji med nesodelovanjem in nekomunikativnostjo pacienta ter utrujenostjo, 2 (6 %) pa izpostavljata strah in tesnobo pacienta. Iz grafa je razvidno, da se pri tovrstnih pacientih v največji meri pojavljajo strah, tesnoba ter utrujenost; strah predvsem zaradi bolezni, nadaljnjega zdravljenja in občutka nemoči, posledično tudi zaradi utrujenosti pacientov. V nekaj odstotkih se pojavita še neznanje oz. nepoučenost pacienta o bolezni, zato medicinska sestra v okviru zdravstvene nege deluje tudi kot učiteljica ter svetovalka. 39

40 Graf 9: Pojav anemije glede na starostno obdobje Kar 16 (50 %) anketiranih uslužbencev je odgovorilo, da se anemija najpogosteje pojavlja v starosti, 6 (19 %) jih navaja obdobje srednjih let in starosti, 3 (10 %) so odgovorili, da se pojavi v srednjih letih, 2 (6 %) jo zaznavata že v mladosti, 2 (6 %) v mladosti in starosti, 2 (6 %) menita, da se pojavlja v vseh življenjskih obdobjih, le eden pa je mnenja, da jo je mogoče zaznati že v puberteti. Na podlagi teh rezultatov lahko sklepamo, da imajo medicinske sestre opravka predvsem s starejšo populacijo, obolelo za anemijo, saj vemo, da se lahko ta bolezen pojavi v katerem koli starostnem obdobju in da nanjo vplivajo tudi dednost, okolje, prehrana. 40

41 Graf 10: Vloga medicinske sestre oz. zdravstvenega tehnika pri pacientu z anemijo Največ anketiranih 29 (91 %) je mnenja, da je vloga medicinskega osebja zelo pomembna, 2 (6 %) trdita, da temu ni tako, le eden (3 %) pa jo vrednoti kot srednje pomembno. Iz dobljenih podatkov lahko razberemo, da je pomembnost vloge medicinske sestre oz. zdravstvenega tehnika pri pacientu z anemijo zelo velika, saj gre za specifično bolezen in zahteva medicinsko sestro oz. zdravstvenega tehnika kot celovito osebnost, ki se posveti pacientu in mu priskoči na pomoč, kadar jo potrebuje. 41

42 Graf 11: Povprečna ležalna doba pacienta z anemijo na oddelku Največ anketiranih (22 oz. 69 %) navaja, da je povprečna ležalna doba pacienta z anemijo od 6 do 10 dni, 6 (19 %) jih omenja obdobje 10 dni, 4 (12 %) pa so mnenja, da je povprečna ležalna doba od 1 do 5 dni. Iz teh podatkov ugotovimo, da je povprečna hospitalizacija pacienta z anemijo na oddelku od 6 do 10 dni, kadar je osnovna bolezen anemija pacienta in niso prisotne ostale bolezni, sicer se hospitalizacija podaljša. 42

43 Graf 12: Najpogostejša oblika zdravljenja pacienta z anemijo na oddelku Največ anketiranih (15 oz. 47 %) je odgovorilo, da je najpogostejša oblika zdravljenja pacientov z anemijo transfuzija krvnih preparatov, 14 (44 %) anketiranih navaja kombinacijo med transfuzijo krvnih preparatov in peroralno terapijo, 2 (6 %) omenjata kombinacijo transfuzije krvnih preparatov, peroralne terapije in hormonskega zdravljenja, eden (3 %) pa je kot obliko zdravljenja izbral peroralno terapijo. Iz teh odgovorov je razvidno, da pacienti, ki zbolijo za anemijo, najpogosteje prejemajo transfuzije krvnih preparatov (polna kri, krvna plazma, koncentrirani eritrociti, trombociti), sledita peroralna terapija ter hormonsko zdravljenje. Zaradi specifike zdravljenja takšnih bolnikov je medicinsko osebje na tem področju posebej izurjeno ter prevzema veliko odgovornost, kar jih na delovnem mestu pogosto precej obremenjuje. 43

44 Graf 13: Fizična obremenjenost pri delu z anemičnim pacientom 18 (56 %) anketirnih je odgovorilo, da so pogosto obremenjeni pri delu z anemičnim pacientom, 8 (25 %) jih je obremenjenih občasno, 4 (13 %) niso nikoli obremenjeni, 2 (6 %) pa menita, da ju delo s takšnim pacientom zelo obremenjuje. Iz grafa je mogoče razbrati, da je več kot polovica vprašanega zdravstvenega osebja pri svojem delu z anemičnim pacientom pogosto obremenjena, kar kaže na to, da so ti pacienti zaradi specifike bolezni in zdravljenja v očeh medicisnkih sester oz. zdravstvenih tehnikov zaznani kot»težki«pacienti. Takšno delo zahteva od osebja v zdravstveni negi usposobljenost, strokovnost ter profesionalen odnos. 44

45 Graf 14: "Izgorevanje" na delovnem mestu 17 (53 %) anketiranih je odgovorilo, da pri svojem delu ne»izgorevajo«, 7 (22 %) jih je ostalo neopredeljenih, 8 (25 %) pa jih meni, da na delovnem mestu»izgorevajo«. Iz teh podatkov razberemo, da večina medicinskih sester oz. zdravstvenih tehnikov na delovnem mestu ne»izgoreva«, kar dokazuje profesionalnost, strokovnost, usposobljenost in predanost stroki, saj se s svojim znanjem in delovnimi izkušnjami uspešno»branijo«pred njim. Četrtinski delež (8 oz. 25 %), ki je odgovoril, da na delovnem mestu»izgorevajo«, predstavlja predvsem mlado medicinsko osebje, ki si v kratki delovni dobi še ni pridobilo zadostnih izkušenj, sposobnosti in znanj, to pa jim daje občutek»izgorevanja«. 7 (22 %) anketiranih je ostalo neopredeljenih, kar dokazuje, da so s svojim statusom zadovoljni. 45

46 Graf 15: "Izgorevanje DA" (preveč stresno in naporno delo, težki in nepomični pacienti, nesodelovanje pacientov) Od 8 (25 %) anketiranih, ki so odgovorili, da na delovnem mestu»izgorevajo«, so 4 (50 %) navedli, da je zanje delo preveč stresno in naporno, 2 (25 %) sta kot vzrok»izgorevanja«omenila nesodelovanja pacientov, eden (13 %) kombinacijo med preveč stresnim in napornim delom ter težkimi in nepomičnimi pacienti, prav tako enega pa vodijo k izgorevanju težki in nepomični pacienti. Na podlagi teh podatkov lahko potrdimo, da je tisti delež medicinskih sester oz. zdravstvenih tehnikov, ki ima občutek»izgorevanja«, na delovnem mestu zelo obremenjen in je delo zanje stresno ter naporno. Zato imajo prvo podporo prav pri svojih starejših sodelavkah oz. sodelavcih, ki so si v svoji delovni dobi pridobili dovolj izkušenj in znanj, da jim znajo priskočiti na pomoč, kadar jo potrebujejo. 46

47 Graf 16: "Izgorevanje NE" (delovna izkušenost, dobro sodelovanje zdravstvenega in negovalnega tima, profesionalni medosebni odnosi, rad/-a opravljam svoj poklic in sem mu popolnoma predan/-a) Od 17 (53 %) anketiranih, ki so odgovorili, da pri svojem delu ne»izgorevajo«, jih je 5 (29 %) kot razlog navedlo kombinacijo med delovnimi izkušnjami in predanostjo poklicu, 4 (23 %) omenjajo dobro sodelovanje zdravstvenega in negovalnega tima, ravno toliko jih rado opravlja svoj poklic in so mu popolnoma predani, 3 (18 %) so omenili dobro sodelovanje zdravstvenenga in negovalnega tima ter profesionalne medosebne odnose, eden (6 %) pa dobro sodelovanje zdravstvenega in negovalnega tima ter dejstvo, da rad/-a opravlja svoj poklic in mu je popolnoma predan/-a. Iz grafa je moč razbrati, da je delež medicinskih sester oz. zdravstvenih tehnikov, ki je odgovoril, da pri svojem delu ne»izgorevajo«, v največji meri izpostavil dobro sodelovanje zdravstvenenga in negovalnega tima ter predanost poklicu. Iz zapisanega lahko sklepamo, da sta zdravstveni in negovalni tim v dobrih odnosih, kar je za profesionalnost stroke zelo pomembno. Vprašani radi opavljajo svoj poklic in mu izkazujejo svojo predanost. 47

48 Graf 17: Pogovor z anemičnim pacientom Velika večina anketiranih (28 oz. 86 %) je odgovorila, da anemičnim pacientom namenijo toliko pogovora, kolikor jim dopušča čas, 3 (11 %) toliko, kolikor se jim pacienti pustijo približati, le eden (3 %) pa si za te paciente vzame kar največ časa. Iz grafa je razvidno, da čas ni zaveznik medicinskega osebja, vendar to s svojo strokovnostjo, profesionalnostjo in organiziranim delom še vedno priskoči na pomoč pacientom, ki potrebujejo pogovor, s čimer jih odrešijo marsikaterih nejasnih odgovorov, dvomov, predvsem pa odpravijo strah in tesnobo. 48

49 Graf 18: Vztrajnost pri pogovoru z anemičnim pacientom, ki vas odklanja 19 (59 %) anketiranih je odgovorilo, da si pri pogovoru z anemičnim pacientom, ki jih odklanja, vzamejo čas zanj in se poskušajo na vsak način z njim pogovoriti, 7 (22 %) jih pusti, da pacient sam prične pogovor, 4 (13 %) menijo, da še nikoli niso imeli težav, saj so takšni pacienti odprti za pogovor, 2 (6 %) pa sta navedla, da se najprej pogovorita s svojci in nato nadaljujeta pogovor s pacientom, če jim to dopusti. Iz zadnjega grafa lahko ugotovimo, da medicinsko osebje kljub intenzivnemu delavniku in časovni stiski poskuša na vsak način priskočiti na pomoč pacientom, ki so zaprti vase ter odklanjajo okolico; s pogovorom in vzpodbudnimi besedami jim vlijejo upanje, samozavest in jih naredijo močnejše. 49

50 8 RAZPRAVA Slabokrvnost je zelo raznoliko stanje, ki se pojavlja zaradi različnih vzrokov, v različnih stopnjah. Zaradi tega vsaka vrsta in stopnja obolenja zahtevata svoj pristop k zdravljenju ter rehabilitaciji. Nekatere vrste anemij je mogoče preprečiti z zdravim načinom življenja, na nastanek drugih pa ne moremo dosti vplivati, še posebej, če je vzrok nastanka bolezni dedni faktor (Kocijančič in Mrevlje, 2005). Če želimo pacientom zagotoviti ustrezno zdravstveno varnost, je potrebno raziskovati in preučevati vsako vrsto anemije posebej. Veliko vlogo pri tej nalogi imata kakovostna zdravstvena nega in zdravstvena vzgoja, ki sta del celotnega sistema zdravstvenega varstva. Pomembnost zdravstvene nege in zdravstvene vzgoje smo v našem primeru raziskovali pri 32 medicinskih sestrah iz oddelka za hematologijo in hematološko onkologijo ter oddelka za nefrologijo, ki imajo izkušnje in se vsakodnevno srečujejo z anemičnimi pacienti. Raziskava je dala odgovore na tri raziskovalna vprašanja, in sicer: S katerimi znaki anemije se medicinske sestre najpogosteje srečujejo pri svojem delu v zdravstveni negi? Iz raziskave je razvidno, da se medicinske sestre pri zdravstveni negi anemičnega pacienta najpogosteje srečujejo z znaki, kot so hitra utrudljivost, splošna šibkost, zaspanost in vrtoglavica. Iz tega lahko sklepamo, da s svojimi izkušnjami pri stiku z anemičnim pacientom takoj prepoznajo znake anemije, ki se pojavijo kot spremljevalci te bolezni. Prav zato lahko medicinska sestra na vsakem koraku pomaga pacientu pri premagovanju problemov in graditvi upanja ter pozitivnega odnosa do prihodnosti. Utrujenost, ki se pojavi pri pacientih, je predvsem od izčrpanosti organizma, saj se mora telo braniti oz. prilagoditi za»normalno«funkcioniranje organizma (Kocijančič in Mrevlje, 2005). 50

51 S katerimi težavami se medicinske sestre najpogosteje srečujejo pri zdravstveni negi anemičnega pacienta? Rezultati kažejo na to, da se več kot 50 % medicinskih sester pri zdravstveni negi srečuje s strahom in tesnobo pacientov ter posledično z njihovo utrujenostjo. Strah in tesnoba se pri pacientih pojavljata predvsem zaradi nastale bolezni, saj se pacienti počutijo nemočne, pomanjkanje znanja in novic o njihovi bolezni pa jih pogosto spravi v dvomljivost njihove ozdravitve ter normalnega življenja. Zato so medicinske sestre, profesionalke na svojem področju, na vsakem koraku pacientu v oporo kot svetovalke, učiteljice, vzgojiteljice. Ali medicinske sestre pri delu z anemičnimi pacienti»izgorevajo«?«več kot polovica oz. 53 % anketiranih je odgovorilo, da pri delu z anemičnimi pacienti NE izgorevajo. Iz tega je moč sklepati, da medicinska sestra s svojo strokovnostjo in profesionalnostjo predstavlja najpomembnejši del raziskovanja ter prepoznavanja zdravstvenih problemov pacienta na področjih hematološke zdravstvene nege in zdravstvene vzgoje. Hkrati je ključna v sistemu obravnave, ki mora biti naravnan tako, da pospešuje zdravstveno in vzgojno delo ter druge aktivnosti, ki preko učinkovitega multidisciplinarnega pristopa in interaktivnega dela zagotavljajo kakovostno, učinkovito ter varno obravnavo. 51

52 9 SKLEP Medicinska sestra je najpomembnejši del prepoznavanja in raziskovanja zdravstvenih problemov pacientov na posameznih področjih zdravstvene nege, zdravstvene vzgoje in razvijanja standardov za značilne skupine ter kategorije pacientov. Bistvo kakovostnega delovanja in poučevanja je zavestno spreminjanje poklicnih vrednot ter usmerjanje zdravstvene nege k večji humanizaciji, celovitosti in individualni obravnavi pacientov. Skozi zdravstveno nego nudi medicinska sestra pacientom kakovosten pristop, še posebej rizičnim skupinam prebivalstva, med katere spadajo tudi pacienti z anemijo, zato ji je potrebno posvetiti veliko pozornost. Medicinska sestra nudi anemičnim pacientom spodbudo, nasvete, kaj storiti, če opazijo kakšne spremembe ali poslabšanje stanja, predlaga aktivnosti, da ohranijo pozitivno naravnanost in odprtost za sprejemanje novih informacij, poučuje o bolezni ter podaja področja iskanja informacij in pomoči, spremlja paciente in jim nudi kakovosten ter celovit pristop v zdravstveni negi. Vloga medicinske sestre v procesu zdravljenja pacienta z anemijo je torej zelo velika. Predvsem je pomembno to, da ima specialna znanja, ki so potrebna za prepoznavanje težav ter možnih zapletov. Na slednje se mora hitro in pravilno odzivati, saj je lahko pacientovo življenje ogroženo. Medicinska sestra je namreč tista, ki je 24 ur ob pacientu, in prva, ki mora opazi spremembe, za kar potrebuje zadostna strokovna znanja. 52

53 10 LITERATURA Andoljšek, D. Celice rdeče vrste. V: Kocijančič, A., Mrevlje, F. (ur.). Interna medicina. Ljubljana. NUK, 2005a: str Andoljšek, D. Hemolitične anemije. V: Kocijančič, A., Mrevlje, F. (ur.). Interna medicina. Ljubljana. NUK, 2005b: str Andoljšek, D. Kostni mozeg in matične krvne celice. V: Kocijančič, A., Mrevlje, F. (ur.). Interna medicina. Ljubljana. NUK, 2005c: str Andoljšek, D. Megaloblastna anemija. V: Kocijančič, A., Mrevlje, F. (ur.). Interna medicina. Ljubljana. NUK, 2005d: str Arnau, E. Človeško telo: vodnik po človeškem telesu. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, Božjak, M., Rožič, M. Zdravstvena nega bolnika s hemofilijo. Obzornik zdravstvene nege, 1998; št. 32: str Carr, J., H., Rodak, B., F. Clinical hematology atlas. Third edition. St. Louis, Debenjak, P. D. Nemško prehransko dopolnilo: Referenčna vrednost za vnos hranil. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje, 2007: str Filipič, I. Komunikacija v zdravstveni negi. Obzornik zdravstvene nege, 1998, št. 30, str Glaser, M. Bolezni krvi in krvotvornih organov. V: Krajnc, I., Pečovnik-Balon, B. (ur.). Interna medicina. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2000: str Glaser, M., Ražman, M. Bolezni krvi in krvotvornih organov. V: Krajnc, I., Pečovnik- Balon, B. (ur.). Interna medicina. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2000: str Guyton, Arthur, C. Medicinska fiziologija. Zagreb: Medicinska naklada, Hajdinjak, A., Meglič, R. Sodobna zdravstvena nega. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, 2006: str. 9. Harkreader, H., Hogen, MA. Social context of nursing: The nursing profession. 6 th ed. St. Louis: Saunders, 2004: str. 9. Hoyer, S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, 2005: str Ivanuša, A. in Železnik, D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede,

54 Kersnič, P., Filej, B. (ur.). Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Mednarodni kodeks etike za babice. 2. izd. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije Zveza društev medicinskih sester babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Kocijančič, A., Mrevlje, F., Štajer, D. Interna medicina. Ljubljana: Littera picta, 2005: str. 1038, Meglič, V. Anemije v nosečnosti. V: Pajntar, M., Novak-Antolič, Ž. Nosečnost in vodenje poroda. 2. dopolnjena izdaja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2004: str. 46. Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola, Pajnkihar, M., Lahe, M. Spoštovanje pacientovega dostojanstva in avtonomnosti v medsebojnem partnerskem odnosu med medicinsko sestro in pacientom. V: Filej, B. Kakovostna komunikacija in etična drža sta temelja zdravstvene in babiške nege. Zbornik predavanj in posterjev. 1. simpozij zdravstvene in babiške nege z mednarodno udeležbo, Maribor, Maribor: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2006: str Pivk, B. Laboratorijska hematologija. Ljubljana: Elanda, Plut, Š. Anatomija in fiziologija človeka. Ljubljana: DZS, Prebil, A. Komunikacija v zdravstvu. Celje: Društvo Mohorjeva družba, Skela-Savič, B. Teoretične in praktične osnove zdravstvene nege. Izbrana poglavja. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego, Skoberne, M. Izbrana poglavja iz porodniške zdravstvene nege (predavanja). Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, Smith, T. Družinska zdravstvena enciklopedija. Ljubljana: DZS, 2004: str Škerbinek, A. L. Poklicna identiteta slovenskih medicinskih sester. Obzornik zdravstvene nege, 2000, št. 34, str Tschudin, V. Etika v zdravstveni negi razmerja skrbi. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, Vilpo, J. Ocena anemije pri odraslih. V: Kunnamo I. Na dokazih temelječe medicinske smernice. Slovenska izdaja. Ljubljana: Zavod za razvoj družinske medicine, Zver, A. Zdravstvena vzgoja bolnikov z osteoporozo. V: Vidali, P. Zbornik predavanj. Novo mesto: Krka, 2000: str

55 Zver, P. Anemija. Ljubljana: Viva, marec 2008, št

56 ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Marjani Glaser, dr. med., za strokovno in nesebično pomoč pri diplomskem delu. Najlepše se zahvaljujem tudi somentorici predav. mag. Mateji Lorber, univ. dipl. org., za prijaznost, nasvete in pomoč pri oblikovanju diplomskega dela. Prisrčna hvala mojim domačim za vso podporo, pomoč in razumevanje v času študija ter pri nastajanju diplomskega dela. Profesorjema Andreju Orniku ter Danici Sovič se zahvaljujem za prevod povzetka v angleški jezik in lektoriranje diplomskega dela. Prav tako se želim zahvaliti vsem, ki so mi na kakršen koli način pomagali v času študija in pri izdelavi diplomskega dela. Za precejšnjo mero potrpljenja, podpore, vzpodbud ter pomoči pri študiju pa se še posebej zahvaljujem moji Janji.

57 PRILOGE VPRAŠALNIK Sem Peter Cmager, absolvent Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in pripravljam diplomsko delo z naslovom»zdravstvena nega pacienta z anemijo«. Vljudno Vas naprošam za Vaše sodelovanje. Anketa je anonimna in bo služila le za študijski namen. Prosim Vas, da na zastavljena vprašanja odgovarjate iskreno, saj bom le tako lahko dobil točne in uporabne podatke. Na vprašanja odgovorite tako, da obkrožite črko pred ustreznim odgovorom oz. odgovor napišite na črto. Že vnaprej se Vam zahvaljujem za sodelovanje in pomoč pri izdelavi diplomskega dela. 1. SPOL: a) ženski b) moški 2. STAROST: a) do 20 let e) od 36 do 40 let b) od 21 do 25 let f) od 41 do 45 let c) od 26 do 30 let g) od 46 do 50 let d) od 31 do 35 let h) nad 50 let 3. NA KATEREM ODDELKU STE ZAPOSLENI? 1

58 4. KOLIKO LET ŽE DELATE V ZDRAVSTVU? a) od 1 do 5 let e) od 21 do 25 let b) od 6 do 10 let f) od 26 do 30 let c) od 11 do 15 let g) od 31 do 35 let d) od 16 do 20 let h) več kot 35 let 5. IZOBRAZBA: a) tehnica zdravstvene nege/tehnik zdravstvene nege b) višja medicinska sestra/višji zdravstveni tehnik c) diplomirana medicinska sestra/diplomirani zdravstvenik d) drugo (napišite): 6. KAKO POGOSTO SE PRI SVOJEM DELU SREČUJETE S PACIENTI, KI SE ZDRAVIJO ZARADI ANEMIJE? a) nikoli d) pogosto b) občasno e) vsak dan c) redko 7. KATERI SO ZNAKI ANEMIJE, S KATERIMI SE PRI DELU NAJPOGOSTEJE SREČUJETE (možnih je več odgovorov)? a) hitra utrudljivost e) zaspanost b) dispneja f) splošna šibkost c) glavobol g) slaba koncentracija d) vrtoglavica h) drugo(napišite): 2

59 8. S KATERIMI TEŽAVAMI SE NAJPOGOSTEJE SREČUJETE PRI NEGI ANEMIČNEGA PACIENTA? a) nesodelovanje pacienta b) nekomunikativnost pacienta c) strah in tesnoba pacienta d) neznanje oz. nepoučenost pacienta e) utrujenost pacienta f) drugo (napišite): 9. V KATEREM STAROSTNEM OBDOBJU PACIENTI NAJPOGOSTEJE ZBOLIJO ZA ANEMIJO? a) v otroštvu d) v srednjih letih b) v puberteti e) v starosti c) v mladosti f) drugo (napišite): 10. KOLIKO JE PO VAŠEM MNENJU POMEMBNA VLOGA MEDICINSKE SESTRE OZ. ZDRAVSTVENEGA TEHNIKA PRI PACIENTU Z ANEMIJO? a) sploh ni pomembna c) srednje pomembna b) malo pomembna d) zelo pomembna 11. KOLIKŠNA JE POVPREČNA HOSPITALIZACIJA (LEŽALNA DOBA) PACIENTA Z ANEMIJO NA VAŠEM ODDELKU? a) od 1 do 5 dni c) več kot 10 dni b) od 6 do 10 dni d) drugo (napišite): 12. KATERA JE NAJPOGOSTEJŠA OBLIKA ZDRAVLJENJA PACIENTA Z ANEMIJO NA VAŠEM ODDELKU? a) transfuzija krvnih preparatov c) hormonsko zdravljenje (EPO) b) peroralna terapija d) drugo (napišite): 3

60 13. OCENITE VAŠO FIZIČNO OBREMENJENOST PRI DELU S PACIENTI Z ANEMIJO. a) zelo obremenjen/-a c) občasno obremenjen/-a b) pogosto obremenjen/-a d) nikoli obremenjen/-a 14. ALI IMATE OBČUTEK, DA PRI SVOJEM DELU Z ANEMIČNIMI PACIENTI»IZGOREVATE«? a) da b) ne c) neopredeljen/-a 15. ČE STE NA 14. VPRAŠANJE ODGOVORILI Z»DA«, PROSIM, NAVEDITE RAZLOG. a) preveč stresno in naporno delo b) težki in nepomični pacienti c) nesodelovanje pacientov d) neprofesionalni medosebni odnosi e) občutek nepripadnosti timu f) drugo (napišite): 16. ČE STE NA 14. VPRAŠANJE ODGOVORILI Z»NE«, PROSIM, NAVEDITE RAZLOG. a) dobro sodelovanje zdravstvenega in negovalnega tima b) delovna izkušenost c) profesionalni medosebni odnosi d) rad/-a opravljam svoj poklic in sem mu popolnoma predan/-a e) drugo (napišite): 17. KOLIKO POGOVORA NAMENITE PACIENTOM Z ANEMIJO? a) nič d) kolikor mi čas dopušča b) s temi pacienti se redko pogovarjam e) kolikor se mi pacient pusti približati c) za te paciente si vzamem največ časa 4

61 18. KAKO VZTRAJNI STE PRI POGOVORU S PACIENTOM Z ANEMIJO, KI VAS ODKLANJA? a) pustim ga, da sam prične pogovor b) vzamem si čas zanj in se poskušam z njim na vsak način pogovoriti c) najprej se pogovorim s svojci in nato nadaljujem pogovor s pacientom, če mi to dopusti d) nikoli še nisem imel/-a težav, saj so takšni pacienti odprti za pogovor e) drugo (napišite): Iskrena hvala za Vaše sodelovanje in pomoč. Peter Cmager 5

62 IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE DIPLOMSKEGA DELA 6

63 ODOBRITEV ANKETE 7